Pojdi na vsebino

Na Drenovem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Na Drenovem
Ivan Cankar
Spisal Ivan Dob
Izdano: Slovenski narod 31/2–4, 6, 8; 1898
Viri: dLib 2, 3,4, 6, 8
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Odprl sem okno. Prijetno gorka sapa je zapihala v voz ter si igrala z zastorom. Vlak je drdral po široki ravani, pokriti z bleščečim, tajajočim se snegom; samo ob kakem potočiču so se kazale dolge proge rujave zemlje. Dolgo, nizko hribovje, zavito v prozorno, svetlo meglo, obrobljalo je ravnino daleč na okrog, nad njo pa je sijalo belo-sinje nebo, jasno in bleščeče, vse kakor potopljeno v solnčnih žarkih.

Bilo je nekako sredi marca lanskega leta. Peljala sva se s prijateljem Makom v Drenovo, vas, ki je bila oddaljena tri postaje od malega mesteca na Dolenjskem. Peljala sva se posetit Makovega znanca. Gledal sem skozi okno, ves opojen z lahkim, prijetnim čutom vzpričo tega krasnega, pomladnega dne. Prijatelj Mak pa se je dolgočasit poleg ogromno debele gospe z zalitim, tolstim, rudečim obrazom, iz katerega je gledalo dvoje drobnih, lenih očij.

Razen nas je sedel v kupeju študent s skrbečim obrazom in veliko luknjo na desnem rokavu, katerega je neprestano sukal in vrtil; zraven njega pa je čepela v dve gubi sklonjena starikava gospodična drobne glave in dolgega, ostrega nosa, ter je buljila vso pot v rudeče vezano, zlato obrezano knjigo ...

»To vražje Drenovo; saj se vendar že vozimo in vozimo, a konca le ni!« je začel vzdihovati Mak, privzdignil levo koleno ter proseče pogledal svojo debelo sosedo.

»Ali Vas morda vznemirjam, gospod?«

»»Ah , milostljiva, nikakor ne, prosim!««

V tem hipu vlak zažvižga, — od daleč se zasveti belo, dvonadstropno poslopje: postaja na Drenovem. Mak se ves srečen osvobodi svojega sosedstva, vstane, poravna si obleko, vzdihne in pogleda truden skozi okno; študent v kotu je v naglici pozabil zakriti luknjo na rokavu; starikava gospodična je z velikim šumom zaprla svojo knjigo ter ostro in temno pogledala v obraz študentu, ki se je ves v zadregi obrnil v stran. Vlak se je začel ustavljati , začul se je klic sprevodnikov, — in v par trenutkih stoji pred nama z razprostrtima rokama gospod načelnik, sredi begajočih, kričečih slug, uradnikov in pasažirjev.

Gospod načelnik je poosebljena nedolžnost in dobročutnoet. Suho telo na visokih, tenkih, vedno nemirnih nožicah; čelo precej visoko, jasno in mirno; krog drobnih, dobrovoljnih očij neštevilno plitvih gub in gubic, katere so na gosto raztresene po vsem širokem obritem obrazu.

»Ah, to me veseli, neizmerno veseli, gospoda ... glejta, jaz sem vaju skoro pričakoval. A prav je, da sta prišla: pokažem vama nekaj posebnega ... Le tiho, — prej ne povem ...«

In gospod načelnik se je nasmehljal nedolžno - skrivnostno ter si mèl roke.

»Toda, prosim, gospod Mak, — gospod Dob, prosim, potrpita za trenotek! Naročiti moram nekaj svojemu uradniku, — v hipu se vrnem.«

Izginil je v pisarno.

»Kaj misliš, kaj ima posebnega?«

»»Bog ve kaj!«« mu odvrne Mak. »»Kakšno novo povest morda. Daj, da jo hitro pohvališ, sicer bo naju moril s kakšno slabo idejo cele ure.«

Gospod načelnik je spet pricapljal ter se naju oklenil.

»Dovolita, da vama najprvo pokažem, kako mislim letos urediti svoj vrt ... Kar tu skozi vežo ... Moj Bog, kakšno je dvorišče! ... Janez, — hej, Janez! Ali ti nisem rekel še danes, da naj se spravijo ti kupi snega tjà za zid in naj se dvorišče posuje s peskom? ... Glejta, prijatelja, tu je moj vrt! Imenitno, kaj ne? Sneg je že ves v kraj spravljen , — dobro je to! Steze še niso vse s peskom posute, — glejte, kako se križajo, brez vsacega reda, kakor vidita. In tu na koncu je lopa, — grozno je razdejana! Ravno zdaj delam načrt za novo, a mislim, da tu ni pripraven prostor zanjo; boljše bi bilo tam zadaj, za onima dvema lipama, bolj senčno, mirno, — skratka: bolj poetično ... Ah, zdaj mi pride na misel! Gospod Mak, kaj pravite tej-le ideji; meni se zdi, da bi se dala izvesti v krasni noveli; dovolita, da vama jo razložim! Toda prosim, vrnimo se, če vama je prav ...«

Kakor po navadi je začel gospod načelnik govoriti brez konca in kraja ter razlagati do pičice natančno megleno, plitvo snov.

Ko stopamo po stopnicah v drugo nadstropje, začuje se od znotraj močan, tresoč, nekoliko ubit sopran; nekdo je pel lep, nemški napev. Gospod načelnik postoji, vzdigne roko in se ves blažen nasmehlja.

»Ali slišita, ali slišita? .... Stojta, zdaj je spet pričela! Krasno poje, — ali se vama ne zdi?« 

»»Res imenitno!«« pritrdi Mak. »»Da Vaša milostljiva tako lepo poje —.««

»Ah, ona! ... Kaj mislite? Ne-e?« in načelnik zmaje z glavo in zamahne z obema rokama. »To je sorodnica moje ženke, — dražestna punčika! Jaz sem naravnost zaljubljen vanjo! Kakšno življenje je prinesla sem, v našo samoto! Rečem vama: za dvajset let sem se pomladil! ... Toda vstopimo; videla bodeta sama!«

Pred vrati nam je prihitela naproti soproga načelnikova, velika, suha, živahna gospa ljubeznivega obrazka.

»Ali ti nisem pravil, ženka, da prideta? ...«

»»Da, gospoda, še danes dopoldne je govoril o vaju ... Vstopite, prosim.««

Soproga načelnikova je govorila z nenavadno tenkim glasom, počasi, nekako zavijaje.

»A Ana, kje je Ana?« je hitel načelnik, ko smo stopili v sobo. Odprl je vrata v sosedno izbo ter klical: »Ana, pridi sem; goste imamo!«

»Takoj, takoj, strijček! Ah, taka sem ...«

S srečnim obrazom se obrne načelnik k nama. |

»Bodeta videla, kakšno netjakinjo imava; kaj ne, ženka? ... Ali, Ana, saj se ti ni treba bogve kako ...«

»»Tukaj sem, strijček ... Doberdan, gospoda!««

Iz vse zunanjosti, iz vsakega kretanja gospodične Ane zdelo se je, da odseva veselo, brezskrbno, malo prebučno, preotročje življenje. Polne, gibke oblike njenega telesa; mehke, pravilno zaokrožene črte finega, belega obraza; trepetajoča, polna ustna; žive, nepokojne, temne, morda malo premajhne oči; bele, mehke, do lehtij gole roke; — vse me je za hip omamilo s hrepenenjem in prijatelju Maku so se za naočniki kar zaiskrile oči.

Načelnik naju je predstavljal, gospa pa je prinesla vina na mizo in sedli smo.

»Zdaj sem prepričan, gospoda, da me poseti ta večkrat, kakor doslej ... Vas n. pr., gospod Mak, že ni bilo sem, če se ne motim, cele tri mesece; zato bi bil grozno vesel, da se zaljubite v Ano; potem se Vas nadejam najmanj vsak teden.«

»»Kar se mene tiče, strijček, hočem se kolikor mogoče potruditi, da užgem srce gospodu Maku.««

»A - a , tako torej! Hitro sem prišel na drugo mesto.«

»»Ali, strijček, ti si vendar moj definitivni ljubimec!««

Smejala se je zvonko, skoro preglasno ter pokazala dve vrsti belih, drobnih, preveč ostrih zob.

Načelnik ni vstrpel dolgo časa da ne bi pričel praviti o svojih novelah. Izvlekel je na splošno žalost in vznemirjenje iz znotranjega žepa svoje mize cel šop papirjev ter jih razpoložil po mizi. Na to pa je začel pripovedovati o porodu vsakega koščka svojih mislij in razlagati na dolgo in široko vsa dobra in slaba poglavja: kako bi se dala nadomestiti z boljšimi, ko ne bi bilo treba v to svrho zavreči celega tega ali onega krasnega prizora, — njemu, gospodu načelniku, pa je misel prva, vse drago postranska stvar itd.

Mak je sedel ves ta čas nepremično na svojem stolu ter gledal govorniku resno in pazno v navdušeni obraz, kakor bi hotel prešteti vse gibajoče se gubice na njem. Na apatičnem, mirnem, skoro zaspanem pogledu se mu je poznalo, da ni razumel niti besedice. Samo časih, kadar se je gospod postajni načelnik vrgel nanj z živahnim, prašujočim pogledom ter za hip umolknil, — zganil se je nekoliko ter pripomnil z vsem prepričanjem:

»Vsekakor, gospod, jaz Vas občudujem.«

Meni je novelistovo govorjenje donelo na uho, kakor da bi slišal od daleč dolgočasno klenkanje vaških zvonov ali jednakomerno tiktakanje ure. Čisto nevedé sem se zagledal v obraz gospodične Ane, ki se je zibala na svojem stolu z vsem zgorenjim telesom ter trgala niti iz namiznega prta.

Ali zdaj se mi je zdel izraz njenega obraza povsem drugačen, kakor je bil takrat, ko je stopila v sobo. Morda jo je mučilo dolgočasno blebetanje načelnikovo? Toda ne, to ni bila samo utrujenost in zlovoljnost. Ustna so ji bila stisnjena, skoro zlobno zategnjena; v očeh kakor daje umrlo vsi življenje: sama lena, malone zoperna brezizraznost; privzdignila jih je samo jedenkrat, le za trenotek, in tedaj je zasijalo v njih nekaj zaničljivo-vprašujočega, opornega ...

»In Vi, gospod Dob, kako mislite? ... Ali je tukaj boljši samomor ali poroka ...? Meni se zdi, da poslednje. Kako se pa Vam zdi?«

»»Na vsak način poroka; to je umevno samo ob sebi, gospod načelnik!««

Naposled se je navdušeni novelist vendar utrudil, ali pa je spoznal, da nas ne kratkočasi bogve kako. Spravil je svoje papirje v mizo nazaj ter se z veselim obrazom obrnil k Ani.

A daj, Ana, zaigraj nam malo na klavirji in zapoj! ... Prijatelja, vidva sta popolnoma pozabila na vino, pijta! ... Ana, poglej, vsi te prosimo – zaigraj nam!«

»»Dà, gospodična, že o prihodu na stopnicah smo poslušali Vaše krasno petje, in lahko si mislimo, kako divno igrate ... Lepo prosimo, gospodična ...««

V hipu se je vrnila na Anin obraz vsa prejšnja nemirnost in nedolžnost.

»Moje grozno kričanje ste poslušali? ... Ah, verjemite mi gospoda, da se sramujem.«

»»Ne brani se, Ana, ne brani!« hitel je novelist. »Saj vidiš, kakó željno pričakujemo ... Dovoli, da ti odprem glasovir! Torej Ana, mi poslušamo.««

In zapela je z visokim, čistim, malo zategnenim glasom:

 »Tam za goró, tam za goró
Škrjančki, škrjančki pojó ...«

Beli prstki so drsali po tipkah , — igrala ni ravno slabo. Glavo je na pol sklonila ... Na glasu, tresočem, hrepenečem, v polno odprtih očeh, na ustnih, na vsem obrazu in telesu izraz napet, pričakujoč ...

Gospod načelnik je poslušal s srečnim, blaženim obrazom in sklenjenima rokama.

»Ah, Ana, še jedno, še jedno!« je klical z navdušenim, s prosečim glasom, ko je umolknila in si položila obe roki v naročje.

»Dobro, torej še jedno!«

Zdaj se ni branila niti z besedico in pela je pesem za pesmijo, vse z istim visokim, monotonim, melanholičnim glasom.

Gospod načelnik je bil srečen; ves rdeč zgrabil je tam v kotu nekje tamburico; nagnil glavo nazaj, nekoliko na desno stran, visoko privzdigal svoji tenki nožici ter se vrtil po sobi, da se mu je opletala suknja na vse strani.

»Oh, moj Bog, kakšen si!« se mu je smejala soproga s svojim tenkim glasom.

»Ali vidite, gospod Mak, kakor španski vitezi pod balkonom: tam gori sloni krasna temnooka donna, – drobna nožica se vidi izpod svilenega plašča; – luna - na visokem, južnem nebu, a od daleč šumenje Guadalquivirja; – ah, poezija; to so tiste romance, lepe in žalostne, kakor jasne noči ... Jaz sem navdušen, prijatelja, oprostita! ...

In gospod novelist je brenkal in se vrtil po sobi ...

Proti večeru sva se poslovila od gospe in gospodične, gospod načelnik pa se je ponudil, da naju nekoliko spremi. Namenila sva se peš hoditi v mesto, kajti večer je bil krasen in poti je bilo le dobri dve uri. Nebo je bilo čisto jasno, samo na zahodu se je rudečilo v zadnjih solnčnih žarkih par dolgih ozkih oblakov. Stopali smo precej hitro in načelnik je govoril nepretrgoma.

»Pred štirinajstim dnevi je prišla iz Maribora. Njen oče je tam uradnik ... Veste, vsa stvar je, kakor mi je pisal, nekako kočljiva; ali jaz vsemu na noben način ne morem verjeti! — Preveč je baje vesela, razposajena in nedolžna ta naša Ana. Pomislite: zalezoval jo je menda nekov agent ali kaj podobnega, — skratka, jeden tistih ljudij, ki so zdaj tu, zdaj tam, v nobeni stalni službi: čudne eksistence. In ona , — kakšna bedarija, li ne? — ona naj bi se zaljubila vanj! Kakj takega! ... No, in če je na vsem kaj resnice, pri nas ozdravi gotovo! Zabavamo jo, kolikor moremo: sedaj v mesto; sedaj v trg, sedaj spet kam drugam. Z jedno besedo: komaj ji pustimo, da se oddahne ... Časih mislim, da ji je vendar malo dolgčas po domu; tam je bilo življenje bolj nemirno, bolj hrupno, a pri nas tega ne more biti; nu, kolikor moremo, storimo ...«

»Ali kam sem zašel, prijatelja! Oprostita, skrajni čas je, da se vrnem; zdaj sta tako že na pol poti ...« Ko sva ostala z Makoma sama, hodila sva nekaj časa molče po široki, prazni cesti. Meni ni hotel iz spomina tisti zlobni izraz krog stisnjenih usten, tisti zaničljivi pogled iz povešenih očij Aninih.

»Kako misliš, Mak, o tej ... Ani?«

»»Imeniten, čisto pravilen rimski nosek ima.««

Moj prijatelj se je v prvi vrsti navduševal za lepe ženske nosove.

»In druzega ne rečeš ničesar?«

»»Kaj? ... Igra prokleto slabo!««

***

Zagrnil sem obé okni, legel na zofo in zamižal; ali ni se mi dalo zaspati.

Neznosna vročina!

Bilo je prve dni julija, skoro štiri mesece od poseta na Drénovem. Po vsem mestu je bil zrak gost, vroč, poln prahu. V sobi pa taka soparica, da ni bilo več prestajati. Nažgal sem cigareto, ali v suha ustna me je peklo, da sem jo vrgel takoj spet iz roke. Vzel sem v roke roman, ki pa se mi je precej po prvih vrsticah zazdel tako bedast, da sem ga zalučil na polico nazaj. Naposled oblečem suknjo in se odpravim k Maku.

Ležal je na postelji z raztegnenimi novinami v rokah.

»Ali si že bral? Izboren podlistek o naši moderni literaturi! Nenavadno zanimivo!«

»»Da se ti ljubi v taki vročini literaturo študirati ... Veš kaj, jaz sem se nekaj izmislil: odpeljiva se na Drenovo.««

»Jaz ne. Kadar preberem, mislim še malo zaspati.«

»»A jaz ti rečem, da ne boš zatisnil očesa. Najmanj desetkrat sem poskusil danes, – ali v taki vročini – vrag jo vzemi!««

»Vidiš prijatelj: kadar jaz hočem, da čitam, takrat čitam; kadar hočem, da zaspim, tudi zaspim. In ker sem se danes popoludne namenil spati, je vsekakor naravno, da ne pojdem na Drénovo.«

»»Torej pojdem pa sam.««

»Dobro se imej pa pozdravi načelnika in tisto – kako se ji že pravi ...?«

»»Pojdi vsaj zaradi Ane!««

»Tu jih imamo dovolj.«

Stal sem še nekaj časa neodločen pred posteljo. No, naposled sem se naveličal ter se opravil lepo sam na kolodvor.

V kupeju ni bilo razen nekega starca, ki je ves čas dremal ter le zdaj pa zdaj malo zakašljal, nobenega človeka. Neizrečeno dolgočasna vožnja po tej pusti, speči ravnini! Vsak trenotek sem pogledal skozi okno, če se ne pokaže smrekov gozdiček, ki se razprostira morda na kilometer dolgo pred Drénovem.

Naposle – tu sem.

Gospodarja ni bilo pred postajnim poslopjem. Gori na oknu se je prikazala za hip njegova glava, ki je takoj zopet izginila, a že na stopnicah mi je prišel naproti.

Zdelo se mi je čudno, da mi je podal samo desnico v pozdrav, ko me je navadi hitel objet z obema rokama. Na njegovem obrazu sem zapazil nekaj povsem nenavadnega: lahko, jedva vidno senco nezadovoljnosti, vznemirjenja. Gledal je raztreseno, nemirno in se smehljal prisiljeno-sladko. Samo izraz prostodušnosti je ostal nespremenjen.

»Ah, veseli me, gospod Dob, zelo veseli ... Prosim, pojdiva v sobo, da se o čem novem pomeniva ... A kje ste pustili gospoda Maka?«

»»Spi ...««

»Tako, tako ... Ženka, pridi pozdravit gospoda Doba!«

— »Dober dan, gospod Dob; zelo mi je drago ...«

Ta se je moralo zgoditi kaj posebnega. Na njenem obrazu ista raztresenost, skoro užaljenost, poleg prejšnje nedolžne, krotke prijaznosti.

Stopili smo v sobo.

Pri oknu je sedela Ana z vezenjem v naročji. Pozdravila me je nenavadno veselo in razposajeno ter sedla na svoj prostor nazaj. Cincala je z nogama, naslonila glavo na steno ter pričela peti na pol glasno narodni napev. Na obrazu ji je odsevala skrajna veselost in zadovoljnost.

Načelnik mi je s pogledom pokazal nanjo, kakor bi hotel reči:

»Vidite, taka je! Ali kaj hočem?!«

Prepričan sem bil, da je v silni zadregi; zato sem ga prašal, koliko novorojencev ima spet njegova muza. Tu je bil hipoma v svojem elementu; začel me je kakor vselej moriti s svojim brezkončnim pripovedovanjem.

Ko je bil ravno v najhujšem ognju, preseka mu besedo Ana.

»Strijček, prosim, koliko je ura?«

In spet na ustnih in v očeh tisti zlobni, zaničljivo-hladni izraz.

Gospodar prestane v govoru, zmede se, pogleda na uro in odgovori:

»Polu petih, Ana!«

Njegov glas je bil tako tresoč, žalosten, kakor bi ji bil povedal bogvekakšno pretresljivo novico.

»Hvala, strijček; kako ste dobri!«

Zdelo se mi je, kakor bi se mu rogala. On pa je umolknil, pospravil svoje rokopise v suknjo ter se začel raztreseno igrati z drobtinami, k i so ležale po mizi. Dvakrat, trikrat je pogledal z boječim, pričakujočim pogledom proti durim.

»Da, strijček,« oglasi se Ana, »danes pride, in sicer zdaj, kmalu, če se ne motim ... Ali čujete? Zdi se mi, da stopa nekdo po stopnicah ... Ne vznemirjajte se, strijček, in ostanite lepó na svojem stolu! Opravim že sama z njim, kakor po navadi.«

Govorila je z veselim, malo ironičnim, a vendar tako odločnim glasom, da gospodu načelniku niti na misel ni prišlo, da bi ugovarjal.

Par trenotkov pozneje je potrkal nekdo na duri in v sobo je stopil precej elegantno oblečen mlad človek vitke postave, črnih, kodrastih las, rjavega obraza z močno zakrivljenim nosom, polnimi ustni in majhnimi očmi.

Pozdravil je nemško, priklonil se gospodu in gospej, stopil k Ani , objel jo in poljubil. Nato pa sta se prijela za roko ter izginila v drugo sobo.

Načelnik je s privzdignenimi obrvmi in silno prepadenim obrazom strmel skozi okno, gospa pa je mela v rokah svoj predpasnik in zrla v tla. Prvi hip me je vzpričo te zadrege, potrtosti in ponižne resignacije skoro posilil smeh.

Načdelnik pa me je pogledal silno žalostno.

»Sami ste videli; in zdaj sodite!« je dejal.

Jaz si vsega nisem vedel prav razlagati. Načelniku se je to menda zdelo. Pospravil je drobtine na kupček ter začel pripovedovati hitro, v pretrganih stavkih. Jasno se je videlo, kako globoko ga vsa stvar vznemirja.

»Kar ste videli, to je vse; več tudi sam ne vem ... Zdaj traja že skoro mesec dnij ... Na kresni večer smo sedeli vsi veseli pri mizi; Ana je igrala in pela ... Kar odpre nekdo vrata — morda je trkal, pa ga nismo slišali —, in v tistem hipu je bila Ana pri njem ... Kaj vem, vraga, — govorila sta kakor zaročenca in se poljubila ... Ona se je obrnila k meni in rekla s tako čudnim, nenavadnim glasom, da sem se je naravnost prestrašil:

»Strijček, prosim te, nikar se ne ženiraj! Glej, to je moj zaročenec!« — No, in zdaj povejte gospod Dob, kaj sem hotel? ... Ali naj bi jo bil zmerjal? Fej, tega se ne pripravim, saj me poznate ... Ali naj bi mu pokazal vrata? ... To mi še na misel ni prišlo! In naposled niti ne vem, kako naj bi se take stvari lotil ... Skratka, gospod Dob, jaz sem v tem tako slab, kakor dete ... Toda sam dobro čutim, da nekaj bi se moralo vsekakor storiti. Ani se ne upam reči besedice, ko bi tudi hotel. Povem Vam na svojo sramoto, da se je naravnost bojim ... Domu ne pišem; jaz bi je ne mogel tožiti očetu ali jo nazaj domov pošiljati ... smilila bi se mi ... A h ,ah, lepo jo varujem, res lepo; in čemu so mi jo poslali? Da bi jo oteli ... Ah, ah, to je grozno! ...«

Postajni načelnik se mi je začel smisliti. Ali kljub temu se mi je zdel smešen v svoji otroški slabosti in obupani resignaciji.

Iz druge sobe se je slišal zdaj pa zdaj vesel, razkošen smeh; potem je zopet za nekaj časa vse potihnilo, dokler ni znova zazvenelo glasno, srečno govorjenje . . . Gospodar ni vedel, kaj bi počel.

»In glejte, gospod Dob, tako je zdaj vsak teden, časih celo po dvakrat; in jaz ... jaz moram biti tako mehak ... fej! vrag me vzemi! ...«

Pohlevni mož se je razjezil morda prvikrat v svojem življenju, ali tisti hip ga je že zopet minilo.

»Nikakor si ne vem pomoči. Kamor se bočem obrniti, povsod so zapreke: vsak korak bi moral biti preveč odločen, preveč brutalen. — In tega, — ne! Tega ne morem.«

Popolnoma je bil obupan.

Solnce je stalo še visoko na nebu, ko sem se poslovil. Načelnik me je spremil to pot samo do stopnic in še dotlej molče, kar je kazalo pri njem izvanredno duševno stanje.

Stopila sva iz kupeja. Mak se je jezil nad dvoriščem pred drenovško postajo, kajti bilo je vse blatno in lužasto od oktoberskega dežja, on pa je izmej vseh stvarij na svetu najtežje gledal svoje umazane črevlje.

»O takem prokletem vremenu laziva tod okrog! Prašam te: po kaj sva pa prav za prav prišla? Tvoja neumna radovednost!«

Gledal je na tla in zato je govoril zadnje besede ravno v obraz gospodu načelnikU, ki nama je priHitel naproti.

Jaz sem stal na mestU kakor prikovan ter gledal v odprto okno drugega nadstropja. Na njem je slonela Ana ter strmela z motnimi, brezizraznimi očmi bogvekam v daljavo. Njen obraz je bil prozorno bled, skoro sivkast in nenavadno upal. Slučajno je pogledala na nas, obrnila se od okna leno, počasi, brez vsakega vznemirjenja ter izginila v sobo. Ravno takrat pa se je začulo od znotraj tenko, glušeče otroško kričanje.

Gospodar je pogledal v stran ter izpregovoril polglasno, mrmraje:

»To je, prijatelja! .... Komentara menda ni treba ... Ali izvolita malo k meni v sobo? .... Prosim!«

»»Oprostite, ali bi Vam ne bilo ljubše, da gremo na kozarec vina v Petranovo gostilno?«« odvrne Mak. »»Tam se lahko kaj pogovorimo o ... literaturi.««

»Da, o literaturi!« razveseli se načelnik. »Pojdimo, prijatelja!«

Pot je bila grozna. Sredi ceste so stale luže, ob kraji pa se je gostilo in prijemalo črevljev razhojeno blato. Dež je škropil z dolgočasno jednakomernostjo iz nizkega, čez in čez z umazano-belimi oblaki pokritega neba.

Pred Petranovo gostilno se je prepiralo par umazanih premočenih voznikov; v veži je dremal pijan, slinast berač, na klopi pa je lupila krompir stara dekla ter prepevala neko neskončno dolgo sveto pesem.

Krasno dekle z nekoliko zarjavelim, a fino oblikovanim obrazom, velikimi, temnimi očmi in divno smehljajočimi se ustni, nam je prinesla vina na mizo. Načelnik je začel pripovedovati, toda Mak se je tako navdušil za natakarico (imela je dražesten grški nosek!), da najbrže to pot zopet ni slišal niti trohice.

»To prvo svojo novelo v verzih sem poslal zadnjič uredniua, pa mi jo je vrnil, češ, naj popravim drugo poglavje ... Ali odkrito Vama povem: jaz ne dobim na njem ničesar takega, kar bi bilo potrebno, da se popravi. Prosim poslušajta:

<poem> Oj ljubica iz prejšnjih dnij, Iz pol pozabljenih, krasnih dnij, Takó krasnà, tako sladkà Nocoj je mimo okna šlà.

In zdaj pride druga kitica ... Pazite, gospod Dob:

Kot prej je bel obrazek njé, Kot prej so njé oči krasné, Kot nikdar poprejšnji čas, Tako je vitek zdaj njé stas ...

Torej, povejte, prosim Vas, česa ji nedostaje? Tu je napravil ta bedak čez njo rudečo črto. Morda mu nista ugajali prvi dve rimi. Ali, Boga mi, sam Gregorčič bi si ne vedel v tem slučaju drugače izraziti ... No, kaj mislite, gospod Mak?«

»»Jaz Vas naravnost občudujem, gospod!««

Zunaj je še vedno deževalo. Mak je posadil poleg sebe lepo natakarico, gospod novelist pa je pil in neumorno pripovedoval. Čudno mu je bilo gledati v obriti, starkavi obraz, ko je čiital šepave svoje novele ... Kar se pogladi po čelu pogleda me resno, skoro žalostno in mi pokaže listek papirja, s svinčnikom popisan.

»Tu ja moja najnovejša snov ... Prosim, gospod Dob.«

Snov je bila res lepa, dasi je imela navaden zvršetek, brez vsake posebne poanto: melanholična, poetična slika iz življenja železniških delavcev ... Pri oknu tuje hiše sloni lepo delavsko dekle, sama, zapuščena, daleč od doma; v zibelki pa spi njeno ubogo dete ... Sama, zapuščena, zapuščena celo od njega, ki jo je jedini ljubil. In ona sloni pri oknu in gleda tja v temno daljavo, v mokri, megleni večer, ter posluša, če so ne bližajo odkod znani koraki, če ne prihaja on, da bi videl njeno od nesreče in bolesti upalo lice, da bi videl nedolžni obraz svojega otroka ... Ali vse je tiho, mračno, samo zdaj pa zdaj zapiha lahna sapa in težke deževne kaplje se vstujejo raz drevja na blatna tla, na tujo, mrzlo zemljo.

»Mak! Ná, tu čitaj! ... Krasna slika! ... In, gospod, ali res, da ne pride več ...?«

»»Ni ga več ... In, Boga mi, če ga kdaj srečam, u ijem ga! ... Di ste jo videli ... revica!««

Skrajno začuden sem pogledal v njegov vzburjeni obraz. Tacega še nisem videl gospoda načelnika ... Ali v par trenotkih so se stroge črte na čelu in licih ublažile in pred menoj je sedel zopet stari, dobrodušni, pohlevni načelnik ...

Zvečer sva se odpeljala z Makom v mesto na vozu, ki ga je pri Petranu najel postajni načelnik.

»Kaj misliš o vsej stvari, Mak?«

»»Nič; to je nekaj navadnega. Sicer pa, kar se tiče tiste slike, to je nekaj dobrega na nji; samo zdi se mi, da je presentimentalna ... Ali Dob, — ta krasna punčika! Saj si jo videl?««

»Koga?«

»»No, Petranovo Malko vendar ...««

»Lepa je ... Toda jaz sem videl Ano. Ta obraz je tak, kakoršnega je opisal načelnik v svoji sliki. Škoda, tako lepo deklè!«