Na Jof del Montasio
| Na Jof del Montasio Maks Klodič |
Spisal Livški
| |||||||||||||
»Prijatelj, tukaj v Bohinju sva prelazila že vse, kar je količkaj vredno, da se pregleda; skoraj da ne moreva več najti poti, po kateri nisva že hodila — vzdigniva se in zapustiva 'bohinjske štiri zidove'!« Tako sem dejal svojemu drugu in odločila sva se polesti na najdalje proti zahodu stoječe gorovje Julskih planin – ali, kakor pravijo drugi, na najdalje proti vzhodu vzdigujoče se gorovje Karnskih Alp — na Jof del Montasio, pravega, 2754 m visokega tekmeca očeta Triglava.
Ker nisva vajena hoditi z vodnikom, sva morala kakor vsak previden hribolazec že prej preučiti pot. Kod torej? Od severne strani, iz Dogne, ali iz Zajezerske doline? »Zelo težavna hoja, plezanje prve vrste, najtežavnejže ture v apnenskih planinah sploh« — tako čitava. No, ker pa nisva tako slavohlepna, da bi tekmovala z najprvimi prvaki evropskih hribolazcev, ker nama tudi plezanje ni šport, ampak le sredstvo za smoter, da se naslajava s skritimi krasotami gora in z lepim razgledom z njih vrhov, poskusiva nemara od južne strani, od planine in od laškega plan. društva Nevejske koče: »Zanimivo, za nevrtoglave hribolazce lahko plezanje« — pravi vodnik. Za to takozvano Brazzajevo pot torej človeku ni treba biti »gams« in lahko poleževa na Montasio po njej. Drugi dan potem kreneva preko laške koče pod Kaninom mimo njegovih ledenikov črez M. Sart in Mezzodi v Chiusaforte — in ostaneva v gorskih višavah, da nama ne bo treba hoditi po Rakolanski dolini, liki jarek vrezani, odkoder gotovo ni pogleda na vrhove, vsaj v nje notranjih predelih ne.
O ti Jupiter pluvius! Upajmo, da hribolazcem ne bo dolgo več usojen tak september mesec, sicer za v gore tako ugoden, kakor letošnji, tako kapajoč od mokrote in tako jesenski!
Čakala sva in čakala — vendar zopet lep dan! Kazalo je, da ostane vreme nekaj dni tako, torej odrineva.
S kolesom, po železnici in z vozom sva slednjič dospela pozno popoldne do vojaške utrdbe pri Rajbeljskem jezeru. Mirno se razprostira vodna plan, pravo gorsko oko; gozdi, prodi in sive skale se zrcalijo v njej, čudovito ostro se strinjata narava in nje slika na temni vodi. Je li mogoče, da bo v tej sveti tišini morda kdaj odmeval grom topov, divji krik boja? — —
Pozno je že. Hitro morava stopati, da naju ne zahiti tema. Pot je lepa, kolovozna, drži le skoz debel gozd. Krasen izprehod! Za uro hoda postaja svet bolj gorski, za mejo se vzdiguje polagoma proti sedlu, kjer sta planini Cregnedul di sotto in Nevea. Ne moreva si kaj — pogled nazaj naju ustavi. Mangart! V ozadju, ravno v sredi kot navidezen sklep doline kipi v nebo, slika iz kraljestva pravljic. Te neizmerno nežne barve, kakor izdihnjene v višnjev sopar. Vse rdečemodrikasto v večernem svitu. Na južnem mu boku krožijo počasi oblaki, a vidno se topeč. Krasna bode noč. A tam gori, na desni, stene in robovi Kaninskega gorovja, krasno žareč v zahajajočem solncu. Kako blizu se vidijo! Na levi pa štrle čudni stolpi v temno, modro nebo. Trije, eden tik drugega, divji — človek, ne bližaj se nam! Čudovito je vse to, ni ga peresa, ki bi moglo opisati vso to divoto.
Bilo je precej temno, ko sva dospela do koče. Pred njo je zapičen drog s trikoloro; hej, si mislim, saj vam »tedeschi« (Avstrijci) ne odneso koče! Stavba je iz lesa, prostorna, sredi gozda, z razgledom malodane samo na Belo peč; nad njo, v kolikor jih ne zakriva nje dolgočasna oblika, se svetijo ledeniki pod grebeni Kanina. Res, ta Bela peč, 2143 m visoka, ima obliko prevrnjenega velikanskega kotla; grda je, vsemu kraju daje nekak otožen značaj. Koča stoji ravno na sedlu med Rakolano in Rajbeljsko dolino — prenizko, namreč le 1152 m visoko. Služi bolj izletnikom iz Chiusaforte in tistim, ki hodijo preko meje, nego hribolazcem. Zato je postavilo isto planinsko društvo više gori za Belo pečjo Kaninsko kočo, za vrh Montasio pa ni nobene. Prenočiti moreš na tej strani le v senu na planinah Parte di mezzo ali Pecol, a s tem tudi ne pridobiš dosti, ker ležita obe prenizko, le 1550 m visoko. To je menda tudi vzrok, da pohaja le malo hribolazcev na to prelepo goro; pot od Neveje je predolga, ni mogoče biti zarana na vrhu, ako nočeš hoditi po noči. Oskrbljena je koča prav izvrstno. Po večerji vzamem v roko zvezek po mizi raztresenih vestnikov laškega društva. Najdem poglavje z napisom »II Tricorno«. Tricorno — kje je neki ta gora? Prebiram — — Kugy — — valle di Vrata — — hm — — na drugi strani slika — a, ti si to, kralj Triglav! Seveda — saj so menda vse naše planine friulski svet ali kaj? Še v oklepajih ni bilo besede Triglav. Ubožec ti, koliko imaš že imen! Triglav, to je slovensko; ali vendar ne, to je menda nemško, ker stoji na našem špecijalnem vojaškem zemljevidu pod besedo Triglav v oklepajih »Terglou«, torej je to slovensko. Ali pa je Triglav vendarle slovensko, Terglou pa beseda iz kakega tujega jezika, ker čemu je treba pisati ime dvakrat v istem jeziku? A brez šale, gotovo je, da si mora misliti kaj takega tujec. In vsega tega je krivo, ker napisujejo imena jeziku nevešči ljudje le po posluhu. Zato toliko spak v omenjenih zemljevidih, da ni človeka, ki bi jih razumel. No, in potem Tricorno in še nekaj! V knjigi »Deutsche Alpen«, ki segajo seveda od Bavarskega pa doli do Trsta, se nahaja zemljevid in tam je napisano «Triglav (Dreikopf)«. Mimogrede naj omenim še, da v tej knjigi besede Črna prst sploh ni, govori se samo o »Schwarzenberg«! Srečale, da se sivi velikani ne zmenijo za take nemške bedastoče, sicer bi se zvrnili na tisto stran.
Spala sva prav dobro. Dobro, kolikor se more pred dolgo potjo, in da se more, gre vsa čast oskrbništvu koče. Ob treh vstaneva. A vreme! Tiha noč, kakršna je le v prosti naravi, a nekako toplo je, slabo znamenje ob tej uri. Zvezdnato nebo ima črne jame, lahki pernati oblaki zakriljujejo namreč tupatam zvezde. Vetra ni. No, bova videla. Prižgeva svetilnico in greva, ura je četrt na pet. Zkozi gozd lahko stopaš z lučjo, a na tratah vmes se dostikrat poizgubi pot in treba je dobro paziti, da jo onkraj zopet najdeš. Svitati se začne, in zdajci se zasvetijo od solnca vrhovi Kanina. A ne dolgo, in krasote je konec — nebo se je pooblačilo popolnoma. Toliko da je pogledalo solnce ob vzhodu izza gora in že se je vzdignilo nad oblake na obzorniku. No, ako ne bo slabše, že pojde. Če so oblaki v enako visoki višini in vrhovi prosti, ni rado dežja vsaj do večera. O tem sva se že večkrat prepričala, škoda le, da ob takem vremenu ni barv v naravi, vse je dolgočasno sivo.
Stopivši iz gozda na planoto, kjer stoji že omenjena planina Pecol, zagledava Montasio – velikana. Mogočen rob, na zahodu strmo proti nižjim grebenom odsekan. Na videz se zdi, da mu ni možno priti do živega — povsod stene. A le na videz. Vsaka gora ima takorekoč „Ahilejevo peto" in človek-mravlja jo uporabi in zleze na vrh. Tudi mi dva zapaziva, motreč natančneje stene, kod je prišel Brazzá na zarezo roba med najvišjim vrhom in nižjim vrhom Cima verde, visokim 2630 m, in potem po robu na Montasio sam. Najprej morava kreniti proti sedlu med njim in M. Zabušem. Še dolga pot. Planota je, brez drevja in grmičja, a vendar obrasla s travo; tupatam je po kraško skalovita. Svet se vzdiguje izprva polagoma, proti sedlu pa prav strmo. Res, kdor hoče dospeti tja gori, naj si omisli poln nahrbtnik potrpežljivosti. V višini 1919 m prideva mimo razvalin koče Quinto Sella. Ni nič drugega kakor prostorna naravna jama v nizkem skalnatem robu. Vhod so zaprli z zidom, z vrati in okni, notranjščino pa so opravili, kakor se je dalo. Ni torej čuda, da stavba ni imela obstanka.
Slednjič stojiva na sedlu. Sami prepadi na levi proti Dogni. Pod nama strašno strm žleb navzdol, dna mu ni videti. Onkraj povsem gladka, deloma viseča stena, le kakih 20 m od naju: podlaga Montasijevega roba. Ne, tukaj ni prelaza v Dogno, kakor bi si, videč sedlo, na južni strani stoje mislil, ampak ravno tam, kjer bi se ga ne nadejal, namreč črez vrh M. Zabuš, 2244 m, tam je pot človeška. Sedlo in ves svet zahodno je proti severu kakor odrezano; skala pa je onostran tako skrhana, da meniš, zdajpazdaj mora zdreveti tam-le oni kos v prepad. Omenjena velika stena, imenovana „sotto i distais", sega dalje proti vzhodu. Rob sedla se združuje sredi stene ž njo. Tam proti Cima verde je skala manj strma, zagledaš majhen žleb, napolnjen z večnim snegom. K njemu mahneva črez prod. Pot je še precej vidna. Tik žleba je vhod v skalovje. Tupatam so vsekane stopnice. Odtod lahko razvidiš zgradbo gore. Čudne so te oblike, prava stavba ciklopov: Skladi apnenca ležijo skoraj vodoravno. A skala je med skladi razjedena, da so njih konci kakor izbuljeni. Zdi se, kakor da bi bile same plošče položene druga na drugo. Vprek sten drže žlebi, tupatam stoji kak stolp, zase, povsem ločen od masiva, pravi čuvaj proti vsemu, kar se hoče bližati.
Predno se spraviva v skale, si ogledava še zopet nebo. Nič slabeje ne kaže. A previdnost je vendar prva reč v gorah. Pot, v kolikor ji sploh gre to ime, ni oznamenjena, zato sva si pa prinesla s seboj vrček barve in čopič. Oznamenjevala si jo bova pa sama — potem, megla, le pridi, ti sovražnik hribolazcev, pot nazaj nama je začrtana!
Plezanje navzgor je prav lahko. Kmalu dospeva na manjši mel, nad njim pa stopiva na zelo strmo, s travo obraslo rebro, držeče na rob. Tu je treba previdnosti. Stopinje so dobre, najbrže izkopane s cepinom, tako da varno hodi nevrtoglavičen človek. Zareza roba je le še malo nad nama. Še malo metrov … stoj! — — To je zares vendarle malo preneposredno! Korak pred menoj zija modrikasta globočina, prvi hip grozna; privaditi se ji mora oko, vajeno od plazenja navzgor, videti tla le pred seboj par decimetrov daleč. Rekel bi, da skoraj fizično čutiš, kako hiti pogled v prepad. To je morebiti vzrok vrtoglavosti nekaterih ljudi. Taka izprememba, bliskoma udarjajoča na živce, zbega vid, da išče opore pred seboj in vleče brez pomoči v brezdno; človeku se zavrti, ker se živci ne morejo dovolj hitro privaditi novim okolnostim, in zgrudi se takorekoč s pogledom vred v prepad. Morda bi se mu to ne zgodilo, ako bi se približal polagoma prepadu in bi se mu tako privadil.
Sedeva. No, prostora je jako malo, toliko da ne visijo noge na obe strani v prepade. Navpično pod sabo zagledava prostrane melove, tik njih manjše robove in nekake stolpe, še niže pa Zajezersko dolino. A oko s tako visokega stališča malo da ne razvidi razlike višin, in vendar so podnožja onih robov 800 m višja od ozadja doline, vkupaj pa meri brezdno do tam 1700 m!
Kako pa naprej? Na koroški strani, tukaj na levi za menoj, okrog tega vogla vidiva začetek ozke tratne police, držeče preko navpične stene — kam, ne veva še! Vsekakor se začenja tam pristop na vrh. Gotovo je tudi, da se mora iti vobče tja po robu. Ob takem vremenu pa ne kaže muditi se predolgo na vrhu; ni nama treba torej nahrbtnika tam gori, in ker se tudi brez njega in brez kratke palice laže pleza, odloživa oboje. Tudi težki okovani črevlji niso za rabo po taki poti, sezujeva jih torej in obujeva močne črevlje iz klobučevine. Sedaj sva prosta kot ptiča. Idiva! Dobro se oprimeva skale ter smukneva prek police. Kaj naju briga prepad, jaz ga kratkomalo ne pripoznam! Na levi je stena, 40 ali 50 cm od nje na desni slučajno pa polica; saj pot bi ne bila boljša, tudi če bi se razprostirala namesto nje tik pod mano zelena trata. Varna pa je zadosti, no, in 10 ali 15 m tudi ni dolga. Na koncu police splezava črez rob na laško stran. A tukaj ni police. Po robu tudi ne moreva, ker je preoster. Zato pa je laško plan. društvo razklesalo skalo toliko, da je moči stopiti v steno. Desno roko položiš črez rob — če pokukaš črezenj, vidiš onkraj Zajezersko dolino, na tvoji strani pod nogami pa planoto planine Pecol. No, ta kos tudi ni dolg. Potem dospeva v ozek žleb, ravno da ne vidiš črez ali pravzaprav zkozi razcepljeno skalo — res, najvarnejši del poti. Onkraj prideš na zarezo v robu, ravno toliko široko in globoko, da bi slaba predla hribolazcem, ako bi plan. društvo ne bilo napravilo čreznjo majhnega zida kakor mostu. Tukaj moraš omenjenemu društvu zares biti hvaležen. Pogugava se prav zračno na ono stran in sedaj se začne kobacanje po vseh štirih črez drčečo sipino in skalovje na štrleč vrh in — že vidiva glavnega! Le počakaj, kmalu te bova teptala z nogami. Še eno neprijetno mesto: na laško stran viseča ploskev, na severu navpično ostro odrezana. Najvarnejše je sesti in zdrsniti, dobro se držeč roba, kakor se nameri, vprek. Potem še par nizkih vrhov s „potjo" kakor pri prvem, namreč s sipino, še par skokov in — najin si, Montasio! Dolgo sem že mislil nate. Takrat, ko sem stal na vrhu Kanina in občudoval tvojo gorostasno postavo, v nebo štrleče robove, v jutranjem solncu žareče stene — veličastna slika — takrat sem sklenil, da se ti postavim na vrh, in danes si mi pod menoj!
Ura je četrt na enajst. Odpočijeva se in veseliva razgleda. Da bi bilo le bolj jasno! Na Visokih Turah se vlačijo leno megle, višnjevosivo leži gorovje in hribovje vmes. V Zajezerski dolini se vije širok bel trak: nasipina potoka. V ozadju se dobro vidijo poslopja in cerkev na gori Sv. Višarjev. Potem robovi in vrhovi Julskih planin, kdo jih našteje? Kralj Triglav! A drugi ga nad-kriljujejo, ker so bližji. Na jugu mogočni Kanin, vidiš ga skoraj od nog do glave. On ti izraža docela pojem »gore«. Da, to je gora! Temnomodro se izgublja v soparu italijanska planota. Dolomiti, komaj da se razločujejo v meglah. In tam doli v strašni globočini dolina Dogna; pri vhodu vanjo velikanski železniški most — kaka igrača od tukaj! Tako gledava in motriva; o, prijetno je biti v zračni višini — a ne pozabi, da v gorah povsod preži nevarnost. Poglej na Prestreljenik! Oblaki so se znižali, pokrivajo že njega grebene — vale se proti nama, v Rakolani že dežuje. Pokoncu! Hitro izvlečeva spominsko knjigo in kamenenega kupa, zavarovano v železni škatli, ter se vpiševa. Šele devet hribolazcev je bilo letos tukaj. Kar začne naletavati sneg. Sedaj pa je zadnji čas, da izgineva. ——
Nazaj do zareze dospeva hitreje nego prej na vrh. Pot je znana, tudi se človek hitro navadi prepadov, robov in polic, da ne vplivajo nič več nanj — da le ne pozabi biti previden. Deževati in snežiti je jenjalo, že smeva malo sesti in se okrepčati po dovršenem delu.
Škoda, da pot na Montasio ni bolje napravljena in, kar je glavno, tam, koder je treba, z žicami in klini zavarovana in da spodaj ni koče. Gotovo je bolj vredno hoditi nanj nego na marsikateri drugi vrh v okolici. No, tudi prav — tistemu, ki se ne boji nekoliko truda, je prvotno naravno stanje gora bolj mikavno.
Kako hitro se delajo megle! Gledam doli na prode, kar nastane tam bela pika, hitro se poveča in že drevi bela pošast proti nama. A ne bojiva se jih. Megle lete do vrh roba, a črez ne morejo, veter-sever, čeprav komaj čuten, jih odbija, zopet pojemajo. A vendar kaže zopet mahniti navzdol.
Ko dospeva do planine Pecol, je bil Montasio že zakrit v megle kakor vsi vrhovi naokolo. Le Kanin se še dobro drži; še je čist.
Kaj pa jutri? Opustiva pot v Chiusaforte, vreme je prene-stanovitno. Do večera se odpočijeva v koči in si privoščiva dober rižot s piščanci — imenitno, kako ga zna kuhati oskrbnica v Neveji! — saj 1600 m gori in doli v pol dne, to je že nekaj, zvečer pa kreneva zopet črez mejo v Rajbelj, drugi dan pa naravnost domov. Planina Pecol je že za nama, v gozd stopiva. Zadnji pozdrav tebi, sivi Montasio!