Na Artvižah
| Na Artvižah Planinar |
Spisal Planinar
| |||||||||||||
Gosta megla je krila že nekaj dni tržaško obnebje in strahom so zrli nanje člani markacijskega odseka, katerih naloga je, da poletajo na bližnje gore, da zaznamenavajo pota in steze ter odkrivajo krasne razglede. Ali nebo se je zvedrilo. Obilo se nas je odpeljalo do Herpelj, kajti do Rodika se je vlak uprl, zato smo korakali odtod peš do Rodika. Naš namen je bil, da zaznamenujemo pot na Artviže (517m), od koder se nudi izletniku toli romantičen razgled kakor malokje. V Rodik nam je prihitel črez hribe naproti vrli hribolazec gosp. nadučitelj R. Justin iz Vrem, ki nam je bil vodnik. Srčna mu hvala za njegov trud in požrtvovalnost! Od Rodika se vije pot po lepem gozdiču in brez vsakega napora dospeš do Artviž v poldrugi uri. Pot smo tudi natanko zaznamenovali, tako da se ne moreš izgubiti ali zaiti. Veselo je mineval čas, saj je bilo vse na delu: eni so iskali zaznamenovalnih predmetov, drugi zopet je strgal in bril mah z dreves, tretji je barval, da je bilo veselje gledati. Da ni manjkalo dovtipov, to se umeje; saj je bilo zraven starih, izkušenih planincev, katerim ne zmanjkuje gradiva.
Tako smo dospeli kmalu do cilja. In tu smo že od daleč videli pri vasici veselo vrvenje. Vse je bilo pokoncu. Truma radovednih vaških otrok nam je hitela nasproti. Eni so ugibali, kaj neki pomenja velika posoda; drugi se ni mogel načuditi lepi rdeči barvi, a tam zadaj se je oglašal že tretji, ki bi rad dobil rdeč znak na zakrpane hlače kakor bližnje drevesce na svoje deblo. A mala deklica je ugibala, kako delo pač opravlja lopatasti nož. Na vrhu so nas pričakovali vaščani, ki so nas radostni sprejeli in z veseljem pozdravljali.
Napotili smo se skupaj proti cerkvici, od koder se nudi tolikanj diven razgled, da ga je težko opisati. Od velikana Triglava do zadnje snežne planine Julijskih Alp, tja do Goriške se odpira pred tabo svet. Nato smo si ogledali prostor, kjer naj bi stala prva planinska kočica nove Tržaške podružnice, kar se je bilo sprožilo že pred leti v osrednjem odboru v Ljubljani. Vaščani so se ponudili, da radi odstopijo prostor, da bodo pazili na vse ter nam bodo na pomoč kolikor možno. Prostor odstopijo le nam, a tujcem ne, dasi so se že trudili, da bi ga dobili. Obljubili smo jim, da se bomo videli v kratkem, da se stvar uredi.
S planinskim pozdravom smo hiteli veselega srca navzdol. Po pravi kameniti planinski poti se dospe v pičlih dveh urah do Zavrhka, kjer mogočna reka poganja svoje valove. Ker se je bližala že pozna popoldanska ura, se je zglašal tudi glad po dovršenem delu. V Zavrhku smo se ustavili v gostilni g. župana Iv. Dujca, kjer so nam res izborno postregli. To gostilno, ki bo tudi planinska postojanka, priporočamo vsem izletnikom; pa tudi ni nedelje, da ne vidiš tu polno tržaških izletnikov. Ko smo se odpočili kako uro in utešili glad, smo odkorakali črez Škocijan v Divačo, in hajdi domov! Imeli pa smo med sabo tudi mladega planinca, sedemletnega Slavoja Slavika, ki ni nikdar zaostajal, ampak krepko korakal vso pot od desetih dopoldne, da smo se vsi čudili. Dasi je navzdol malo robata pot po kamenju, vendar ni to nič plašilo mladega planinca, ampak je veselo in žvižgaje mahal s svojo botanično škatlo in jo rezal z nami.
Tako je zaznamenovalni odsek Tržaške podružnice označil to pot in gotovo ne bo nikomur žal, ako poleti na to divno razgledišče, ki nudi človeku tolikanj lepote. Razšli smo se veseli in zadovoljni do svidenja na drugem mestu.