Na življenje in smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na življenje in smrt: Povest iz zadnje amerikanske vojne
Izdano: Slovenski narod 13. maj 1873 (6/109), 1–2; 14. maj 1873 (6/110), 2–3; 15. maj 1873 (6/111), 1–3.
Viri: dLib 109, 110, 111
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Major je prav izvrsten človek, doktor«, rekel sem jaz, ko sva po obedu na vrtu pohajkovala ter svoje smodke pušila, »vendar bi moral z nami ubogimi neoženjenimi samci več usmiljenja imeti. Sè svojo krasno gospó bi skoro zakrivil, da je človeku teško držati 10. božjo zapoved.« »Vi ste skriven čestilec gospé Layton?«

»Čestilec! Ko bi ne bila Karlova sopruga, takoj bi se ves v njo zaljubil. Videl sem lepše obraze, vendar kar se tiče ljubeznjivega, mikavnega, prav ženskega bitja, nijsem jej enake našel.«

»Tedaj tudi ne boste razumeli, kako jo je nekdo usmrtiti hotel?«

»Za božjo voljo! Malopridnež, kateri se enega njenih zlatih las z okrutno rokó dotakniti drzne, zasluži križan biti!«

»In vendar je bila nekdaj v resnični nevarnosti življenje izgubiti.«

»Zaradi svojega premoženja?«

»Nema premoženja.«

»Ne pripovedujte mi tega, doktor, da bi tako nedolžno bitje, kakor ona, komu povod dati mogla, da se hoče maščevati nad njo.«

»Ne, kaj tacega Vam ne pripovedujem.«

»Ah, razumem. Nekdo je bil v njo na žive in mrtve zaljubljen?«

»Če bi do večera ugibali, ne bi uganili pravega,« reče moj prijatelj. »Sédiva in povem Vam to zgodbo. Stvar nij več skrivnost. Čudim se samo, da Vam je major nij že davno povedal.«

Sedeva na klop v vrtu, katero je ljubeznjiva sopruga majorjeva na tem griči postavila, da krasen razgled črez Ohio-dolino uživa.

— — —

»Ob času vojne«, začne doktor, »služil sem s starim sošolcem v enem polku. On je bil z dušo in telesom vojak — zdrav na telesu in na duhu in željen vreči se v viharni bojni hrup.

Nu, priložnosti mu nij manjkalo, vendar se ga nobena krogla nij prijela, ker je iz najhujših bitev brez ran prihajal.

Toda nekega dne ga prineso na nosiljah v bolnični šator. Krogla mu je bila v pleča prodrla, se na sklepni kosti odbila ter se — nekam izgubila. To je bilo vse, kar smo mogli najti, ker druge rane nij bilo. Če se je krogla potem gori ali doli ali okrog obrnila, nijsmo mogli, kljubu vsem skrbnim preiskavanjem določiti.

On je med tem zopet ozdravel, šel je v severne kraje, da se ukrepi in mi je izginil skoro na tri leta izpred očij. Ko sem po vojski v Cincinatu v civilnem stanu zdraviti začel, našel sem ga zopet. Ali kako izpremenjenega! Bil je živ kostjak, in na prvi pogled sem spoznal, da se je bil uživanju opija udal.

Veste-li, kaj je to? Ne? Nu, vlijte vedro vode v glasovir in zanetite ogenj pod njim, tako njegove strune ne bodo bolj izven soglasnega reda, kakor čutnice človeka, ki opijum puši. On me je vprašal, če me sme v moji lekarnici obiskati in se ve da sem mu dal dovoljenje. Vendar je preteklo nekaj dni, predno se je dal videti in ko je prišel, sem znal, da se je na borbo sam s seboj pripravil. Nahajajo se bolniki, kateri v svoji nespameti hočejo resnico zakriti, med tem ko drugi svoje trpljenje poveličujejo. En del našega opravila je, v nevarnih slučajih stoprv duševno stanje bolnika preiskati, predno se telesne bolezni lotimo. Kakor mora tudi zdravnik utrjen biti, priznavam, da me je stanje mojega prijatelja s strahom navdalo. Iz njegovih očij se je razodeval izraz, kakoršnega nijsem nikdar pri razumnem bitji videl, in kar je bilo še hujše, to je bil mirni, poslovni način njegovega govorjenja.

Povedal mi je, da precej po njegovem (videznem) ozdravljenji so se ga bolečine v glavi polastile, ki so vedno močneje postajale, da je moral opijum upotrebljevati za olajšanje svojega trpljenja.

»Toda, nijsem prišel«, rekel je, »Vas v tej zadevi za svet vprašat; jaz morem in moram to prenesti. Dal Bog, da bi me bolečine raztrgale. Naj slabše se počutim, kadar sem brez njih.«

»Tedaj se čutite zeló slabega?« mu sežem v besedo.

»Tedaj čutim«, odgovori on s hladno mirnostjo, »neko nepremagljivo poželenje, kakega človeka usmrtiti.«

Jaz po naravi nijsem boječ, ali pri teh besedah sem skočil po konci in se ogledal nehoté po kakšnem branilnem orožji.

»Ne bojte se«, nadaljuje on z nekako žalostnim smehljanjem, »v tem trenotku sem te strasti prost, sicer ne bi bil sem prišel. Večkrat bi bil že skor od gladu umrl, ker se nijsem upal, svoje sobe zapustiti. Še morem svojo besnost strahovati, — pa, kakó dolgó še, — to je vprašanje. Čutim, da se ojačuje in moj upor vedno slabejši postaje. Žeja po krvi gori v meni vedno močneje. Enak sem nesrečnežu, ki visi nad breznom in čuti, da zemlja in rastline, katerih se oklepa, polagoma vedno rahleje postajejo. Lovil sem uboge pse, jemal je v svoje stanovanje in je pobijal v svoji besnosti, da si žejo po krvi ohladim. A brez uspeha! Človeške krvi moram imeti!«

»Od katerega bodi človeka«, vprašam jaz, »ali od kakšnega določenega?«

»Zakaj mi stavite to vprašanje, doktor?« vsklikne on v nagli razdraženosti.

»Celó slučajno, — govorite dalje.«

»Včasih se mi sploh kakšno koli človeško življenje dozdeva zadosto, ali — doktor, štiri dnij, predno sem Vas našel, videl sem na Covingtonski plavi mlado deklico, — tako lepo, tako elegantno, tako nedolžno. Šel sem za njo do njenega stanovanja, — hudič, ki se me je polastil, bil je moj voditelj. Mlada gospica je šla v hišo, pa kmalu se je povrnila zopet v svoj majhen vrt in je oskrbljevala svoje cvetlice, — ubogo dete! Doktor, ko bi bil imel samokres pri sebi, bil bi jo ustrelil. Smijajte se. Ali rečem Vam, da bodem nekega dne samokres za ta namen soboj vzel in jo ustrelil.«

Bilo je zastonj, ga v tej zadevi pregovarjati. Najboljše v takih slučajih je vedno stvar brez ugovora pritrditi.

»V teh okolnostih,« pristavim jaz, »bi jaz šel v kak tih zakoten kraj, dokler ta strast ne mine.«

»Ne bode minila. Ako bi šel v kakšno norišnico, delal bi se pametnega, dokler pozornost odjenja. Potem bi usmrtil strežaja in poiskal naravnost ono nedolžno deklico.«

»Tedaj zapustite deželo.«

»To bi deklico rešilo, vendar, doktor, eno življenje je tako drago kakor drugo. Če te mlade gospe ne usmrtim, bodem drugo človeško življenje žrtvoval.«

»Ljubi prijatelj,« odgovorim jaz kolikor mogoče z lahnim glasom, »te fiksne ideje se dado ozdraviti. Udajte se umnemu zdravljenju. Celo Vaše telo je od bolezni oslabljeno. Postanite stoprv zdrav na telesu, in duh bode tudi okreval.«

»Nasprotno, — moj duh trpi in telo potem tudi slabi. Umno zdravljenje! Povpraševal sem vse sloveče zdravitelje tu in v Evropi za svet. Nekateri mislijo, da jih za osle imam, drugi se pametno drže in govoré, kakor Vi, o zdravljenji. Nobeden nij imel vspeha. Zdravniki mi ne morejo pomagati.«

»Zakaj ste tedaj k meni prišli?«

»Da slišim Vaš prijateljski svet,« odgovori in primakne svoj stol bliže, ter govori s tihim glasom, »da Vam, kot prijatelju in odkritosrčnemu možu eno vprašanje stavim, na katero jaz za odgovor samo »da« ali »ne« zahtevam.«

»Nadaljujte.«

»V teh žalostnih okolščinah, v katerih se nahajam, — bode-li pred Bogom opravičeno, če sebi življenje vzamem? Bode-li za me smrtni greh, če to z lastno roko izvršim, kar sem enemu steklemu psu storil?«

Jaz ponavljam te besede, kakor je je on izgovoril, vendar nijsem v stanu slovesnega premisleka izraziti, s katerim mi je on to strašno vprašanje stavil. Nekaj minut nijsem mogel nobene besede izpregovoriti. Potem vstanem in mu rečem, da nečem odgovoriti niti »da,« niti »ne,« da nij prav, meni takšno odgovornost nalagati. Potem vstane tudi on in reče, da se bode tedaj sam odločil. Razumel sem ga le predobro, kakšen konec bi bil.

»Dajte mi do jutri časa,« rečem jaz, »da si to reč premislim.«

»Jutri bode morda že prekasno,« odgovori on. »Strast se me utegne po noči polastiti.«

»Tedaj pojdite z menoj v moje stanovanje, — jaz se ne bojim. Meni ne boste nič zalega storili.«

»Poskusim, vendar ne morem sam sebi zaupati. Ne zaupajte mi niti Vi.«

»Jaz Vam hočem zaupati, da, še več. Vi nij ste oboroženi?«

»Zdaj nijsem.«

»Nu, skrbel bodem, da se ne oborožite in jaz bodem svoj samokres v žepu nosil. Pri prvem znamenji strasti Vas ustrelim, in jaz merim dobro.«

Rekel sem to, da ubogega tovariša umirim. V njegovi slaboti bi bil mogel ž jim storiti, kar bi bil hotel. To mu je zadostovalo in šla sva skupaj domov.

Napeljal sem ga, da je o svojem vojaškem življenji govoril, in sem ga spomnil polagom na njegovo rano. Rekel sem mu, naj mi prve občutke bolečin v glavi popiše in vse ponovi, kar so njegovi zdravniški svetovalci pravili. Slučajno sem imel močno pripravo hadshisha pri sebi. Dal sem mu en požirek, in med tem, ko je spal, preiskal sem skrbno njegovo glavo. Glava, to morate vedeti, se ne poveča, niti ne pomanjša v razmerji z druzimi telesnimi deli. Vendar njegova je bila samo kost in koža, in ta okolščina mi je bila ugodneja, nego drugim, ki so ga prej preiskavali. Končno sem čutil, ali saj se mi je dozdevalo, neko slabo utripanje, — tako nekakšno nepravilno žilobitje, — menda dva palca nad levim ušesom. Utegnilo bi kak čutniški uzrok imeti, pa utegnila bi tudi krogla to prouzročevati.

Preudaril sem cel slučaj dobro in si stavil sledeča vprašanja:

Prvič, je-li bi se nagon k prolivu človeške krvi, kakor je moj nesrečni prijatelj trdil, zares ne dal premagati. Bodi si tudi, da bi vzel nekega dne samokres nalašč soboj in bi se podal k vrtu mlade gospe, — je-li bi jo ustrelil?

Drugič, — ali si je moj ubogi prijatelj v svojem popačenem duševnem stanji samo domišljeval, da tega nagona ne more premagati. V tem slučaji bi bil isti rezultat, kar njega zadeva. Žrtvoval bi svoje lastno življenje, da drugim prizanese, da-si tudi bi ti v nikakši resnični nevarnosti ne bili.

Tretjič, ali bi to pripovedovanje v njegovoj strasti ne utegnilo samo izgovor biti, da opraviči svoj samomor? Nobena oblika duševne omotnosti nij v svojem začetku temnejša ali težje zaslediti, — nobena nij stanovitnejša in osodnejša, nego manija samomora. Nahaja se mnogo slučajev, v katerih so osobe, ki so si življenje vzele, s posebno skrbnostjo dokaze pripravile, da pokažejo, ka je njihovi smrti kakšno naklučje povod dalo. Zakaj bi se ne mogel pripetiti slučaj, kder se to opravičenje (kolikor mogoče) pripravlja?

Četrtič, — če se misli, da je v resnici ali v domišljiji bila manija po umoru z namero na samomor ali da je sploh namera samomora tu bila — je ozdravljenje mogoče. Ker je rešitev prvih treh vprašanj stala na eni isti podlogi, vzel sem vse skupaj. Žrtva samomorne manije govori malokedaj o svoji nakani. Če kdo pravi, da se hoče utopiti, temu se sme brez nevarnosti naj bližji pot k vodi pokazati, in se nij treba bati, da bi ga ribe za zajuterk dobile. Moj ubogi prijatelj je govoril o svojem lastnem uničenji z veliko več občutjem, kakor o umoru druzih. Njegove besede, »jaz moram človeško kri preliti,« — »če bi samokres pri sebi imel, bi jo bil ustrelil,« — »nekega dne bodem samokres soboj vzel in jo ustrelil,« — »jaz bi svojega strežaja ubil in naravnost ono nedolžno deklico poiskal,« — bile so tako mirno izgovorjene, kakor bi bil rekel, »jaz sem pet tolarjev dolžan in jih moram povrniti.« Njegove žrtve morajo umreti, one bi bile brez svoje krivde smrti izročene, če on pri življenji ostane.

Ako je nasprotno o tem govoril, njihovo življenje s požrtvovanjem samega sebe rešiti, se je njegovo vedenje spremenilo. Nikdo, ki samomorne misli goji, ne čuti pred uničenjem samega sebe groze, gnjusa, niti nema moraličnih pomislekov, da-li je njegov čin opravičen. Umora druzih on nij z nobeno besedo kot zločinstvo zaznamoval.

Ta premišljevanja so me dovela do sledečih sklepov:

On nema samomorne manije.

Njegov nagib je istinit in bode osodopolen izid imel.

Bivanje v kakšem tihem zavetji ga ne bode ozdravilo.

Drugo jutro sem ga nagovoril takole:

»Predno Vam morem odgovoriti, je-li je samomor v sedanjih okolnostih opravičen, morate mi na nekatera vprašanja odgovoriti.«

»Govorite.«

» Je-li ste zdravnikom, katere ste za svet povpraševali, vse razodeli?«

»Ne. Nijsem si upal. Pravil sem, da me strašne misli mučijo, pa ne da bi jim bil posameznosti razkril.«

»Dobro. Ste-li kedaj o tem govorili, da se krogla poišče?«

»Se ve da. Nekateri so menili, da utegne ona uzrok mojega trpljenja biti, ker se morebiti blizu možjanov nahaja. Vendar nobeden nij hotel odgovornosti takšne operacije prevzeti.«

»Imeli so prav, — operacija je na življenje in smrt in — krogla bi se morebiti vendar ne našla.«

On povzdigne oči in žalosten pobit izraz je izginil raz njegov obraz.

»In celo če bi se tudi našla,« nadaljujem jaz, »bi utegnilo njeno odstranjenje Vašo smrt prouzročiti.«

On položi svojo roko na mojo ramo in skuša govoriti. Toda glas mu zastane.

»Vendar Vam hočem upanje dati, — upanje, ki je za Vas več vredno nego življenje.«

On poprime krčevito mojo roko, — čutil sem, kako je njegovo srce bilo.

»In takšni operaciji udati se,« nadaljujem jaz, — »da-si tudi brez upanja, ne bi bilo samomoru celo enako.«

On pade na kolena in joka kakor dete.

»Vi hočete operacijo podvzeti!« vzklikne on, »bog Vas blagoslovi!«

— — —

»Da Vam celo stvar v kratkem povem,« nadaljuje moj prijatelj svojo povest in si zapali drugo cigaro, »lotil sem se operacije pri navzočnosti mladega zdravnika, na katerega čutnice sem se zanašati mogel. Našla sva oni nesrečen kos svinca na mestu, kjer sem ga slutil. Ko bi bil moj nož le za en las se premaknil ali moj pomagač s kleščami strepetal, bi bila operacija smrten izid imela. Morem se s svojim vspehom res pohvaliti, a — moj prijatelj je popolnem zopet ozdravljen.«

»In nij nikogar umoril?«

»Nikogar in niti ne želi več koga umoriti.«

»Nu. Jaz bi mu vendar ne zaupal. In mlada gospá, katero je hotel umoriti, ta se je omožila z majorjem?«

»Se ve da.«

»Ko bi bil jaz njen soprug, bi skrbel za to, da bi Vaš zanimivi bolnik ne bival z njo v isti državi.«

»Blagi prijatelj, ko bi Vi njen soprug bili, vi bi ravno tako ravnali, kakor zdaj on.«

»Ve-li on za vse to?«

»Nobeden bolje, nego on.«

»Je-li se ne boji?«

»Nikakor ne.«

»Tedaj je trinog.«

»Bolje, da mu to sami poveste, — evo ga, tu pride.«

»Ve-li ona?«

»Gotovo.«

»Je-li se ne boji?«

»Nikakor ne.«

»Še eno vprašanje, — ali je Vaš čudni bolnik še vedno v tej deželi?«

»Gotovo.«

»V katerem kraji?«

»V našem.«

»Blizu?«

»Zeló blizu.«

»Potem, kljubu vsemu spoštovanju pred majorjem, ravna on, da malo rečem, zeló nepremišljeno. Ko bi bil jaz na njegovem mestu, rekel bi: »Dragi gospod, priznavam, da krogla, s katero ste toliko časa opraviti imeli, ne more se več v Vaše možjane povrniti, vendar nijsem gotov, da se nesrečne fiksne ideje, katere je prouzročila, zopet ne pokažejo. Vsakako je Vaša navzočnost v bližavi moji soprugi take vrste, da jo more sè strahom navdajati, in pozivljam Vas, kot poštenjaka, da se za eno stopinjo zemeljske širjave odmaknete. Ako temu zahtevanju zadostite, imam največje spoštovanje do Vas, sicer pa — ko bi kedaj tako nesrečni bili, da se bliže nego eno miljo od moje hiše pokažete, — potem se bode notranjost Vaše glave bolj, nego kedaj sè svincem v prav navadni obliki seznanila.«

»Dobro ste govorili!« reče doktor, »ali naš prijatelj zdaj ne misli več na samomor.«

»Je-li mogoče, doktor!« vzkliknem jaz. »Vi vendar ne boste rekli, da mož, ki je hotel majorjevo soprugo umoriti, je … je …«

»Major sam!«