Na Glogovem

Na Glogovem Anka Nikoličeva

Izdano:	Ženski svet 7/1–10, 1929
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9,
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kazalo
PRVI DEL	1. 2. 3. 4. 5. 6. 7.
DRUGI DEL	1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8.
Konec.

PRVI DEL

I.

Ves breg je bil bel od cvetočih češenj. Ob sadovnjaku, obrnjen proti jugu, je ležal vinograd; naprej, proti zapadu, so položili njive, in severno pobočje je pokrival gozd. Vrh griča, ki je bil zadnji v dolgi vrsti vinorodnih goric, ki so se vlekle od severa proti jugu, je bil raven in izravnan kot obširna terasa.

Nad vinogradom je stala kmečka hiša. Kamenita stopnica in starodavna vrata z obokanim podbojem so držala v vežo. Ko pa si vstopil, si spoznal, da je to gosposki dom. V prizidek na desno so razporedili vrsto mestnih sob, in na travnik, kjer so cvetele češnje, je gledalo ogromno okno.

Tu je sedela v udobnem naslanjaču gospa Marija. Svetlokostanjevi lasje so rahlo ležali okoli nežnih senc. Roke s šivanjem so počivale v naročju. Krog usten je trepetal rahel nasmeh in sinje oči so. zrle v daljavo. Božje solnce je božalo njeno lice, črtalo zlate lise v polirani les pohištva, se zaiskrilo v steklenini –

Gospa Marija je vstala, položila ročno delo v košarico in zapustila sobo. Ko je stopala po pesku proti robu planote, si opazil, da je v lepih črtah njene pojave rahla teža.

Gospa Marija je pričakovala svoje šesto dete.

Najprej je položila v zibelko četvero deklic. To so bile Klementina, Johana, Lujiza in Marija. Lani pa se je porodil deček, in oče, ki je mučno trpel ob sramoti, da čuva Glogovina same hčerke, mu je iskal ponosnega imena.

Krstili so ga Siegfried.

* * *

Nadučitelj Glog je bil imovit gospod. Obširna Glogovina je bila že nad sto let v posesti istega rodu in prvi Glogi so še tlačanili graščini na sosednjem griču. Ko so pa postali gospodarji svoje zemlje, so bistro izkoristili prostost. Z neumorno pridnostjo so orali brazde v lastno grudo, z znojnim trudom trebili vinograd, budno čuvali hosto in z železno roko so držali imovino, da se ni razkosala in med prsti razdrobila. Vendar so hčere z Glogovine odhajale s ponosno doto, sinovi so se osamosvojili, kupili posestva tu in onstran reke ali obrtovali. Tako se je naselil ob potočku v dolini mlin; tam, kjer je dosegla pot iz Glogovine glavno cesto, je vzrastla kovačnica, malo naprej pa krčma. Povsod pa so sedeli Glogi.

Najstarejši je vedno gospodaril v rojstni hiši. Kadar pa je bilo delo nujno, so nategnili vsi, tudi oni iz mlina, kovačnice in kreme, pa najsi je že bila košnja, mlačva ali sladka trgatev. Delavnih in delavoljnih rok ni v rodbinah Glogov, manjkalo nikoli.

V zadnjem rodu pa je šlo vse narobe. Janez, ki je krčmaril, je umrl brez potomcev. Kovačeva sinova je zvabila želja po lažjem delu in veselem življenju v tuje velemesto. V mlin se je priselil s poročnim prstanom za prelepo mlinarjevo Zalko tujec, skoro gospod, ki je prišel od daleč, iz Švabskega in si kupil grunt v solnčnih, južnih goricah.

Tudi na sami Glogovini je raslo samo eno dete, sin-edinec Peter.

Ko je izginila zadnja nada, da bi kdaj dobil brata ali sestrico, je oče Glog začel stikati okoli hiše, meriti in računati. V hosti je dal podreti nekaj smrek in jih poslal na žago. Spomladi pa je dal postaviti na drugem koncu planote, med njivami in gozdom skromen a snažen dom. Hlev je prizidal in ogrado za kokoši, odmeril čeden vrtec in postavil čebelnjak.

Da je bilo vse gotovo, se je odpravil nekega dne po stezi, ki vodi med vinogradi navzgor na sosednji grič. Ura hoda med trtami in belimi hramovi ga je pripeljala v borno vas. Kup koč pod gozdom ob kraju prostrane senožeti. Ta revna naselbina je dajala dvoje vrst moderne raje, rodove drvarjev in viničarjev.

Ni bilo prvič, da je Jernej Glog ubiral pot med vinogradi na Peklenik. Mnogokrat je že hodil tod, o mnogokrat, tedaj, ko mu je bilo srce še mlado in veselo, ko je, smejoč se, žvižgal fantovske, nosil postrani klobuk in krivec na njem. Takrat je hodil za Mino, brhko, črnooko kočarjevo hčerjo izpod hoste. Hodil je za njo, jo srečaval, prestrezal in zadržaval, kjerkoli je hodila. Dokler mu ni dejala tistega večera, ko se je priplazil za njo ves vroč od ljubezni in poželenja, tisti večer, ko je v julijski soparici pokošena trava tako močno dišala, in ko je v seči, prav poleg njih, začel slavec svojo večerno pesem, da, takrat mu je dejala:„Ne hodi za menoj, Jernejc,” – in ko jo je prijel za vlažno roko, – „ne maram te štemat, Jernejc, ne maram.” Da jo bo vzel, je rekel, da mu ni biti brez nje, ne na Glogovini in ne drugod –, a ona, da ne in ne. Kot beračica, da ne bo hodila na Glogovo, tudi če bi jo res vzel. Pa kako jo bo jemal, ko ima pri tem besedo stari Glog. In stari Glog, da je že v pregovorih zaradi sinove ženitve doli v trgu pri Mesarjevih. Ona pa da ga ne bo štemala in ga ne bo, tudi če bi hotela, ga ne bo. In je odšla. Odšla je po travniku, ki je dehtel, počasi je stopala ob seči, v kateri je pel slavulj ...

Nista se videla prevečkrat od tedaj. Ko je opravil pri vojakih, se je res oženil pri Mesarjevih. In tudi Mina se je omožila. Iz revščine si je pomagala v novo revščino. Saj je bil zastaven fant, Gregorc, in delal je za tri. In delala je ona in otroci so delali, čim so le mogli. Vendar je ostala domača koča pretesna za povečano rodbino, sok nezabeljen in koruzni žganci suhi.

Ko je stopal Jernej Glog tisto jutro med vinogradi po znani stezi, je ugibal, ali bo šlo vse prav in po njegovi želji. In je šlo res vse prav in po njegovi želji.

Še tisto zimo se je selila Mina z možem in otroci v novo viničarsko hišico na Glogovem. Zakaj bi se ne? Njeno uho, navajeno otroškega kričanja, ni več slišalo zapeljive pjesmi kosa v grmovju, sladki vonj iz senožeti ji ni več gnal krvi v trudno lice. In Jernej Glog, še bolj pa njegova žena, sta strogo potegnila mejno črto med viničarijo in kmetijo.

II.

Ko je dovršil Glogov Peter deseto leto, je zamenjal ljudsko šolo v vasi z meščansko v trgu. Stanoval je seveda pri Mesarjevih in, budni deček je brž zapazil razliko med trškim življenjem in kmetovanjem na Glogovini.

Spal je s teto v prostorni sobi prvega nadstropja. Poleti je bila temačna, čeprav se je solnce skoro ves božji dan upiralo v njene stene. A lesene oknice so bile zaprte zaradi cestnega prahu in da ne bi obledela zofa iz rdečega baržuna. Oj, ta zofa, – Petrov raj. Cele ure je preležal na njej, gledal in bral. Prebral je na njej vse lepe knjige, ki so stale v čvrstih vrstah na policah med oknoma. Prebral je prav vse, od debelih zvezkov Mayerjevih leksikonov pa do čudnih ali pa jokavih nemških romanov in smešnih anekdot, ki jih ni razumel. Poleti je hodil ž njimi pod kozolec, na travnik ali v gozd. Pozimi pa je bilo hudo. Tetino sobo so samo malo zakurili na večer. Čez dan pa je bilo zgoraj mrzlo, mrzlo, mrzlo. Tedaj je stisnil Peter zabavne in šolske knjige z zvezki vred pod pazduho in si poiskal toplega kotička, kjerkoli je mogel.

Mnogokrat je sedel v prostorni kuhinji, kjer je vsakega pol leta premikala ogromne lonce na štedilniku druga kuharica. Vsaka pa je bila močna in rdečelična in je pila pivo. Mnogo piva. Kajti pri štedilniku je vroče in delo težko. Poleg vrat je sedela v zaprti klopi, ki je spominjala na cerkven stol ali na odprto spovednico, stara mama. Tudi ona je bila velika, močna in rdečelična. Koža je bila gladko napeta po tolstem obličju. Lase, ki so bili že močno sivi, je nosila lepo nakodrane na čelu in visoko pripete vrh glave. Preko ramen je vedno imela ogrnjeno sivo, volneno ruto – poleg vrat je vleklo in babica je bolehala za revmatizmom. Vsako leto je odšla na lečenje v kopališče. Eno leto je šel celo Peter z njo. Saj je bila dobra, ta njegova babica. Kolikokrat je pomignila kuharici s svojo okroglo, s prstani obloženo roko – in brž je stalo poleg Petra zlatorumeno cvrtje ali pa slastna klobasa.

Mnogokrat pa v kuhinji ni bilo prostora za Glogovega fanta. To je bilo ob sobotah in nedeljah, na sejmske dni in jeseni, ko so vozili špeharji svojo robo v mesto. Tedaj je bila hiša polna gostov, trgovina polna kupcev in prostrano dvorišče polno voz. Urne natakarice so s polnimi rokami vrčkov, krožnikov in steklenic tekale sem in tja. Teta Lina, ki je vodila trgovino, je take dni vedno osebno pomagala prodajati in lastnoročno je tehtala kavo, nalivala petrolej, merila in rezala neskončne vatle pisane kotonine.

Ej, to je bilo življenje tedaj pri Mesarju! Zadovoljen je stopal oče Mesar po dvorišču med vozniki, Z rokami v hlačnih žepih je barantal, prodajal, kupoval in v ogromnih kaščah so se skladale bale sena, kopičile so se vreče z žitom in fižolom, sodi so se polnili z mastjo in medom, orehi so se trkljali iz odvezanih vreč po gladkem podu, kajti oče Mesar ni kupoval niti mačka v žaklju, kaj šele orehe!

Iz debele listnice je odšteval kmetom mastne bankovce za prodano robo. Mnogo, mnogo bankovcev je tako odštel dobro rejeni oče Mesar, in videti je bilo, da je vir mastnih bankovcev neusahljiv. In res je bil neusahljiv, kajti mastni bankovci so se brž vrnili v Mesarjevo hišo. Znesli so jih kmetje pri drugih vratih v gostilno, kmetice pa pri tretjih v trgovino, kjer je merila teta Lina platno za balo in so tehtali pomočniki sol in sladkor.

Že tedaj je sklenil Glogov Peter, da je lepše biti gospod Mesar in imeti polno listnico mastnih bankovcev, kakor pa kmet, ki z muko prodaja s trudom in znojem pridobljene pridelke lastne zemlje.

To mnenje so mu potrdili večeri, ko se je zmuznil v posebno sobo gostilnice, kjer se je shajala trška gospoda. Poštar - župan je prišel, gospod notar, gospod sodnik, gospod zdravnik; okoli belo pogrnjene mize so posedli učitelji okrog mlade, plašne učiteljice, ki je bila tu na hrani, in kmalu so se napolnile še ostale mize. To je gledal Peter in vlekel na ušesa, da je postal ves rdeč in vroč od poslušanja in premišljevanja. Pogovori so se sukali okoli lova in domačih prilik, preskočili na novice v časopisih in se usmerili na visoko politiko. Gospodje v prijetno ogreti sobi, zaviti v tenak dim dišečega tobaka, so ob dobri kapljici in iz varnega zavetja vodili krvave vojske, sklepali alijanse, dobivali bitke, premikali narode in jih postavljali na stran, kakor figure s šahovske deske. In Peter je poslušal.

Poslušal je in srkal vase besede, se čudil in ugibal. Posebno zabavno je bilo, če so prišli tuji trgovci. Kaj vse so videli in vedeli, o čem vse so govorili in sodili. Prav vse so znali, vse so razumeli. Tujci so govorili in pripovedovali – in vse se je smejalo, razkladali so in razlagali – in vse je strmelo, kako je drugod, kaj vse vedo in znajo zunaj v svetu.

Poslušal in strmel je tudi Peter in v srcu mu je postalo tako čudno. Spomnil se je Glogovine daleč onstran reke, mirnega doma na zelenem holmcu. Tam so že davno ugasnili luči in vse zdaj pokojno spi. Morda se obrne govedo v hlevu, da zarožlja veriga, morda zahrza konj. Zunaj poči suha veja in pade raz drevo. Od gozda sem potegne preko vinograda mrzel piš – Pluto zalaja – in zopet se vsa Glogovina pogrezne v molk in temo. V trški gostilni pa je svetlo, toplo in veselo. Vse govori zdaj vprek. Peter nateza ušesa, krčevito odpira oči, lica mu žarijo. Vedno toplejše postaja v sobi, dim se gosti, prijeten šum pogovorov brni dečku okrog glave. Končno mu trudno omahne in se položi na roke, ki počivajo do komolcev na gostilniški mizi. Peter spi.

In čeprav ga je teta Lina ob pozni uri trudoma spravila vsega zaspanega v posteljo, je sedel prihodnji večer zopet med gosti, poslušal, odpiral usta in žarel.

Da, lepo je bilo pri gospodi.

Stari Mesar ni branil fantiču posedanja med gosti. Naj bi se naučil nemščine med njimi, naj le sliši, kako je drugod po svetu.

In fantič se je naučil nemščine in slišal, kako je drugod po svetu.

Ko pa je dovršil vse razrede in ga je mislil Jernej Glog vpreči za plug in naučiti, kako se reže trta, je Peter kratko in jedrnato izjavil, da ne bo za kmeta, da bo študiral. Ker pa ni maral s petnajstimi leti guliti hlač v prvem latinskem razredu, se je odločil za učiteljišče.

Učitelj bo. Nadučitelj. In morda kdaj gospod nadzornik.

Ko je vse to pravil očetu, sta ravno stopala po bližnjici v vinogradu na Glogovino, Lepo so letos nastavile trte in grozdki so že nosili za grah debele trde, lepo razvite zelene jagode. Modrikast blesk sveže poškropljenih trt je pričal o skrbnem gospodarstvu. Onkraj trt je valovalo rumeno morje žita in čakalo žanjic.

Jernej Glog je molčal. Tu pa tam je potegnil s svojo trdo roko božajoče preko trtnega listja, odgrnil zastrt grozd. Vrh griča je postal. Tudi Peter je umolknil. Jernejeve oči so objele vso lepo Glogovino in se trudne vrnile do sinovih oči: „Bodi, pa študiraj!”

Mati je bila silno zadovoljna. Nikdar ni vzljubila novega doma in kadarkoli je utegnila, se je dala potegniti z vozom v trg, k domačim. Prav ji je bilo, da bo njen sin gospod. Kaj bi se ubijal s kmetovanjem? Saj posestvo mu ostane, lahko ga da v zakup, proda, hodi sem na letovanje – kaj bi se ubijal fant.

Jernej pa je molčal. Stopil je pod skedenj, snel koso in šel kosit.

III.

Ko je položil Peter Glog zrelostni izpit, je bil v prijaznem mestu, kjer je študiral, skoro osebnost. Bil je lep in krepek fant jasnih oči in temnoplavih las, ki jih je nosil spredaj daljše, tako, da so mu padli v gostem šopu preko čela, če je v zanosu naglo okrenil glavo. In Peter Glog je mnogokrat v zanosu okrenil glavo. Često je prebral profesor njegov šolski spis, ki je bil vzoren; posrečil se mu je skok preko bradlje ali droga v brezhibni pravilnosti, in kavatina, ki jo je odigral na goslih v večerni družbi med tovariši, je izzvenela tako sladko, da je izzvala odkritosrčno navdušenje.

In če je hodil Peter Glog po promenadi v svoji snažni, dobro ukrojeni obleki, se niso ustavljale na prijetnem mladeniču samo dekliške oči. Marsikateri oče, marsikatera mlada mama ga je pogledala in si mislila: „Da bi bil moj kdaj tak.”

Peter je rad živel v mestu. Rad in lahko se je učil, njegovo gmotno stanje je bilo tako, da je lahko hodil na glasbene prireditve ali v staro, majhno gledališče, kjer so igrali naivne veseloigre in klasične drame. Igrali menda niso najboljše. Kakor se je pač gibal vsako leto na novo sestavljeni ansambel. Državnih ali mestnih podpor takrat ni bilo. Bolj ali manj lepe igralke tistih dni – bilo je blizu osemdesetih let prejšnjega stoletja – so prav borno živele ob svojih tesnih gažah, če se jih ni usmilil kakšen malomestni kavalir.

Nekoč so priredili diletantje dobrodelno predstavo v korist poplavIjencem. Sama gospa glavarjeva, lepa baronica, je pokroviteljevala. Peli so takrat moderno opereto. Kot solistke in v zboru so sodelovale hčerke najuglednejših rodbin, elegantni oficirji in mladi vladni uradniki so opravili moške vloge. Peter je poleg drugih dijakov in Ijubiteljev glasbe igral v orkestru.

Uspeh je bil velikanski. Meščani, trgovci, obrtniki in uradništvo so štirikrat zaporedoma napolnili gledališče. V petič so opereto ponovili za okoličane. Gostje niso prišli samo iz bližnje okolice, ampak so se pripeljali iz vseh sosednih manjših mest in z graščin, ki jih je toliko posejanih po onih lepih hribih in dolinah. Bilo je vencev in šopkov za sodelujoče, preplačil za blagajno. Baronica - patronesa je žarela od ponosa in zadoščenja, stiskala vsem zaslužnim diletantom roke in končno vse skupaj povabila na večerni čaj v lepo opremljenih sobanah glavarstva.

Tako je prišel Peter v odlično družbo. A Peter se je v tej odlični družbi tudi uveljavil in gladki parket mu ni zopet zdrknil izpod nog, kakor večini njegovih tovarišev. Z obema nogama je stopil nanj in krepko je na njem obstal. Lepega, vljudnega in bistrega mladeniča so kmalu vabili sem in tja. Povsod je bil kmalu domač, povsod se je dobro počutil. Korektno je poljubljal starim damam roke, vrtel mlade krasotice v lahnem plesu, dostojanstveno je znal popušiti cigareto v družbi uniformiranih in civilnih gizdalinov in vdano je poslušal stare dvorne svetnike in druge dostojanstvenike, ki so mu naklonili besedo.

To je bilo eno leto, predno je položil zrelostni izpit.

Ko se je vrnil tiste počitnice domov, ga je bilo prvikrat v življenju sram nizke, kmečke strehe, pod katero je stopil.

Na Glogovem je šlo vse svojo staro pot. Mati, ki je bila vedno nekoliko bolehna in čemerna, je ukazovala dekli, posnemala mleko, medla maslo, obirala gosenice s povrtnine, presajala pelargonije in roženkravt, pokladala sveža jajca v proso v kašči ter se jezila nad viničarjevimi otroci, če so se v igri pripodili preblizu hiše. Oče je kmetoval, pretakal vino in barantal s kupci, ki jih za žlahtno kapljico z Glogovine ni nikdar manjkalo. Vse drugo delo pa so opraivili viničarjevi. Mina je bila še krepka in Gregorc je vedel ceniti izreden položaj, ki mu ga je ustvaril Jernej Glog, ko ga je priselil na Glogovino. Ob tisti viničariji je skoroda živel. Mleko je prodajal v trg, tudi jajca in sadje, kar ga je dozorelo na njegovem. Razun bele moke, sladkorja, soli, kave in nedeljskega mesa ni kupoval ničesar, tako obilo mu je bil gospodar odmeril zemlje. Kar so ženske rabile za obleko in obutev, so zaslužile same in še njemu so tupatam prinesle novo srajco ali klobuk. Najstarejša, Malka, je bila spretna šivilja, mlajša, Lenka, pa je služila pri Glogolviih, En sin je bil čevljar, drugi sodar. Pozimi sta hodila od kmetije do kmetije, od viničarije do viničarije, krpala čevlje in brente, urezovala gorke copate in prala vinske sode. Seveda, ko je prišel čas za kop in rez v vinogradu, ko je bilo treba vezati nežne poganke trsja k sivim kolom, sta se brata vrnila domov in Malka je pokrila šivalni stroj. In zdaj je tekla dnina. Jeseni pa, ko je kipel v sodih mošt, ko je zadovoljen gospodar štel polovnjake in meril moštovo sladkobo, ko so hodili okoli hiše že prvi kupci in je dejal Jernej Glog: „Nič, Mošta ne prodam,” takrat je stisnil v Gregorčevo žuljavo roko vedno bankovec, ki ni bil majhen.

Tudi mlajši Gregorčevi so bili za porabo. Ko so se jablane upogibale pod zlato težo mošanceljnov, ko se je češnjev vrt obremenil s sladkim, rdečim sadjem, kdo naj bi splezal s canjicami na rokah prav v vrh med najšibkejše veje, kakor Cene in Pepček? Tedaj jih ni prav nič podila od hiše Glogova mati. Še Liziko je poklicala, da je pobirala jabolka in orehe in jih nosila v okrogle jerbase, ki so stali na travniku.

Dokler je bil Peter majhen, je bil prvi pri plezanju in obiranju, najglasnejši pri skupnih igrah. Odkar je hodil v gosposke šole, se je viničarjevim vedno bolj odtujeval. Letos pa, ko je sedel na klopi pod jablano s prekrižanimi nogami in s knjigo v rokah, je bil že tako tuj in samosvoj, da se mu je odkril Martin, tisti, ki je bil sodar, in ga pozdravil; „Dobro jutro, gospod Peter, kako je kaj?”

Peter se je nasmehnil in prijazno razgorarjal – a „gospoda” ni zavrnil. Tako je ostalo pri vikanju in pri „gospodu” med Petrom i med otroki viničarke Mine.

Zadnje počitnice je bil Peter sploh malo doma. Nekega dne sta prišla na Glogovino dva mladeniča, vsa oblečena v belo. Tanko palčico je nosil vsak v rokah in na glavi okrogel klobuk iz bele slame, prepasan z belim trakom. Precej samozavestno sta stopala in nekoliko predrzno pogledala v okno viničarije, ki je bilo posebno bohotno okrašeno s fuksijami in rožmarinom. Res se je Malkin zardel obraz brž sklonil še nižje nad ropotajoči stroj, Pepček in Cene sta obstala in si obrisala noska v komolec, celo Lizika je zardela in vtaknila umazan prstek v usta. Vsi so poznali mlada gospodiča – bila sta grofiča z grada na sosednjem griču.

Petru je bilo silno nerodno. Poznal se je z gospodično iz mesta in z mestnih zabav grof Ervin je pel Floridora v opereti. O, da bi se srečali v mestu, v katerikoli najbolj odlični družbi. Nikjer, nikjer ne bi bilo Petru tako nerodno, kakor tu na domačem travniku. Tam je obešala dekla perilo. Očetove grobe srajce, delavske modre predpasnike in nogavice – Bog se usmili – nogavice, tako debele kakor da so spletene iz motvoza. Oče, v samih rokavih, je brskal nekaj okoli gnoja in rentačil ter kadil pipo. Pipo! In tobak res ni bil najfinejši. Edina mati je – po Petrovem mišljenju – rešila položaj. Ko so vsi trije mladiči posedli okoli lesene mize pod ogromno marelico pred hišo, je brž prihitela s snežnobelim prtom in kmalu je postavila pred goste dišečo kavio, presno maslo, zlatorumeni med v lični stekleni posodici poleg štruce mlečnega kruha, ki ga je znala tako odlično speči. Poleg lepih skodelic je položila žličice iz čistega srebra. Svetile in lesketale so se, kakor da so prišle iz najbolje negovane hiše – saj so bile tudi še skoraj nove. Samo ob Petrovem krstu so ležale na mizi, kjer so malicali, ali pa če se je oglasil na Glogovini gospod dekan, ali katera izmed najbolj imenitnih maminih prijateljic iz trga.

Tudi oče je prišel pozdravit mlada grofiča. Z očetom-grofom sta kupčevala z lesom. Nudil jima je okorno kmečko roko, a pipo je obdržal med zobmi. Na veliko Petrovo začudenje pa se mladeničema to ni niti čudno zdelo. Jed jima je šla v slast in ko jih je ob slovesu spremil Peter do pod holmec, je bilo prvo nerodno razpoloženje povsem minilo in moral je obljubiti, da bo že jutri vrnil obisk, „Tako dolgočasno je pri nas,” je dejal grof Ervin. „Pridi, gotovo pridi,” je pristavil Bruno.

Pri kavi pod košato marelico so se bili pobratili Peter Glog in grofiča Eichelshausen.

Od tedaj je bil Peter več na gradu kakor doma. Ribarili so, učili so ga jahati in če so bile navzoče kontese, so igrali tenis, tisti nerodni tenis tedanjih let v dolgih krilih in čez visoko mrežo.

Staremu grofu so bili Petrovi obiski všeč. Imenoval je to „stik z ljudstvom”. Kadar se mu je baš zljubilo, je zapletel Petra v dolge razgovore, razmotrival s svojega fevdalnega stališča socijalna in narodnostna vprašanja, dociral o svetovnih političnih problemih. Bil je seveda vnet nemški patrijot, inače pa prijazen gospod. Rad je izzval s Petrom debato, pogledoval mladeniča od strani iz drobno stisnjenih oči in kadar se mu je zdelo prav, je pogovor prekinil. Vedno je bil z uspehom silno zadovoljen, kajti ostal je seveda vedno zmagovit.

Ervin in Bruno sta se ob takih prilikah izmuznila. Poznala sta očeta in znala njegove teorije že na pamet. Strašno jih je to dolgočasilo. Sploh bi bil stari Eichelshausen težko našel tako prijetnega in vdanega poslušalca, kakršen je bil Peter. Zato ga je imel tudi skoro resnično rad.

Petrova mama je bila silno ponosna na sinovo odlično tovarišijo. Pogosto se je vozila v trg in obiskovala prijateljice. Nikdar ni zamudila povedati kaj o mladih grofih, in hvalit konteso Gabrijelo, ki je tako sladka, tako sladka, in niti najmanje prevzetna, niti najmanje.

Prihodnjo zimo maturant na učiteljišču Peter Glog ni zahajal v Čitalnico. Ne, da ne bi hotel, Bog obvaruj! A tako malo časa je imel. Študij, vaje, gledališče, privatna vabila in tedenski glasbeni sestanki, ki jih je organiziral pri sebi na domu profesor nemščine, in kjer je igral Peter v kvartetu komorno muziko.

Vendar, na pustni torek je šel le v staro Čitalnico na maškarado – in čez pičlo uro zopet odšel. Ni se mu dalo. Cigani, harlekini in bujne Hanakice ga niso zanimali. Godba se mu je zdela cvileča, limonada plehka, zabava dolgočasna.

IV.

Par mesecev po maturi je umrla Petru mati. Velik del dote, ki jo je prinesla h hiši, je bil po oporoki Petrov. Peter se je odpravil v svet, ki ga je tako mikal. Leto dni je potoval, študiral, se izobraževal. Njegovi učitelji in vplivni mestni znanci so mu dali priporočilna pisma v vsa tuja mesta in mu gladili pot. Kjerkoli je potrkal, pri privatnikih, društvih, gospodarskih in političnih krožkih, povsod so ga sprejeli prijazno,

„Gospod Glog – da, vemo, seveda.” „Peter Glog?” „Da, da – z našega juga.” „Oče – posestnik, da, tudi Peter?” „Jernej? – Aha, Bartolomäus. Da, da, pristna kmečka korenina. Sedi na svojem lepem posestvu in nosi tolarje v hranilnico. Peter Glog, tedaj, Peter, dobrodošel Peter Glog.”

To je bilo strašno ta „Peter”. Naravnost kompromitujoče in že daleč je dišalo to nerodno ime po seljaku. O, da bi bil Adolf, ali Albert ali Emil. Ampak, Peter –

V univerzitetnem mestu je obiskal oba grofica Eichelshausen. V svojih udobnih sobicah sta imela baš večjo družbo plemiških prijateljev, ki so tudi tam takorekoč študirali na visokih šolah. Trenutno pa so se zabavali, kadili, pili pivo in kartali.

„Glog, Peter Glog” – še obema Eichelshausenoma je bilo nerodno. Končno je Ervin tovarišem nekaj pošepnil. Sedli so in nadaljevali zabavo – a prejšnjega razpoloženja ni bilo več.

Zvečer sta skušala brata popraviti neroden vtis. Vsa trojica je šla v gledališče, pozneje še v zabavišče, celo pili so malo več, kakor je bil njih običaj – a toplote ni bilo med njimi.

Drugo jutro je Peter odpotoval. Najprej domov, da pospravi svoje stvari. Potem bo nastopil svojo prvo službo, in sicer najprej v glavnem mestu.

Imel je občutek, da je še daleč od višav, do katerih so ga gnale želje.

Staremu Glogu je bilo vse prav in nič ni ugovarjal. Zaupal je v svojo lepo Glogovino in sam sebe je prepričeval, da se bo Peter enkrat vrnil.

Saj ni mogoče, da bi za večno pozabil škrjanca, ki je drobil visoko v nebesni sinjini, ko je kot majhen deček ležal v solncu na travniku in krilil z rokami za pisanimi metulji. Ni mogoče, da se mu ne bi stožilo po valoviti črti gozdnatega pogorja, ki bdi nad blagoslovljenimi goricami. Ni mogoče, da mu ne bi vsako zlato jesen zahrepenelo srce po sladki opojnosti do vrha obloženih trt, po budnem klepetanju domačih klopotcev. Da se mu ne bi stožilo po krepki kletvici vaških fantov, po zategnjeni pesmi, ki odmeva iz doline, po tankem zvončkljanju iz zvonika bele cerkvice pri podružnici Svetega Antona.

Ni mogoče, da ne bi nikdar več zahrepenel po vonju domače grude.

Enkrat se bo Peter vrnil, Peter, sin-edinec, Peter, dedič Glogovine.

In nekega dne se je Peter vrnil. Ozek je bil njegov obraz. Nosil je lepo, plavo, precej dolgo brado, ki je bila okusno pristrižena. Bilo je pred volitvami. Malo nerodno mu je bilo, in njegove velike, jasne oči niso mogle zreti očetu naravnost v obraz, ko mu je razkladal svoje misli in želje. Od daleč, v tujini med prijatelji se je videla naloga, ki jo je bil prevzel, tako lahka.

„Seveda. Oče – malenkost,” je dejal.

A tu doma, kjer mu liže stari Pluto roko, kjer šušlja za plotom. Lenka z domačim hlapcem v jeziku, ki ga že davno ni več slišal, v jeziku njegovega detinstva –

„Vidiš, Peter,” je počasi odgovoril stari Glog, „vidiš, prav za prav sam ne vem, zakaj ne bom storil, kakor mi prigovarjaš. Ne morem. Nekaj je v meni, ki mi brani. Vidiš, star sem, dolgo več ne bom, ti boš potem gospodar in delal boš, po svoji volji. Nič ti ne bom ukazoval, nič svetoval. Takrat stori, kakor misliš, A mene pusti. Volil bom, kakor sem volil, odkar glasujem. In če bi bil ti sam napisan kot nemški kandidat na tistem papirju – pa bi jaz volil naše. Tako je, Peter, in nič drugače, kakor mi Bog pomagaj.”

Takrat je propadel nemški kandidat, kajti na Glogolvini je sedel Jernej Glog in volil naše. In ž njim so volili vsi, ki so ga ljubili in spoštovali.

In teh je bilo mnogo.

V.

Par let pozneje se je Peter zopet vrnil. Imenovan je bil za nadučitelja na trški šoli, mlad nadučitelj, ki je prehitel v napredovanju toliko zaslužnih starih tovarišev. Prišel je ponosen in vesel, poln samozavesti, načrtov, nad in – nalogov.

A načrti mladega nadučitelja se niso tako naglo uresničili.

Zgodilo se je nekaj povsem nepričakovanega. Nadučitelj Peter Glog se je zaljubil. Zaljubil se je nenadno in tako silno v mlado, nežno učiteljico Marijo, ki je poučevala prvi razred, da je pozabil na vse, na prijatelje, karijero in politiko. In ni se prej umiril, dokler se ni udala Marija njegovi viharni, nestrpni snubitvi in postala njegova žena.

Mladi zakon je potekal v popolni skladnosti. Marija, zgodaj osirotela, je živela dolga leta pri oddaljeni sorodnici pokojne matere, ki ji je bila ob enem krstna botra. Nazivala jo je „teta Toni“, Stara gospa je lepo skrbela za osirotelo deklico, ki je prejemala po očetu-uradniku skromno vzdrževalnino. Kar je primanjkovalo, posebno v letih, ko je bila na učiteljišču, je dobra duša primaknila. Svetal je bil Marijin spomin posebno na detinska leta. Tedaj je živel na Gorici – tako so nazivali skrommi gradič njenih varuhov – še striček Edi. Poleg strička je bil tam tudi velik pes z rjavo, dolgo dlako. Vedno jih je spremljal, če so se sprehajali po širokem drevoredu starih hrastov, ki je vodil v bukov gozd. Tla so bila vsa lisasta od solnčnih žarkov, ki so se prikradli skozi veje. Marija pa se je zabavala tako, da je stopicala z drobnimi koraki vedno le po solnčnih lisah. O, že takrat je ljubila solnce. In kako je ljubila solnčni vrt pred gradom, ki je nekoliko kraljevo stopal v terasah navzdol po griču. Tam je gospodaril Miha, Miha hlapec, Miha vrtnar, gospodarjev sluga, poštni sel in Bog si ga vedi, kaj še vse. Poleti je nalagal na ročen voziček bele, goste rože žlahtnih karfijol, rdeče šope okroglih korenčkov, krhko solato, zelenkaste bučice, kodraste snopke peteršilja, zmršene glave ranega ohrovta, trde krogle rdečega zelja in kar je bilo še podobnih kuhinjskih dobrot, ter vozil v trg na prodaj.

Pridelek iz vrta je bila vsa Mihova plača. Zato je vedno godrnjal, če teta Toni ni pustila, da bi prodajaj tudi sočne rane breskve, rdeče grozdičje in bela stebla plemenitih špargeljev. Le-te je lastnoročno zavijala v bel tenak papir, skozi katerega so se motno odražale bledovijoličaste glavice. Breskve in drugo rano sadje je postlala v lične, iz domačega vrbja spletene košarice med trtno listje, da jih pošlje znancem v trgu. In Miha je mrmral, ko je oddajal koške in zavojčke enkrat v lekarni, drugič pri zdravniku, pri sodniku in tako naprej. Kaj bi se lahko izkupilo za vse to, pa če bi prav potegnil parkrat s konjem v samo mesto!

Ko je umrl striček, je postalo bolj žalostno. Marija je bila tedaj že velika deklica, ki je hodila v šolo. Nič več se ni zabavala z žabami v veliki luži in skakala preko blatne vode – hop – in Sultan za njo – hop – a sveža nedeljska obleka je bila vsa oškropljena, ojoj, in čeveljčki mokri. Nič več ni kuhala na drobnem štedilniku ob imaginarnem ognju jedila, ki jih ne najdeš v nobenih kuharskih bukivicah. Vsako jutro sta hodili s teto Toni „natupovat”. Hodili sta iz shrambe v kokošnjak, iz mlekarije v klet in v veliko modro prepleskano sobo prvega nadstropja, ki je imela balkon, a je služila za nekoliko boljšo kaščo. Na balkon nisi smel stopiti, ker so bile deske v podu strhle – a v sobi so bili nasuti kupi orehov in na solnčnih oknih se je cedil zlati med iz dišečega satovja na velike, pisane sklede. In v majhen košek, ki ga je vsakokrat nosila Marija na komolčku, je položila dobra tetka tu rdeče jabolko, tam rezinico presnega masla, košček sladkorja, par orehov, konček odlomljenega sata –

Ko je mala gospodična vse skuhala in pojedla z izbornim tekom, je šla s punčko Dondo na izprehod po vrtu. V Mihovo kraljestvo med peso in kolerabo ni nič kaj rada hodila. Stari je bil siten in grdo je gledal, če se je preveč smukala okoli ribeza, jagod in vrtnih malin. Ostala je rajši na vrhni terasi med gredicami, kjer so bile cvetlice in čebele. Tu se je smela pogovarjati z metulji in spremljati čebele do ulnjaka, kamor so nosile polne nožice rumenega cvetnega prahu. Vsak dan je smela nabrati šopek cvetja, ki ga je teta Toni potem razvrstila po modrih, zlatih in rdečih vazah. Kako je izbirala po gredicah! Vse rože je poznala, vse, od spomladanskih pestrih anemon in žametastih mačeh, preko debelih rožnatih marjetic in „zelenih Než”, do „Goreče ljubezni” in ponosnih cinij, ki so, kakor prevzetne gospodične, strmo stale na svojih debelih, a votlih steblih. Lepi so bili grmi polni rožnatih srčkov, šopi bohotnih potonik, dolge vrste modrih perunik ob zidu in pisane gredice preljubih verben. O, vse je poznala, turški nagelj, georgine, astre in balzamine, da balzamine s tistimi smešnimi, kosmatimi sadovi, ki so se razpočili in zvili, čim si se jih dotaknila, in ti natresli polno dlan drobčkanih, črnih semenskih kroglic. Tudi pozimi je bilo vedno nekaj cvetja na Gorici, saj so imeli toplo gredo in rastlinjak. Slednji je bil seveda na pol prazen in rumena Marechal – Milka, ki je bila takrat tako v modi, je samotno plezala s svojimi mehkimi vejami pod strop. Okoli Božiča je zacvelo nekoliko dišečih hijacint, par tulipanov, takoj na to so skrivnostne kale razvile svoje velike, beložametne škarniclje in še pozneje so se prismejale vesele cinerarije. Da, vse, vse je poznala mala Marija, saj so bile rože njene prijateljice, njene tovarišice, njene oboževane začarane princese –

Morda jih je tako ljubila, drage cvetlice, morda se je pogovarjala z metulji, s čebelami in žabami, morda je hodila za solnčnimi lisami, ker navzlic vsej dobroti prijazne tetke v njeno življenje le ni posijala ljubezen. Čim večja je postajala, bolj se je odtujevala teti, Ni bilo ne konfliktov, ne žal-besede, niti neprijaznosti ni bilo od nobene strani – a tudi toplote ni bilo. Če se je vračala Marija na počitnice, se ji je zdela debela gospa v vedno črni, ohlapni, dolgi obleki povsem tuja in skoro se je morala nekoliko premagati, da je poljubila to rumeno lice, ki je kakor mehka vrečica padalo na široki vrat. Teta je bolehala. Tudi oči so postale nekam čudno steklene, roke zalite in hoja težka.

Še preden je končala učiteljišče, je dobila nenadno poročilo, da teta umira. Solznih oči in s kesom v srcu je hitela na Gorico, Zakaj je ni bolj ljubila? Zakaj ni ostala pri njej, ko je bolehala? Seveda, teta bi ne bila dovolila. Ali vsaj misliti bi morala večkrat in v ljubezni bi se je morala spomniti in morda v molitvi.

Zdaj leži sama na samotnem gradiču. Le Miha in Mica sta poleg nje. Nikdar ni bila pomislila, zakaj je teta po stričevi smrti tako znatno skrčila služinčad – Zakaj je prodala najprej Blatni Breg, potem mlado Bukovje – O, brezsrčna je bila, da ni nikdar pomislila, ali nima tetka morda skrbi. In odkar ni bilo več strička, tudi ni bilo več gostov na Gorici. O kako je bilo prej veselo! V vrtni lopi so sedeli, pili črnino in kuharica je nosila na mizo. Pozno v noči so donele vesele zdravice in smeh prav do Marijine posteljice –

Ko sta z Miho privozila na Gorico, je bila teta mrtva.

V hiši je bilo že polno tujih ljudi. Bili so stričevi sorodniki iz bližnjega mesta. Vsi so že bili v črnini in prinesli so vence s seboj. Njo so gledali neprijazno in srce ji je postajalo vedno bolj težko. Ni bila mislila ne na črno obleko, ne na mrtvaške rože. Na srečo se je spomnila, kje cveto v solnčnem kotu zgornje terase jesenske vijolice. Vse je potrgala, vse do zadnje in jih povezala v velik okrogel šop, ki ga je močila s solzami. In ko je stisnila cvetlico ranjci med voščene prste, je bilo njeno,srce tako mehko, raztrgano in zapuščeno, da je glasno ihtela in plakala. In zdelo se ji je, da pokojnice še nikdar ni tako ljubila.

Ko so odprli testament, se je izkazalo, da so bili glavni dediči stričevi sorodniki. Prav za prav ni nihče kaj drugega pričakoval, kajti premoženje je prihajalo od njegove strani. Vendar bi bilo mogoče, da bi ta Marija –

Že so jo gledali bolj prijazno, vse dotlej, dokler ni povedala oporoka, da deduje Marija vse tetino perilo, srebrnino in nakit, in modri servis, ki ga je vedno tako občudovala, če so pogrnili ž njim na tetin ali stričev god. Tudi si sme izbrati izmed pohištva toliko in toliko komadov, ne glede na njihovo vrednost. A nepraktična Marija tiste dni ni mislila na vrednost. Izbrala si je okroglo, gladko polirano mizico, pri kateri je teta igrala s stricem in prijatelji pike ali marijažo, trebušasto komodo z okroglimi okovi iz medenine, stekleno omaro, pred katero je sanjarila toliko otroških sanjarij, Debeli Kitajec iz porcelana je stal tam notri in venomer nihal z glavo, drobne skodelice vseh barv in oblik, košarica iz benečanskega kristala polna pisanih steklenih cvetk, tintnik z levjo glavo, visoke kupice iz rubinastega stekla z vrezanimi slikami, srebrn naprstnik v škatljici iz vijoličastega baržuna. O, prekrasna omara detinskih let – In staromodno zofo si je poželela in ozke stolčke, ki so stali v tajinstvenem „salonu”, ki se je odklenil njeni strmeči radovednosti skoro samo o Božiču. Vzela si je okroglo, črno uro, na štirih rumenih nožicah – teta je pripovedovala, da je izrezana iz lesa libanonskih oljk. In tetino sliko, oljnat portret mlade gospe v preko ramen izrezani obleki iz bele, trde svile, tenka v pasu, z neizmerno širokim krilom in z rožo v laseh.

Sorodstvo se je oddahnilo. Na Gorici so ostale dragocene perzijske preproge, težke izrezljane omare iz hrasta in orebovine in Marija je celo smela za svojo skromnost shraniti vso svojo robo na gradiču vse dotlej, da jo bo rabila. Saj je ena izmed podstrešnih sob itak že hranila pohištvo pokojne matere.

Tako je pripovedovala Marija Petru Glogu, ko sta hodila, mlada zaročenca, med cvetočimi livadami. Govorila je rahlo, zaničljivo, skoro boječe. Vmes se je nasmehnila, in često je stopila v njene lepe oči vlaga spominov. Nad poljem je plalo solnce in njegovi žarki so se lovili v Marijinih kostanjevih laseh, objemali so njeno ozko, lepo oblikovano lice, da je bilo videti skoro prosojno. Njen ritmičen korak je bil ves mehak. Tako je bila dražestna in sladka, da jo je Peter sredi polja privil na-se, to svojo milo, zlato Marijo, in jo držal ob sebi tesno, tesno, ves ginjen, je držal svojo plaho deklico, ki je prvikrat v življenju začutila veliko, gorko ljubezen, ki jo je obdala kakor topel plašč.

Na jesen sta se poročila.

Takrat se je domenil Peter z očetom in postavil prizidek z velikim oknom, ki je gledalo na češnjev vrt. In poleg je prizidal nekaj sobic in prostorov, da je bilo na Glogovini vse lepo urejeno za mlado družinico. Tja gori je postavila Marija svoje pohištvo, okroglo mizo, omaro s Kitajcem in pisano, široko zofo. Tam so za širokimi oknom cvetele njene rože. Tam je šivala in sanjarila, tam je čakala na svoje prvo dete.

Kako je ljubila Glogovino in vse, kar je bilo krog nje. Očeta Jerneja, ki je gospodaril sam v „stari hiši”, marelice kraj vinograda in vinograd! Vse trte je poznala, vse grozde je imela skoro preštete. „Ona-le mala Graševina, oče, osemnajst grozdov ima, osemnajst, pa takih-le,” – je hitela in Jerneju je bilo vse toplo okoli srca. Saj je vedel, da se vrne Peter, in ta-le Marija ga je pripeljala. Da, vsako prosto minuto sta prišla in stikala po gozdu in po polju, po hlevih, vrtu in sadovnjaku. Kako lepo se hodi tako-le v dneh, ko je ljubezen v srcih in življenje polno cvetja.

Ob letu je povila prvo deklico, Klementino.

Čez leto drugo.

Peter je tako srčno želel fanta – četrto leto pa je zagledala luč sveta Lujiza.

Ko se je rodila še Marija, je umrl stari Glog.

VI.

Marija je ostala sama. Sama s svojimi deklicami, s svojim gospodinjstvom in s svojo Glogovino, na kateri je večinoma živela.

O, da, Peter jo je še vedno ljubil. Dober je bil ž njo, in bili so večeri, ko je bilo med njima tako toplo, kakor tedaj v poletju med zorečimi njivami. A teh večerov je bilo vedno manj, Peter se je vrnil v staro tovarišijo, pogreznil se je v delo, ki ga je bil prekinil. V par letih je postal nadzornik, zaupnik vlade, kmalu nato državnozborski kandidat. Njegova pot se je okrenila strmo kvišku.

VII.

Po desetih letih mirnega zakona se je zgodil skoro čudež. Petru in Mariji se je rodil sin. Peter je blaznel od sreče in veselja. Sin, sin. Kakor da je nanovo oživel za rodbino. Začel se je pečati z deklicami. Starejši dve je poslal v slaven penzijonat, mlajši je vzel k sebi v trg, da bi obiskovali trško šolo. Marija naj bi ostala na Glogovini sama s sinkom in skrbela samo zanj, da, samo zanj.

Mariji se je zdelo vse kakor sanje. To pozno dete, ta nežni deček naj je bil njen otrok. Mnogokrat, ko ji je ležal v naročju in je gledala bledi obrazek s finim noskom, in božala mehke laske, svetle kot predivo, ko je postlala drobčkano ročico v svojo toplo dlan, je zmajevala z glavo, se smehljala in šepetala: „Fridel, da si ti moj fantek, Fridel, mali, ubogi Fridel moj.”

In „Fridel, Fridel,” ga je klicala vsa Glogovina. Ko je ležal v beli zibelki, ko ga je pestovala že davno odrasla Lizika, ko je lezel neokretno po po travi in ko je stopal s prvimi, negotovimi koraki v pisani svet Glogovine, vedno ga je spremljal klic, mehak, božajoč, boječ, svareč in ljubezni poln: „Fridel, Fridel.”

Ko je mali Fridel začel klicati papa in mama, je nekega večera, ko sta sedela s Petrom ob velikem oknu, ki gleda na češnjev vrt, povedala Marija, da zopet pričakuje dete.

Peter je vzdrhtel. „Marija,” je šepetal in stiskal njeni roki, „Marija, daj mi zopet sina.” In ona se je nasmehnila, a v srcu ji je vstala tuga in solze so ji stopile v oči.

* * *

Ko je tisto spomladansko jutro stopila Marija na rob planote, je zagledala sinčka z Liziko prav sredi brega pod cvetočimi češnjami. Svojeglavno zre malček v snežne vrtove. Belih cvetov se mu hoče. Lizika nekaj ugovarja – a Marija ve, kako se bo boj končal. In res je zdaj-le pripognila črno, gibko vejo, jo odlomila in že vihti mali zmagovalec cvetno žezlo v zraku –

„Fridel” –

Previdno stopa Marija nizdol med cvetočim drevjem.

„Fridel” –

Težko izvojevana cvetoča palica pade v travo. Dvoje ročic se proži materi nasproti in kmalu ji sedi mali mož v naročju. „Fridel, Fridel” –

„Prav imaš, Lizika, čas je, da dobi naš fantek malico. Ajd, teci, moj junaček, teci –”

Sama pa se napoti naprej v dolino.

Vsakdanji izprehod jo vodi tod, potem mimo mlina, in ob gozdnem robu zopet nazaj na vrh do vinačarije. V mlinu zdaj gospodinji viničarjeva Malka, ki se je poročila s kmečkim fantom iz vasi. Od Zalke, ki je odšla na možev dom, sta kupila lepo imovino. Tako se je odkrušil prvi drobec Glogovine. Petru ni bilo za mlin, ko je bil na prodaj. „Oče Jernej ne bi nikdar pustil, da gre v tuje roke, nikdar,” je pomislila Marija. „In jaz tudi ne,” je dejala tiho sama sebi.

V vrtu poleg mlina je kopala Malka. Zemlja je bila črna, rahla in topla, da se je kar kadila. Mladi ženi sta se druga drugi nasmehnili – tudi Malka je pričakovala dete. Njen najstarejši jo je pravkar primahal iz šole – „Kako je. Stane,” je dejala gospa z Glogovine, in pogladila zamršene temne kodre. A Stane je imel preveč opravka z ogromnim krajcem kruha, da bi se utegnil razgovarjati. Samo črne oči so se smejale in zagoreli obrazek je žarel –

Gospa Marija pa je rahlo privzdignila svoje dolgo krilo ter odšla naprej po stezi med cvetočimi vejami. Ozimina je pognala že visoko, bukovje se je odelo v nežno zelenje, zrak je dišal po vlagi, solncu in vijolicah.

Marija je mislila na dete, ki bo! Ki naj bo sin. Zakaj mora biti sin? Peter želi, da bo deček. Peter. Kdo je Peter? Peter, njen mož, Peter, oče njene dece, Peter, topli sen njene mladosti – Mnogokrat, ko je ležala v poslednjih mesecih ob njegovi strani, je v nočeh, ko je begal spanec od njenega ležišča, dvignila tiho, tiho glavo in gledala njegov obraz. Da ni bilo nekaj sivih las v njegovi plavi bradi, da ni bilo nekoliko ostrejše črte od nosu do kraja ustnic, ne bi mogla reči, da se je postaral od tedaj, ko sta hodila roko v roki pod poletnim solncem. In vendar, kako daleč, daleč so bili tisti časi. Ta mož ob njeni strani, da, to je Peter Glog. Nadučitelj Glog, nadzornik, poslanec. Njen mož je, njen soprog, ki želi, da mu da še enega sina. Ta tuji mož ob njeni strani želi, da mu bo rodila sina – Zakaj baš sina? O, s kako muko, s kakšno iskrenostjo prepolnega srca je v prvih letih zakona želela, da bi ljubljenemu možu dala sina. Ali je bilo prav, da je ubogim deklicam ukratila najbolj sladko ljubezen matere do otroka, ki je še samo njen? Ali je bilo prav, da so vse njene misli hitele nasproti vedno le sinu, ki ni prišel? In ko je končno prišel, pozno, ko ga ni več pričakovala, ko mu ni več hodila nasproti z vsemi svojimi sanjami, z vsemi svojimi upi – ali je bilo prav, da je živela zdaj samo njemu?

Stožilo se ji je po deklicah. Po veseli Johani, debeluški – plavolaski, ki je mrzela šolo, po mali Mariji, ki si je znala s tako prisrčno Ijubeznjivostjo priboriti prostorček ob mami, po vihravi Lujizi, visoki in sloki, s predolgimi in pretankimi rokami in nogami njenih dvanajstih let. Klementina je bila že skoraj gospodična, ki je hodila v licej glavnega mesta. Resna, nekoliko zadirčna, je tiščala ves dan v knjigah. Do Fridelnovega rojstva je bila očetov ljubljenec, saj je bila po zunanjosti in značaju skoro deček. Ž njo se je Peter največ bavil – a čudno, Mariji je postala skoro tuja. Poletnega doma na Glogovini ni preveč ljubila. Ko so o počitnicah in ob sobotah prihajali otroci na oddih, se je brž znašla vsaka deklica tam, kamor jo je najbolj vleklo. Vesela Hanca je sedela med kokošmi, Lujiza se je vrgla v travo, strmela v nebo in plavala z begajočimi oblaki v tuje zemlje, Marija je stala pri čebelah, a Klementina je brala, brala in brala.

In ti moj otrok, ki šele boš? Kaj je tebi zapisala usoda v življensko knjigo? Kaj boš, kakšen boš, čegav –

Marija je prišla do njiv. V rjave brazde je pokladala viničarka Mina bele krhlje krompirja. S tipičnimi, enakomernimi kretnjami je iztegnila roko, sklonila život, izmenjala korak. Marija je sedla na klopico pod brezami kraj njive.

Kakšno bo moje dete –?

Mlade breze so pripogibale tanke veje in jih kopale v solncu –

Kakšen boš, otrok moj?

Škrjanček se je dvignil iz razora visoko v zrak –

O, ti, moj otročiček nebogljeni, kaj boš in kakšen boš, – moj boš, res moj, tako ves moj, kakor še ni bil nobeden, in neizmerno te bom ljubila –

„Bog daj, Mina, Bog daj” –

„Dobro, Mina, dobro.”

„Hvala, Mina. Pa toliko se še mučite v Vaših letih?!”

„Cene in Pepček, res? Vrneta se že tako kmalu? Lahko se boste potem oddahnili. Seveda, odkar se je tudi Lenka poročila – Kaj ne, otroci, da da – Sedite tu-le malo poleg mene, Mina, in pripovedujte.”

Pa sta sedeli vinačarjava mati in gospa Marija na klopici pod brezami in kramljali.

Peter tega ne bi maral. Nekdaj je rekel tozadevno nekaj besedi in od tedaj se je čuvala Marija zaplesti se v domač pogovor z viničarjevimi, če je bil on na domovini. Ona pa je cenila te delavne ljudi, in ljubila je njih domačo govorico. Rada je stopila v viničarijo, rada je poslušala, če so dekleta pela in če je zaigral Martin na harmoniko. Medtem se je bil oženil in pripeljal okroglo rdečeličko na viničarijo. Lenka se je omožila na dobro posestvo v sosednjo vas, in čevljarček je še vedno šival in krpal čevlje, če ni bilo dela v vinogradu. Za oba najmlajša pa je bil kruh na viničariji prepičel, dokler so bili vsi doma. Zato sta šla pred leti služit dolarje preko velike luže. In zdaj se vračata, doma pa jih čaka denar, ki sta ga pošiljala v hranilnico. In Mini žari obraz v materinskem veselju.

A delo kliče. In zopet natrese viničarka Mina v pehar belih krompirjevih krhljev, stopi v novo brazdo in poklada z enakomernimi gibi kos za kosom v mater zemljo.

Tudi Marija je vstala. Hladno ji je postalo navzlic toploti spomladanskega solnca. Še par korakov in bila je na vrhu.

* * *

Ko je odcvela trta in je v Marijinem vrtiču zadehtela rezeda, so položili v zibelko na Glogovini novorojenčka. Bila je deklica. Prekrasna deklica, z okroglimi ličeci, temnimi laski in z očmi, ki so sijale kakor zvezde.

Marija pa je ležala vsa bleda in zmučena med belimi blazinami. Zdravnik se ni ganil od njene postelje. Ženske so stopale tiho in pazile, da niso zaropotale s posodo.

Tretji dan so otroka krstili. Marija je tako želela, in želela je, naj krstijo deklico Eva.

Ko so prinesli malo Evo nazaj iz cerkve, je zaprla njena mama oči za vedno.

DRUGI DEL

I.

Ko je tisto poletno jutro stopila gospodična Klementina v kuhinjo, je bil tam jok in stok. Johana, ki je po materini smrti že petnajsto leto gospodinjila na Glogovem, je bila razjarjena kakor petelin. Vsa rdeča v obraz, je upirala do komolcev gole roke v bok in bojevito gledala okoli. Bela rutica, ki jo je imela zavezano okoli glave, je zdrknila pošev, in konec plave kite, ves oprašen z moko, je kukal izpod nje. Njene oči, sicer tako pohlevne, so se jezno bliskale in kazalo je, da se bodo zdaj in zdaj iz njih ulile solze –: mandljev ni bilo nikjer. Morali bi biti, ravno četrt kilograma bi jih še moralo biti, baš toliko, kolikor jih rabi za puding. Pa so izginili. Ura je devet, v trg je daleč, je skoro uro hoda, kramar v vasi jih pa tudi nima. Ti božji križ! Oče z gosti bo točen. Taki imenitni gostje! Neki gospodje prav iz prestolnice, gospod glavar, trški župan, bogati advokat in politik doktor Dobritsch poleg drugih odličnjakov. Tako lepo si je sestavila jedilni list –

„Saj ti vedno pravim, Johana: O pravem času je treba na vse misliti, vse preskrbeti. Kar danes lahko narediš, ne odlašaj na jutri. Če bi bila včeraj –”

„Včeraj, včeraj, saj so bili danes zjutraj še tu, tukaj le na mizi v škrniclju. Sam vrag sedi na njih.”

„Vragov ni, Johana. Vragovi so samo v nas. Naši slabi instinkti, naši nagoni, recimo do nerednosti –”

„Klementina, molči, prosim te. Ne morem zdajle prenašati tvojih pridig. Rajši mi svetuj.”

„Kaj naj bi svetovala?”

„Vzela bi orehe, če bi jih imela. Lanski so nam pošli, letošnjih še ni –”

„Seveda, ker si zapravljala o Božiču. Leto ima dvanajst mesecev, Johana. Ti si pa o Veliki Noči –”

„Prosim te, Klementina, molči; molči. No, saj se nič več ne jezim. Pomagati si moram, kakor vem in znam. O, Klementina, če bi se vsedla na bicikel – v pol ure mi lahko prineseš mandlje iz trga –”

„Kaj pa misliš? V tej vročini – Sicer pa, saj se bodo mandlji našli –” in dolga Klementina se je lotila kuhinjskih predalov. Odpirala je drugega za drugim, vse lepo po vrsti, onega kjer je bila moka in kjer so bili piskri in kuhinjske brisače, s svojimi suhimi prsti je brskala za plemenitim južnim sadom po najbolj nemogočih kotih, natikala ščipalnik in gledala v pominje, pod štedilnik, v kotel in pečico – mandljev ni bilo nikjer.

„Prosim te, Klementina, nehaj. Preiskali smo vso shrambo, vso kuhinjo, Mandeljev ni, ti rečem. Izginili so. Iz-gi-ni-li,” je ponovila s povdarkom sicer tako dobrodušna Hanca in hud pogled je ošinili mlado deklo Žefo, ki je sedela v kotu, lupila krompir in točila bridke solze. „Jaz jih nisem,” je ihtela, „nisem, gospodična Hanca. Kako bi jiih neki – niti videla jih nisem, saj take stvari vedno zaklepam v omaro. Nisem jih, prav gotovo jih nisem –”

„Klementina, če bi mi ti pomagala oskubsti piščance – Sama bi se zapeljala v trg –”

„Da bi skubila piščance –? Ah, Johana, sama veš, da nisem za tako delo. Sicer pa – kako se boš vozila v trg, ko je kolo vzela Lujiza?”

„Saj res, Lujiza – Seveda ona je tudi morala baš danes v grad –”

„Da se domeni glede potovanja s kontesami, da, Johana –”

V tem trenotku je udaril med pogovor dekliški smeh. Solnce, ki je lilo v širokih pramenih skozi odprto okno, so zatemnile sence. Mimo je prišlo mlado dekle z dvema mladeničema. Eden, visok, šibek, zelo mlad in plavolas, z naprej visečimi ramami prenaglo vzraslih sedmošolcev, je bil Fridel, drugi –

„Eva,” je zaklicala Johana, kakor da se ji je težak kamen odvalil od srca, „Eva, pridi mi pomagat –” in vsa storija o mandljih, neoskubljenih piščancih in pozni uri je bruhala skozi okno v prekrasni poletni dan tam zunaj.

Mladina se je smejala. „Saj pridem, sestrica, seveda pridem,” je tolažila Eva. „Vidva pa me počakajta v lopi. Vrnem se kmalu, in morda sama prinesem kaj sladkega,” – In že je ni bilo in že je iz kuhinje donel njen veseli, še napol otroški glas.

„Eva, prosim te, kje imaš zopet pentljo,” je začela Klementina, zagrabila krasno kito temnorjavih, narahlo valujočih las ter začela spletati razrahljane pramene. „V kuhinji, gospa profesor, se ne frizira – sicer pa, vidiš jo pentljo –” in iz Evinega žepa je priromal konec rjave svile v ne baš brezhibnem stanju. „Vidiš,” je nadaljevala nekoliko bolj malodušno ob pomečkanem traku, „vidiš, mislila sem, da ga rajši spravim v žep, ko smo lazili po hosti. V goščavi izgubiš tak-Ie trakec kar mimogrede.” Medtem je zavozljala trak okoli las in že se je v vsej krasoti zopet zibal na njenem hrbtu. „Zdaj pa na delo, sestra Hanca.”

„Kaj pa je to-le,” je povzela zopet Klementina in segla v Evin žep, iz katerega je gledal moder vogel drobne knjige. „Eva, kolikokrat ti je že rekel oče, da ne trati časa z lektiro te, te – provincijalne, nesvetovne literature. Oton Župančič – smešno. Kdo pa naj čita ta-le idijom! Prosim, to-le poslušajte –” Pala je pala zlata oranža deklici v krilo –

„To je prav lepo, prosim, prav lepo – Ampak ne tako spačeno, kakor čitaš ti. Ti sploh ne znaš slovenski” –

„Hvala Bogu. Toliko pa že znajti, da se sporazumem s hlapci in deklami. Več mi ni treba. Če bi le vedela, odkod ima to dekle te proletarske nagone –”

„Prosim vas, ne prepirajte se,” je mirila Johana. „Klementina, ali ne bi hotela pogrniti mizo in skrbeti za rože?”

„To-le prepustimo Lujizi. Ona ima umetniški čut. Vsak čas se mora vrniti. Naproti ji grem, in ko jo zagledam, vama požvižgam, da boste brez skrbi.” In Klementina, tanka in visoka, v angleški bluzi iz pikeja, zapeta do vratu, v dokaj dolgem pepita krilu in v rjavih sandalah je dostojanstveno odkorakala iz kuhinje.

„Zdaj pa brž,” je dejala Eva. „Ti oskubi petelinčke, jaz pa ti prisežem, da bom vstvarila puding – častna beseda – puding –”

„Brez mandljev?”

„Pa ne bo mandljev.”

„A orehov tudi ni, in ne lešnikov –”

„Pa bo drugačen –” in že se je potopila Evica v študij kuharske knjige. „Puding pač mora biti, je-li, Hanca,” in odprla je bukve pri narastkih.

„Mora, mora, ker imam pastetke iz maslenega testa že kot predjed –”

„Vidiš, ta-le bo. Poslušaj. Karamelni puding. Stresi v kozo 10 dkg sladkorja, pristavi in pusti, da zarumeni. Mešati ne smeš – aha, drobtinice, mleko, vanilija, šest rumenjakov – tudi sneg – to vendar vse imamo, jeli Hanca? Ura, kar pusti, puding je moj. Vzamem dvojno mero, kaj – ne, 1, 2, 3, 4, 5, – deset oseb. Seveda, to-Ie bo premalo. Tak, nobel, sočen, božanski bo moj puding – Z marelično peno ga bomo polili – glej tukaj-le stoji – vaniljeva krema ali marelična pena – seveda – vaniljeva krema, kar sline se mi cede, ampak pena, to je tudi fino, pa čisto enostavno, vidiš. Stopi tudi sneg, aha, da, da, mezgo – Saj imaš mezgo, Hanca, in beljake?”

„Vse, vse to imam. Kar začni, Evele, sam ljubi Bog te je poslal o pravem času.”

„Ampak to-le ti povem, Hanca, puding ti naredim, do zadnje pičice ga naredim, in tak bo, da bi ga angelci jedli – ampak drugega ne bom naredila nič, nič nič. Fanti me čakajo, in ko se bo kuhal – eno uro v sopari, enakomerno, počasi vreti, je tu zapisano – smem k njima v lopo. Kaj? Zmeniti se moramo, ker gremo jutri na kočo.”

„Le pojdi, Eva, le pojdi, tisto bom že lahko popazila, da bo lepo vrel.”

„In brez skrbi bodi, Hanca, zvrnit ga že pridem pravočasno in peno bom tudi stolkla, da ne boste rekli, naša Eva nič ne zna.”

„Saj zna. Grški in latinski zna –”

„Grški in latinski – Vdiš Hanca, večkrat mislim, čemu se učim vsega tega. Grški, latinski, allgebro in fiziko – Saj se učim rada in v šoli je špas – Ampak, da bi bila kdaj tak-le pust profesor kakor naša Klementina –”

Svareč pogled, ki je medpotoma ošinil v kotu se režečo Žefo, je zajezil Evino modrovanje.

Sladkor v kozici je bil medtem lepo zarjavel. Dežek finih drobtinic se je usul vanj, bela kuhalnica je urno zaplesala in v kozico se je vlila plohica vrelega mleka. Zašumelo je, skoro je skipelo, a urna Evina ročica je vse skupaj naglo potešila v kraj. In ročica je mešala in mešala, „dokler ni hladno,” je stalo zapisano v bukvicah.

„Kaj misliš, Hanca,” je nadaljevla Eva tiše in se vsedla kraj odrasle sestre. „Kaj misliš, ali se ne bo Klementina kar nič poročila? Dvaintrideset let je že –”

„Enaintrideset, Eva,” je vzdiknila Johana in njeni urni prsti so obračali kuretino, skubli po prsih, bedrilh, vratu – Sivi puh je padal v košaro, zletel kvišku in se oprijemal bele rutice in modrega predpasnika. Izpod puha se je zablestela bela koža tolstega, z mlekom pitanega ptiča. „Vidiš, Eva, dekleta z Glogovine se ne može. Nimajo časa za možitev in take-le stvari. To so same otročarije, pravi oče, in zaradi otročarij ne smemo zanemarjati dolžnosti. Dolžnost je vse. Seveda, če bi se našel pameten in resen mož, zakaj bi ga ne vzela ta ali ona izmed nas, pravi oče. Pa, Evica, kje se bo vzel tak pameten in resen mož tu na Glogovini?” Vstala je, stresla perje iz predpasnika v košaro, skrbno pobrala ostanke puha po obleki, obrisala oskubljene piščance, izpulila še tu pa tam peresce, prižgala droben špiritov plamenček in z naglimi obrati odžgala preostale posamezne dolge dlake, oprala perotnino, obrisala in nasolila. Z belimi prsi navzgor so se šopirili piščanci v rjavi kozi. Pogled na uro je uveril Johano, da ji ostane še petinšestdeset minut, predno jih sme postaviti v pečico. In lotila se je maslenega testa.

„Zate je težko, sestrica, tu na Glogovem,” je ihtela Eva in mešala sladko zmes, da so žarela lica. „Ampak Klementina. V velikem mestu mora imeti polno znancev. Ali misliš, da hodi Klementina plesat?”

„Klementina plesat? Eva –” je dejala Hanca, zmajevala z glavo in preložila testo prvič. „Klementina je bolj resna, bolj takšna, kakršen je oče –”

„Pa zaradi tega bi se vendar lahko omožila. Saj se je oče tudi oženil. Ah, Hanca, vidiš, jaz bi tako strašno rada, da bi se katera izmed vas poročila. Imela bi otročičke in jaz bi bila teta – Morda se bo Lujiza?”

„Morda,” je rekla Hanca in ostrgala valjar,

„Samo, če jo bo kdo vzel, zdaj, ko si je ostrigla lase. Morda v Firenci, kjer je bila lani s kontesami. Ali misliš, da si v Firenci vse slikarice striže jo lase?”

„Moj Bog, Eva, jaz ne vem. Povprašaj Lujizo. In ne klepeči venomer. Vidiš, juha mi premalo vre, ker premalo pazimo.”

„Kako bi vprašala Lujizo, ko je skoro nikdar ne vidim. Vedno tiči v gradu ali roma po sosednih gradovih in slika. Ali misliš, da dobi mnogo denarja za slike, Hanca?”

„Mislim, da ne, Evele. Ampak zdaj me res pusti, da se mi lepo zarumeni prežganje.”

Tudi Eva je ogledovala svoj puding. Rjavo testo je lepo zgoščeno, a vendar rahlo teklo počasi raz kuhalnico, „Dobro bo,” je sklenila in se lotila beljakov v medenem kotličku. Tako močno je zbijala, da je njena muzika res privabila tovariša pod kuhinjsko okno. „Eva, ali še nisi?” – „Moment,” je odgovorila važno, z resnim pogledam premotrila gostoto snega in tolkla dalje. „Žefa, poglej, ali mi vre voda v modrem piskru?”

Zdaj je bil tudi sneg že bel, gost in trd kakor stena. „Ti, Eva, midva greva. S teboj danes ne bo nič,” reče Fridel in se okrene v smeri na gozd.

A Stane še stoji. Zdaj maže Eva model, osiplje ga s sladkorjem, narahlo meša beli sneg z rujavim testom in vse skupaj previdno zdevlje v model. Vmes poškili v knjigo, se važno kreče, zdaj zapre pokrov in namesti svojo imetnino lepo v sredino lonca z vrelo vodo. Še pokrov in vlažno krpo okoli njega, in prav previdno, prav previdno ga postavi na varen kraj štedilnika, kjer se bo kuhal prav počasi.

Ura je enajst. „Hajdimo,” de Eva, splakne roke, otrese kaplje in že je ni več v kuhinji. Posušilo bo njene roke že božje solnce zunaj v naravi.

„Eva,” zadoni vnovič Johanin glas, in njen obraz, še bolj rdeč in upehan se prikaže pri oknu, „Eva, prosim te, poglej, ali še ne prihaja Lujiza ali vsaj Klementina. Nekdo mi mora urediti mizo. Niti za trenotek ne morem iz kuhinje.”

„Pogledamo, sestrica.” In vsa trojica se napoti na izvidni pohod. A Lujize ni od nikoder. In tudi Klementine ne.

„Nazaj bom morala, Hanca bo preveč nervozna, če joi zapustimo vsi. Še mize ji pogrnem. To bo hitro.”

„Z ženskami ni nič, saj vidiš. Stane,” – in jezno krene Fridel s poti v gozd. „Če hočeš, pridi za menoj. Pri naši bukvi čakam.”

A Stane je šel z Evo. Tako božansko lepo je danes sijalo solnce. Vsa mala ravnica na Glogovini se je smejala. Drobne marjetice v kratki travi in goste veje jablan z listjem, ki se je svetilo, kakor da je lakirano. Porogljivo veselo je žvižgal kos. Kobilice so skakale, kakor da so pijane. V zraku je bil vonj, neslišen šum, nevidna mreža skrivnostnih žarkov, ki so te oklepali, prodirali, lovili in zazibavali v sladko-opojno veselje.

Ob vrtiču sta obstala. „Ali bi vrtnic?” je dejala Eva.

„Da, vrtnic,” je rekel Stane in jo gledal. „Ali misliš tiste drobne, roza, ali one temne, rdeče-žametne?” „One temne, rdeče-žametne.” – „Dajva, Stane, ali mi jih boš rezal?”

Hodila sta med gredami in rezala dišeče, žametaste, kakor kri rdeče rože. Ona je pripogibala vejice in on jih je odrezoval. Opojni vonj v solnčnem zraku je postajal vedno težji. Sladka tesnoba se te je polaščala, metulji so dolgo posedali po cvetovih in celo čebele so za spoznanje bolj počasi pregibale od solnca pozlačena krila.

Evino naročje je bilo že polno rož. A vedno je še pripognila to in ono, zopet so se Stanetovi prsti dotaknili rjavkaste svile njenih rok, ko sta lomila cvetje.

„Eva,” je zadonel Hančin glas vnovič, in hlastno je stisnila mlada deklica svoje cvetove, kri ji je bušnila v lice –

„Fridel te čaka pod bukvijo. Adijo, Stane –” in stekla je po svojem novem opravilu.

* * *

„V desnem predalu zgoraj vzemi namizni prt in prtiče z ažurjem, Eva. In modri servis. Srebro dobro izbriši, predno ga položiš na mizo. Vilice levo, nože desno, Eva. Za ragu-pastetke daš velike vilice, ne malih. Žefo pošljem po krožnike, da jih pogrejemo. Tudi kruh ti prinese.”

„Da, da, dvojne kozarce za vino. Rdeče in belo, da.”

* * *

Za rože je izbrala Eva okroglo skledo iz brušenega stekla, ki so jo često rabili tudi za kompot. Klementini ne bo prav. Klementina je bolj za visoke vaze. Ampak v nobene izmed onih čaš ne bi mogla namestiti obilne žetve svojih rož.

Vidiš, kako je to lepo. Prekrasno se ujemajo rdeči cvetovi s snežno belino prta. Ta in oni težek cvet se nagne tako globoko, da se skoro dotakne belega damasta.

Zdaj modri servis. Eva kleči pred široko odprto kredenco in dviga krožnik za krožnikom, skledo za skledo iz trebušaste votline.

Modri servis.

Njena pokojna mamica ga je prinesla s seboj od daleč, ko se je poročila na Glogovino. Njena mamica, ki je ni poznala. Viničarjevi pripovedujejo o njej, kako je bila lepa in tiha in mila. Njena mamica, ki je morala umreti, ker je ona prišla na svet. Mlinarica Malka je vedno jokala, če jo je vodila kot majhno dete na njen grob. Na njen ozek grobek ob solnčnem pokopališkem zidu. Da, tedaj, tedaj je bila Eva bolj mlinarjeva kakor Glogova. Še tisti dan, ko je umrla mama, jo je prepustil oče Malki. In skupaj z Vido jo je oddojila. Ostala je v mlinu, dokler ni hodila in govorila. In tudi ko se je vrnila v rodbinski krog, je ostal mlin njeno najljubše bivališče. Mlin. Kako se je izpremenil. Zrastel je v višino in širino, in namesto idiličnih koles, ki so ropotala ob potoku, šumijo in brnijo zdaj motorji in stroji. Vida hodi v trgovsko šolo v mestu, kjer je poročena najstarejša mlinarjeva hčerka Mimica. Ko se vrne, bo delala v očetovi pisarni. Vida, njena ljuba tovarišica. In Stanetova sestra. Da, Stane je njen prijatelj. Stane, ki študira v glavnem mestu in bo jeseni inženir. Stane –

Brisala je krožnike, jih skrbno razvrščaviala in ne da se je zavedla, se je smehljala, a obenem so ji polzele po licih solze –

O, da ni več imela mamice!

Zunaj je nekdo zažvižgal „Kaj jočem? – Preneumno!” in s hrbtom levice je Eva brž otrla solze, Fridel se je bil vrnil. Stane ni bil prišel pod bukev. Kje neki tiči? „Ne, tu ga ni,” je rekla Eva,„ni ga več.”

In zopet je segla po skledah in kozarcih in uredila mizo, kakor se spodobi.

Solnce pa je poslalo v sobo svoje žarke in budilo v ugodni harmoniji stekla, platna, rož in porcelana, v topli temini Evinih oči, v žametu njene rjavkaste polti, v prelivajočih se valovih njenih lepih las nepredvidene reflekse –

Peter Glog se v petnajstih letih, odkar mu je umrla žena, ni Bog ve koliko postaral. Res je bila njegova brada, ki jo je nosil nekoliko daljšo in bolj zašiljeno, že močno bela. Tudi lasje so bili močno pomešani s sivino. Obraz je postal ožji, skoro voščeno bled. A velike sinje oči so zrle jasno, nekoliko nemirno in lepo oblikovano, visoko čelo je bilo še brez gub. Mehki klobuk je nosil v rokah in trdo je zatikal palico med kamenje, ko je vodil goste na svoj poletni dom.

Šli so po vinogradu. Gospoda je bila nekoliko upehana, a Peter Glog je živahno govoril in pod gostimi brki so se bleščali njegovi zdravi zobje. Vedno je bil še lep mož.

Pod zadnjo kratko strmico so obstali. Gospod poslanec si je brisal pot. Gospod glavar je nekoliko lovjl sapo. Gospod župan pa je rekel: „Odloči se, Glog, Čemu oklevaš? Če kupimo kovačnico in jo naselimo z našimi ljudmi, zabijemo mogočen nemški klin med domače ljudstvo, ki strnjeno obdaja Glogovino. Ničesar ti nočem očitati, zdi se mi, da si se prenaglil, ko si že mlin prodal v nam sovražne roke. Mož je obogatel. Samo poglej, kako se šopiri hči tvoje viničarke –”

„Mnogo zahvale sem ji dolžan –”

„Plačal si, Glog, in ljudem ni treba. Tudi onadva v kovačnici sta si naredila novce.”

„Preuredila sta obrat, organizirala delo. Saj veste, da sta dolga leta v Ameriki.”

„Lahko si bosta našla ugodnejši dom. Bolj v hribih, ali pa na jugu, pri bratih,” je pripomnil poroglijvo doktor Dobritsch in mislil na kupno pogodbo, ki jo bo sestavila njegova pisarna.

„Saj v bistvu sem pripravljen prodati. Samo z otroki bi še rad govoril. Predvsem s hčerko Klementino. Ž njo se lahko posvetujem kakor z možem. Ostra je v svoji sodbi, krepka v značaju –”

„In zavedna. Vsa je naša in smotreno deluje. Prava pijonirka je nemškega bitja in kulture.”

„Lepo leži ta-le kovačnica v senci sliv.”

„Pojdimo, gospodje, pojdimo, kosilo čaka,” je vabil Peter Glog. V vasi je zvonilo poldan in tenko je odzvanjal zvon od Svetega Antona. „Pojdimo, gospodje, da ne bo juha mrzla.”

Ko so stopali gospodje v hišo, je zapela Klementina zadnji gumb svoje obleke. Belo bluzo je bila zamenjala z obleko iz surove svile s čipkami ob vratu. Ona edina izmed sester se je imela udeležiti po očetovem naročilu kosila. V veži se je poklonila Johana, rdeča, počaščena, malce razburjena zaradi kosila, Lujiza je pridrvela od viničarije sem s kolesom v ohlapni bluzi, ki je vihrala ob njeni presloki postavi, z dečjo glavo, na kateri so bili od znoja zlepljeni lasje v neredu. Na desnem čevlju je manjkal gumb. Ujela je strog očetov pogled. Nerodno se je priklonil Fridel in zardel do ušes. Eva je smehljaje podajala gospodom svojo drobno, rjavo roko. Marije ni bilo. Marije skoro nikdar ni bilo na Glogovini, Vodila je očetu gospodinjstvo v trgu in poleg poučevala ročna dela na Ijudski šoli. Izmed odraslih sester je bila najmlajša in ranjki materi najbolj podobna. Tiha in delavna, z zasanjanimi očmi, je malo govorila in vedno držala med belimi prsti to ali ono delo.

Ko je gospoda posedla okoli mize in je Klementina razdelila juho, in je Peter Glog natočil v visoke čaše zlatorumeno vino, sta se razvila obed in družabnost v najlepšem redu. Evin puding se je dal brezhibno zvrniti na širok, plitev krožnik. Ko je bil še zavit v okusno marelično peno in pokapan za moški okus z domačimi višnjevcem, je Eva, ponosna kakor zmagovalka v boju, zapustila hišo, ne da bi bila pozabila vtakniti v žep nekoliko drobnega peciva in pest prekrasnih črešenj, ki so bile namenjene za desert.

Okoli hiše je stopal, nekoliko nervozno, Fridel.

„Ali veš, da bo oče prodal kovačnico?”

„Ni mogoče –”

„Seveda. Da bo dobil denar za vaše dote.”

„Katera se pa moži? Fridel??!”

„Nobena. Zdaj še nobena. Pa se že bo.”

„Morda se bo Lujiza, Fridel?”

„Zakaj ravno Luijiza? – Ah, Eva, meni ni všeč, da bo prodal oče kovačijo. Tudi Hanci ni prav –”

„Meni tudi ne, meni tuidi ne. Kaj pa bosta Cene in Pepe zdaj počela? Veš, rada imam ta dva stara dečka. Ali Stane že ve? Čakaj, Stanetu grem povedat. Morda bi Stane – Morda bi mlinar –”

„Nikamor mi ne stopiš, Eva. Bog obvaruj, da bi oče slutil, da kaj vemo. Slučajno sem slišal pogovor, ko so stali v vinogradu in sem ležal pod češnjo. Le Hanci sem povedal –”

„Kaj tem-le tujcem naj bi oče prodal kovačnico? – Beži, beži Fridel –”

„Seveda, prav tem-le gospodomi. Tega ti ne razumeš. Zato bo ravno prodal. To je zaradi politike. To je že prav, in zaradi tega že razumem, da bo prodal. „Südmarka” bo kupila. Razumeš? To je že vse v redu. A meni je kovačaice vendar le žal in lepega sadovnjaka polnega sliv.”

„Morda pa le ne bo nič iz vsega tega. Fridel,” je modrovala Eva in začela zobati češnje. Ker je pomagal Fridel, jih je kmalu zmanjkalo. „Hajd, idimo po druge,” je predlagala in brat ter sestra sta se podala v češnjev vrt, zubala sladko sadje, stopala nižje. Končno sta krenila po stezi, ki vodi ob vznožju Glogovine v mlin.

* * *

Zgoraj pa so, v udobnih naslanjačih, pred širokim oknom, ki gleda na češnjev vrt, zaključevali obed s črno kavo.

„Mislim, da je naša dolžnost, oče, da prodamo,” je rekla Klementina, otresla pepel s cigarete in si popravila ščipalnik.

„Veseli me, dete, da si našega mišljenja. Težko bi mi bilo, da sem ravnal brez privoljenja družine. Saj drugi bodo tudi zadovoljni, kaj ne, Klementina?”

„Drugi,” je odvrnila malo zaničljivo, „Seveda, bodo, oče. Kdo naj bi neki ugovarjal?”

Tako so prodali kovačnico. V štirinajstih dneh od danes se bo položila tukaj na tem mestu kupna svota. Do tedaj ne sme nihče izmed obeh pogodbenikov odstopiti od danes sklenjenih pogodb. Samo če bi se v štirinajstih dneh ne izplačala kupnina, bi postal današnji dogovor brezpredmeten in bi ugasnile vse pravice do nakupa. Pogajati bi se morali na novo.

Tako, a še bolj učeno, juridično podprto in zveriženo je napisal advokat in politik doktor Dobritsch akt, podpisal, pritisnil pečat in vsi navzoči so podpisali. Tudi Peter Glog je podpisal in Klementina Glog kot njegova priča.

* * *

Od takrat v štirinajstih dneh pa ni nihče položil kupne svote na Glogovem. Nihče se ni več menil za mirno kovačnico v senci sliv. Nad Evropo je zadivjala bojna vihra. Spoprijeli so se narodi, zbesnel je sever, jug vzhod in zapad.

Pisali smo takrat prve dni meseca avgusta v letu Gospodovem 1914.

* * *

Rano se je odpravil Peter Glog na pot. Aprilsko jutro je bilo hladno. Bledo so ležali solnčni žarki na rosni travi. V sivem vihrajočem plašču, z mogočno palico v rokah je korakal Peter jutranjemu vetru nasproti. Kakor apostol je bil. Visoka, sloka postava, bledi obraz z dolgo, zašiljeno brado, velike, jasne oči, iz katerih je sijala krepka volja. Ubral je pot mimo viničarije, med vinogradi do samotnih domačij bogatih kmetov, ki so bile raztresene po gozdnatem grebenu. Dolgo pot si je namenil za današjo nedeljo. Dolgo in težko pot. Ime Glog ni bilo več vsemogočno med kmeti kakor nekdaj. Kakor tedaj, ko je na Glogovini gospodaril Jernej Glog. Ali ni zadnjič na Slivnem, na prelepi domačiji prav pod slemenom, bogati Slivnik nekam čudno mel z rokami, ali mu ni pritajen nasmeh kremžil obraza, ko je podpisal petsto kron vojnega posodila? Petsto kron, bogati Slivnik. Sramotno je bilo. Vse Petrove besede so bile zaman. Res, da mu je padel edini sin na gališki fronti, res je tudi, da se je mnogo šušljalo in hujskalo na tihem proti vojni, državi in cesarju. Res se govori o Židih, ki bogatijo, o skladovnicah bakra in medenine, ki jo je država rekvirirala raz vrat, omar in kuhinjskih polic dobrih državljanov in ki se brez haska kopičijo v magacinih, dokler jih ne pokupijo za slepo ceno izbrani Abrahamovi sinovi. In zvonovi naših cerkva ...

Morda se res ne vrši vse tako v redu, kakor bi se moralo. A kdo bi meril in zameril pri taki velikanski stvari, kakor je ta vojna. Zmagoviti pohod germanstva na vzhod, zahod in jug. Z ognjem in mečem nosijo nemški vojaki kulturo narodom, ki se je branijo. Zaslepljeni! Saj vidite, da so že vse poteptali, in kar se še brani, bodo poteptali. Neizmerna je moč germanskega duha, nezlomjiva germanska sila –

Angleška? Amerika? – O, le vzdržati, le vzdržati –

In tesneje je zagrabila Petrova roka popotno palico.

Rosa po travi mu je močila obutev, vlažna veja oplazila klobuk.

Po dvoriščih je bilo še tiho. Samo od tu in tam se je oglašal zakasnel petelinov klic. Bosa, z visoko podvezanimi krili, z bleščečim čebričem v jokah je hitela dekla v hlev na prvo molžnjo. Peter Glog je pospešil korak.

* * *

Solnce je stalo že visoko, ko je prav tisto jutro stopila Eva v mlin. Postala je krasno dekle. V dveh letih, kar je trajala vojna, je zrasla visoko. Po hrbtu ji ni več visela bingljajoča kita. Nad vitkim vratom, ki se je, lahno zlatorjavo zagorel, izgubljal v valovje temnih las, je bila pripeta v tesnem vozlu. Njena rjavkasta koža je dobila po licih rožnat sij, da je bil lepi obrazek videti sočen kakor dogorela breskev.

Sklonila se je, ko je potrkala na kuhinjska vrata. Okence v vratih je bilo odgrnjeno. Notri ni bilo nikogar.

Saj bo že enajst. Kje so neki domači? Za hip ji je v podzavestni bojazni vztrepetalo srce. Ah, nič. Kaj neki naj bi bilo – in pritisnila je kjuko. Vrata so bila zaklenjena, štedilnik mrtev. Zaklenjena je bila tudi hišterna na levi, pisarna na desni.

„Vida,” je zaklicala polglasno in okrenila glavo do vrha stopnic. Nič, „Vida,” je klicala glasneje. Vrnila se je na dvorišče. Iz hleva je stopil hlapec. „Nobenega ni,” je dejal in stiskal roke v hlačne žepe.

„Danes ne bo kosila, Urša je šla k deseti maši –”

„Pa mati, kje so pa mati? Saj ob nedeljah kuhajo sami, ko gre Urša k drugi maši.”

„V mesto so šli. In gospodična Vida tudi.”

„In gospodar?”

„Žandar je prišel ponj. Zato sta šli ženski za njim,” je rekel hlapec in pljunil.

„Žandar? Zakaj, za božjo voljo?” Eva je prebledela in vnovič ji je vzdrhtelo srce?

„Eh, kaj jaz vem. Nekaj je govoril o vojski, pa o sinu, pa da mu je ljubše, če je Stane živ ujet v Rusiji kakor mrtev zakopan v Karpatih.”

„O, o,” Evi je zastalo srce. Predobro je vedela, kaj se to pravi, žandar in vojni sod, in ječa in morda sramotna smrt. Sedla je na klop. Kaj zdaj? Ubogi mlinar. In da je Stane ujet? Ali je ujet? Ali mrtev v Karpatih? Ubogi mlinar, uboga Malka, ubogi, ubogi ljudje –

Strašno jo je bolelo srce.

Kaj naj bi zdaj? Naj se odpelje za Vido v mesto? Mogla bi. Očeta ne bo pred večerom. Pa kaj bi tam? Ona ne zmore ničesar. Da bi šla po nasvet v grad? Po pomoč? O, kako zaprni so ji bili tisti ljudje. Grof Bruno je sedaj gospodaril doma.

Grof Ervin je v prestolici, v ministerstvu. Lujiza potuje z njegovimi hčerkami po Švici. Nič. Zdaj ne more nič. Počakati je treba, da se nekdo vrne. Mati, ali Vida, ali vsi. O, morda vsi. Morda ni bilo nič. Kleveta, pomota. Saj tako zlato sije solnce. Saj tako sladko dišijo vijolice. Plamenček upanja je zagorel v Evinem srcu. Stopila je na vrt. Nemirno je stopala po z belim peskom posutih potkah. Da, počakati je treba. O, to čakanje! –

Ali ni zaropotalo kolesje za ovinkom? Ni počil bič? O, čakati. Ko je nebo tako plavo in je v srcu tak nemir. Čakati –

Vrnila se je na dvorišče, v hišo. Stopila je na cesto. Ali ne bo že poldan? Od onstran, izpod hribca, kjer stoji vaška cerkev, prihajajo posamezni ljudje. Urša se bo vrnila. Hlapec bo dobil kosilo. Ljudstvo se bo zdaj zdaj usulo po vseh potih in stezah, ki vodijo od cerkvice na njih domove. Toliko ljudi bo prišlo tod mimo. Ljudje – ah, Eva jih ne more, ne more videti. Vsi že vedo, vsi bodo govorili, O mlinarju, o žandarjih, o Stanetu. O Stanetu, ki je živ ujet v Rusiji, ali mrtev v Karpatih, Ah, Eva ne mara ljudi. Kako zelo boli srce –

Prišla je do domačega sadovnjaka, ki se je vzpenjal bregovito prav do širokega okna na Glogovem domu. Češnje so cvetele. Črno so se odbijala okrogla debla od jasne modrine od solnca pozlačenega neba. V gostih šopih so cvetele spominčice v zeleni travi. Eva je prekoračila jarek in bežala navzgor, kakor bi jo podili. Domov, domov.

Da, zdaj je zaropotal voz na cesti. Zdaj je zares počil bič. Sunkoma je obstala in okrenila vroči obraz. Res, po cesti je privozil koleselj. Veselo je pokal bič. Na vozu so se smejali. Ah, mlinarjevi niso bili. Ni bila ne Vida, ne Malka, ne mlinar.

Stane – Stane, ujet v Rusiji. Ali mrtev v Karpatih.

Krčevit jok je bruhnil deklici iz stisnjenega grla. Vrgla se je v mlado travo in ihtela.

* * *

Davno je odzvonilo poldan, ko se je vzravnala, obrisala objokani obraz ter stopala počasi proti domu. Na pragu je stala Hanca, mahala z roko ter izginila v hiši. Ah, zdaj nataka nedeljsko juho v jušnik, zdaj šele beli solato. Skrbna Hanca, dobra Hanca. Hanca, ki nič ne ve, kaj je bolest, Hanca.

Ali ljubi Eva Staneta? Ljubi? Ah, Eva ne ve, ali ga ljubi. A ona ve, da bo mlin brez njega pust in prazen. Ona ve, da bo v gozdu žalostno. Ve, da bo Glogovina mrtva. Če ne bo nikdar več zavil izza ogla viničarije –

Ujet v Rusiji ali mrtev v Karpatih.

* * *

Na mizi je že stala juha. Z muko je požirala Eva žlico za žlico. A tudi Hanca ni ničesar opazila. Ko je bil obed končan, je položila starejša sestra pred mlajšo pismo, stopila molče pred široko okno, sklenila roke in gledala v cvetoči raj tam zunaj.

Tiho, z razgrnjenim listom v rokah, je pristopila Eva. „In kaj bo rekel oče, Hanca?” Hanca je obrisala solzo. Da, tudi Hanca ve, kaj je bolest, tudi Hanca pozna bridkost –

Fridel je potrjen v vojake, tudi Fridel bo moral v vojno.

A oče ni rekel ničesar. Morda je postal za spoznanje bolj bled, ko je trdno sedel za mizo. Morda je rahlo drhtela roka, ko je zgrinjala sinovo pismo. Da, tudi Fridel mora na vojno. Bledi, sloki, nežni Siegfrid Glog. Sredi juridičnih študij, ven iz mladega dijaškega življenja mora na krvavo vojno.

* * *

Ko je legal mrak na zemljo, je stekla Eva po vinogradu v dolino. Mlin je bil teman, samo iz kuhinjskega okna se je svetilo. Tam je Urša mešala žgance. Ne, ni jih še bilo iz mesta. Menda ostanejo čez noč. Pri mizi je sedel hlapec in čakal večerje. Zlovoljen je bil in Urša je bila zlovoljna. S težkim srcem je odšla Eva. Bilo ji je, kakor da je ona kriva nesreče. Obe roki je stisnila ob srce. Tam, kjer je drugače utripalo živo in veselo, kjer je vriskalo in kipelo, je ležal danes težek, težek kamen. In bolelo je. Tako strašno je bolelo.

Ubrala je pot med sečmi, po kolovozu, ki se spenja mimo njiv na viničarijo. Pred hišico je sedela Mina. Vsa stara je že bila, vela in siva. Eva je sedla poleg nje. Mina je držala zdelane grobe roke trdno sklenjene v naročju in Evi se je zdela, kakor da ji je sovražna. Vedela je že. Vedela je, da so ji zeta odvedli žandarji. Vedela je, da je Stane ujet v Rusiji, ali morda mrtev v Karpatih. Eva je sedela tiho poleg starke in srce ji je bilo težko kakor tisoč kamnov. Počasi se je utrnila solza iz njenih žalostnih oči in zdrknila po licu. In še ena, in še ena. „Evica,” je tedaj rekla starka mehko. In deklica je naslonila glavo ob ramo stare žene in se razjokala. Mina pa je strmela molče v večerno nebo in njene oči so ostale suhe.

Stare viničarke nimajo več solz.

Drugo jutro, rano, sta odšla Peter Glog in Eva domov v trg. Odkar se je bila na naglo poročila Marija z nekim madžarskim oficirjem, ki se je zdravil v tamošnji stanici za rekonvalescente, je vodila Eva gospodinjstvo, Marija je odšla za možem v tuje kraje in tako je morala Eva zapustiti šolo. Ostala je doma in se zapredla v vsakdanje življenje. Danes je hitela spravljati bratove stvari, po katere je pisal. Medtem ko je zlagala volnene nogavice in srajce, pritegovala motvoz in pritiskala pečate, so ji begale misli od brata do prijatelja, do dragih ljudij v mlinu. Vse je bilo tako temno, težko, žalostno. Samo zunaj je sijalo solnce, je cvetela pomlajena narava –

Poleg paketa je bilo treba odpremiti za brata tudi pošiljko denarja. Zato se je oblekla sama, da odnese vse na pošto. S pošte je krenila še na kolodvor. Morda se vrnejo mlinarjevi z vlakom ob petih. Morda bo mogla kaj poizvedeti. Ah, kako je bilo vse to težko –

Na kolodvoru je bilo umazano in pusto. Restavraterjeva hčerka, ki je sedela v bifeju, je ljubimkovala z mladim oficirjem. V kotu, na kupu vojaških kovčegov in cul so sedeli rekruti. Sami starejši možje so bili s topimi obrazi. Leno je stopala po črno zaprašenih ploščicah perona kolodvorska straža v oguljeni sivkasto-modri uniformi. Majhen narednik krivih nog in temnih, drobnih, lisičje-bistrih oči je važno, s papirji v rokah, tekal sem in tja. Dve, tri malomeščanske gospe in par otrok, vsi s polnimi nahrbtniki, so se gnetli za okni zaprtih vrat čakalnice. Zdaj – gruče so se zganile. Vratar je priropotal s ključi in milostno, kakor sam sveti Peter nebeška vrata, je odprl čakalnico tretjega razreda. Iz zaduhlega prostora so se usuli potniki. Od juga sem je počasi prilezel potniški vlak.

S tem vlakom bi lahko prišli mlinarjevi. Ni jih bilo. Vlak je oddal pošto, nekaj čemernih popotnikov je izstopilo. Ne, mlinarjevih ni bilo med njimi. Nahrbtniki so se zmašili v vagone, rekrutje so zavzeli zanje pripravil ene vozove, mladi častnik je zapustil bife in skodrano gospodično, tesneje pripasal sabljo ter stopil v predel II. razreda.

Počasi se je pomaknila vrsta črnih vozov s postaje.

Ne, mlinarjevih ni bilo.

Eva se je obrnila do izhoda. Ravno so zavili izza ogla iskri vranci. Kočijaž v livreji je pritegnil vajeti in kakor pribite so stale živali. Iz elegantne kočije sta stopili dve dami. Graščinski so bili. Eva je stopila v stran. Stara grofica Eichelshausen v črni, čipkasti mantilji in staromodnem klobuku, nekoliko sključena, a še vedno sveža v obraz, čeprav ji je moralo biti že blizu devetdeset let. In mlada grofica, tudi že okoli štiridesetih, a negovana, s sloko postavo dobrih jahačic, v elegantnem, sivem, angleški ukrojenem cover-coat kostimu. Stara dama se je opirala na palico, mlajša ji je ponudila še roko. Tako sta zadosti naglo stopali na peron.

Ali pride še kakšen vlak? Ali so zamudili?

„Brzi s severa ima zamudo, gospoidična. Skoro eno uro zamude. Na grad smo telefonirali,” je pojasnil Evi vratar.

Vrnila se je. Morda pridejo zdaj. Morda so se morali odpeljati celo v glavno mesto. Morda, morda –

Hitreje je bilo Evi srce.

Zdaj – V postajo je zagrmel mogočni stroj ekspresa. Iz čakalnice prvega in drugega razreda je stopilo nekaj potnikov. Stara grofica je dvignila lornjon do opešanih oči. Eva je napeto gledala v vsako okno. Povsod so sedeli malomarno tuji popotniki. Samo ena vrata brzovlaka so se odprla – mlada grofica je zamahnila z robčkom, in že je objela dvoje nežnih, slokih, plavolasih deklic, in že se je sklonilo dvoje rožnih ustec do uvelih rok čestite Grossmama. Zadaj pa – Eva skoro ni verjela svojim očem, da, zadaj je skladala v potu svojega obraza iz kupejev kovčege in plašče – Lujiza.

Eva je planila k njej – „Sestrica –”

„Ah, Eva, kako, ti si vedela –”

„Nič, nič, nisem vedela. Samo slučaj. Vse ti povem, Lujiza. Čakaj, pomagam ti –”

„Ne, ne, pusti, Eva. Eden, dva, tri, štiri – kontese Erike plašč –” „o, pes, kje pa je pes?” In naglo je skočila tenka Lujiza nazaj v voz, pograbila drobnega, belo-rjavega psička s pledom vred, na katerem je udobno počival, in zopet skočila na tla. Vlak se je že jel pomikati. Kontesi, z materjo in babico, sta, živahno kramljajoč, stopali proti izhodu,

Lujiza je natovorila plašč in ročne torbice. Eva ji je odvzela psa, grajski strežaj je pobral večje kovčege.

Pred ekvipažo so se ustavili. Zdaj so zagledali Evo. Kontesi sta ji, še vsi žareči od pripovedovanja, toplo stisnili roko. Starejši dami sta z neinteresiranim smehljajem kvitirali njen rokopoljub. Izkazalo se je, da za Lujizo v kočiji prav za prav ni prostora. In tudi – gospoda je bila zdaj rada malo sama med seboj.

„Prosim te, Lujiza, kar pojdi s sestrico, ker se je ravno tako lepo namerilo,” Stara grofica je še od detinskih let sem tikala vse Glogove otroke.

„O, ne skrbite, gospodična Lujiza,” je dejala grofica Renata, „Razmotala in uredila bo prtljago lahko tudi hišina. Gotovo vam bo drago, da že danes vidite očeta.”

„In pridite jutri, Lujiza, in vi tudi, ljuba Eva,” sta hiteli kontesi.

In kočija je oddrdrala. Nihče se ni ozrl za sestrama, ki sta ostali na cesti poleg Lujizine prtljage.

Pa je pristopil železniški uslužbenec, se odkril in se ponudil, da prinese prtljago na dom. Da, ti-le Glogovi so bili imenitni –

Iz sosednih oken so se radovedni obrazi ozirali za Lujizo in Evo.

Res, srečne so te-le Glogove. Kako prijateljski občujejo z aristokrati. Peter Glog, da Peter Glog, si je že pravilno postlal v življenju.

III.

Ko so zvečer sedeli vsi trije pod visečo svetilko okoli okrogle mize, je Lujiza pripovedovala. Govorila je glasno, hlastno, nervozno. Eva ji je gledala v obraz. Pokorno je poslušala besede, ki so padale in šumele mimo. Avtomatično jih je sprejemala. Uho je slišalo, ker je bilo navajeno poslušati, oči so videle, ker so bile vajene gledati, misli pa so uhajale –

Šle so v mlin, na Glogovino, v mesto. Begale po planjavah, pogrezale se v ječe, plezale na vrh gora. Plavale so daleč, daleč v tujino. Rusija – dežela nepoznana. Sneg, brezmejne ceste, reke v megli, kozaki, trava, ki v vetru valovi po stepah neizmernih –

Lujiza je pripovedovala o Pontresini: „Vse polno. Ves Engandin. Rekonvalescentni oficirji vseh držav. Vmes dame. Resnične in –?! Toliko ljudi. Vse elegantno. Angleži, Francozi, Španci. In seve, Amerikanci. O, da, Nemci tudi. Nekaj avstrijske aristokracije. Ah oče, denar sem ves potrošila – da, celo, celo nekaj dolga imam še pri kontesah –”

Zdaj je prvič Peter dvignil glavo, „Kako? Saj nisi potovala na lasten strošek?”

„Ah, oče, vsake malenkosti, vidiš, tudi ne moreš zaračunati. Nekaj nujnih toaletnih potrebščin je bilo tudi. In proti koncu – vidiš, proti koncu, nam je vsem pošel denar. Cene so strašno poskočile. Naša valuta – oče, zato smo se tudi tako nenadoma vrnili. Saj veš, druga leta smo ostali še ves maj. Oče, prosila bi te, da bi mi dal nekaj –”

„Žal mi je, Lujiza, pomagati si boš morala sama. Tudi nam je tesno, tako, da varčujemo do skrajnosti. Vso gotovino sem naložil seveda v vojnem posojilu. Prav danes sem podpisal novih deset tisoč, prav danes, ko stopi Siegfrid med borce svetovne vojne. Vknjižil sem vsoto na posestvo, ker nimam več gotovine. Ko bo vojna končana zmagovito –”

„Ah, oče,” je dejala Lujiza, „to nikakor ni gotovo, kako bo ta vojna končala –”

Peter je planil kvišku – „Kaj govoriš? Kaj pomeni tako neumno blebetanje? – Ni gotovo? – Ali se ti blede? – Ni gotovo! Smešno! – Ali ne vidiš naših železnih čet? Ne vidiš tehnične sile? Ne vidiš držav, ki smo jih strli v prah? Ne branika ob Soči? Ni gotovo? – Lujiza, da ne pade več ta beseda v moji hiši, da ne slišim več begajočih dvomov iz tvojih ust, Lujiza –”

„Naš bratec je med njimi, ki se borijo, Lujiza,” je pristavila Eva tiho, in solze, z muko zadržane, so ji stopile v oči.

„Ne bodite mehkužne, ženske,” je dejal oče in zložil časopise. „Jutri se vrnem na Glogovo. Mnogo imam še opravkov v hribih in podaljšan dopust. Poskrbi, Eva, da bo vse urejeno. Ob osmih odidem jaz. Vidve prideta lahko tudi pozneje. Lahko noč.”

* * *

A Eva je imela ob osmih vse pripravljeno. Sosedov fant je naložil Lujizino prtljago. Eva je prinesla iz hiše še par zavojev. Ko je deček z ročnim vozičkom odrinil, je obrnila dvakrat ključ v njenih vratih, ga vtaknila v žep, se oklenila sestre in odšli sta za očetom.

Evi se je oddahnilo. Tu v trgu je bilo ozračje moreče. Na Glogovini se vse bolj prosto diha. In morda se je Vida že vrnila –

* * *

Še pred kosilom je bila v mlinu. Da, Vida se je že vrnila in mati tudi. V mestu so se posvetovali z odličnim advokatom. Oče se bo dobro zagovarjal. Vendar je zadeva kočljiva, velika opreznost potrebna. Očeta so odvedli v Grac. Prihodnji teden ga obiščeta z materjo. „Z nama pojdi, Eva.” „A, morda bi lahko res –? Če bi oče – Če bo Fridel –” in tesno objeti sta stopali deklici po peščenih vijugah vrta.

„Da očeta gotovo izreže, je dejal advokat. Saj je res čudno, da Stane nič ne piše, niti enega samega pisma, Eva, odkar je tebi poslal tisto karto pred –”

„Pred dvajsetimi meseci iz Miskolcza. Ah, Vida, mislila sem, da sle dobili slabo poročilo, ker je oče tako govoril.”

„Nič, nič, Eva. Oče je pač kar tako govoril, v splošnem, oziroma – saj ni nič govoril, Eva, prav nič, da veš. Tako je rekel advokat. Nič ni rekel, vse kaj drugega je rekel, da veš, Eva, vse, vse kaj drugega.” In oči, še polne solz, so se skrivnostno nasmehnile, deklici sta se pogledali in poljubili.

O, poljub dekliški, poljub prijateljstva, ljubezni in utehe! Dvoje mehkih ustec se dotakne, solza usahne, srce se potolaži. In mlada duša zopet upa, mlada duša, ki tako rada, tako vztrajno, tako iskreno upa in zaupa.

* * *

Popoldne se je odpravljal Peter Glog na graščino. Tudi Lujiza naj bi šla ž njim. Da se zahvali. Zahvali za lepo potovanje, in da vpraša, kako se počutita kontesi. In da poljubi stari grofici roko. „Ali hočeš z nama, Eva?” Hočeš? Hotela ni Eva nikdar na graščino. Imela je občutek, da je ne marajo. Najrajši jo je morda imel stari grof. Kadar jo je videl, je dejal: „Tvoja mati, Eva, je bila zelo lepa, zelo lepa žena.” Zdaj tudi on že sniva večni sen. Na gradu gospodari grof Bruno z mlado grofico Tesso. A tudi stara grofica ima še tehtno besedo in nikakor ji neče v glavo, če ne gre vse po njenih željah. Da bi šla Eva danes v grad? Morda nanese pogovor na mlinarja, morda bi mogla zanj reči dobro besedo. Morda bodo na gradu oficirji. Morda kdo izmed komande v mestu, morda kdo, ki bi mogel zaščititi brata? Da, Eva pojde danes v grad, in še prav skrbno se obleče. Skrbno pogladi temno valovje svojih las, pozorno pomakne rahli vozel, malo, malo nižje, da bo črta plemenitejša. Priprosta obleka iz belega platna ji dobro pristoja in štirioglati izrez okoli vratu. Še lahek pomladanski plašč na roke in trojica je pripravljena. „Lujiza,” šepne Eva ljubeznjivo, „tvoji šolni so vsi pošvedrani. Res, preobuj se, pete so skoro nemogoče.” Lujiza poškrlati. „Moja garderoba je, bogme, v desolatnem stanju. Ti-le so najboIjši,” prizna sestra sramežljivo in pogleda na čevlje, na katerih niti vrvica ni bila v redu.

„Vzemi moje, če hočeš, Lujiza. Črni so sicer, ampak prav lepi, bolj izrezani. Čakaj, pojdi z menoj.”

Tako je nastala med očetom in dekletoma majhna razdalja, ki sta jo izenačili šele tik pred gradom.

Petru je bilo menda prav, in deklicama morda tudi.

* * *

V široki veži prvega nadstropja, ki je imela tista visoka srednjeveška, s pisanimi slikarijami pokrita okna, je bilo kaj udobno, Mehke, perzijske preproge so pokrivale tla. Izrezljane skrinje so stale ob stenah in široke omare polne knjig. V trebušastih posodah iz bakra so cveteli celi grmi španskega bezga. Tu in tam so bili ugodno razvrščeni naslonjači, ta iz usnja, oni poln blazin iz pisane svile, tam resni fotelj, preoblečen z angleškim baržunom, a vsi vabeči na prijeten počitek in ljubeznjivo kramljanje. Vmes težke mize z umetnimi rezbarijami, ali vložene s pisanm lesom. Nainovejši roman, moderna revija, mape z bakrorezi so ležale tu in tam. Steno nasproti pisanim oknom so deloma podrli, tako, da si stopil iz veže takoj na širok, svetel, s steklom zaprt hodnik, ki je tvoril v inače temačnem prostoru nekašno loggio polno solnca. Stara glicinija, ki se je tesno oprijemala stebričev, je s kaskadami svojih vijoletnih cvetov zagrinjala to južno stran gradu in če se je, kakor sedaj, pomladanski vetrič poigral s cvetovi, so valovali preko šip kakor bledovijoličaste zavese. To vse je uredila in preuredila mlada grofica Tessa, ki je slovela v rodbini Eichelshausen, da ima umetniški okus.

Zdaj-le je stala s slušalico v levi roki ob telefonskem aparatu in se smehljala. Desnica s svinčnikom je čuječe ležala na pisalnem bloku. „Da, Ervin, da. O, srečno so došle. Renate trenutno ni doma. Z Eriko sta jahali na Glažuto. Mala je v parku s psi. Da, tudi kuža Muki je srečno prestal dolgo pot. – Seveda. – Seveda – alo? – seveda. – Alo? Alo? – Da? – O, hvala. – Res? Renata bo vesela. Prekrasna, praviš? Alo? – Če bi kupila tudi mama? – Da? Takoj povprašam? – Ne? – Ni časa? – Dobro, pokliči popoldan. – Ob treh? Dobro. Dobro. – Alo? Alo? – Konec. Z Bogom.”

Odložila je slušalico in z blokom v roki stopila do udobnega kotička, kjer je sedela stara grofica in polagala pasijanse. Pikov as je držala v fokah in nestrpno gledala na sinaho. Dunaj je klical. Morda pride Ervin. „Kaj je?”

„Da, mama, Ervin ti poljublja roko. Vprašal je, ali so srečno dopotovale njegove punčke. In kako se počuti kuža Muki po dolgem potovanju. In, mama, povprašal je, ali ne bi hotela kupiti prekrasne starinske skrinjice, ki je silno ugodno na prodaj. Dobro renesančno delo. Morda celo Benvenuto Celini. Ervin pravi, da je napol zastonj. Seveda tudi iz zbirke ‚Gold gab ich für Eisen,“ Nasmehnila se je. Zlato s srebrom vloženo, pravi. Majhen komad sicer, ampak dražesten. Popoldan zopet pokliče. „Premisli si, mama.”

Roke stare grofice so postale nervozne. Pikov as je strepetal. Droben pogled stare gospe je malce nezaupno ošinil sinaho: „Zakaj ne kupi Ervin sam, če je tako poceni?”

„Ervin je že kupil, mama. Kupil je za Renato dražesten lanec. Benečansko ali dubrovniško delo. Staro, z vdelanimi miniaturnimi pastelčki. Dražestno, baje. V nedeljo prinese verižico. Tako je telefoniral.”

„Tudi iz tiste dragocene zbirke?” vpraša grofica porogljivo.

„Morda ne. Mislim, da je vojni plen. Že zadnjič je pisal Renati, da prinašajo tovariši z Balkana pravcate zlatarske umetnine. In tak mlad oficirček iz province pač višje ceni moderne dobrote, ki mu jih nudi razkošni, vedno veseli Dunaj. In lepe Dunajčanke. In tako rad vnovči svoj „vojni plen“. Boš kupila skrinjico, mama?”

„Bom. Vem, Ervin ne preplača ničesar. To bo dobro naložen denar.”

„V nedeljo prinese tudi fotografije starega orožja, ki je na prodaj. Bruno ljubi te stvari. Morda mu kupim kaj za rojstni dan –”

Prav v tem trenutku je vstopil sluga v temni livreji in naznanil goste: Gospod Glog, gospodična Lujiza in Eva Glog,

Dami sta se spogledali. Nobeni se ni prav ljubilo. Stara grofica je ravnokar uzrla ugodno kombinacijo kart, segla vnovič po pikovem asu in ga položila na kralja – cel niz nadaljnih možnosti je bil s tem podan.

„Pelji gospôdo v salon s teraso, Johan,” je odločila naglo grofica Tessa, „in obvesti gospoda grofa in konteso Ello.”

Ko je izginil sluga, si je položila roko na usteca in zazdehala. Udobno se je vsedla kraj grofice. „Karo, poglej, mama, karo gre tudi.” „Kaj ne vidiš tu srčne sedmice, ki vse zapira – Sicer pa,” je nadaljevala starka in dvignila karto bliže slabotnim očem – „je dobro, da izpregovorimo par besed zaradi Lujize. Ne dopade se mi, da ni izhajala z denarjem. To so slabi simptomi, moja draga.”

„Mama, mislim si, da je Renata vendar-le lahko vesela, da ima tako spremljevalko za hčerke. Lujiza je končno izobražena. O umetnosti nekaj ve, ima čut za lepoto narave, je skromna, v vedenju absolutno dostojna, nikakšna avantura ne vzklije v njeni ostriženi glavi. Lepotno ni mladim kontesam nikakšna konkurenca. Prav za prav guvernanta, kakor stoji v knjigi. In vse to nič ne stane. Še zahvali se nam, in tebi poljubi roko –” Frivolno se je zasmejala.

„Mnogo sem storila za Glogove otroke, ko jim je umrla mati. Vsako nedeljo popoldan so bili pri nas na južini. Le vprašaj staro sobarico Ano, kolikokrat je morala zaradi njih ostati v službi, da jim je postregla z južino. Tudi jaz se nisem nikdar odpeljala na izprehod, predno jih nisem videla, da so zdravi. Prav je, da so hvaležni. Hvaležnost je čednost, ki izumira, ma chere.”

„Starejše so prav simpatične. A mala Eva –”

„Kako pak, če so ji dali že tako ime. Ali je to ime za učiteljevo hčerko, draga maja? Eva. In tudi oblači se povsem neprimerno. Kdo pa ima čas na tisti Glogovini, da ji vedno pere in lika njene bele obleke. Treba bo opozoriti starega Gloga. Tako narahlo. Saj hočem samo dobro njegovemu otroku.”

„Meni se zdi, mama, da ima gospodična Eva svojo glavo. Sicer pa – je lepo dekle.”

„Preveč vidna, nekoliko eksotična.”

„Tega ne bi hotela reči –”

„Ah, kaj, učiteljske hčere naj bodo lepo okrogle, bele in rdeče in močne, da lahko rodijo mnogo otrok –”

Grofica Tessa se je zasmejala, segla po cigareti, jo prižgala in dvakrat počasi spustila dišeči dim skozi ozke nosnice. Da, ta Eva je bila lepa. Rasna. Odkod se je neki vzela na tisti Glogovini.

Počasi je vstala, „Allons,” je dejala, „Ah, mama, ta-le Naš Peter Glog je silno dolgočasen gospod.”

„Le pojdi, Tessa, draga moja. Pošlji mi trojico, predno bo odšla. Pa šele prav predno bo odšla, nič preje. Slišiš?”

Grofica Tessa se je ljubeznjivo smehljaje sklonila do roke stare dame. „Au revoir, mama. Sicer pa, Lujiza se bo gotovo hotela razgovarjati o tistih dvesto kronah, katere si je izposodila. Ali ji ne bi stavila predlog, da portretira Ello in Eriko? Njej bo to zabava, vsak dan hodi lahko k nam – in deklici sta zopet pod varstvom. Kaj misliš, chere maman?”

„Izvrstno, draga moja. Le uredi. Ti si res skrbna in pametna mala gospa” –

* * *

Ko so popili na široki terasi južinsko kavo, navadnim meščanskim ljudem ni dala grofica nikdar postreči s čajem – je povabil grof Bruno Petra s seboj na sprehod. S tlečimi trabukami v rokah sta počasi stopala po kamenitih, položnih stopnicah s terase v park. Dva bronasta leva sta tukaj čuvala dostop v grad. Ob stopnicah so se vrstili lepi kandelabri iz kovanega železa z okusno ograjo iz belega peščenca. Pred gradom so se razprostirale skrbno negovane grede pisanih cvetic. Ob straneh je cvetelo lepotično grmičevje, ozadje so zapirali šumeči vrhovi izbranih parkovih dreves.

Bilo je res fevdalno. Petra bi bilo gotovo prevzelo negodje aristokratske okolice in družbe, da mu ni težka skrb morila duše. Iskal je besed. Dva, trikrat je odprl usta, a ko ga je grof Bruno prijazno pogledal, in povedal, da je kobila „Venus” v izborni formi, in da bi gotovo dobila derby za juniore – je pogoltnil še neizrečeno besedo.

„Ali kaj hočemo, moj ljubi Glog,” je nadaljeval grof Eichelshausen priljudno, „naši pridni konji morajo zdaj dirkati vse kod drugod, kot na zeleni trati freudenauski –”

Tedaj se je Peter ojunačil, „Moj Siegfrid je tudi potrjen.”

„Slednjič vendar-le. Čestitam, moj ljubi, čestitam. Tebi, politiku, mora biti v posebno zadoščenje, da bo tvoj sin tudi deležen gigantske zmage. Mi stari, žal –”

Petra je dušilo v grlu, Lujizine besede so mu trenotno zazvenele v uho. Zmaga? Ni gotovo? Da, zmaga, je odločil trdo, in dejal bolj samozavestno:

„Gotovo, Ponosen sem. Imam le eno skrb, Siegfrid je nežnega zdravja in bojim se, da ne bo zmogel naporov. Nikakor pa bi ga ne hotel odtegniti vojaški službi, ki jo resnično zmore. Morda bi mogel biti na – recimo – fizično manj opasnem mestu, domovini bolj koristen –”

Bruno Eichelshausen je pogledal Petra od strani in rekel: „Pa to naredimo. Čemu pa sedi Ervin v vojnem ministerstvu? Zaradi dečka si lahko brez skrbi, moj ljubi Glog –” in ljudomilo ga je potrepljal po rami.

Nadaljevala sta pot do elegantnih konjskih hlevov. Grof Bruno je govoril o žrebcih, Peter Glog pa je mislil na sina.

IV.

Nad Glogovino je ždela žareča vročina poznih avgustovih dni, Trtno listje se je krčilo in dajalo solncu prosto pot. V njegovih žarkih so se napele žlahtne jagode, postajale prozorne, rumene, rdečkaste, višnjeve.

Po njivah, kjer so že davno poželi žito, je hitela rasti ajda. Že so se odpirali drobni rožnati cvetovi in dišalo je po medu. Raz drevje je zdrknil zdaj pa zdaj dozorel sad in tiho padel v ožgano travo. Nad zemljo, ki je pobožno počivala in pustila, da so iz njenih polnih nedrij pili vsi, ki jim zore plodovi, se je bočilo nebo, sinje, čisto, brez najmanjšega oblačka. Iz daljave, od zahoda je v blaženi pokoj poletne pokrajine počasi, zategnjeno, grozeče odmevalo zamolklo bobnenje topov.

Takrat je prišel Fridel na kratek odmor po končanem vežbanju. Dobro je pristojala uniforma njegovi visoki, sloki postavi. Mišice so se mu ojačile, polt je zagorela, glava se je dvignila. Celo lasje so postali temnejši. S ponosom ga je gledal oče, z ljubeznijo odrasle sestre. Prisrčno ga je poljubila Eva,

„Koliko dni ostaneš?” je hitela Hanca in brž je v mislih sestavila vrsto najljubših bratovih iedi.

„Ali že veš, kam boš komandiran?” je vprašal oče in s prikrito skrbjo pogledal sinu v oči.

„Kam bodo prišli tvoji kameradi?” je poizvedovala Klementina.

„In kam ti bomo pošiljali pakete?” je skrbela Lujiza.

„Vstopimo vendar,” je rekla Marija in potisnila brata v hišo. „Odpočij se, in stresi prah raz sebe.”

Da, Glogovi so bili zdaj vsi doma. Tudi Marija, ki so ji poslali soproga vnovič na fronto, in Klementina, ki je imela poletne počitnice.

Zdaj z eno, zdaj z drugo izmed sester je obhodil Fridel vso okolico. Največ se ga je tiščala Eva. Ž njo je oblezel gozd in senožeti, stopil k stari Mini, obiskal zaklenjeno kovačnico. Cene in Pepe sta tudi že bila davno v strelskih jarkih. Doma so bile slive prepolne višnjevega sadja. Bog ve, s čim si tam zunaj gasita žejo, tolažita glad. Uboga dečka. Koliko bi morda dala za eno samo pest sladkih češpelj iz domačega slivnjak.

„Eva,” je rekel Fridel in se oklenil sestrinega komolca, ko sta nadaljevala pot do mlina, „kako je prav za prav pri nas doma? Ali imate pač moke in vsega?”

„Vidiš,” je odgovorila deklica in pritegnila brata tesno k sebi,„vidiš, oče je tako čuden. Pri rekviziciji mislim. Vsakdo si nekaj več pridrži, spravi nekaj v kraj. Na gradu imajo ogromne zaloge – Mi oddamo vse do pičice, kakor je predpisano. Oče da še več. Mnogokrat nam hodi tesno in očetu, vidiš, ne tekne vojni kruh. Pa, Bog obvaruj, da bi Hanca spekla boljšega. Enkrat, bilo je na očetov god, smo naredile masleno štruco. Lepo, rjavo zapečeno štruco. Fridel, tako sem se je veselila, tako božansko je dišala – A oče, naju je pogledal, zavil štruco in jo odnesel rekonvalescentom doli v vojaškem domu.”

„Saj ne rečem, Fridel,” je nadaljevala, „da bi spravljali na kup in prodajali ali barantali z belo moko za tobak in sladkor, čeprav vsi, prav vsi tako delajo. Ampak da bi dali vsaj nekaj zmleti za očeta, za slučaj bolezni –”

„Da le ne boste trpeli pomanjkanja, Eva, Oče je tako bled –”

„Skrbi ima, Fridel. Ah, - vsi imamo skrbi. Da bi se le srečno vrnil iz vojne, Fridel, Tako mi je tesno –”

„Norček, moj ljubi. Saj tako hitro ne bom prišel na fronto.”

„Jeli, Fridel? Zdi se mi, da je celo grof Bruno tozadevno očetu nekaj obljubil,” je nadaljevala važno. „Eichelshausenovi imajo dobre zveze v vojaških krogih. Ko smo zadnjič, na večer, zopet govorili o tebi – o, Fridel, kolikokrat se razgovarjamo o tebi – je oče nekaj takega menil. Pa vseeno imamo skrbi. Oh, Fridel, kako bo še vse to! Pri mlinarjevih – pa saj smo ti že vse povedale. O Stanetu še vedno nič ne vedo –”

Prišla sta do mlina. Vida in mati sta bili zopet v glavnem mestu pri očetu. Še vedno ni bil prost. Govorili so o konfinaciji. Naj bo, da je le srečno odnesel glavo. In stroški, koliki so bili stroški. Ves mlin bodo pojedli, je baje rekel mlinar.

Tako je prišel zadnji dan dopusta, Klementina je hitela dokončavat šesti par debelih volnenih nogavic iz sivkaste volne. Hanca je pekla pecivo, „ki se drži”, Lujiza je prinesla sličico domače hiše s cvetočimi češnjami v ozadju, Marija je spravljala bratov kovčeg. Peter je stopil s sinom še do grofov Eichelshausen po slovo.

Evi ni bilo nikjer obstanka. Ne na vrtu med pestrim cvetjem aster, ne pri Mini, ki je ravno zapirala kokoši, da ne bi uhajale v vinograd zobat zoreče grozdje, ne v mlinu pri prijateljici, ne doma v hiši. Nekam jo je gnalo, nekam ven, na prosto, v višave, nekam daleč. Tekla je v gozd, nizdol po senožeti, zavila je po cesti, ki drži v vas. Že se je delal mrak. Po vročem soparnem dnevu se je temnilo naglo. Čuj – zopet bobnijo topovi. Počasi, zategnjeno, grozeče. Oče in Fridel morata biti že davno doma. Brž, Eva, teci domov. Zadnji večer je danes, zadnji večer z ljubim bratom, z dragim tovarišem brezskrbnih mladih dni.

Zdaj je zazvonil zvon v vaškem zvoniku. Jasno, mirno in pokojno je donelo v tihotni večer. Vmes so od daleč zamolklo grmeli topovi.

In, kakor da ji je tanko zvonenje kazalo pravo pot, je obrnila Eva korak do holmca, kjer sameva vaška cerkvica. Okoli cerkvice pokopališče. K materi pojde. K zlati mamici, ki je ni nikdar poznala. K dobri mamici, edini, gre Eva po uteho. Njej bo potožila svojo bol, tesnobo svoje duše. Na njen grob bo potočila solze, ki, neizjokane, stiskajo njeno srce. Na mrzli kamen bo naslonila svojo glavo, sklenila bo roke in molila: Mamica, čuvaj ga, mamica, prosi zanj –

Ob grobu je stal Fridel. S sklenjenimi rokami in z očmi, polnimi solz.

Nemo sta se objela brat in sestra. Dolgo sta stala tako. „Fridel,” je končno rekla Eva tiho in poljubila njegovo modro lice, „Fridel.” Ves je strepetal. „Eva,” je šepetal, „Eva, umreti. Kako strašno je to. Umreti, Eva, umreti – Eva, Eva, jaz se bojim, bojim se umreti, bojim se krvi, o, Eva –” Glasno je zaihtel in ž njim je zaihtela Eva. Tesno objeta sta sedla na materin grob in plakala.

Nad jokajoča otroka je počasi padala noč. Na nebu so se užgale prve zvezde. Od daleč, od zahoda so počasi, zamolklo, grozeče bobneli topovi.

Čez par dni je prišlo prvo poročilo od mladega vojaka. Da je zdrav. Da mu je dobro. Kartica je bila rožnate barve in je nosila naslov „Feldpost”. Tudi za Fridlov naslov je bila navedena samo številka vojne pošte, „To je v zaledju,” je dejal grof Eichelshausen in pomežiknil Petru, „Nič bati, zadeva je v redu.” In potrepljal ga je po rami.

In zopet je prišla rožna karta in zopet in še enkrat. Potem nič več. Ves dolgi teden nič. In še en teden – in še enega –

In potem tisto strašno, tisto nepojmljivo – „Auf dem Felde der Ehre gefallen – Siegfrid Glog.”

Glogovina se je pogreznila v nemo tugo.

V daljavi so grmeli topovi.

Ko je Peter Glog po prvih strašnih dneh zopet prišel v urad, je bil čudno miren. Molče je stiskal roke, ki so se mu prožile v sožalju. Molče je opravil vse formalnosti zaradi sinove smrti. Potem je reševal šolske akte, kakor vedno poprej.

Opoldan so mu prinesli dnevnik, kakor vsak dan. Razgrnil ga je in zagledal na zadnji strani med mnogimi drugimi, v črnem okvirju, pod vojaškim križem smrtno oznanilo, ki ga je sestavil sam –

Brez glasu je omahnil in zdrknil na tla. Našli so ga v težki nezavesti.

Vso dolgo zimo je bil Peter bolan. Prve tedne je v grozničnih blodnjah kričal iz sebe blazne besede. Ali pa se je, z usmevom na ustnah, pogovarjal z Marijo, ljubljeno ženo mladih dni. V zmedenih sanjah se je nežno igral s sinčkom, ga božal in miloval, kakor nikdar v življenju. Z očetom se je pogovarjal, z Martinom iz viničarije. Vročične misli so se potopile prav v prva detinska leta.

Pluta je klical, starega, zvestega psa, ki ga nihče na Glogovini, razen starih viničarjev, ni bil poznal. In med trtami je hodil, budno je nastavil uho: Ali ne zvoni v vaški cerkvi, ali ne odzvanja tanko pri podružnici svetega Antona? Plezal je na drevje, obiral češnje, rdeče kakor kri; „Cene, pazi, Lizika, kako držiš predpasnik?”

Strašno je bilo. Kolikokrat je skoro odpovedalo srce. Strežnicama, Evi in Mariji, so skoro odreveneli prsti. Led in led in vedno novi, vedno sveži ledeni obkladki.

Končno se je obrnilo na bolje. Enakomernejše je bila žila. Bolnik se je umiril. Vročina je padla. Tedaj je poslal zdravnik Evo na kratek oddih. Vsa bleda je bila in v lice skoro prosojna. Le temne oči so svetile „Da nam ne omahne še ona,” je rekel doktor.

Ubogljivo se je odpravila Eva. Zapregli so sani in veselo so peli kraguljčki, ko se je vozila po zasneženi pokrajini na Glogovino.

Sredi pota je dala obrniti. Ne more, saj ne more odtod. Srce bi ji skoprnelo od skrbi in tuge. In zopet je stopila ob posteljo bolnikovo.

Oče je spal. S posinelimi ustnicami in koščenim licem je bil videti kakor mrtvec. A doktor je bil zadovoljen. Da je le spal, da bi le dolgo, dolgo in pokojno spal.

Ko se je bolnik prebudil, so gledale njegove oči jasno. Pokoj je bil v njih in velika trudnost. Široko so odprli okno. Mrzel val zimskega zraka je svežil sobo. Globoko je dihal Peter. Kar so se mu jasne oči napolnile z grozo. Z roko si je potegnil preko čela. Obupen plač se mu je izvil iz grla.

S skrbjo sta objeli Eva in Marija očeta. Gladili sta njegove lase, poljubljali njegove roke.

On pa je ležal zopet mirno in plakal tiho kakor dete.

Od tedaj je okreval hitreje. Samo da srce, že preje bolehno, ni prav hotelo. A Peter Glog je hotel. Hotel je ozdraveti, hotel je čimpreje stopiti na svoje staro mesto. Bojevati se je hotel, zmagati nad zmagovalci.

Zdaj, ko je žrtvoval vse, vse – zdaj, da bi omagal sam? Ne, noče. Kaj bi rekel Fridel? Zakaj je dal mlado življenje v peklu na Doberdobu? Da bi bil oče bojazljivec, ki se boji življenja? Ali se je bal Fridel smrti? O, ali se je je bal, ubogi deček –?

Peter je stisnil bol, pogoltnil solze. Hotel je biti zdrav, Srce, seveda, srce res ni prav hotelo, ubogo, bolno, izmučeno srce –

Pa kaj srce, on, Peter Glog je hotel.

V rani pomladi se je vrnil na Glogovino. V senci cvetočih marelic je ležal, krog njega nizke mizice in stoli, vsi pokriti s časopisi, knjigami in zemljevidi. Samo še eno misel je imel Peter Glog, misel na zmago. O, kako počasen je bil njen korak! Brž, stopi, brž, pohod in vihrajoče zastave, naprej, naprej! O, Zmaga! Na vzhodu je prišla, Rusija, uboga, izmučena, razdvojena je odprla vrata. Zmaga! A, kako čuden je bil njen obraz! Ni bil jasen, sijajen in poln luči. Ne, skremžen je bil, prihuljen, brez veselja – Ali si taka, o zmaga?

Na francoskih bojščih se ni nič ganilo. Na jugu, globoko doli na Balkanu sta se krepko držali sovražni fronti. Kdaj boš prišla, o zmaga?

A tedaj ... Da, tedaj je prišel Bruno Eichelshausen v posete. In ž njim novice, in ž njim zmaga – Soča – Kobarid – Piava – Fridel, njegav fant, zmaguje. Petra so oblile solze. Fridel, njegov mali, mrtvi deček o, Zmaga.

In za zmago so drveli vsi. Vsi, ki so se do tedaj borili na kolodvorih v zaledju, v pisarnah ministrstva in generalnih štabov, pri avtomobilskih kolonah, v taboriščih ubogih ujetnikov, v naselbinah beguncev, v skladiščih, pri vojnlh sodiščih, zdaj so zmagovali vsi. Zmaga, vojni plen in zmaga – In praznili so se domovi južnih vlastelinov, oropane so zijale prodajalne, žlahtno vino je curljalo iz preklanih sodov – O, Zmaga, ali si taka?

A Peter Glog ni videl razdivjanega obraza nove zmage. Peter Glog je ležal v solncu in se smehljal. Fridel, njegov fant. Ne, nisi padel zastonj, moj deček, moj ljubi –

Tedni so bežali, meseci. Češnje so odcvetele in dozorele. Peter je že hodil po travniku, oprt na palico. Skoro samo Lujiza mu je zdaj drugovala. Marija je opravljala hišo. Prenežna je bila za delo, ki sta ga morali vršiti Hanca in Eva. Na Glogovem je manjkalo delovnih moči. Samo Martin in prastari Gregorc sta ostala izmed moških, odkar sta morala tudi mlajša Martinova na vojno. Tako je pomagala Hanca na njivah, Eva v vinogradu. Vse zagorele v obraz, vse znojne, z debelimi kepami mokrotne ilovice na težaških čevljih sta se vračali na večer od dela, Hanca je tožila: Ne bom več zmogla. Eva ni rekla ničesar, a skrbno je pazila na vse, kako jo je učil Martin. Ko se je skopala in legla k sladkomu počitku, pa še dolgo ni zaspala. Skozi odprto okno so sijale zvezde, je prihajal vonj po rožah in jasminu. Eva je sanjarila v poletno noč. Stane, o, Fridel –

A ko se je telo le malce odpočilo, je vnovič prižgala luč in odprla knjigo. Cel kup jih je ležalo na omarici: Kako zatrem škodlijvce na sadnem drevju, Kako in kdaj škropim pravilno trto. Domači vrtnar in Čebelarstvo in še mnogo drugih.

Ko je o Binkoštih prišla Klementina, je skušala pregovoriti očeta, da bi vzeli zopet hlapca. Seveda, domačega hlapca pač ne bo mogoče dobiti. A vzeli bi lahko Rusa. Ne, oče ni hotel. Samo z roko je zamahnil, samo z glavo je odkimal, da ne. In nihče mu ni ugovarjal. Bog obvaruj kdaj kaj ugovarjati, je svaril zdravnik. Bog obvaruj, so ponavljale sestre. Očetovo srce je bilo tako slabo –

Poletje je prišlo in se nagnilo. Peter Glog je hodil po travniku, se upiral na palico, ležal v senci jablan, zrl tiho v valovito črto gozdnatega Pogorja in čakal na zmago.

Koncem septembra se je nenadoma vrnil mlinar. O veselja, o razkošja! Eva je zasadila motiko v zemljo in hitela v mlin. Vsem se je kar smejalo. Prost, prost, doma in prost. Nič ni vedel kako in zakaj. Nenadoma je prišlo povelje, da naj se vsi konfiniranci odpravijo domov. Kratkomalo, vsi naj se izpustijo. Mlinar se je smejal. Vida je žarela. Mlinarica je prinesla vina in kruha. Mlinar si ga je odrezal ogromen krajec in natakal vino. „Pij, Evica, pij,” – in vsi so morali piti. Tudi Urša in kruljevi hlapec in vsi. Vsak, kdor je prišel mimo, je moral izprazniti kupico na mlinarjevo zdravje. On pa se je smejal.

Potem je stopil v kašče, na pod, na žago, h kolesju. Otipaval je jermenje, poskušal verige. O mlin drži, o mlin stoji trdno, njegov mlin –

A kmalu so govorili in sušljali po vasi. Na jugu se je nekaj zgodilo. Vojske bo konec. Prijatelji so si tiho stiskali roke. Kmalu so govorili glasnejše. Srbi so prebili solunsko fronto. Prodirajo, zmagujejo, pred njimi vihrajo zastave. Z brezprimernim elanom osvajajo izgubljeno. Naši dobrovoljci so med njimi. Nekdanji ujetniki iz Rusije. Zmagujemo, zmagujemo –

Evi je gorelo srce: Zmagujemo, naši dobrovoljci so med njimi, nekdanji ujetniki iz Rusije –

A oče. Kako bo oče – Ah zmaga, sladka in bridka zmaga. Zmagujemo – in oče, ti?

Bilo je prav na obletnico Sigfridove smrti, ko je izvedel Peter Glog, kaj se godi na bojiščih. Kakor strela z jasnega so ga zadele novice. Srbi na pohodu, nemške armade pobite, sramoten beg od piavskih bregov. Široko so gledale Petrove oči, kri mu je udarila v lice. Saj ni mogoče, ni mogoče, saj so le sanje, blodne sanje –

Palica je padla iz odrevenelih rok. Prestrašene so prihitele hčerke. Visoki mož je padel kakor snop.

Trudno srce je nehalo biti.

Gospodarja Glogovine ni bilo več.

V.

„Ne,” je rekla tiho Eva Glog in ustne so se ji tresle. „Ne,” je ponovila krepkeje, položila pero na mizo in plašno pogledala sodnika, „ne podpišem.”

Klementina je okamenela; Hanci so šinile solze v oči, nervozno je natezala Lujiza konce svojih cvirnatih rokavic. Debelo je pogledal gospod sodni svetnik in pomaknil očala malo niže. Doktor Dobritsch je pristopil. „Goispodična Eva,” je dejal in položil obe roki na njen laket, „gospodična Eva, saj smo se vendar včeraj vse domenili. Saj vendar niste prav nič ugovarjali. Saj smo vendar danes tukaj, da se pred sodiščem posvedočite, da ste zadovoljni.”

„Gospod sodni svetnik,” je nadaljeval, izpustil Evin laket in se obrnil do sodnika, „gospod svetnik, silno mi je neprijetno. Situacija je zame naravnost, da naravnost.” – Z robcem si je brisal potno čelo. „Ne morem razumeti, zakaj se je gospodična nenadoma premislila. Nemara so to tuji vplivi, hujskarije. Morda nov kupec. Da morda nov,” prisiljeno se je smehljal, „nov in boljši kupec. Tedaj čestitam –”

Zdaj šele je našla besed Klementina. „Nezaslišano,” je siknila in nategnila bluzo. „Taka blamaža. Ah te ni sram, Eva? Kaj si bo mislil o nas gospod svetnik?”

A gospod svetnik je čudno-tiho motril mlado Evo. Njegove drobne, svetle oči v nekoliko zalitem rdečem licu so gledale očetovsko prijazno. Kakor ščetine so stali njegovi kratko pristriženi plavi lasje na okrogli glavi. Vijoličasti baržun, ki je obrabljal široki ovratnik njegovega črnega talarja, je bil na levi strani močno oguljen. Eva je venomer gledala tja. V svoji razburjeni omotici ni videla drugega kot plave ščetine, oguljeno mesto na vijoletnem žametu in, kakor v megli, dvoje drobnih, dobrotnih oči. Zdaj je izpregovoril nekoliko hripav glas: „Torej, gospodična Eva Glog, vi niste zadovoljni, da se proda posestvo na Glogovini, hiša, vrt, vinograd, vložna številka, sadovnjak in travnik vložna številka, njive, gozd ... stavbna parcela –” Vse to in še mnogo drugih, razumljivih in nerazumljivih besed je govoril gospod v talarju a Evi je brnelo vse nekam čudno okoli ušes. „Vi torej ne pristanete?” Slišala je samo to. „Ne pristanete?” je ponovil gospod svetnik.

„Ne, gospod sodnik,” je rekla pohlevno in ga pogledala. „Ne mogla bi odtod” – in naglo je povesila pogled, da bi ne videli, kako jo silijo solze.

„Gospod doktor,” se je obrnil sodnik do advokata, „sami vidite, da mora skrbstvena oblast še zaslišati svojo varovanko. Gospodična bo v dobrem letu polnoletna. Ne gre, da jo silimo k stvari, o kateri nismo niti sami prepričani, da je absolutoo dobra. Če ni istih misli, da, povsem istih misli s svojimi sestrami glede prodaje – da, da, od gospe Marije imate pismeno izjavo, vem,” se je prekinil, ker mu je advokat molel neke listine – „tedaj, kakor sem rekel, povsem istih misli kakor gospodične Klementina, Johana in Lujiza Glog, ne moremo gospodične Eve siliti, da pristane na prodajo. Skrbstvena oblast bo, seveda v dogovoru z vami, gospod varuh, vse natančno premotrila, zaslišala izvedence, proučila trenotno stanje posestva, ugotovila rentabilnost, možnost odplačila dolga. Da, mislil sem resnično, da je današnja razprava samo formalnost, da je gospodična solidarna s sestrami, kakor pravite v svoji vlogi na sodišče, gospod doktor.”

„Kakšna sramota, tak škandal,” se je polglasno togotila Klementina in natikala rokavice.

„Eva, kaj pa misliš? Kako bo Klementina huda. Eva,” – je šepetala Hanca in božala sestrino roko.

„Nezaslišano,” je ponavljala Klementina.

„Eva, saj ne misliš resno, pomisli, enstotisoč nam izplača, enstotisoč v gotovini, na vsako pride celih dvejset tisoč kron, pomisli, Eva,” je hitela Lujiza, tiščala v sestro in rdeče lise razburjenja so ji zamarožile lica.

„Gospodična Eva Glog,” je nadaljeval gospod v talarju, „pridite popoldan k meni, da se pogovorimo: Recimo ob treh, da, ob treh. V to-le sobo. Prosim.”

In gospod svetnik se je obrnil do mladega zapisnikarja, pregledal protokol, povabil doktorja Dobritscha, naj stori takisto. Gospodje so podpisali, razprava je bila končana. Doktor Dobritsch je pogledal na uro. Na farni cerkvi je zazvonilo poldan.

Sestre so kosile pri „Zlatem Grozdu”. Odkar so pri Mesarjevih opustili gostilno – edini sin tete Line, ki se je bila že v poznejših letih poročila z imovitim trgovcem iz mesta, je trgoval samo še na veliko – je vsa okoliška gospoda ostajala pri „Grozdu”. Inače skromna, enonadstropna hiša z zelenimi oknicami, je razpolagala s par snažnimi tujskimi sobami in imela je prostrano verando, ki je segala skoro do polovice glavne ceste. Tu sredi trga so se umaknile hiše v zlomljenem loku nazaj, tako da je tvorila cesta par sto korakov dolg, eliptičen trg. Skromen kamenit vodnjak v stilu baroka ga je krasil, poleg je zelenela lipa. Skoro do lipe pa so bile pomaknjene zelene tružice z rombično mrežo tankih latic, po katerih je plezal zaprašen bršljan, ki ie ograial ”Grozdovo” verando. Nad verando je bila spuščena platnena streha. Vsa mokra je bila in iz njenih stranic je tanko curljalo. Pravkar jo ie bil domači hlapec pošteno obrizgal zaradi vročine. V hladu je sedelo vse polno ljudi. V desni polovici so bile mize pregrnjene belo za gospodo, na levi strani so bili prti rdeče kockasti. Dišalo je po izhlapevajoči vodi, ledeno mrzlem pivu, znoju in golaževi omaki.

Prav v kotu belih miz so sedele Glogove. Tudi doktor Dobritsch ie prišel z njimi. Zanj je bila zadeva tako važna, da je žrtvoval domače kosilo v hladni jedilnici svoje udobne vile. Ta-le Eva bi zares utegnila napraviti kakšno neumnost. Zakaj neki ni zinila prej? Res, vprašal je pravzaprav ni nihče. Nihče je ni več vprašal od takrat, ko je dejala, da ne Želi prodati domačije. Pa to je bilo že lani, takoj po očetovi smrti. Že takrat je Klementina jela siliti na prodajo, da bi se vse sestre skupaj preselile v Grac. Ona, da ne bo živela med barbari, je dejala takrat. Da, takrat je Eva protestirala. Pa takrat vendar ni bilo resno. Saj niti kupca ni bilo. Včeraj pa, ko je vse že pripravil in prišel samo še po odobritev svojih ukrepov k sestram na Glogovino, ko je imenoval kupno svoto, ko je žarela Klementina sreče in veselja, in Hanca ter Lujiza ž njo, zakaj takrat ni Eva črhnila besede? Nemo je stala in strmo kakor kol. Naj bi se bila zganila. Da bi se bila potem vendarle še posvetovala z viničarjevimi ali z onimi iz mlina? Nemogoče. Saj je on, izkušeni advokat, že vse tako uredič, saj je še in še posedel pri kupici vina, ki ga je postavila Hanca na mizo, da je odšel z Glogovine že pozno v noč.

Saj je pri sodišču spretno izposloval, da so nastavili narok tako rano, da Eva ne bi Imela več časa posvetovanja v mlinu. Ej, Eva, to je nevarna tičica. Kako so bile starejše sestre srečne! Lujizi so se bleščale oči, ko je pomislila, da bo zdaj vedno, vedno živela v velikem mestu. Hanca je zadovoljno poslušala Klementino, ki je postala kar zgovorna in nekam ljubeznjiva. Dobro se je zdelo Hanci, da bo v Gracu kupovala lahko že kar oskubljene piščance, „in,” je dejala Klementina, „saj za nas štiri se ne izplača, da spečemo na Martinovo kar celo gos in za Božič purana, kakor to delate na kmetih. Tam kupiš to kar na vago, kolikor baš rabiš, pa magari eno samo bederce.” In ves čas, ko so tako čebljali in se slastili ob skromnih prelestih velikega mesta, je sedela poleg Eva in ni črhnila besedice. Danes pa napravi tako-le. Res, doktorju Dobritschu je bilo kar nerodno. Ti-le novi slovenski sodniki – o, da je bil na sodišču še njegov prijatelj Landesgerischtsrat Muchitsch, ej, pa bi bila že ugnala malo trmoglavko. Tako pa se nič ne ve, kaj bo iztuhtala tista okrogla, ščetinasta slovenska butlca. Vsekako bo posetil svetnika še pred tretjo uro. Sitna pot, ej, sitna pot. Tako te pogleda ta napol kmetavzarski sodnik preko tistih okroglih očal, tako nekam hudomušno-zvedavo, da je človeku res nerodno. S palcem in kazalceim desnice si je doktor Dobritsch segel za ovratnik in razrahljal vozel samoveznice. Prokleto vroče je bilo danes, zares.

Sestre so molčale. Klementina je počasi srebala vročo juho, a doktor je dobro videl, da so se prsti, ki so držali žlico, nervozno tresli. Saj je bilo res preneumno. če bo delala Eva sitnosti, se bo začelo o stvari govoriti. Za lepo Glogovino se bodo našli novi kupci, ponudile se bodo nove svote. Bog zna, kako se bo še vse končalo, in Bog zna, kdo bo danes ali jutri sedel na lepi Glogovini. Če pa bo kupil posestvo njegov klijent, tedaj pa že ve advokat doktor Dobritsch, kdo bo v dveh, treh letih obiral češnje na položnem bregu prelepega holmca. Saj bi lahko že danes kupil Glogov dom. A on ne mara besed in besedičenja in morda domneve, da se je okoristil pri sirotah umrlega prijatelja. Tedaj naj le kupi gospod vojni dobičkar z mastnim, neporavnanim ekspenzarjem pri gospodu odvetniku Dohritschu. Še par drobnih pravdic, še par srčkanih intervencij – pa se bosta pobotala za lepo Glogovino. In nihče ne bo mogel ničesar reči, nihče, niti tisti sitnež, sodni svetnik in nadvaruh male Eve Glog, ne bo smel črhniti besedice. Zato pa je treba zdajle resno vzeti v roke tisto malo svojeglavo Evo Glog.

Tiho je sedela med sestrami, ki so se zopet razgovarjale. Klementina je začela: „In kako si ti to misliš, Eva, odkod bomo vzele denar, da bomo vsaj obresti poravnale, ki zapadejo v dobrem mesecu. Vedno dajem jaz. Od vas nobena ničesar ne zasluži –”

„Saj nekaj posestvo vendar donaša,” je boječe pripomnila Hanca.

„Za-se nekaj zaslužim,” je pristavila Lujiza skromno, Eva je molčala. Kaj bi pravila, da dobro ve, da na ta način, kakor gospodarijo doslej, ne bodo prišle na zeleno vejo. Saj dobro ve, da je treba tesno pritegniti vajeti, da je treba skrbno obrniti belič. Pa kaj bi govorila.

„V mestu,” je nadaljevala najstarejša sestra, „bi zamogla nadaljevati svoje študije. Nadarjena si. Škoda vas je vseh, da se pokmetite v teh hribih. In sploh,” jeza jo je prevela – „posestvo prodamo, pa je konec, Eva. Ne ugovarjaj. To so sentimentalne otročarije.”

Doktor Dobritsch, ki se je bal, da ne bi prišlo do neprijetnega izbruha Klementininega temperamenta, je pristavil sladko: „Gospodična Eva, saj končno Vam nihče ne zameri, če ste se malo uprli. To je znak Vašega nežnega srca,”

Temno ga je pogledala Eva izpod črnega slamnika. Malo, malo so strepetale ustne – Pa saj ni vredno, ni vredno, da bi človek odgovarjal –

Tedaj je doktor nadaljeval: „Vidite, gospodična Eva, saj lahko napravimo tako, da boste o trgatvi še pri nas, če hočete, ostanete celo do Božiča. Počasi se hoste privadili na misel, da odpotujete. Dva-, trikrat obiščite v mestu gospodično Klementino. Ej, veliko mesto, sijajne izložbe, in toliko mladih študentov, pa naša lepa gospodična Evica – pravcata senzacija boste za Stadtpark –”

Evi se je zdelo neznansko bedasto. In to-le govori študiran človek, in še advokat povrhu –

„Rešimo se skrbi, draga Eva. In vidiš, delo, ki ga opravljamo, se ne izplača. Muka mi je že vse to. In tudi uspeha ni. Delo na polju, v vinogradu, to ni za nas slabe ženske,” je tarnala Hanca.

„Saj se bodo vrnili. Viničarjevi sinovi bodo prišli, in v kovačnico se bodo tudi vrnili –” je tolažila Eva.

„Na viničarjeve ne smeš računati. Bog ve, ali se bodo kdaj vrnili.”

„Saj so pisali.”

„Pisali? –! pa recimo, da se povrnejo. Kako bomo opravile me ženske z delavci? Dokler je živel oče – seveda – očeta so se bali.”

„Nikdar ni bilo treba reči besede, Klementina. Viničarjevi so čisto zlato –”

„In tvoji mlinarjevi, povrhu. Ti si otrok, Eva. Zaslepljen otročaj. Če ne bi bilo zaradi drugega, bi že želela, da zapustiš ta kraj zaradi čudne tovarišije, v katero so te zapredli. Da, vse pojdemo odtod, in ko si bomo vse lepo naredile, prepeljemo še očeta –”

„In mamo,” je dodala Hanca.

Zdaj so oblile Evo resnično solze. Doktorju Dobritschu je postalo neprijetno. Sosedne mize so postale pozorne. Debela gospa v nasprotnem koncu je nastavila lornjon. Spoznala je bila Glogove in živahno je pozdravila. Doktor je šepnil Klementini par besed in naglo vstal. Pokosili so bili, zdaj bo poravnal račun in dame naj se malo odpočijejo zgoraj v eni izmed hladnih sob. Ob treh, točno ob treh naj pošljejo Evo na sodnijo. Medtem bo sam opravil, kar je potrebno.

* * *

Ko je prišla Eva ob treh, točno ob treh do sobe št. 12. prvega nadstropja, kjer je uradoval gospod svetnik Božič, je našla pred vrati doktorja Dobritscha. Svetnika še ni bilo. Ah, zdaj-le prihaja. Prijazno je pozdravil doktor in pristopil z naglimi, Ijubeznivimi besedami.

„Takoj, takoj, ljubi doktor,” se je smehljal gospod svetnik, „samo da se prej pomeniva z malo gospodično.”

„Želel bi, iskreno bi želel vas preje informirati, gospod sodni svetnik.”

„Ah, kaj, informirali me boste pač pozneje. Dame imajo prednost, vedno prednost, ljubi doktore, da, da.” Odprl je vrata in povabil Evo, naj vstopi. „Pozneje, pozneje, doktore,” je pokimal advokatu, in prijazno se smehljaje zaprl vrata za seboj.

„Tako,” je rekel, ko je obešal svetli slamnik na kljuko, „zdaj, ljuba gospodična, mi boste vse natančaio razložili, zakaj ne marate prodati Glogovine.” Primaknil ji je udobnejši stol, sam pa sedel za pisalno mizo, a tako, da ji je gledal v obraz. „Vse mi boste povedali, tako boste govorili, kakor da se menite z dobrim stričkom, da.”

In Eva je govorila. Počasi, razločno, jasno so padale besede. Tehtala je svoje misli. Čustva je obvladala. Bistro je spletala stavke, razumno razlagala položaj. V teku pogovora je vstala, vzela s svetnikove mize svinčnik, in, ko je prikimal njenemu vprašujočemu pogledu, je pokrila belo polo papirja s številkami. Slamnik ji je že zdrknil na ramena, lica so žarela. V očeh ji je postalo živo. Zopet in zopet se je sklonila nad pisalno mizo, podčrtala tam številko, orisala parcelo. Smehljaje, začudeno, zadovoljno jo je gledal svetnik. Pa to ti je dekle! Kaj to vse ve, kaj to vse zna in na kaj vse misli. Saj to ti je perfekten majhen viničar. Smehljal se je zadovoljno. Seveda, to-le ti visi na domačiji z vsem svojim drobnim srcem.

„Dobro, dobro, draga gospodična,” je dejal končno, „ampak kaj hočete, če sestre nočejo. Ali vi upate vse to delo prevzeti sama na svoje šibke rame?”

„Upam si, gospod svetnik, seveda si upam. Samo sestre meni ne zaupajo. Ne morejo mi zaupati. Kako bi zaupale meni, ko ne zaupajo niti zemlji? Da, to je, gospod svetnik, sestre se boje, ker mislijo, da bo pri nas vse propalo, odkar smo v Jugoslaviji. Vse bo propalo, pravijo, denar in zemlja in ljudstvo.”

„In vi, gospodična, vi ne mislite tako?”

„Ne,” je dejala in v očeh ji je zasijalo, „ne mislim tako. Zakaj naj bi propalo? Če smo pošteni, če delamo in če smo dobri, in če Ijubimo to našo zemljo, zakaj naj bi propali?”

O, dekle, si je dejal mož pri sodni mizi, o dekle, da bi mislili vsi kakor ti. O, da bi bilo mnogo, mnogo takih, kakršna si ti –

Rad bi pomagal dekletu. V pičlem letu bo sama svoja. Do tedaj jo lahko ščiti skrbstvena oblast in ne da pristanka za prodajo. A eno leto je dolgo. Doktor bo intrigiral, denarja bo primanjkovalo, posestvo bo propadalo. Dekle samo proti vsem štirim ne bo zamoglo nič. In ko bo preteklo leto, bo morda Eva že tako ubita, razočarana in nezadovoljna, da bo mislila, kakor danes mislijo oni. Pa kaj če bi dekle kupilo samo?

Ej, prijatelj, si je rekel sodni svetnik, saj veš, da to ne gre. Pa če bi šlo, če bi le kako šlo –

Ej, to bi bilo! A kdo naj bi posodil mladi nedoletnici potrebne svote? Peter Glog ni zapustil ničesar razen zadolženega posestva in mnogih desettisočev avstrijskega vojnega posojila –

Ej, ej, če bi se le dalo pomagati gospodični Evi Glog – Ne, ni treba, da bi tisto misel o nakupu kar mimogrede zavrgel –

„Gospodična,” je dejal, „prosim vas, pridite jutri zarana zopet k meni. Za enkrat ne bomo prodali. A da je položaj, kakršen je danes, nevzdržen, to vidimo vsi. Tedaj, jutri zarana, prosim.”

In ko je odšla Eva, je prišel na vrsto doktor Dobritsch s svojo informacijo. Tudi on je govoril mnogo in pisal na papir. Pazno je poslušal sodnik in modro molčal. Končno, ko si je gospod svetnik zopet in zopet obrisal znojno čelo, je dejal: „Ne bomo se prenaglili, gospod doktor, kaj ne? Za par dni razpišem novo razpravo. Gospodično Evo bom jutri ponovno zaslišal. Videli bomo, kaj se bo dalo v tej zadevi doseči, da bodo zadovoljni vsi. In to je vendar naš smoter, ljubi doktor, je-li?”

In srečen nad uspelo „intervencijo” je zapustil gospod odvetnik s poklonom sodno sobo.

Proti večeru, ko je prašni zrak nad državno cesto v zahajajočem solncu žarel rožnatordeče, je korakal po drevoredu jagned, ki drži v tuskulum trškega veljaka dr. Pavla, sodni svetnik Božič. Že od daleč je zagledal sivo glavo starega prijatelja za kvadratastimi slikami vzvišene verande, kjer je imoviti učenjak najrajši bival. Tu je sprejemal številne mlade in stare prijatelje, tu je pisal spomine svojega življenja – saj je doktor Pavel v letih, ko so bile železnice še redke in se nikomur ni sanjalo o avtih in aeroplanih, prepotoval že pol sveta. Glej, zdaj je dvignil glavo, njegovo bistro oko je ujelo odmev škripajočega peska. Na pragu, nad stopnicami, se je pojavila sloka postava krepkega starčka. Snežna brada je obrobljala svež obraz izredno lepih, inteligentnih potez. Ozka, skrbno negovana roka je zamahnila v prikupen pozdrav.

„Dobrodošel, dobrodošel. Ves dan samevam danes, in da ni mojih zvestih prijateljev” – pokazal je na kup revij in knjig – „bi močno pogrešal svoje nezveste. Mari,” je zaklical v hišo, „ljubega gosta imam.”

Gospodinja Mari – doktor Pavel je bil samec – je malo zarožljala s ključi in kmalu je tekel prijateljski pogovor med gospodoma ob božji kapljici, ki jo rodi edino čudotvorna prst, v kateri rastejo trte strmo v grič nad mirnim domom gospoda Pavla.

„No, pa mi pošlji deklico,” je končno rekel hišni gospodar smehljaje, „da ji še jaz pretipljem obisti in srce. Meni ne bo postavljala fantastičnih računov, dragi moj. A če bom videl, da tiči samo desetinka tega v njej, kar vidiš ti, moj dragi svetnik, pa ji pomorem. Mojo besedo, da ji pomorem.”

In doktor Pavel je pomagal.

Ni minil mesec, da je stala pred hišo nad vinogradom vprega, ki naj bi odpeljala prtljago Glogovih hčera. Prav na vrh so naložili in z vrvmi pritrjevali Lujizino slikarsko orodje. Stojalo je nerodno drčalo naprej in nazaj. „Ne bo šlo, gospodična,” je rekel hlapec, „vse se nam bo podrlo.”

„Pusti je tu, Lujiza. V tvoji mansardni sobici naj ostane. Morda se ti bo kdaj stožilo po motivu z Glogovine. Morda se povrneš –”

„Nikdar se ne bom povrnila, Eva,” je rekla trpko Klementina. „Želim ti srečo, sestra. Trdo ti bo življenje, pusto in samotno. Ne pozabi, da si sama tako hotela.”

„Evica, če ti bo prehudo, ne pozabi, da ima sestra Hanca varno naloženih v nemškem Gracu celih dvajsettisoč kron. Tvojih dvajsettisoč, Evica, ki jih boš morala s trudom odslužiti. Saj bi ti jih pustila, Eva, rada bi ti jih pustila –” je govorila Hanca, pestovala grahasto kokoško in jo božala po gostem, sivem, puhasto rahlem perju.

„In od česa bi živela?” se je hudovala Klementina.

„Vzemi si kokoško, Hanca. vzemi si jo vendar,” je silila Eva. „če ti bo na poti v mestu, saj jo lahko zakolješ za praznik –”

Tedaj so se pogledale sestre in vsem je bilo malce hudo.

Hlapec je naravnal vrvi, povrl zavoro pri vozu in pognal. Lujizino stojalo za slikanje so res morali pustiti v travi. Visoko naloženi kovčki so se zazibali.

Eva je prinesla šopek jesenskih aster in rezed. „Vzemite ga s seboj,” je prosila, „ne pozabite Glogovine.”

Počasi so stopale nizdol po vozni poti tudi sestre.

„Ne hodi z nami, Eva, ne hodi,” je prosila Hanca in solze so ji stopile v oči.

„Ne hodi,” je rekla, tudi Lujiza.

„Da, vrni se, Eva,” je odločila Klementina. „Nočem, da bi dajale tržanom priliko za opazke.”

Tedaj se je vrnila Eva sama na Glogovino.

Dolgo je stala na vrhu in gledala v mrak, ki je počasi objemal pokrajino. Tanka meglica se je obesila med slive krog kovačnice. Zamolklo je šumela voda doli pri mlinu. V viničariji je zagorela trepetajoča lučka.

Eva si je potegnila z roko preko čela. Zdaj je sama. Sama gospodarica in posestnica lepe Glogovine. Gora trdega dela je bila pred njo, grmada skrbi. Ali se bodo vrnili oni, ki ji bodo pomagali?

Še je bila kovačnica zaprta, še je viničarija pogrešala sinov.

In Stane, tudi o Stanetu niso vedeli še ničesar.

VI.

Leto je minilo. Več kakor eno leto, saj pokriva breg in dol že davno beli sneg. Trd in zamrznjen leži po vrhovih gozdnih smrek, rahlo, kakor da mu je vsak čas zaplesati z vrhovno burjo zimski jazz, se kopiči po gibkih vejah češenj, mehko, kakor puhasta odeja objema njive in nežno oblikuje valovanje njihovih brazd in razorov.

V ozki sobi poleg jedilnice, ki si jo je uredila za svojo, sedi Eva in piše. Saj ne piše. Glavo ima naslonjeno v dlan levice, ki se opira s komolcem na mizo. Res drži desnica pero, a namesto da bi brzelo po polah belega papirja, namesto da bi prevdarno beležilo številke v začrtane kolone računskih knjig, ki ležijo odprte po mizi, se suče peresnikova konica narahlo med Evinimi ustnicami in njeni zobje zamišljeno grizejo polirani les.

Vidiš, zdaj južni veter pošteno stresa češnje. Cel plaz snega je zdajle zdrknil s košate montmorencijke v levem oglu. Če bo še solnce malo pomagalo, pa bo kmalu po tebi, bajna zimska pravljica na Glogovini.

Eva vzdihne. Njena dlan izpusti bradico in podpira zdaj čelo. Evin pogled se vrne nad knjige in beležke. Koliko misli roji danes Evi po glavi! Moric Silberschein. Da, Moric Silberschein, stoji na posetnici, ki leži med papirji na mizi. Niz misli in spominov, oh spominov, je zbudil v Evini duši ta zagrebški žid.

Eva vstane, stopi k oknu. Res, češnje že pridno otresejo sneženo breme. Glej, tudi v vinogradu je mehkejše vreme kar čez noč stisnilo sneženo plast. Sneg je postal sivkast, luknjičav po površini, in zares, tu pa tam molijo iz snega že sivi trsi.

Ali bo res že prišla pomlad?

Eva obleče pleteno jopico iz debele volne, ki visi na stolu, in stopi v jedilnico. Tukaj je mraz. Eva ne kuri jedilnice. Ah, Eva mora biti skromna in mora štediti in štediti. Lani je bila vinska letina slaba, predlanskim še slabša. Mnogo vina, a kislo in brez cene.

Da ni imela prošlo jesen tiste sijajne misli, da je prodajala izbrano grozdje v delikatesne in sadne trgovine večjih mest, namesto da ga je pustila zbrozgati med ostalo kiselico, Eva ne ve, kako bi bila zadostila svojim obveznostim. Tako pa je pustila srednje table, kjer se v nekoliko bolj napeto reber solnce močneje upira, zoreti prav tja v zadnje solnčne dni poznega oktobra. Sosedje so se ji smejali, še Martin je zmajeval z glavo. A Eva je skrbno pazila na vremenske napovedi po časopisih. In ko je po hladnem septembru in po deževnemu začetku oktobra vse hitelo prve solnčne dni spravljati kislo grozdje v preše, je Eva čakala in gledala na vreme. Ni je ogoljufalo. Zadnjih toplih štirinajst dni je dalo moštu še par stopinj sladkobe, je dalo izbranim vrstam v srednji rebri skoro okus in vonj dobrih vinskih let. Prav do Božiča je zakladala mesta s skrbno spravljenim in negovanim svežim grozdjem, ki ji je donašalo trikrat toliko, kakor bi ji bilo dalo vino. Tako je zamogla položiti na novega leta dan v roke dr. Pavla dogovorjeno svoto, da, položila je celo nekoliko več. Dolg je kopnel, a kopnel je počasi. Koliko štednje, koliko truda. Vsak grozd je šel skozi njene roke, predno so ga smeli položiti med trtno listje v koške, ki jih je nalašč za to spletal iz domačega vrbja enonogi prijatelj Cene iz kovačnice.

Da, saj so se vrnili. Polagoma so se vrnili vsi. Skoro vsi. Cene je prišel sicer z eno samo nogo, a Pepe je ostal zdrav in vesel. Celo oženil se je jeseni stari fant. Seveda, marsikateri je ostal tam zunaj. Martinov najstarejši, – pri havbicah je služil – je pokopan blizu Verduna. In Stane.

Niz misli in spominov je zbudil zagrebški žid. Da bi mu Eva prodala svoje starine. Poželjivo je ogledoval sliko mlade žene v preko ramen izrezani obleki iz trde bele svile in z rožo v laseh. Rože? Zopet bodo cvetele, zopet bo poletje, zopet bo pomlad. Eva odpira omare, poklekne na mrzla tla. Modri servis.

Žid si je bil lizal ustne, zaljubljeno ogledoval tovarniško znamko dveh prekrižanih mečev na spodnji strani skled in ploščkov. „Fina stvar, gospodična, stari Meissen. Ampak, težko se proda taka-le stvar dandanes, težko. Kdo pa kaj plača, kdo pa kaj ima, kaj? Kdo, vprašam, gospodična.” „Saj ne prodam, gospod, saj ničesar ne prodam,” je zatrjevala Eva. „Kdo, prosim vas, naj kupi tako-le stvar,” je trdovratno nadaljeval Žid, „dandanašnji. Saj nas samo izžemajo, sami davki, same carine. In kje ostane kupčija? Ka Geschäft zu machen, gospodična, ka Geschäft. Vseeno bi vam dal, za kompletni servis bi Vam dal –”

Imenoval je čedno svoto.

Žid neumni, ali res misliš, da ti bo prodala Eva Glog modri servis? Ali res misliš, ti glupi žid? Modri servis, spomin na mamico, ki je ni poznala, modri servis, ki je ž njim pogrinjala tedaj, ko je Stane –

O, takrat so cvetele rože, rdeče rože, žametne in temne kakor kri. Takrat, da takrat so zadnjikrat pogrnili na Glogovem krožnike z zlato-modrimi robovi.

Žid je bil podvojil kupno ceno, čeprav „war nicht zu machen ä Geschäft nicht.” In Eva bi lahko zaklopila računske knjige in odračunala odplačilo na kapital že davno pred obrokom. Skrbi bi bilo do jeseni konec, in polni hram kislega vina bi lahko še malo potrpel in počakal ugodnega kupca. In jeseni, da jeseni, tedaj steče novi mošt izpod stare hrastove stiskalnice, zavre v sodih novo vino.

Ampak da bi zato Eva prodala modri servis, ali damo, ki ima v laseh rožo? Niti nihajočega kitajca mu ne bi dala, niti srebrnega naprstnika v škatljici iz vijoletnega baržuna.

Pa je odšel žid in pustil Evi svoj naslov. „Če bi si gospodična le premislila, in saj ne rečem, za ceno bi se tudi še zmenili, za ceno.” Končno ji je res postal nadležen.

Eva je stopila iz hiše. Nebo se je bilo spustilo nizko, sivo in zamegleno je bilo, ozračje polno tople vlage. Evine nosnice so pozorno vsrkavale vzduh. Da, to je jug, to je pristni južnik. Ali bodo letos res že februarja kopali vinograd?

Kaj, ko bi šla malo k Mini v posete? Starka se je vedno razveseli. Skupaj sedita na skrinji in se pogovarjata. Povedala ji je Mina, kako sta se nekoč rada imela z njenim dedom. Pa je prišlo potem vse tako drugače. Kakor je pač moralo priti. „Kakor je človeku usojeno, Eva,” je rekla starica, „kakor je namenjeno.”

Glej no, po gazi, po mokri gazi v vinogradu se poganja kvišku ženska postava. Vida! Ljuba, zlata Vida! Z rokami maha, hiti navkreber, a sneg polzi. Saj ima nekaj belega v rokah in maha, papir je, list pismo, Stane – Eva se spusti nizdol ...

„Eva, pismo. Stane, živ je in zdrav in se vrne, vrne, Eva, ali si vesela, Eva, povej,” in Taškent, in Rusija, Perzija, Teheran, ves iztok in cela pestra zgodba kipi mladi deklici iz srečnih ust. „Ali greva k tebi, ali prideš doli k nam?” „Pa pojdiva doli k vam” – in deklici zdrčita navzdol po gazi do mlina.

Tam so že prižgali luči. V veliki sobi je toplo in udobno. Vsi sedijo okoli mize, smejejo se in solzijo. „Saj sem vedel, da se bo našel fant, saj sem vedel,” je pravil mlinar. Mati Malka si je brisala solze. Vida in Eva sta gostoleli kakor ptičice. „Kdaj neki pride, kdaj in kako?” Stokrat sta prečitali dolgo pismo. Bralo se je kakor roman, saj to je bilo bajno kakor v kinu. Ujetništvo, tabor v Taškentu, in pobeg, in boji z boljševiki, umik s tovariši preko meje v samo Perzijo, samotna skrivališča v skalovju, in lakota, in zima, dninarsko delo na veleposestvu mohamedanskega mogotca, slučajen stik z angleško karavano, prihod poslaniškega uradnika, dolgotrajno razpravljanje z gospodarjem, ki zadržuje spretne delavce in končno rešitev, rešitev! Kakor hitro bo mogoče, se povrne v domovino. Pa treba poskrbeti še drugim tovarišem za pomoč, tovarišem, ki so pobegli kakor on, da ne bi držali v tujini križem rok, ko bodo doma izvojevali jugoslovansko domovino. Ko bode zbrano vsaj nekaj razkropljenccv, odrine prvi transport v domovino. „En mesec, dva, kaj misliš, ali celo leto?”

Tja v pozni večer so se pogovarjali, Eva je ž njimi povečerjala in končno so sklenili, da pojde Vida z Evo nocoj nočit na Glogovo. Saj to ni, da bi se kar tako nehalo govoriti v toliki sreči!

Kolikokrat je že nočevala pri Evi Vida, kolikokrat od tedaj, ko je ostala mlada deklica sama na Glogovini. Tisti večer, ko je po odhodu sester nekakšna tožna zapuščenost legla sicer pogumni Evi na srce, takrat so na večer prišli v vas prijatelji iz mlina. Mlinar ji je ponudil svet in pomoč, mlinarica toplo zavetišče v mlinu, kadarkoli ji bo potrebno, Vida vso svojo prijateljsko ljubezen.

Dolgo je gorela sveča ta večer v Evini kamrici.

Dolgo sta govorili deklici. O Stanetu, o vojski, o Židu, ki je barantal za starine, o oblekah, ki jih bo treba nabaviti za spomlad, o mladem doktorju iz trga, ki često prihaja v mlin.

Prva je utihnila Vida, se nasmehnila v prvem rahlem snu in vzdihnila. Kmalu je dihala mirno in pokojno, kakor diha v spanju samo zdrava in sveža in srečna mladost.

Tedaj je Eva tiho upihnila svečo. A zaspala še dolgo ni. Budno so zrle njene široko odprte oči v temino noči in gledale tam svetle slike.

Stane je bil živ, Stane je bil zdrav, Stane se vrača v domovino.

Kako si lepo, o življenje, kako si krasna, mila Glogovina.

VIII.

Eva je bila zadovoljna. Že na zimo so rahlo poskočile cene poljskim pridelkom. Zdaj na pomlad je čvrsto nategnila mast in včeraj je prodala dve pitani svinji za dvojno ceno kakor lani. Za mladičke ji ponujajo vsak dan več. Celo kislo vino v hramu je doseglo ugodno ceno. Martin je bil pripeljal novega kupca, zakupnika kantine doli pri zgradbi nove velike tekstilne tovarne. Vse ji gre v denar. Jajca in med in pred Velikim tednom je oddala zadnjo zalogo orehov, tistih rahlih, krhkih s tanko lupinico in sladkim belim jedrcem, orehe tiste posebne vrste, ki jih je zasadil na Glogoveni še ded Jernej. Tudi široke police v shrambi za sadje so se do dobra izpraznile in vrgle na velikonočni trg obilico žlahtnih jabolk, ki so, večkrat skrbno prebrane, v zračnih, pred mrazom zavarovanih prostorih krasno prezimila. Lep denar je prineslo zlatorumeno maslo, kar se ga je bilo nabralo od predpusta, in lepi pitani kapuni. Eva je odštela zopet težke tisočake na račun dolga in doktor Pavel se je zadovoljno muzal. „Le plačujmo, gospodična Eva,” je dejal, „le plačujmo, pa bo Glogovina za dobro leto čista.” Eva se je glasno zasmejala. „O, gospod doktor, tako hitro pa ne bo šlo.” „Videla boš, deklica, videla, kakšno vino bomo letos spravljali v hrame. Star vinogradnik sem in svoje trtice poznam. Če so odgnale kakor letos in nastavile take grozdke – saj boste videli, gospodična Eva, kako bo trta krasno odcvetela. Samo da nam ljubi Bog ohrani dobro vreme. Tako-le zlato solnčece in malo rahlih sapic vmes. In, da boste pač o pravem času škropili, Eva; še predno Vam trta zacvete.”

„Seveda, gospod doktor, kaj pa mislite,” se je smejala Eva in pozobala zadnji konček mandljevega zapognjenca, ki je ležal pred njo na steklenem krožničku. Za damski obisk je imel pozorni stari gospod vedno pripravljeno kakšno slaščico poleg čašice domačega likerja.

Krepko sta si stisnila roke v slovo in Eva je odhitela po drevoredu jagnjed. Dolgo je doktor Pavel gledal za njo, dokler ni njen svetli plašč izginil za cvetočimi mejami. Da, to ti je dekle –

V trgu pred „Grozdom” je že čakal Martin s kolesljem polnim različnih zavojev. Eva je potegnila iz žepa listek in jela pregledavati pakete. „Ali je vse, Martin?” „Vse, vse, gospodična, saj glavno je, da smo dobili galico.”

„Jutri bomo škropili, Martin.”

„Prav, samo če ne bo dežja” – in pokazal je z bičem proti zatonu, kjer so se nakoncu doline, po kateri je tekla med dvema gorskima grebenoma široka reka, kopičile temne megle.

„To bi bilo,” je rekla Eva in malo namršila obrvi, „saj smo pravkar opravili topli majski dežek. Zdaj bi moralo ostati lepo.”

„Seveda bi moralo, pa kdo bi se prerekal z vremenom,” se je jezil Martin in naravnal vajeti. „Pa poženimo, v božjem imenu.”

„Le poženite, Martin.” Eva si je pokrila preko kolen lahko odejo proti prahu, skrbno zataknila konce, si popravila klobuk in že je zdrdrala kočijica mimo baročnega vodnjaka in samotne lipe po zapuščenem trgu. Solnce je že precej žgalo. Na pragu široko odprtih trgovin so stali prodajalci in spoštljivo pozdravljali mlado glogovinsko gospodinjo. Izza vogla je zavil z aktovko pod ramo advokat doktor Bobritsch. Veliki German je optiral za Jugoslavijo in ostal v toplem gnezdecu, kjer se služijo lepi denarci. Celo slovenski je zopet znal na stara leta. Tudi on se je globoko odkril svoji nekdanji varovanki. Še ozrl se je za njo in kislo nasmehnil. Vražje dekle, saj res drži Glogovino. In še kako jo drži. Zadnjič ji je bil poslal posredovalca, ki ji je ponudil pol milijona kron za posestvo. Pa se mu je samo smejala. Vražje dekle –

Prav iste misli so objele Evo. Da, ponujali so ji že lepe svote za lepo posestvo. „Drži Glogovino,” je krepko svetoval mlinar ob takih prilikah. „Ali boste zdržali, gospodična Glogova?” je skrbel sodni svetnik Božič, ki je ostal mladi deklici zvest prijatelj, tudi ko je postala polnoletna. „Saj menda ne misliš narediti kakšne neumnosti??” se je smehljal doktor Pavel, ki je Evo zdaj vikal, zdaj tikal.

Seveda ni Eva mislila narediti kakšno neumnost. Veselilo jo je pa le, ko je videla, kako se dviga vrednost zemlje. Njene zemlje. O, zemlja te nikoli ne ogoljufa. Trda je, težka, mnogokrat neusmiljena – a nikdar goljfiva. Pridnemu, zvestemu delavcu da končno vedno plačilo.

Da, Eva je bila zadovoljna. In jutri bodo škropili. Za Veliko noč je bilo prišlo pismo iz Indije. Kmalu se bo Stane vrnil.

Po cesti je škripal koleselj. Na vozu je sanjarila Eva.

Do poznega večera je potrkavala Eva na svoj aneroid – vedno je kazal na „lepo.” Do poznega večera je pogledaval Martin v temni kot doline – kazalo je, da bo dež. Medtem so viničarjevi sinovi in Evina dekla Jera nanosili v velike, pokonci stoječe sode vode. „Saj ne bo nič s škropljenjem jutri,” je trdil Martin. „Videli bomo,” je tolažila Eva in odtehtala skrbno kristalne kepe modre galice. Še enkrat je pogledal Martin proti zapadu. „Nič,” je dejal in odšel spat. „Lahko noč,” je voščil že medpotama. „Lahko noč, Martin,” je odgovorila Eva in potrkala vnovič svoj vremenski instrument – kazal je na „lepo.” Tedaj je zmešala v prvem sodu apno. Že je hotela stresti v drugega pripravljeno galico, a temni kot med gorami jo je oplašel. Kaj če bi le imel prav Martin, kaj če bi le ne mogli jutri škropiti. Raztopina bi postala manj vredna, izdatek bi se ne izplačal. Odnesla je bakreni vitrijol nazaj v vežo, poklicala deklo Jero in si dala prinesti skromno večerjo. Potem se je odpravila spat.

A to noč ni bilo spanja.

Pes na verigi je bil nemiren. Prav do polnoči je tekal med hišo in hlevom sem in tja in njegova dolga veriga je drsala in škripala na zarjaveli žici. Parkrat je močno zalajal, a se takoj zopet umiril. Po polnoči je posijala v Evino sobico luna. Skozi nezagrnjeno okno je gledala Eva budno v srebrno noč. Spanja ni bilo.

Eva je vstala in vnovič vprašala svoj aneroid – kazal je trmoglavo na „lepo.” Tedaj je sklenila, da bo še pred belim dnevom namočila galico. Ob petih pokliče Martina. Do tedaj bo raztopina gotova. Ne, pred peto uro ne bo budila viničarjevih, saj jih čaka danes in jutri trdo in težko delo. A zdaj je treba spati. Vsaj dve urici spanja mora imeti Eva. Skrbno zastre okno, da zapre pot nagajivi lunici, stisne glavo med blazine in tesno zamiži.

A spanja ni. Zopet je zalajal pes, zopet je zarožljala veriga. Končno objame deklico vendar nekak spanec, pol sna, pol bdenja. Na sestre misli, na Hanco. Tesno jimi zdaj hodi z denarjem, ubogim sestram. Skoro samo ob Klementini plači živijo. Kaj velja danes tistih dvajsettisoč kron, varno naloženih v graških hranilnicah? Dobra Hanca, hotela jih je pustiti takrat pri Evi. O, da jih je pustila! Avstrijska krona drži nevzdržema navzdol – ničvreden novec poražene države. Tam računajo samo še po desettisočih, stotisočih, miljonih.

In ona tukaj bogati: Pisala jim bo. Pisala bo Hanci. In Lujiza? Kje je Lujiza, nerodna, vihrava, nepraktična Lujiza. Marija živi skromno v Beču. Otrok nima. Da, z Marijo si dopisujeta. Mož je slekel uniformo in vstopil v očetovo trgovino. Bila je majhna tovarna za luksuzno perilo. Lani so zaprli. Ni bilo odjemalcev. Nasledstvene države so zavarovale svoje meje z visoko carino, da ščitijo lastno industrijo, ki je bila šele v povojih. Tako so počasi propadala manjša avstrijska podjetja. Marijin mož je bil zdaj potnik, ona sama je pomagala z izdelki svojih pridnih in spretnih rok.

Odkar se je godilo Evi boljše, ji je odkupila za dobro ceno marsikak krasno izvezen prtiček. Marija ji je bila neizmerno hvaležna. Nikdar bi ne bila vzela njena Marija, njena tiha sestra z zasanjanimi očmi, miloščine od nje. Če bo treba šivati na Glogovini balo, kdo drugi jo bo izvezel kot Marija? A kdaj se bo povrnil Stane? Stane –

V jedilnici je bila ura tri. Eva je planila pokonci, iz oči si je mela sen. Brž si odene toplo haljo in smukne v vežo. Aneroid kaže na lepo. Tedaj tiho odpahne vrata in stopi na prosto. Temnomodro se boči nebo prav v skrajni kot doline, kjer so še zvečer grozili oblaki. Milijoni zvezd so posuti po njem. Noč je mirna in tiha. Jutranji hlad še ni zavel od vzhoda in naznanil zarje. Niti najmanjši svit še ne oznanja zore. Ne, ne bo dežja. Martin se je tokrat zmotil. Prav do obzorja sijejo zlate zvezde.

Zopet prinese Eva natehtano galico in jo previdno stresa v drugi sod. Zdaj pa zdaj premeša z dolgim drogom raztopino.

Pes začuti gospodarico in prijateljski zalaja. V tem zašumi na vr tiču poleg hiše in klop v utici zaropota na tla. Pes zalaja kakor besen in trga verigo. Evi v strahu zastane srce. „Jera,” zakliče v hišo in stopi nazaj na hišni prag. Dolgi drog dviga v zrak kakor za obrambo. Pes besni na verigi – iz vrtiča pa stopi visoka postava v svetlo noč – „Odpusti, Eva, ne boj se, jaz sem, Lujiza.”

Drog pade Evi iz roke – druga roka izpusti kljuko vežnih vrat – „Lujiza ti – pa zdaj sredi noči – Lujiza – kaj pa se je zgodilo?”

„Nič, sestra. Ah, kako mi je hudo, da sem te tako prestrašila, revica. Odpusti mi, Eva,” je jecljala Lujiza in stiskala sestrine roke.

A Eva je že mirna. Saj je samo Lujiza. Prav nič več čudno se ji ne zdi, da je Lujiza. „Pojdi, saj se vsa treseš od mraza. Samo povej mi, kako si prišla na Glogovino zdaj sredi noči. In zakaj? Zakaj nisi pisala? Saj veš, da se te veselim. Saj vendar veš, da te že ves čas čaka tvoja sobica pod streho, in slikarsko stojalo in napeto platno na okvirih. Zakaj nisi prišla že prej, Lujiza?”

A Lujiza je bila zdaj vsa bleda in tresoča in ni našla besed. Skrbno jo je objela Eva in odvedla v hišo. Jera je morala naglo skuhati topel čaj in skrbeti za prigrizek. „Cvrtje naredi, Jera, in kruha prinesi in masla.”

„Ah, da, cvrtje,” je ponovila Lujiza, „in skodelo mleka, če ga imaš, Eva, skodelico toplega mleka.”

V Evini sobi je morala Lujiza sesti. „Saj si vsa premrla,” je dejala Eva. „Daj, sleci se, pa lezi kar tu le v mojo toplo posteljico. Brž, brž dobiš mleka in čaja.”

V kuhinji so res že veselo prasketale drobno nacepane suhe trske. Jera se je žurila. Kmalu je zadišal krepek vonj vročega čaja. Eva je sedela na postelji in držala Lujizine mrzle roke v svojih mehkih, toplih. „Kar molči, Lujiza, in se grej. Vse mi poveš pozneje.”

Toplo mleko, aromatični čaj so kmalu osvežili Lujizo. Cvrtje ji je šlo v slast. „Molči in jej,” je opominjala Eva ter se smehljala.

Na Lujizina lica se je vrnila lahna rdečica. „Daj mi glavnik,” je prosila in si uravnavala razmršene lase. Njena dečja glava je bila že močno siva. Bog se usmili, si je mislila Eva, saj ima komaj nekaj nad trideset let.

„Vidiš, Eva,” je pripovedovala Lujiza in božala njene roke, „vidiš, morala sem oditi. Druga pomlad je že, odkar nisem zapustila mesta. Umrla bi bila, da nisem odšla. Vidiš, nič mi ni zato, če jem suh kruh in hodim v oguljeni obleki. A da ne morem nikdar več zleteti v pisani svet – ah Eva, saj smo postali tako resni. Saj veš, ves naš denar ni vreden nič. Pa sem prodala nekaj slik, za boren novec, Eva, in z izkupičkom sem se odpeljala. Hotela sem proč, nekam na jug. Nič nisem povedala Klementini. Ne bi me bila pustila. Pa sem ji ostavila samo pismo. Hanca se bo morda malo prestrašila, naša dobra Hanca. Ampak vidiš, Eva, jaz nisem mogla drugače.”

„In ko sem se pripeljala preko meje, ko sem zagledala domači kolodvor, nisem mogla mimo. Izstopila sem v trgu. Bilo je že pozno na večer, a mene se je polastilo neugnano hrepenenje, da vidim Glogovino. Samo do pod klanec sem hotela, in nato bi se vrnila v trg. A ko sem stopala po cesti – glej, Eva – vsak kamen mi je bil dober znanec, vsak grm, vsak jarek sem poznala. Stopala sem više in više, prišla sem skozi gozd. Če se nisem bala, vprašaš? Seveda, bi se bila bala, da sem mislila na to. A mislila nisem. Mislila sem na čas, ko je bil moj ta gaj in log, moji travniki in polje, moje šumeče bukve in praprot ob poti, po kateri sem hodila. Ne da sem se zavedla, sem, stala na Glogovem. Pes me je skoro izdal. Pa sem mu zašepetala: „Bari” – Spoznal me je, Eva, spoznal je Lujizo in mirno zopet legel. Stopila sem v vrtič, da se odpočijem v lopi. Rože so dehtele, ugodno mi je bilo in domače. Malo sem hotela posedeti in tiho oditi ob zori, kakor sem prišla. Pa sem menda zadremala. Tako strašno mi je hudo, da sem te, neroda, prestrašila, Eva moja,” – in stiskala je njene roke.

Dolgo sta govorili sestri. „Ostati mtoraš, Lujiza. Vsaj nekaj časa moraš ostati. Tu boš lahko poprodala še nekaj svojih slik in dokončala one, ki čakajo na podstrešju. Potem pa zopet lahko odletiš, ti naša ptica selivka. Ne bom te zadrževala, Lujiza, a nekaj časa mi ostaneš. Zarana pošljem Jero v trg, da prinese tvojo prtljago. Zdaj pa dovoli, da te za kratek hipec zapustim. Škropili bomo, veš, pa grem premešat galico in prilit apno. In viničarjeve mora iti klicat Jera. Martin je včeraj trdil, da bo dež. Ko se vrnem, se še malo pomeniva, Lujiza.”

A ko se je vrnila Eva, je sestra sladko spala. Trudna osivela glava je udobno počivala na mehkih blazinah. Voščeni prsti so bili sklenjeni in so pokojno ležali na odeji. Eva je odnesla luč in tiho zaprla vratca.

Zunaj je zasijalo jutro. Na travi je zablestela kosa. Solnce je vstajalo izza vzhodnih gričev.

S težkimi škropilniki na plečih so stopali viničarjevi med trtami nizdol. Na Glogovini se je začelo delo.

Konec.

Doktor Pavel se ni zmotil. Tisto blaženo poletje je rodilo vino, ki ga bodo pomnili pozni vinogradniški rodovi. Slavni „enaindvajšček” je oprostil dolga marsikatero domačijo, je nasipal novcev v vinogradniške blagajne. Resnično, tudi Eva Glog bo odplačala zadnje desettisoče, ki še tlačijo Glogovino.

Ko je vrel v sodih dragoceni mošt, je Stane brzojavil iz Marsilje. Včeraj je prišel drugi telegram in jutri se vrne sam.

Mlinarjevi so zapregli. Tudi Eva se je peljala na stanico. Vsi so stali skupaj in čakali. Ž njimi jih je čakalo mnogo, prijateljev, znancev in neznancev. Bliskovito se je raznesla novica, da se vrača „Mlinarjev” živ in zdrav po tolikih letih iz ujetništva.

Ko je privozil vlak, je že stal na vrhnji stopnici svojega vagona. Čvrst, zagorel, bolj zal kot kdaj poprej. Lice mu je žarelo, oči sijale. Mati ga je ginjeno pritisnila na srce. Krepko sta rokovala z očetom in se smejala. Potem je nežno objel Evo in poljubil njen obraz. Tudi ko se je obrnil do sestre in stiskal roke prijateljem, je ostala njegova levica okoli Evinih ramen. Tako so odšli do vozov. Oče in mati, in Stane z Evo so sedli v mlinsko kočijo. Vida v Evin koleselj. Na srečo je bil navzoč mladi doktor, ki je tako rad zahajal v mlin, tako, da se ni vozila sama.

Še pred Božičem so svatovali.

Kako je bilo na gradu Eichelshausen? S trudom so dosegli nemški grofje, da je stekla meja tako, da so pripadli Avstriji. Samo njihovi grobovi na vaškem pokopališču so ostali pri nas. Bršljan je rastel preko grobnice, se ovijal po kamenitem spomeniku in zakril imena plemiških mogotcev.

Na Glogovem pa raste novi rod. Kovačnico so spremenili v tovarno. Inženir Stane ji načeluje. Na Glogovem pa vlada Eva.

Vsako pomlad prihaja Lujiza, razpne slikarsko platno in Evini otroci rajajo krog nje. Vsako jesen se za kratko dobo vseli Hanca, zlata teta Hanca, srečni suženj glogovskega naraščaja. Celo Marija se je pripeljala neke zime iz daljnega Beča.

Samo Klementina se ni nikdar povrnila.