Na Jadranskem morji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na Jadranskem mórji.
Anton Koder
Izdano: Ljubljanski zvon, 7/11, 1887
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Et dixit tenui murmure lingua: vale!

Ovidij.

I.[uredi]

Teh verzov Ovidijevih sem se spominjal ozirajoč se dné 4. avgusta 1886. l. raz kròv Lloydove ladje »Sultan« proti severnim istrijskim otokom, katere je zlatilo večerno solnce, potapljájoče se v sinje mórje. Videl sem dôkaj svetá. Vozil sem se že nekaj dnij po raznih jezerih srednje Evrope. In vendar, tako resen se mi ni dozdeval niti moj môrski ‚début‘, kaker to slovó od tožne istrijske obale. Ponosno je jadral mogočni »Sultan« proti daljnemu jugu. Kakor da hoče potopiti s šumenjem svojim različne misli maloštevilnih popotnikov svojih na króvu, rezal je temnovišnjeve valove puščajoč leskečo pot, kakor srebrno nit daleč, daleč za sábo. »V južno Dalmacijo, na mejo slovanskih sosedov naših, junaških Črnogorcev,« slôve ukaz, ki je združil nas malo število potnikov v Jadranskem môrskem pristanišči, da služimo v daljni Dalmaciji s svetlim mečem domovini. Mnogi izmed nas je prišel iz najoddaljenejše avstrijske dežele, nevedé, koliko zaprek se stavi potnemu njegovemu črtežu na Jadranskem mórji.

Angelj smrti, ki je stopil nepričakovan na slovansko obalo in že zahteval po strahoviti koleri mnogo žrtev, preprečil je tudi nam sredi môrskega pota vhod k južnim avstrijskim bratom.

Tihota, mir in beg italijanskih rodbín proti severu, o katerem so pričale vse železniške postaje na slovenskem Koroškem in Kranjskem, bilo je znamenje, da preté óstre prepóvedi potnikom na jug.

Póslednje je bilo resnično.

Najlepši prizor v Dantejevih »vicah« je brezdvojbeno óni v osmem spevu. Prekrasno je tu naslikan večer pred vicami. Iz globočine srca se dviguje molitev tu odrešenja čakajočih duš pred prèstol Najvišjega. Sredi molitve priplava angelj božji z višave, ki tolaži uboge duše ter jim obéta pomoč svojo na težavnem poti do svetlih nebés. S tem tolažečim angeljem sem prispodabljal resno zdravniško-politično komisijo, ki nas je ogledala pred odhodom na krovu »Sultanovem«.

»Osemdnevna kvarantena sredi morja nasproti stôlnega mesta Zadra,« velel je razglas komisijski. Kakor obledeneli: »Continuere omnes, attentique ora tenebant.«

Strmeli smo in nejevoljno poslušali neizprosni »veto«, ki je uničil v trenutku potni naš vspóred: »Nemudoma v južno Dalmacijo!«

Komisijskemu naznanilu posledica je bila stroga vizitacija mogočnega »Sultana«. Naše kajute, jedila, voda, perilo, prtljaga in napósled naš osebni počutek je bil ozbiljen predmet, o katerem se je napisal obširen komisijski zapisnik. »Kdor čuti, da je slaboten, bolehen, kdor ima drisko itd., jávi se nemudoma. Dolgih dvanajst dnij je prisiljen živeti sredi mórja brez zdravniške pomoči, brez najmanjšega upanja, da stopi ta čas v kateremkoli slučaji na suho zemljo,« veleva z važnostjo izgovorjeni opomin komisijskega predsednika.

Strmé smo poslušali te res slovesne besede. Vojaki, vsi od prvega do zadnjega prepričani, da: »slovanski vojak strahú ne pozná«, oglasil se ni nihče o tem opominu.

In vendar, bila sta dva izmed nas, kakor sta se izpovedala pozneje, bolehna že nekaj dnij.

A koga ne oživí in ne ozdravi potno oduševljenje v službi na slavo domovine!

»Lasciate ogni speranza voi, chi siete sulla barca,« klicali so nam mornárji v zadnji pozdrav, kadar se je jela pomikati naša ladja proti jugu.

»Vsi možje na kròv!« čul se je v tem trenutku ukaz ladijskega kapitana.

Gromoviti »živio!« in »evviva!« odzdravljal je oduševljeno raz kròv naše ladje suhi zemlji póslednji pozdrav.

Še v pozno noč so se glasile potem na krôvu šumeče napitnice, strinjajoče se vse v Horacijevih verzih:

»Nune vino pellite curas!«

II.[uredi]


Pallida mors pulsat pede nostrum taberna.

Horacij.

Nepopisna vročina pripéče z visokega neba na Jadransko mórje. Nobena sapica ne pihljá, noben val se ne gane. Miren kakor zid stojí mogočni naš »Sultan« sredi mórja nasproti stólnemu mestu Dalmacije. In ondu štiri môrske milje oddaljen, leží otočec smrti, kjer kažejo nove gomile brez križa, brez spomenika nenadejano počivališče marsikaterega za kolero umršega potnika na Jadranskem mórji. Že šesti dan živimo v tem môrskem prognanstvu. Kratek čas, in kako dolg! Za nami angelj smrti, pred nami strogi ukaz: niti za korak dalje, krog in krog neizmerna morska širina!

Kakor duše v Dantejevem »purgatoriji«, očiščujemo se tu sredi sinjega morjá. Od ranega jutra do poznega večera se oziramo zastonj na vse svetovne straní. A ne prikaže se v nébni višavi angelj z vejico odrešenja. Ves teden nismo že čuli glasú iz domovine. Niti pismo, niti časopis iz predrage rojstvene dežele ne nahaja poti k pregnancem sredi morjà. Ogiblje se nas vse, kar diha in živí. Ako zanese samotnega ribiča Kiožijota neprijazen veter v obličje naše, prekriža se boječe pred nami. Žolta zastava, vihrajoča na ladji naši, oznanja mu, da čakajo tu zapuščene, okužene duše rešenja.

In naš resni Minos, sivolasi kapitan, ki je prebródil tolikrat vsa svetovna mórja, čuje kakor skrben oče nad usodo našo. Vsi smo in biti moramo njegovi pokorni otroci. Njegov ukaz je neovržen zakon, njegovi besedi se klanja vse, kar tu sôpe in žije.

Onemu, ki bi se upiral strogim kapitanovim poveljem in rédu na ladji, zadostil bi pogled proti iztoku, kjer se dviga iz môrskih valov skalnati otočec in na njem nove gomile, pokopališče okuženim môrskim potnikom.

In vendar ginejo dnevi in noči nenavadno hitro v môrskem našem pregnanstvu.

Že vshajajoče solnce nas izvabi iz kajut v trebuhu ladje na elegantni kròv. Krasna panorama je razgrnena krog in krog. Šumeči valovi, ki se ubijajo ob mogočnem »Sultanu«, pozdravljajo nas kakor srebrne ovčice na širi môrski livadi.

Môrske ptice obletujejo kričé našo ladjo in plavutni morski prebivalci obkrožujejo veselé se novega dné dom naš v vôdni samoti.

Kdo bi se čudil, da pozabimo v takih prekrasnih prizorih tudi mi, ladjini jetniki, usode svoje?

Vesela pesem zazvení v vôdni tihoti. Radostna zabava je prvo delo naše v novorojenem dnevi. Saj živimo resnično brezdélno in brez skrbno kakor ptica pod nébom.

Naš »Sultan« je obdarjen razven s svobodo, s tako obilimi svetnimi darovi, da se primerja lahko s prvimi hòteli v največjih mestih. Francosk, eleganten kuhar skrbí na vse zgodaj za ukusen zajtrk, za bogato, pravo knežje kosilo in za jednako večerjo. In ladijski kletar, podoben je mogočnemu vojskovódji.

Brezštevilnim buteljskim baterijam najfinejših vin, šumečemu šampanjcu in ukusnemu plzenskemu in graškemu pivu ukazuje on s svojim mogočnim glasom in streže z nenavadno eleganco nam, »vedno žejnim« potnikom.

In neverjetno, ladijska naša republika ima celó finančnega ministra brez deficita, brez praznih blagajnic. »Denar« je pri nas »verbum profanum«.

»Hleba in kar je treba« imamo v obili meri in povrhu še doklado v »cvenku«, ki nas odškodúj za podobo: »pallidae mortis« v morskem pregnanstvu. Čudno hitro se razvija tudi politično naše socijalno življenje v republiki »Sultan«. Razvili so se že prvi dan različni stanovi. Najznamenitejši je naš stan, takozvani »kvartopirci professionis« ali tarókarji, »kvartopirci nobiles« ali »vist-igralci« in kvartopirci »minorum gentium« ali »preferanclarji«.

Razvil se je tudi stan ribičev in sicer brez sposobnostnega obrtnega izpričevala. Jako mogočen je takisto stan visokih politikov, stan ladijskega biblijotekarja in napósled stan, sicer malo čislan, namreč bralcev, takozvanih »Bücherwurm«.

Najimenitnejši in najpriljubljenejši je stan pivcev in ladijskih pevcev. Poslednja dva sta tudi v kartelni zvezi in ves dan in v pozno noč neločljiva.

Naša republika si je izvolila celó žurnalista svojega in političen korespondenčni urad. Póslednje opravilo je bilo sicer dolgo problematično. Stoprav tretji dan se nam je odprla po jedenkrat na dan komunikacija »par distance« s stolnim mestom Dalmacije. Prvi ladijski poročnik namreč je spremljal našo pošto v luko.

Oddal jo je naproti mu hitečemu móžu »di sanità« in sicer privezano na dolg dróg, kajti »tekniti se barke naše, ali le kake stvarce naše, prepovedano je ostró in smrtno nevarno«, slôve ukaz.

Naša pisma, denar naš se čisti potem na obali v čistilni pêči in kadi z žeplom ter kropí s karbolno vodó. Na jednak način dobivamo tudi nekaj jedíl iz luke.

Kdo bi tajil, da ni komunikacija naša naj interesantnejša v devetnajstem veku in vredna, da se zabeleži v prometno kroniko!

Tudi stan naših navdušenih politikov prihaja vsak dan v večjo zadrego. Pretí mu celó neizogiben konkurz. Politik brez časopisov in pivec brez pijače utihneta in izgineta kakor senca brez sledú.

Najidiličnejši je pôsel moj. Šel sem v ríbiče. Ladijski prvi poročnik mi je posodil trnek svoj in zabòj s črvi. Vsako jutro in popóludne se zibljem odslej v čolniči ob ladjinem trebuhu in pomáčem trnek v valove. Geniti si ne upam niti s trepálnico pri tem imenitnem opravili, da ne preplašim obilih ríb in ríbic v globini, ki se masté s črvi na trnku, zasmehujé obrt moj brez sposobnostnega izpričevala.

Kar mi ostaja časa poleg obligatnih dveh, po dve uri trajajočih obedov, čitam in pregledujem precèj izborno nemško, italijansko in francosko knjižnico na ladji. Duševni mogotci vseh národov se zibljejo v knjižnici na »Sultanu«, ki jadra jedino le ob slovanskem obrežji. — In vendar národ slovenski, nepoznan si tudi tu!

»Búči, mórje Adrijansko!« Tako živimo vesele in brezskrbne dni v môrskem svojem pregnanstvu. Z izvrstnimi vinskimi buteljami očiščamo okužni svoj život.

Sredi zabav in bratovskega življenja nas presenéti skoraj odrešenja dan.

Ladjin stroj se že snaži in pripravlja za daljno vožnjo na jug. Jutri, ko se dvigne prva zarja iz môrskih valóv, odplavamo dalje, dalje. Danes zvečer praznujemo slovó od osemdnevne ječe.

Krasno je razsvetljen ladjin salon. Šampanjec se leskáče v srebrnih kupah in vesela družba se raduje v veselem razgovoru.

Prva napitnica velja tebi: »Maris, ventorumque pater!« Zadnji, pobratimstvu posvečeni in najoduševljeneje pozdravljeni toast konča o polunočí banket naš. In dalje, dalje še do ranega jutra vršimo zvesto potem napitnice zlate besede:


»Carpe diem, quam minimum credula postero!
Cras ingens iterabimus aequor!«

Na krovu Lloydove ladje »Sultan« na Jadranskem mórji dné 12. avgusta 1886. l.