Na čuvajnici št. 33

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na čuvajnici št. 33
Ivan Baloh
Izdano: Slovenec 45/235 (13. 10. 1917), 2-4.
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vroč, poletni dan. Sam sedim v sobi in čitam časopise. Pa tudi ta vsakdanja dušna hrana ne tekne, četudi je vse sveže in novo. Želim si ven iz nizke, zaduhle sobe, ven v senčni gojzd pod zeleni baldahin košatih dreves, kjer kraljuje sveži zrak in se vsa narava gori od ponosnih zelenih vrhov vitkih jelk pa doli do rubinaste, drobne jagode klanja tistemu, ki je ustvaril to harmonijo.

Nekdo potrka polslišno na vrata. Vedel sem precej, da je otrok. In v sobo stopi mal, nedorasel dečko, čedno oblečen ter vrti boječ svoj klobuk v rokah.

»Kaj bi rad?«

»Prosim, ko bi šli k naši mami.«

»Kam?« Deček se mi je zdel popolnoma tuj.

»Na čuvajnico št. 33.«

»Pa čuvajnice ne spadajo k nam. Ti bi moral iti v sosednjo župnijo, kamor hodiš v šolo.«

»Ata so rekli, da je sem veliko bližje in mama je hudo bolna. Tudi so ata rekli, da greste lahko kar čez predor, ker popoldan ne bo nobenega vlaka in je več kot četrt ure bližje naravnost proti čuvajnici.«

Proseče so bile njegove lepe, črne oči.

»Dobro! Pojdi tje v cerkovnikovo hišo pa reci, naj takoj pozvoni.

Deček je odšel in dolgo časa ga ni bilo nazaj.

Tedaj grem sam in vprašam, če je kdo doma.

Bila je le stara mati, ki je povedala, da je šel gospodar v gojzd po drva in pride šele proti večeru domov, sin pa orje kake pol ure od vasi preč.

Ne bo nič — sem si mislil. Dela imajo dosti, treba bo drugače ukreniti, ker se mudi. Pokličem dečka, ki je hodil po pokopališču ter najbrže čakal, da se kdo vrne.

»Pozvoni, to boš že znal; bova šla sama, drugo bom že sam opravil.«

In šla sva.

Nad čuvajnico št. 33 je tedaj plaval angel bolesti. Mlada, krepka žena, skrbna, ljubeča mati in dobra gospodinja je ležala na postelji. Bila je bleda, smrtnobleda.

Prišlo je hitro, v par dneh.

Vse moči so ji odpovedale.

Čuvaj je šel po zdravnika. Ta je dejal samo dve besedi: ženska bolezen.

»Ali je nevarno?« »Bomo videli.«

Zdravnik je skomizgnil z rameni in odšel,

S tem je vedel čuvaj vse — in nič. Bolezen je bila vedno ista; ni hotelo iti ne nazaj, ne naprej.

Up ga je dvigal, ali sorodniki, ki so jo preteklo nedeljo obiskali, so ga popolnoma potrli.

»Nič ne bo« — to so bile njihove zadnje besede. In vsi upi njegovi so bili strti. Od nedeljske noči je čul na progi in čul pri postelji.

Hudo mu je bilo, da se je ta težki križ vlegel na njegovo hišico.

Kako srečno je živel tukaj že celih deset let! Ko je dobil službo stalnega čuvaja, je poiskal nevesto. Dobil jo je — sebi primerno, pridno, mirno in pošteno.

Na tihi čuvajnici je vladalo rajsko življenje in mladost. Okoli male hišice sta si napravila zal vrtiček, na čuvajniški njivi pridelala vsega, kar sta potrebovala in še več. Družina se je pomnožila. Živeža je bilo dovolj. In če je zmanjkalo, je prinesla ona od doma.

Pri čuvajnici je bil hlev in notri: kravica in dva prešička.

Vse to je šlo v duhu pred njegovimi očmi, ko je slonel otožen pri bolniški postelji.

Sredi sobe se je igrala na tleh najmlajša hčerka. Pela je venomer neko pesem, ki jo je slišala iz materinih ust.

Druga hčerka je iskala zadnjih ostankov v kuhinji . Najstarejši je šel po gospoda. Čuvaj je odganjal nadležne muhe spred obličja bolnice in neprestano gledal v njen obraz.

»Ali ti je kaj boljše?« »O — ja« — odgovorila je ter ga milo pogledala.

On pa ni verjel njenim besedam in komaj čakal, da pride gospod.

Sedaj je zapel telefon — in ga poklical. Pustil je bolnico — in šel v službo.

Silna vročina je vladala na železniški progi. Kamenje je žarelo. Pot je tekel obema raz obraza. Sredi predora je zažarela rdeča luč. Prestrašil sem se. Votlo jc odmevala molitev in nekako čarobno je donel mali zvonček. Ker ni bilo nobenega ropota, sem takoj vedel, da ni vlak, ampak kak čuvaj.

Ko pride blizu mene zakliče: »Brž, brž, se mudi!«

Mislil sem, da je pač bolnik hudo bolan in da se mož boji za svojo ženo.

Prišli smo kmalu iz predora in zagledali zlato solnce.

Kmalu smo prišli tudi do čuvajnice.

Čuvaj obstoji in na glas zakliče: »Vlak je obstal.« —

Teh besed nisem razumel — takrat.

Stopil sem v sobo in hrepeneče so se uprle bolnikove oči v moje.

Čuvaj in dva otroka sta ostala zunaj, mali se je igral dalje na tleh in pel. Bolnica je bila slaba — toda angelsko vdana. Potolažil sem jo — in zdelo se mi je, ko sem odhajal, da ji je boljše.

Obljubil sem ji, da jo pridem še obiskat in se poslovil. Čuvaja ni bilo nikjer.

Minula sta dva dneva.

Ko vstanem, zaslišim mrtvaški zvon pri podružnici. Ker tam ni bilo nobenega bolnika sem takoj sklepal, da je gotovo umrla čuvajeva žena, ker je bila navada, da je pri domači podružnici zvonilo tudi mrličem iz sosednje župnije, ker je bila v bližini.

Pa ni bilo tako.

Že čez par ur pride poved cerkovnik, da je nenadoma umrla neka stara ženica, ki je bila že veliko let bolna.

Popoldne je vročina ponehala in napotil sem se, da obiščem čuvajevo ženo. Rodbina se mi je smilila. Nekaj slaščic sem nesel seboj za otroke. Šel sem čez hrib, mesto skozi predor.

Čuvaj je ravno trgal prvo grozdje. Zelo me je bil vesel. Vstopil sem v sobo in pozdravila mc jc žena s smehljajem. Tudi oči so bile boljše. Kakšen razloček od zadnjič!

Kar odkrito sem ji povedal, da sem že mislil, da je njej zvonilo.

»O ne, že Bog spozna, da sem še potrebna otrokom« — dejala je milo-udano.

Povedala je, da ji je bolje, odkar ji je zdravnik dal zdravil. Pač bo morala še več dni ležati. Povprašal sem še po domačih razmerah ter se prepričal, da je v resnici v hiši gospodinjila vzorna mati in žena. Poslovil sem se prijazno od nje in od otrok.

Zunaj v utici me je čakal čuvaj. Pripravil je na mizici okusnega sadja ter me povabil, naj se odpočijem. Ustregel sem mu.

»Zadnjič ste se mi zdeli tudi vi bolni,« sem ga nagovoril. »Seveda v strahu ste bili za njo, katere bi bilo res škoda.«

»Res sem bil v strahu — in še v kakšnem, in bolan — pa ne na telesu« — dejal je počasi in resno. Vzel je grozd v roke in dejal z močnim glasom;

»Gospod za Vaše življenje se je šlo.«

»Kako? Zakaj?«

Naslonil je glavo na roke in globoko vzdihnil. Kakor bi mu šel težak kamen od srca — se mi je zdelo.

»Resnica! Čujte! Dejal sem fantu, naj reče cerkovniku, da naj gre kar skozi predor, ker je veliko bližje in ne bo nobenega vlaka.

Pa ni bilo tako.

Slonel sem pri svoji bolni ženi ter Vas čakal dolgo in težko. Bal sem se. da mi umrje v mojih rokah, predno pridete. Ko sem pogledal na otroka, sem se težko zdržal, da nisem na glas zaplakal. Le zaradi nje sem se premagal. Kaj bo, če mi umrje, kaj bom sam s sirotami. Zakaj mi hoče Bog razdreti srečo, saj sem vedno vanj zaupal in bil zato zaničevan od svojih tovarišev. Pa se nisem udal! Ko sem tako sanjal in trpel — tedaj me nenadoma pokliče telefon: Progo odprite, izreden tovorni vlak je odšel. —

Strašne besede zame! In Vi ste na potu skozi predor k meni. —

Bil je trenotek, ki ga nikdar ne zabim. Kaj naj storim? Da bi nazaj sporočil, prepozno, ali naj umirajočo ženo — moje vse — samo pustim? Strašna misel se me je lotila: naj postavim sredi proge svojega otroka, ki naj da strojevodji znamenje, da naj vlak ustavi. Ne in ne, mi je reklo srce, potem postavim dvojno življenje — otrokovo in Vaše — v nevarnost. Hitro sem se odločil: Pokoren ukazu progo odprem, otroku ukažem, naj tik čuvajnice stoji s znamenjem, kot je mene videlo neštetokrat, sam pa letim z lučjo v predor nasproti Vam, da Vas rešim. —

In tako se je zgodilo. Srečno sem Vas pripeljal iz predora, predno je prišel vlak. In ko pridemo do čuvajnice, pa zagledam v svoje veliko začudenje, da vlak — stoji.

Zato sem zaklical: »Vlak je obstal.«

Ko ste bili Vi v sobi, sem hitel proti vlaku gledat, kaj se je zgodilo. Pogledam na signal in ta je kazal na: Zaprto. Strojevodja se je čudil, zakaj ne sme naprej. Pregledali smo vse in videli, da se je nekaj pokvarilo. Bilo je kmalu popravljeno. Ko ste Vi odšli, jc kmalu šel potem tudi vlak. Kaj sem pa jaz med tem pretrpel, ni vedel nihče, nihče ...

Ko sem prišel domu in videl svojo ženo tako potolaženo, sem vzdihnil; »Bog mi je pomagal!«

In zopet je globoko vzdihnil.

Molčala sva oba. V mojem srcu je nekaj na tihem govorilo: Revež si, trpin, pa Bog te ni zapustil in te ne bo.

»Res je bilo hudo. Pa ker je nas Bog enkrat uslišal, nas bo še drugič ter dal zdravje nazaj vaši ženi.«

»Bog daj!«

Vstala sva.

»Morda zopet kaj pride.«

»Ne, je fant doma, vas bom malo spremil.«

Obrnil sem pogovor na druge stvari, da bi ga pomiril.

Na razpotju pri križu sva se poslovila.

»Hvala vam za trud.«

»Boga zahvalile!«

»Bom! In tu pri znamenju obljubim, da bom vedno to, kar sem.«

»Bodite!«

In ločila sva se.