Na Gorenjskem je fletno
| Na Gorenjskem je fletno ... Radovan Hrastov |
| |||||||||||||
I.
[uredi]Saj pesem poje tako, ne? Seveda! In kar pove narodna pesem, je resničen izraz dejanskega stanja, je tudi točen obraz ljudske duše.
Na Gorenjskem je fletno,
k' so v'soke gore ...
Na primer Gorje. V breg, pod hrib, pod gore je prislonjena fara in od tega izhaja ime. Jasno! Že imena naših vasi, naši gora, voda, mnogih drugih stvari so pristno domača, narodna, utemeljena v naravi ali v starih, davnih običajih, navadah ali spominih. Niso kar tako iz nič, naše gorenjske vasi.
Če še vasi, kaj šele potlej ljudje, prebivalci vasi? Spet jasno: nekaj podobnega bo! Nekaj pristno slovenskega, domačega. In vam povem, da nisem še našel doslej bolj originalne slovenske vasi, kot so na primer Gorje. Pa nevem povedati, zakaj. Človek gre tja, gre med ljudi, pogovarja se ž njimi, – pa to spozna, kratko in malo spozna in dožene: tukaj si doma!
Ne enkrat, večkrat sem že bil tamkaj. Zadnjič tedaj, ko so blagoslovili novi društveni dom. Spet so jo Gorjanci usekali kar po svoje: to bo »Gorjanski dom« – kakšen društveni, prosvetni, naš naj bo! Tako so Gorjanci sklenili in prav tako je napisano na novem domu.
Pa kako so se fantje postavili tisti dan! Najlepše konje so izbrali, okrasili so jih, potlej zasedli in zdirjali ž njimi gostom naproti! Menda je bilo okrog dvajset jezdecev. Vsi v narodnih nošah, sami krepki, zraščeni fantje, listje naših gora ... In konji takisto!
Lepo so bili okrasili vas. Mlaje so postavili po vasi, ob domu, ob cerkvi, ob kapelici, kjer je mašo bral in pridigal gospod pomožni škof ljubljanski, doktor Gregor Rozman. Vse se je tedaj strnilo pod lipo, pred kapelico, vse okrog nje do cerkvenih zidov.
»Oh, novega škofa bi pa vendarle rada slišala in videla!« so šepetale mamice za vrtovi in silile dalje in bliže.
In kar smejale so se jim oči od sreče, od veselja, da so novega gospoda škofa spoznale in videle in slišale, kako pridigajo lepo ...
Gorenjska kri, zdrava, krepka, ponosna, v versko zavest položena in zato raste in živi in se ohranja. In zato naj jo Bog živi!
II.
[uredi]Pa o Gorjah še nisem vsega povedal. In vsega niti povedal ne bom, zakaj so stvari, no, saj veste! Gorjanci so pošteni, mirni ljudje, niso zamerljivi, ampak ...
So mimo lepih, koristnih in zglednih reči na tem svetu tudi še takšne, o katerih se med ljudmi rajši molči. Ne rečem, da to velja tudi za Gorjance. Ne! Ampak porabljam to priliko, da sploh opozorim na to lepo čednost. Molčati, ne opravljati – kako lepo, pa tudi koristno je to! In kako temeljito se ta čednost ugonablja med ljudmi. Mnogokdaj v njih dušno in telesno škodo. Koliko pravd, prepirov, sovraštva nastane ravno vsled hudih opravljivih jezikov! In ta reč stane, pa koliko stane, ko bi se ljudje tega zavedli, pol manj bi opravkov in stroškov na sodniji imeli. Tamkaj potrošeni čas in zlasti denar bi se mnogo bolj plodonosno naložil drugod. Koliko pa bi tudi država prihranila?! Saj vsakdo vidi, koliko sitnega in odvišnjega pisanja je po takšnih uradih, ki imajo kakorkoli z jezikavostjo in splošno priznano slovensko sitnostjo opraviti. Nekaj drugega je, če je človek natančen in hoče red, morda svojo pravico. Takšnim ljudem gre priznanje, ker je red in natančnost tudi svoje vrste lepa lastnost m bi imela biti vzor. Tudi pravice ne gre odrekati ljudem in je celo vsakdo dolžan, da se potegne zanjo, če mu jo kdo krade ali drugače ugonablja. Vse to je utemeljeno v božjih in človeških postavah – ampak čez mero ta reč ne sme iti.
To ravno pa je hudo in ta bridka lastnost, ta pretirana natančnost in sitnost premnogih naših judi je že popolnoma uničila, ugonobila mnogi in mnogi slovenski kmetiški dom. Saj vendar beseda ni konj in tudi ubila še nikogar ni. Če je bila v hudi jezi in v prepiru zrečena, to še ni tako strašno in ni ravno potrebno, da bi se morala taka beseda ali podobno kar koj nesti doktorju in sodniji. In pest zemlje postavim? Nihče jo v grob nosil ne bo, tudi obogatil od nje še prav nobeden ni – vest pa je pekla že marsikoga, kdor si jo je po krivici od soseda prisvojil. In še dosti je takšnih majhnih, tako silno majhnih stvari, zaradi katerih se ljudje sovražijo, pričkajo, tožarijo in dostikrat res po nepotrebnem čas in denar zapravljajo.
Na Gorenjskem je fletno, od sile fletno zares! Toda še bolj bi bilo, ko bi teh omenjenih in drugih slabih ljudskih lastnosti ne bilo. Za ljudi same bi teklo življenje bolj prijetno, bolj resnično veselo.
Pa še enkrat povem in povdariti želim: ne za Gorje, za vse slovenske vasi povedano velja! Zakaj ravno v Gorjah je tistikrat o tem govoril učen gospod ljubljanski: da je pravdarstvo slovenskega ljudstva veliko breme in strašna rana. To resnico bi vsi morali spoznati, zato jo je pa tudi vsem povedati treba!
Pojdimo vase in pri sebi začnimo! Potrkajmo se na prsa in vprašajmo: mar to zame velja? Sem prepričali, da ga skoraj ni, ki bi z vso gotovostjo mogel reči: ne, zame pa ne!
III.
[uredi]Tistikrat so v Gorjah znamenito obletnico obhajali. Svoje katoliško bralno društvo imajo namreč v furi in je letos minulo šestdeset let, kar ga imajo. Pomen tega dejstva je dvojen. Prvič je že jubilej visok, drugič je pa Bralno društvo v Gorjah sploh edino na Slovenskem, ki je vse do današnjih dni živelo in ostalo katoliško. Kdor zgodovino slovensko pozna in mu je znano, kdaj, kako in zakaj so po slovenskih krajih bralna društva snovali in kaj se je potlej iz njih naredilo, ta bo že vedel ceniti povedano dejstvo. Zakaj šestdeset dolgih let uspešnega dela v katoliškem duhu za gorjanski rod je že nekaj, kar spada na tehtnico.
Pa še recite, da Gorjanci niso zavedni in krepki ljudje! Zavedni pa, krepki še bolj. Saj smo tam v zimskih dneh celo v časnikih brali, da so >Gorje kraj dolgega življenja<. To ni kar tako, če fara premore toliko in toliko ljudi, ki nosijo že devet križev junaško in še čvrsto na plečih in je celo takšnih nekaj, ki se jim že deseti prav močno nagiba v breme ... Ja, takšni so Gorenjci!
Na Gorenjskem je fletno, zares fletno! Vse to še bolj izpričuje, da je res. V teh krajih je zdravje, je rast, je veselje in moč do življenja. Ljudje so ko hrasti, ko bukove grče. Časih so se še v narodno nošo oblekli in se v nji splošno nosili, pa so bili še lepši, še krepkejši na pogled, gotovo pa še bolj – Slovenci. Zakaj obleka, noša izpričuje narod. Tudi njegov značaj, njegovo delo, njegova prizadevanja, njegovo kulturo in smisel za isto. In noša slovenska narodna noša − ali ni lepa, zares lepa? Povsod je kot takšna priznana, žal vse bolj zginja in zgublja na pomenu. Le ob paradah se še tu in tam pokaže – pa časih niti pristna ne! – potem se spet skrije v skrinje. Tamkaj počiva, tam tamkaj je njen dom, njen zadnji dom ... Nekdaj tako v veljavi in rabi, zdaj le še za parado ... In za v kmetsko skrinjo ... Pa le Bog ve, doklej še sploh to? Saj jo čez čas niti obleči več znali ne bodo. Nositi se v njej že itak skoraj ne znajo. Kako tudi – leto in dan sleherni čas nosijo modne hlače in trde ovratnike m dolge ovratnice, v petih letih pa morda enkrat irhaste hlače in platneno srajco, – takole za špas in parado! Saj je nekatere naravnost bridko pogledati, kako se obnašajo, kadar naj v svojski nošnji predstavljajo pristnega slovenskega človeka iz davnih let.
Pa tiste devetdesetletnike vprašajte, kaj je v njih mladostnih dneh narodna noša pomenila? In kako so tedaj živeli ljudje?
Skromno, preprosto, po svojih močeh so se nosili in oblačili, prav takisto so drugače živeli – pa je šlo in še precej dobro, gotovo boljše ko danes. Vsi so se preživeli, pa še prihranili so kaj. Po cestah niste takšnih revežev srečevali, kot jih na primer srečujemo dandanašnji. Zdaj pa le obleka, obleka, moda, širni, luksus, pa še sto nepotrebnih, pa še zraven dragih in figo vrednih stvari. Saj se potem nekje mora nehati, kakor se neha vsaka preveč gnana reč.
Ni pa s tem rečeno, da je obleka in moda glavni in edini vzrok današnje revščine med ljudmi. Tudi drugi vzroki so in še veliko jih je. Tudi ne rečeni, da je vsako novo modo in vsako novotarijo sploh treba brez nadaljnjega odklanjati in zanikati. Ne, nihče tega ne trdi, nobeden tega ne zahteva. Za duhom časa je pač treba, sicer ostaneš popolnoma osamljen – posameznik med ljudmi, narod med narodi. To pa obema škoduje. Zato se je pač treba ravnati teko, kot se ravnajo drugod Toda: prava mera povsod. Umerjenosti, gotovega obzira in skromnosti je treba. Povsod in v vsem. Vsakdo naj bo čedno, toda primerno oblečen. Brez pretiravanj. Saj se ta reč da spraviti v sklad z modo, s splošno nošnjo ljudi. Brez prevdarka in primerne uvidevnosti pa ta reč seveda ne gre, kakor sploh nobena stvar ne.
Kar se v imenu mode in splošnega napredka danes uganja po naših podeželskih vaseh, že res ni več lepo. V vse ljudi že sili mestni duh, mestna noša, mestno obnašanje, ki pa po največ nikdar ni zdrava. Vsaj s splošnim narodnim duhom, z narodov dušo kar nič opraviti nima.
Pa tudi zgleda vam ta reč čudno, da ne rečem celo smešno. Le poglejte jih, nekaternike! Delavne dni neredko po svoji krivili in po lastni nemarnosti − povaljanec, v prazničnih dneh cel gizdalin, ki mu še v mestu para ne dobiš. Mar sem preveč rekel? Prav nič ne. Za vse naše podeželske vasi na splošno to pač ne velja, veliko pa je takšnih. Še dobro, da splošen čut naših ljudi teke posameznike odklanja in se jim kdaj – dostikrat po pravici – celo smeje. Zakaj nič čudno ni, če se takšen gizdalin v takšni obleki nositi ne zna in mu sploh ne pristoja.
In v takšnih vaseh, prav po pravici povem že prav nič več fletno ni! Zakaj fletnost, prijetnost se po mojem razodeva v domačnosti – tisto pa je zelo daleč od domačnosti. Vse priučeno, vse prisiljeno, niti slovensko ne več.
IV.
[uredi]Imam znanca iz rodne vasi, ki je profesor in mi je fant nekoč dejal:
»TI!« je rekel, »kadar boš kaj po Gorenjskem hodil, še na okna poglej in nam kaj o tistem povej, kar boš videl, če bo tisto kaj prida in čedno, lepo povej in zapiši, če pa tebi po volji ne, pa takisto povej in potlej še to, kako naj bi bilo ...« In je fant še dalje razlagal to reč, jo po svoje motril in mi podrobno razodel, kaj misli s tem in kako – tisto bom pa ob tej priliki napisal.
Torej okna kmetskih hiš ob naših cestah in po saših vaseh! Kakšna so? Tukaj čedna, tam fino, okusno okrašena, spet drugod zanemarjena – kakor vsaka reč!
Pa kakšna naj bi bila?
Sodim in je sploh znana stvar, da je vsaka hiša ogledalo svojega gospodarja. Hišna okna pa so tisto, kar navadno najprej pade v oči. Zato je sedaj važno, kako skrbimo za okno, kakšno brigo jim posvečamo in kako jih krasimo.
Če je hiša posameznega človeka njegovo ogledalo, iz katerega gleda njegov obraz v vsej verjetnosti in resničnosti, je tedaj skupina hiš, cela vas, cela pokrajina ogledalo tiste skupine, vasi, pokrajine. Jasno! Pa tedaj vendarle ni vseeno, kakšno je to ogledalo, kakšen je obraz dežele v njem.
Našo deželo, zlasti Gorenjsko, leto za letom obiskujejo tujci iz raznih pokrajin sveta. Vsak človek ima svoje oči in v tujih deželah navadno še bolj podrobno vse vidi, kakor doma. Kar vidi in kako vidi, po tem sodi – in je sodba pač takšna, kakoršna je slika, obraz, ki zre iz ogledala, iz zunanjosti naše kmetske hiše. Nam kot malemu narodu pa spet ni vseeno, kakšna je sodba tujih ljudi o naši deželi. Iz več vzrokov; je bolje, da je sodba čim lepša, zakaj sodba ustvarja ugled, ta spoštovanje, upoštevanje. Tisti narod pa, ki uživa spoštovanje in je uvaževan med svetom, je navadno obdan tudi z blagostanjem, zakaj z enim in drugim raste tretje in kjer je združeno vse, narodu ni sile. In tudi krivice takšen narod ne doživlja vsak hip, ker iz upoštevanja in spoštovanja raste še zavest sile in moči, oboje pa ustvarja strah – in to časih ni slabo. Mnogokrat je to za kakšen narod celo koristno, če se ga sosedje in sploh drugi narodi boje.
Glejte, tako daleč gre profesorjeva učenost o kmetskih oknih. In je dobra, prav resnična ta razlaga, Jasna in vse pove. Zatorej bo prav, če pohvalimo tiste, ki skrbe za okna svojih hiš, okregamo pa tiste, ki se ne brigajo zanje.
Kaj pa spada na okna?
Popolnoma jasna stvar: rože! Mnoga in mnoga okna naših preprostih kmetskih hiš so vzor lepote in so sama zase vrt cvetočih rož. Prav vsa bi imela biti takšna, zakaj nič ni lepšega, nič bolj vabljivega, kot cvetlice na oknih kakor sploh okoli naših domov. Saj rože ne stanejo dosti, pa silno povzdignejo lepoto vsake hiše, vse vasi, cele pokrajine. So pa rože po oknih tudi znak pridnosti, znak smisla za lepo in čedno, znak kulture naroda.
Na Gorenjskem je flet
k' so v'soke gore,
pa bistri studenci,
pa bele ceste!
Pozdravljena Gorenjska, pozdravljena hiša ob cesti in nageljni naših pridnih deklet! Še bolj jih gojite, dekleta, vsa okna, vso hišo in dom ž njimi krasite, zakaj tudi sebi, tudi svojemu narodu pripnete s tem lep šopek na prsa.
V.
[uredi]Kdo, ki je že kdaj hodil po Gorenjskem, ni bil še na Bledu, kdo ni še hodil skozi Vintgar?
Bled, Vintgar, dvoje imen, ena sama lepota naše dežele, kdo ju vsaj po imenu ne pozna?
Z Gorij, kjer smo se po večini doslej mudili, je dobre pol ure hodu na obe strani. Le eno bi koj ob začetku povedal: ko bi se blatnih, v vročih dneh prašnih, vedno pa zanemarjenih cest kdo večkrat usmilil! Te naše nesrečne ceste! Saj vendarle ugled dežele in države zahteva, da so cesto vsaj okrog letovišč primerno urejene.
Bled, rajski kraj naše zemlje! Naj me pot zanese vanj s te ali one strani in še tolikrat, nikdar se ne naveličam znova in znova gledati tega čudovitega kota, valujoče jezerske gladine, zelenih gričev, travnatih livad in smrekovih nasadov okoli jezera.
In otok sredi jezera! Saj sem bil že nekajkrat na njem, po vseh kotih sem bil že stikal ob romarskih dneh in v zimski samoti prav sani – pa me še prav takisto vabi otožni zvon iz romarske cerkvice na otoku. Pride človek na Bled, vse ga zanima, vse godi njegovim očem, pa vendar ni bil na Bledu, če ni obiskal cerkvice sredi jezera. Pa vidite zlasti v poletnih nedeljah, kako se pomikajo z raznih strani z romarji napolnjeni čolni proti otoku. In pesem za pesmijo se glasi preko jezersko gladine in se odbija od bregov:
Po jezeru, bliz' Triglava
čolnič plava, sem ter tje.
In sleherno uro, ko hodite po samotnih drevoredih okrog jezera, se z otoka sem sliši mili in otožni zvon želja. Mnogo je ljudi, vernikov, romarjev, ki v živi veri in z živim upanjem vlečejo za tisti zvon – in so uslišani v vročih molitvah!
To je Bled. Tak, kot živi v očeh naših ljudi. Romarska božja pot, jezero, otok, cerkvica, zvonček v stolpu ... Nič več.
Romarski Bled je Bled slovenskega človeka, je kos domače zemlje, domače zgodovine, je košček mnogotere slovenske verne hiše, ki hrani po svojih ljudeh na Marijo na Bledu spomin. Bled je končno izraz slovenske duše, obraz slovenskega človeka, ki dela, dela in ne pozabi na Boga ...
Je pa še drugačen Bled. Iz zadnjih desetletij je vzrastel, vsako leto je bolj in bolj tak. Ni to škoda za nas. korist je, pravijo. Res. Mnogim je v korist, da je na Bledu leto za letom več tujih, bogatili ljudi. Mnoge in mnoge pa ravno to ubija. Ubije jih telesno, še bolj jih ubija duševno. Majhnemu narodu pa se vsaka zguba pozna, preveč pozna.
In vendar – Bled je. Mora biti. Ko bi jih bilo še več, še bolje bi bilo gospodarsko. In ko bi bil vsaj ta edini, ki ga imamo in je raj naše zemlje, še lepše, še popolnejše urejen – še več bi nam koristil. So mnogi, ki ne poznajo in ne vedo, da je nekje na svetu Jugoslavija, da je v tej državi mala lepa Slovenija – toda isti vedo, da je na svetu Bled. In potem pridejo in ga spoznajo in vedo, da so bili v Sloveniji, v Jugoslaviji. To dela Bled, raj naše zemlje!
Še bi se o tem in podobnem dala reči katera resnična beseda, pa dovolj jih je že za enkrat. Naj se Bled razvija in krepi, naj se širi in raste v vse strani, naj se do popolnosti krasi in izpopolnjuje – saj je to edini naš slovenski raj, ki ga imamo! In otok sredi jezera in cerkvica na njem – saj je to edini in najlepši biser v vencu naših slovenskih planin! Kdo bi ga no ljubil, kdo bi mu slave ne pel?
Otok bleški
kinč nebeški!
Oh, oblikuj, dvigaj, izpopolnjuj še dalje in še vse bolj obličje našo domovine, naše težko prizadete slovenske zemlje!
Bled, Bog s teboj!