Na železnici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na železnici
V. K.
Izdano: Amerikanski Slovenec 21. oktober 1904 (13/45), 6
Viri: dLib 45
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naredil sem na Dunaju drugo pravoslovno preizkušnjo in sem se s poslednjim denarjem takoj odpeljal domov k teti v Ljubljano.

Postarna teta Marijana se je jokala od samega veselja, da nisem "frčal", točila je sladke in debele solze odkritosrčne radosti, jaz pa nič. Nobene solzice nisem mogel več nikakor izžeti, tako sem bil suh.

Precej sem ji povedal, da sem pustil na dunajskem južnem kolodvoru poslednjega "soldata", po domače rečeno poslednji krajcar, in sem ji pokazal pusto Saharo v svojih praznih žepih. — Dobra teta Marijana si je obrisala dvoje posebno debelih solza, tiho se je namuzala in je segla globoko v dolgo nogavico, ki jo je shranjevala v postelji pod žimnico. Iz te imenitne denarnice je privlekla na dan "čuka" za "čukom", to je goldinar za goldinarjem, in lepo jo je bilo samo opazovati. Gledal bi jo, stavim ne vem kaj, najmanj tri dni. Komaj sem se upal dihati, da bi tete ne motil in da bi ne nehala prekmalu šteti.

Bog poživi take tete!

»Petdeset!« je dejala naposled in porinila svetli kup predme. »Pa jih ni treba vseh zakrokati!«

Požugala mi je s prstem, jaz pa sem ji obljubil slovesno, da porabim denarce zgolj za lepe namene in da jih grem sejat tja gor na divno Gorenjsko, kjer obrode prej ko ne obilo žlahtnega sadu.

Par dni sem kajpada ostal še pri teti Marijanici,nekaj zaradi lepšega, največ pa zaradi tega, ker je takrat deževalo. Ko se je zvedrilo, sem jo pa nemudoma mahnil na južni kolodvor.

Oj — kaj so zagledale moje prijetno presenečene oči! Poslušajte in strmite! Kolodvor je bil pobeljen. Na sprednji strani na novo pobeljen! Oh, vendar no, kako dobro de to človeku. Jemnasta, pa res — v Ljubljani je precej dokaj umazanih hiš, toda poslopje južnega kolodvora se je smelo že leta in leta ponašati, da ima od vseh umazanih stavb najbolj zamazano čelo in lice ter da je na vsak način vredno palme nesnage. To je bila nekakšna rjavorumenkasta barva, kakor tam pri človeku, ki ima zlatenice. Jejhata, zdaj je pa pobeljeno! Od ponosa se morajo širiti vsakemu zavednemu Ljubljančanu prsi, in veselja mu mora utripati srce.

Židane volje sem odpotoval proti Triglavu. Hodil sem po planinicah in ravnicah, zdaj me je zaneslo sem, zdaj tja, naposled tudi na Bled in ni mi bilo žal. Zabaval sem se izborno, in tetini groši so ginili kakor Japonci pred Port Arturjem. Vozil sem se v čolničku po jezeru, zvonil sem na otoku in pital ribe ob bregu. Pital sem tudi obadva laboda; ime jima je Hansl in Gretl, zato ker plavata po slovenskem jezeru in papcata največ slovenske drobtinice. Prekrstil sem ju: Črtomir in Bogomila. Naj se jezi kakšen nemškutarček, labodoma in meni se pa le zdi prav dobro in umestno. — Lepo je na Bledu, to je enkrat ena. Prijazen bravec se pa le presneto moti, če se boji, da bom citiral Prešerna. Tega pa ne! Saj ne pišem šolske naloge. Naj jo torej zavijem po svoje: izvrstno in mnogo sem jedel in pil, saj se lepote Blejskega jezera in njegove okolice res kar nisem mogel nagledati do sitega.

Večkrat pa sem jo potegnil tudi zopet dol proti stari mami Ljubljani da bi osvežil tetki Marijani spomin name.

Tako sem se vozil vročega popoludne proti postajici L. Dasi sem ležal mirno in složno na leseni klopi, sem se vendar potil kakor mladeniči v ognjeni peči, ko niso imeli za menažo drugega nego fižol brez jesiha in olja in brez kornisa.

Početkoma sem bil sam v vozu. Od dolgega časa sem štel muhe in jih obenem zavidal, da se tako lepo vozijo brezplačno po lepem Gorenjskem in včasih celo prav nobel v prvem razredu. V L. sta stopili dve mladi dami; tako sem vsaj sodil po njunih nežnih glaskih. Prvi teh zvonkih glasov je bil vesel, skoraj razposajen, drugi pa žalosten, resigniran.

Obležal sem tiho. Gospodični Ime nista mogli videti, ker sta sedeli v sosednem oddelku mojega voza. Naslanjalo je bilo dovolj visoko, da je zakrivalo mojo iztegnjeno malenkost. — Akotudi ne prisluškavam nič kaj rad, pa me je vendar gnala radovednost. Kaj se neki takole pogovarja dvojica mladih deklet, kadar misli, da ni nikogar poleg?

»Ali si zmeraj tako židane volje, Meta?« je vprašal žalostni glasek, ko je odšel izprevodnik s svojimi kleščami.

»Oj, Anka, ves dan bi pela in norela!« se je odzval veseli glasek.

Tedaj sem slišal napol pritajen vzdih.

»Čisto sem ti pozabila povedati nekaj hudo lepega,« je hitela Marta, »Pa ugani! No, ugani!«

Anka se je žalostno nasmehnila.

»Oj — saj tako ne uganeš!« se je veselila Marta. »Da ti nisem povedala svoje novice že prej! Pa saj sva šele par minut skupaj. Čakaj, da ti povem: zaročila sem se! Zaročila! Kaj? Imenitno! Ne? Oh, tako sem raztresena, vedno le sanjarim o njem. Saj pravim, če se mi ne zmeša. Hočeš jabolko?Ne? Pa ne, no. Tako sem žejna. Jabolka so dobra zoper žejo. Zini no še ti katero. Ti se niti ne čudiš, da sem zaročena? Ti mi ne čestitaš?«

»Čestitam ti prav od srca, ljuba Marta. Ali ti mi ne daš do besede. Bodi srečna!«

Slišal sem šum papirja in potem rahlo hrustanje. Zdrava Marta si je preganjala svojo žejo s sadjem. Pozabila je začas ljubezni, pa ne dolgo.

»Veš, vsi so zadovoljni ž njim, z ženinom mojim,« je nadaljevala. »Pa je tudi fant od fare in prav dobro službo ima. Adjunkt, veš, sodni adjunkt je. Kaj praviš ti k temu?«

»Kako mu je pa ime?«

»Ja — ljubica moja — tega ti pa ne smem povedati, kolikortudi me tišči in mori ta obiteljska tajnost. Oh, strašno! On sam je prosil, da ostane najina zaroka še nekaj časa tajna, ker hoče svoje starše prijetno razočarati, ali kakor že pravi. No, imena ti res ne povem, ampak njega samega ti pokažem. V Kranju me čaka na kolodvoru. Toliko, da se vidiva, veš. Potem se peljem takoj dalje z voznikom.«

»Tudi jaz izstopim v Kranju.«

»Tembolje, Anka, videla ga boš še bolje. Pojdeva pa čisto blizu mimo njega. O, dober okus pa imam. Pa ni treba nikomur ničesar praviti, Bog ne daj. Naposled bi se mi še skujal ...«

»Nikar se ne boj. Tako bogate« in lepe neveste —«

»No, ni sile. Nekaj pa bo že.«

»Kakšnih trideset tisoč ali štirideset?«

»Tako za prvo potrebo, ha, ha! Veš, početkoma sem bila zelo nesrečna, vedno sem mislila, da me hoče vzeti le zaradi denarja. Pa ne. Res me ljubi tudi on. Saj če bi letal za denarjem, bi inseriral v velike liste, in — saj sama veš .... Zakaj si pa tako klaverna Anka? Ali si vedno taka? Ko sva hodili skupaj v šolo, si bila pač vsa drugačna!«

»Oh, ljuba Marta, mene je minilo vse veselje, še pred par meseci sem bila mnogo mnogo bolj vesela, kakor si zdaj ti. Vse je pelo in vriskalo v mojem srcu. Tudi jaz sem bila nevesta. Ali moj — moj ženin me je ...«

»Zapustil?«

Slišal sem šum robca in tiho ihtenje.

»Ti uboga moja Anka. Zakaj pa je bil tak?«

»Zaročil se je z drugo, z bogatim dekletom. Jaz pa nimam nič.«

»Falot!«

»Ne zmerjaj ga, lepo te prosim. Ne morem ga pozabiti.«

»Zaradi denarja. Igral se je s tabo. Škandal! Igrati se s človeškim srcem! O, jaz bi mu že pokazala. Oči bi mu izpraskala, o, gotovo! Grdež! Fej ga bodi!«

Zgovorna Marta je umolknila. Slišal sem le tiho ihtenje nesrečne Ane. Kolesa so se jela pomikati počasneje, stroj je zažvižgal žalostno, žalostno.

»Kranj!« so vpili izprevodniki.

Gospodični sta sedaj istopili. Hitro sem vstal in pogledal čez okno za njima.

Prva, visoka in vitka, je obstala s sklenjeno glavico ob vagonu. To je morala biti Ana. Druga, mnogo manjša pa bolj bujna in živahna gospodična z nekoliko prerdečimi lici, je bila Marta.

»Oh, Anka, tamle je moj ženin, tamle stoji!« je hitela Marta. »Pojdiva!«

Anka pa se ni genila. Obrnila je glavo vstran. Videl sem njene lepe plemenite poteze in njene objokane oči, videl sem njen obraz, ki je bil zdajci bled kakor smrt. In vendar je bil mnogo lepši, nego obraz Martin.

»Kaj ti je, Anka? Pojdiva tamle mimo! Tamle je —«

»Da, tamle je — moj Slavomir. Z Bogom, Marta, z Bogom! Bodi srečna!«

In Anka je hitela proti izhodu. Strmeč je gledala Marta nekaj hipov za njo, potem pa je šla naravnost proti mlademu gospodu. Videl sem, kako je stopila predenj in razburjeno gibala z rokama. Vlak se je zopet začel pomikati. Še sem nekaj časa gledal par na peronu. Naenkrat je zablestelo nekaj svetlega v solncu.

Bil je zaročni prstan, ki ga je vrgla Marta ženinu pred noge.