Na črni zemlji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Na črni zemlji: Izvirno-slovenska novela
Josip Vošnjak
J. Skalec
Izdano: Slovenski narod 4. april 1873 (6/79), 1–2; 8. april 1873 (6/80), 1–2; 9. april 1873 (6/81), 1–3; 10. april 1873 (6/82), 1–2; 12. april 1873 (6/84), 1–2; 16. april 1873 (6/86), 1–2; 17. april 1873 (6/87), 1–2; 18. april 1873 (6/88), 1–2; 19. april 1873 (6/89), 1–2; 24. april 1873 (6/93), 1–2; 26. april 1873 (6/95), 1–2; 29. april 1873 (6/97), 1–2.
Viri: dLib 79, 80, 81, 82, 84, 86, 87, 88, 89, 93, 95, 97
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. dno

Škoda za moje solzne oči,
Ki so tebe gledale;
Škoda za moje bele roke,
Ki so tebe objemale.

Narodna pesen.

I.[uredi]

Strel poči. — Lovski pes drevi za ranjenim kljunjačem.

V tem hipu zakriči žensk glas: Jezus-Marija! Deklica plane izza grmovja na prosto ven, kjer stoji mladenič v lovski obleki, sproženo puško v rokah.

— Za božjo voljo, kaj pa je? kliče mladi mož, povesi puško ob sebi in hiti proti deklici.

Ona, bleda ko sneg, omahuje, nagne glavo in se zgrudi na kup šote, tik jarka nakopičene. Iz rokava pa jej doli po roki curlja rdeča kri.

Mladenič v smrtnem strahu poklekne zraven ležeče deklice. Vzdigne njeno glavo, naglo razpne jopo in ves zmeden jej poškropi lice z vinom, katerega je soboj imel v čutarici.

Deklica globoko vzdahne in izpregleda. Začudena se ozre mladeniču v obraz, ki nad njo nagnjen zdaj radostno vsklikne: — Hvala bogu! še živi.

Deklica se mu skuša izviti iz rok, hoče popravljati si razpeto jopo; a oster bol jej prešine desno roko. Na novo se preplaši, ko vidi od nje kapati kri.

— Oj, oj! ihti in solze jej stopajo v oči.

— Nesrečna ura, ki me je gnala na lov! vzdihne mladenič in skoči v bližnji jarek, po katerem je zastajala voda, ter je zajame v svoj klobuk. Kmalu se zopet vrne. Deklica si je v tem, da si v žarečih bolečinah, potegnila rokav do ramen. V sredi belih podlaket so se kazale tri male rane, iz katerih je še zmirom kri silila.

Mladenič zopet poklekne, vzame svojo belo ruto, jo omoči v vodo in kri od ran rahlo odmiva. Nekoliko pomirjen, ko vidi samo tri ranice, vpraša deklico:

— Pa kako si vendar le-sem prišla? Vso pomlad hodim po lovu v teh krajih, pa nikoli še nijsem srečal človeka.

— Bila sem na Igu pri večernicah in šla tu črez močvirje domu.

— Domu? Ne vem blizu za nobeno hišo.

— Da, da! odgovarja deklica; ne daleč od tod blizu mesta stoji naša hišica, tam sva z očetom.

— In kako ti je ime? vpraša zdaj mladenič.

— Jerica.

Seznaniti se moramo. Zato naj ti povem tudi jaz svoje ime: Anton.

— Oh, začne zopet Jerica, kaj bodo oče rekli, če ne bodem mogla delati.

Anton tolaži deklico, katerej so iznova solze iz očij kapale. Oveže jej rano s svojo ruto. Jerica skuša vstajati. Anton jo prime za zdravo roko in jej pomaga.

Ko zdaj deklica v čedni nedeljski obleki pred njim stoji, zavzame se Anton njene šibke, gibčne rasti in milega, skoro bledega obraza, iz katerega ste nedolžno gledali plave oči, sedaj motne od prelitih solz.

— Spremljal te bodem do doma; reče Anton.

— Nij treba, gospod! rana me samo še malo peče. Mislim da ne bode nič hudega.

Jerica gre naglo naprej po stezi.

Anton vzame puško, vrže si jo črez ramo in hiti za deklico. Ko jo dojde, prime jo pod pazduho in stopa skoro plah zraven nje po grčasti celini. Pes pa veselo skače okolo nju, zdaj spredaj, zdaj zadaj.

II.[uredi]

Pred štiridesetimi leti, ko se je vršila ta prigodba, segalo je ljubljansko močvirje po vsem desnem in levem bregu Ljubljanice od Krima doli do mesta. Šota se je precej obilno rezala, pa samo ob robu tadaj še velicega močvirja.

Tačas je stala na desnem bregu Ljubljanice par streljajev od tam, kjer se Ižica izteka, mala lesena bajta. Postavil jo je bil mestni lastnik tega dela močvirskega, da so ob času poljskega in močvirskega dela delavci v njej imeli zavetje in prenočišče.

Bila je prav bajta, zbita iz brunov na pol otesanih. Streha s slamo in deskami skrpana je le za silo branila dežju. Mala okna pa so slabo razsvetljevala zakajeno hišo.

V tej koči je že več let stanoval stari Matevž s svojo edino hčerko Jerico. Mož je prišel v te kraje, nikdo nij vedel od kod, nikdo ga nij poznal. Bil je čuden človek; ves teden je rezal pridno šoto, nedelja pa, ta je bila njegova. Že dopoldne sedel je v krčmi in tam posedal ves božji dan do pozne noči. Pa ves čas nij izpregovoril dosta besedij, nij se zmenil za nikogar in nij občeval z nikomer. Goste megle dima je puhal iz svoje pipe. Vmes je dajal donašati vina, da so mu proti večeru lica vedno bolj rumenela in se mu naposled oči svetile, kakor žrjavica. Iz početka so se mu skušali bližati njegovi tovariši, delavci na močvirji; pa se je odurno odrezal, da so ga radi v miru pustili.

Jerica je morala v hiši vse opravljati, sicer pa se staremu Matevžu nij poznalo, da bi se dosta brigal za svojo hčer. —

Bilo je v popoldnevnem času; megla se je začela kaditi iz močvirja in se polegala po dolini, ko prideta Anton in Jerica do bajte. Vrata so bila samo prislonena. Kljuka do hišnih dveri je bila skrita pod pragom, odkoder jo vzame Jerica in odpre.

Oba vstopita.

V izbo stopivši se je Anton zavzel čednosti in rednosti, da si je hišna oprava bila prav priprosta; klop in miza je bila osnažena, na stenah pa so visele na steklo starinsko malane podobe svetnikov.

Anton postavi puško v kot in se vsede na klop, katero je Jerica naglo še bila obrisala. Tudi ona se vsede.

— Te še boli roka? vpraša Anton skrbno.

— Toliko da čutim, nij tako huda; reče Jerica in se hoče smijati, če prav se jej pri vsakem gibanji vidi, da jo rana še mora hudo skleti.

— Jutri pripeljem zdravnika, da pregleda, če nij kako svinčeno zrnce ostalo v ranah.

— Čemu, gospod? to na roki bode že samo zacelilo.

— Si prav jezna na mene, da sem te tako hudo poškodoval?

— Saj nijste nalašč storili. Sama sem si kriva, da nijsem hodila po navadnem potu.

— Pa zakaj se vendar nijsi prej oglasila?

— Zagledala sem Vas še le tačas, ko ste vzdignili puško do rame. Hotela sem upiti, pa že je počilo proti meni in tako sem se prestrašila, da se mi je kar zavrtelo po glavi.

— Uboga deklica! miluje jo Anton. Tudi jaz sem se ustrašil, kakor še nikoli. Zdaj pa položi roko na mizo, jaz pa ruto zopet namočim v mrzlo vodo, da te bode bolje hladilo. Je-li kaj vode v hiši?

— Da, v veži v škafu; in Jerica hoče vstati. Pa Anton jo sili nazaj na sedež, hiti sam v vežo in se kmalu vrne s polnim korcem vode, katera je nevajenemu nosaču pluskala na vse strani čez rob posode. Jerica se nasmehne in tudi Anton se začne smijati.

Srečna mladost! Skrb in bolest in žalost tebi, kar umetni disakordi v godbi; jedva nesoglasje razžali uho in že done tem prijetnejše ubrani glasovi.

III.[uredi]

Anton, kakih dvajset let star, krepek mladenič, je bil sin bogatega ljubljanskega trgovca Menderja. Vrnil ee jo bil nedavno iz potovanja, kamor ga je bil oče poslal, da si ogleda svet in se izuri v veliki trgovini. Zdaj je delal v komptoaru svojega očeta, vendar se pogosto oprostil in kot strasten lovec hodil na lov po močvirji.

Anton postavi vodo na tla, rahlo odvije ruto, jo namoči in zopet ovije okolo predlakta.

In zdaj sedita drug tik druzega. Na okna je tiščala gosta bela megla, okrog in okrog nij slišati glasu. Vse tiho in mirno. Bilo jima je, kakor da sta sama na svetu. Pa samo kratko časa molčita, potem se zopet začneta razgovarjati. Besedujeta tako zaupno, kot da bi se že zdavnaj poznala in ne stoprv prvikrat v svojem življenji srečala.

Jerica mora pripovedati, kako je prišla z očetom v te kraje. Imeli so pod Gorjancih malo kmetijo in prav srečno živeli, dokler nijso mati umrli. Jerica je bila tačas v 8. letu. Po smrti matere so oče hudo tarnali, nij jih več veselilo nobeno delo; naposled so vse prodali in kupili so to bajto in kos močvirja okolo nje.

— Tukaj zdaj živiva, konča Jerica svojo kratko povest. Vse bi bilo dobro, ko bi oče … Jerica nij končala svojega govora in žalostno gledala v tla.

— Kaj? vpraša Anton radoveden.

Jerica ne odgovarja, vzpogleda in reče:

— Mrači se, teško bodete hodili po temi.

— Ne skrbi za to, deklica, poznana mi je vsaka steza.

In Anton še ostane; tako prijetno in domače se mu zdi v tej prosti izbi, kakor nikoli v elegantnem salonu. Jerica pa se skoro veseli, da še ne odide. Jako dolgi in pusti so vselej nedeljski večeri, ko mora bedeti in čakati očeta.

Denes pa ure tako hitro tekó. Ta mladi gospod ve toliko lepega pripovedovati, kaj vse je videl po daljnem svetu in o čemer se Jerici še sanjalo nij. In kako lepo govori!

Noč je že zdavnaj nastala; na mizi je brlela lampica in Anton je še zmirom sedel tik Jerice, da si ga je večkrat opominjala, naj se odpravi domu. Pričakati hoče očeta, da se z njim dogovori.

Bližala se je polnoč, ko se zasliši ropotanje okolo hiše; Jerica hiti svetiti črez prag in za njo opotekaje se stopa teško v hišo oče Matevž. Ves zavzet gleda na mladega gospoda, ki je vstal izza omizja in ga pozdravljal. Mrmra nekoliko jeznih besedi in se spusti na klop z osornim vprašanjem: »Kdo je pa ta? Kaj bi rad?« Anton kratko pove, kaj se je pripetilo, a Matevž vse samo na pol sliši, pogleda zdaj Jerico, zdaj Antona in končno zameži in zadremlje.

— Trudni so oče, šepeta Jerica, hoteča izgovarjati svojega očeta. Videti je, da je je sram.

— Tedaj odidem, reče Anton in vzame svojo puško.

Jerica ga spremlja v temno noč. Poprej pa je vžgala svečo v svetilnici, da si Anton sveti na potu.

— Ko bi imela zdravo roko, vzdihne Jerica, veslala bi Vas s čolnom po Ljubljanici do mesta.

— Če imate čolnič, pa se sam vozim, jutri pa čoln ko kacem Krakovcu pošljem, pravi Anton vesel. — Saj bi ne bilo prvikrat.

In Jerica sveti z lučjo naprej do tiho tekoče vode Ljubljanice, kjer je bil čolnič privezan. Anton stopa za njo in gleda z dopadajenjem gibčno deklico, okolo katere je plaval čuden svit po svetilnični luči orumenele megle.

Anton skoči v čolnič, postavi svetilnico na sedež in klice svojega psa, pa zastonj; pes gleda od daleč svojega gospoda, začne tuliti in lajati, v čoln pa ga nij moč spraviti.

— Pa letaj po bregu! reče Anton nejevoljen, prime verigo, katero je bila deklica odvezala, seže Jerici za slovo v roko potem prime za veslo. Jerica z nasmehom še s svojo lepo nožico pomaga odriniti čolnič.

— Lehko noč in srečno veslajte! kliče za odhajajočim.

— Lehko noč, Jerica! jutri se vidiva, odmeva iz čolna, ki že plava proti sredi Ljubljanice.

Jerica pa na bregu stoji in gleda doli po vodi, odkoder se sliši šum veslanja, odkoder se sveti mala lučica; vedno dalje in manje, da je skozi gosto meglo samo še kakor drobna kresničica videti. Tudi ta zgine; tma in tihota leži nad vodo. Jerici pa postane teško pri srci.

Počasi gre proti domu; na enkrat priskače pes in se spenja po Jerici.

— Tedaj nijsi šel za svojim gospodom? Pa pojdi z menoj! Jerica boža psa po glavi in ne se čuti več samo.

IV.[uredi]

Bilo je drugega dne.

Po Ljubljanici navzgor plava čolnič; Anton na zadnjem konci stoječ vesla s krepko roko in se pogovarja z ranocelnikom, katerega pelje do ranjene deklice. Bil je lep pomladansk dan; škrjančki so se zibali v čistem zraku in veselo žvrgoleli in tudi Antonu je bilo tako lehko pri srci.

Ko se bližata kraju in Anton nad visokim bregom Ljubljanice zagleda streho znane koče, vzame puško dvocevko in v zrak ustreli. Dim od strela se nij še razkadil in že priskoči Antonov pes na breg, in ko izpozna svojega gospoda, vrže se v vodo in plava do čolna.

Anton hoče psa v čoln vzdigniti, se nagne in ga prime za vrv okolo vratu. V tem hipu se mu noga spodrsne in z glavo naprej se prekucne v vodo.

Jerica, ki je ravno došla do brega, strahom zavpije, pa Anton je že nad vodo z glavo, si jo otresa in lehkomisleno plava namesto v čoln do bližnjega brega. Tam zgrabi za močno vejo vrbovja in išče tal z nogami. Breg pa je tu strmo padal, tal so bila mehka in blatna in Anton skuša zastonj pomagati si na trdo zemljo. Jerica mu roko nasproti moli, pa ga ne more doseči. Vleže se tedaj na tla, se oklene z desno, da si jo hudo boli, vrbe, ki je tu stala. Potem se z životom nagne globoko doli proti mladeniču, kateri jo prime za levo roko. Ko se Anton dotakne nežne njene ročice, čuti, kakor da bi ognjena moč se razlila po njegovem telesu, krepko se vzdigne in skoči na breg.

— V marcu kopat se je pač še prerano, pravi Anton in se začne smijati svoji nesreči, otresaje si mokroto z obleke. Vse je teklo od njega.

— Le hitro v toplo hišo, sili Jerica, še vsa preplašena.

Zdaj kliče ranocelnik Antona. Sedel je v čolnu in nevajen veslanja se zastonj skušal bližati bregu. Ko se je Anton prekucnil v vodo, skoraj da bi se zvrnil bil čoln. Ranocelnik se je s vso silo oklepal z rokama stene, da nij padel v vodo. Samo klobuk je izgubil, ki je sredi Ljubljanice plaval zraven Antonovega doli proti mestu.

Ko Anton zagleda ranocelnika, kako ves spehan v čolnu čepi, ki se vedno vrti v okrogu, se mu na glas smeje. Naposled se posreči ranocelniku, pri veslati do brega. Pes na Antonovo kazanje plava za klobukoma ter ju zaporedoma privleče na suho.

Vsi trije zdaj hite do koče. Toplo je bilo v njej. Jerica prinese očetovo nedeljsko obleko in zapusti sobo, da se Anton preobleče. Antonu sicer nij dopadalo rašnjato odelo starega Matevža, pa udati se mora. V kmeta preoblečen pokliče Jerico. Deklica se nasmehne, videča mestnega gospoda v taki obleki.

Ranocelnik resno vpraša: Kje je bolnik?

— Pri nas nikogar nij bolnega, reče Jerica se smijoča.

Ranocelnik zgrbanči čelo in se obrne proti Antonu.

— Gospod ranocelnik bode pogledal rane na tvoji roki, zato sem ga pripeljal.

Jerica se brani, a naposled odveže ranjeno roko. Ranocelnik, že bolj prileten mož, si dene očale na nos, potem potegne iz žepa svoj etuvi in razpoloži na mizo nožiče, škarjice, kleščice, da Jerica strahom hoče pobegniti. Anton pa se vsede zraven nje, jo prime z eno roko okolo pasu, z drugo pa jej glavo obrne na stran in pokrije oči, da ničesar ne vidi. Jerica zdaj mirno sedi, glavo naslanjaje na ramo Antonovo. Ranocelnik preišče rane in najde v njih svinčena zrnca. Dolgo z železno iglo vrta po ranah, da se je prikazala kri in se Antonu smilila deklica. Ona pa se nij genila in zatajila svoje bolečine.

Naposled ranocelnik odloži orodje in reče: — Dobro je, v štirnajstih dneh se bode rana zacelila. Zdaj pa se mudi v mesto, ako se Vam poljubi, gospod.

Antonu se pa nij poljubilo že oditi; izgovarjal se je na še mokro svojo obleko.

— Vas bodo pa oče veslali, reče Jerica in hiti po očeta.

Stari Matevž pride, osoren in čmeren. Anton mu zopet vse pripoveduje in da bode rad škodo povrnil. Stari kima z glavo:

— Dobro! mrmra in odide z ranocelnikom.

Anton in Jerica sta zopet sama v hiši …

Matevž se proti večeru vrne in zdaj se odpravi Anton.

V.[uredi]

Prva ljubezen! Kakor žarki pomladanskega solnca skozi pokline ledu in snega se prikradejo do zemlje, ogrevajo in prebude jo, dokler ne vrže raz sebe belo-hladno odejo in se vsa sveti v nevestinem kinču; tako priseva prva ljubezen v srce divje mladosti in vzbuja vse blage tajne čute v prsih. Pa solnce poletno pripeka ter svojim plamenom cvetje požge. Jesenski veter brije po suhih strniščih. Mrzla zima pride in pokriva snegom zemljo in srce. Skozi ledene šipe pa ti samo še kedaj zabliska v svetih trenutkih — spomin sladke prve ljubezni. —

Anton je vsak popoldan priveslal iz mesta, hodil malo po lovu, potem pa se oglasil v koči in vselej je bilo že kasno na večer, ko se je odpravil. Njemu se je zdela sveta dolžnost, po njem ranjeno deklico obiskati, dokler se ona popolnem ne ozdravi. Vsak dan je sam zavezaval jej roko in skoraj tiho obžaloval, da rane tako naglo celijo. Jerica pa se mu je vedno bolj prikupila. Nedolžnega in veselega srca je res bila podobna divji roži, katera skrita za trnjem cveti.

Anton je kljubu svoji mladosti prehodil bil dosti sveta ter imel dovolj priložnosti seznanjati se z gospicami tako zvanih omikanih krogov. Pa niti ena mu nij vzbujala gorkejših čutov, hladno je šel mimo vseh, da si so njegovi starši srčno želeli, da bi izbral si nevesto in prevzel trgovino.

Zdaj pa, odkar je po takem čudnem načinu seznanjal se s priprosto kmetsko deklico, čutil je v sebi nekak doslej neznani nemir, kateri se je samo polegel, kadar je sedel zraven nje, se dotaknil njene bele roke, jej gledal v iskre plave oči. Anton nij še in nij hotel premišljevati, kaj mu razburja kri in ga vleče do lepe Jerice.

Bila je nedelja, druga, odkar se je prigodila ona nesreča. Matevž je po svoji navadi sedel v krčmi. Jerica pa je šla do brega Ljubljanice ter se vsedla pod vrbo, kjer je ondan Antonu pomagala na suho in gleda doli po vodi, ali se že prikaže čolniček. Antonov pes, ki je zdaj večkrat ostajal pri deklici, se vleže zraven nje, jej položi na koleno svojo gladko glavo in tudi pazljivo gleda v daljino.

Čolnič se prikaže, Anton v njem stoji in vesla. Ko vidi Jerico, vihti klobuk. Jerica hitro vstane; vsa kri jej sili v lice, srce tako naglo bije, da si mora roko na stran pritisniti. Anton hitro vesla, obrne čoln do brega in skoči na suho.

— Ali si me pričakala? vpraša Anton.

— Da, gospod!

— Kaj, gospod! Jaz sem Anton. Tako me kliči. Misli si, da sem kmetski fant; šali se Anton.

— Kako si morem to misliti, ker ste gospod? odvrne zarudela Jerica in se začne smijati.

Prideta do koče in se vsedeta na klop pred hišo. Solnce toplo in jasno sije in vabi pomladne cvetice na dan. Anton vzame puško ter jo hoče nabiti. Jerica se odmakne.

— Mar se mene bojiš?

— Pa zares, pravi Jerica, da me zdaj prestraši vsak strel, kakor da bi mene zadelo.

— Kako je z rano? daj pogledati, veli Anton, odloži puško in prime njeno roko. Ona mu jo odtegne.

— Saj je že dobro; še ne čutim več, kje sem bila ranjena.

— Vendar pokaži.

Jerica mu roko prepusti. Anton jej zavije rokav jope nad lakti, in odpne gumpič belih rokavec. Kjer so bile rane, vidijo se zdaj samo še tri rdeče pikice. Rahlo prime tresočo se deklico okolo pasu, jo pritisne k sebi in kliče: Jerica, ti moje srce!

In Jerica? Ali ve, kaj se z njo godi? Izviti se hoče, bežati, pa onemogla sloni v naročji Antona, ki rahlim glasom šepeta:

— Jerica, moje življenje! me tudi rada imaš?

Prsa se jej visoko vzdigujejo, solze se udero iz oči.

— Govori, govori, moja zvezdica! sili Anton.

Kako bi govorila, ko jej Anton ustnice zatiska s poljubi, ko jej srce hoče počiti od neznane radosti! Vzdigne roki, naglo se oklene Antona in šepeta: Moj! …

VI.[uredi]

Gospod Mender je bil bogat trgovec v Ljubljani. Nemec po rodu je prišel v to mesto kot trgovinski pomočnik k premožnemu kupcu. Vedel se je svojemu gospodu, še bolj pa njegovi hčeri priljubiti tako, da je z roko edine hčere dobil po tastu hišo in blago. Mender je razširjal svojo trgovino in posrečilo se mu je, namnožiti si imetje.

Da si pa je pripotoval v deželo brez vsega premoženja in je vse, kar je bil, imel zahvaliti domačemu ljudstvu, vendar je v svoji oholosti, kot Nemec zaničeval deželo in njene prirodne prebivalce, zlasti pa slovenski jezik, katerega se je samo za silo govoriti naučil. Najhujše mu je tedaj bilo v rodbini, da njegova žena malo vajena nemškemu govoru je doma s sinom govorila v svojem materinem jeziku.

Ko se je oženil, nij bil več v mladostnih letih; živel je potem več let v zakonu, predno mu je žena porodila edinega sina A. Anton je bil ponos in veselje svojih staršev, in tudi on jim je bil srčno udan, ter vse storil jim na radost. Ko se je Anton vrnil iz potovanja, stopil je v očetov komptoar, in se skazal spretnega v vseh trgovinskih zadevah. Oče ga pa nij silil k rednemu delu in rad pripustil, da se je po svoje razveseljeval, češ, kadar bode oženjen in sam imel trgovino, ne bode mu več ostajalo časa za zabavo.

Vendar se je staremu Menderju začelo čudno zdeti, ko Antona že vso pomlad po cele tedne popoldne nij blizu in se pogosto vrne kasno po noči. Anton se je sicer izgovarjal, da hodi po lovu; pa zakaj ga nij vsaj do večerje nazaj?

Naposled sklene Mender poizvedavati, kamo zahaja sin. Naloži veliko to opravilo svojemu najstarejšemu komiju, na katerega se je smel popolnem zanašati. Komis drugi dan zasleduje Antona in ko ga vidi odveslati, vzame si tudi on čoln pri njemu znanem ribiču, ki ga mora za Antonom voziti, vendar tako oddaljeno, da ga Anton ne more spoznati. Že so nad vtokom Ižice. Zdaj vidi od daleč Antona se bližati brega, kjer je stala deklica, hitro skočiti na suho in oba oditi.

Komis čaka in ko nikjer ne vidi človeka, dá se voziti do mesta, kjer je bil privezan Antonov čoln. V tem poizve od ribiča, da edina hišica daleč okolo je Matevževa bajta, katere streha se vidi. Komis pošlje ribiča gledat za mladim gospodom, ki je tu stopil iz čolna. Ribič gre in se vrne črez nekoliko časa, okolo ustnic pomenljiv posmeh.

— Mladi gospodič sedi na klopi zraven Matevževe dekline in kakor se kaže, si nijsta v sovraštvu.

Komis ostrmi, pa tako neverjetno se mu zdi to, kar je slišal, da se začne glasno smijati.

— Mar se Vam hlodi po glavi? Mladi gospod se pač mudi pri hiši, predno gre na lov. — Nu, če mislite, pa naj bo tako, reče ribič nejevoljen.

Komis sklene tako dolgo čakati, da se vrne Anton. Ribič vesla s čolnom malo višje, kjer je bilo gosto grmovje. Komis ostane v čolnu, ribič pa gre po močvirji, kjer najde Matevža šoto režočega, ga nagovori, a ta ga niti ne pogleda ne. Vidi Antona s puško in psom oddaljiti se od bajte, pa nij poteklo pol ure, ko zopet nazaj pride, Jerica pa mu nasproti hiti.

— Vrag si vedi, kaj to pomeni, mrmra ribič.

Mračilo se je že, ko pride Anton z Jerico do brega. Komis vidi svojega mladega gospoda objemati deklico, potem skočiti v čoln in odveslati.

Zdaj tudi on z ribičem za njim vesla v mesto.

Gospod Mender svojim ušesom neče verjeti, ko sliši poročilo iz ust svojega zaupnika.

— Tudi meni se je smešno zdelo, reče komis spoštljivo, pa kar sem videl z lastnimi očmi, temu moram verjeti.

— Dobro, odgovori Mender po daljnem premišljevanji, pojdem sam gledat takoj jutri. Vas pa prosim, da o vsem molčite.

Pa tudi Matevž je naposled se začel čuditi in kolikor toliko premišljevati, kaj to pomeni, ko je nekolikokrati zvečer vrnivši se od dela domu, v hiši našel mladega mestnega gospoda. Iz početka, dokler je videl Jerico z zavezano roko, moral si je misliti, da pač pride pogledat, ker je on kriv njenej nesreči. Ko ga pa tudi pozneje še parkrat pri hiši najde, mu počne stvar sitna postajati, da si mu se še sanjalo nij od tega, kaj se je godilo med Jerico in Antonom.

Vendar bi naposled tudi Matevž bil prišel do kakega sklepa; pa nij mu tega trebalo. V tem je že Antonov oče storil nagel in nepričakovan konec izletom svojega sina.

Anton in Jerica še nijsta slutila nevihte, katera se je nad njima zbirala. Saj pa jima tudi nij bilo prostora v prsih za drugo čutilo, nego da se ljubita. Kaj bode iz te ljubezni, kam ju tira plamteča strast? tega vprašanja si niti Anton niti Jerica še nijsta stavila.

VII.[uredi]

Mender se res odpravi drugi popoldan kmalu potem, ko je videl sina oditi v lovski obleki s puško na rami. Anton gre po starem trgu črez sv. jakobski trg in se zavije pri rožnih ulicah do Ljubljanice, kjer je bil privezan njegov čolnič. Skoči v njega, ga odveže in odvesla. Ko se Antonov čoln več ne vidi, pokliče gospod Mender ribiča, da ga pelje Ljubljanici navzgor. Na mestu, katerega mu je bil popisal komis, vidi čolnič privezan pri bregu. Veli ribiču, naj ga tukaj pričaka, dokler se ne vrne iz močvirja, kjer ima opraviti. Stopi iz čolna na breg in si radoveden ogleda kraj; potem gre počasi proti bajti, katero je videl pred soboj …

V hiši blizu okna je sedela Jerica, šivanje v rokah. Starega Matevža nij bilo doma. Denes Jerica nij pričakovala Antona, tem bolj jo je osrečil njegov prihod. Vsedel se je zraven nje in njen mili obraz obračal do sebe, da jej gleda v svetle oči. Jerica se šegavo smehlja in žuga z iglo, ki jo v roki drži, porednemu mladenču, da bi se ga ubranila. Kaj jima je v tem blaženem trenotji mari za ves svet? …

Senca zakrije okno. Oba izpogledata, pa ničesar več ne vidita. Stopinje se slišijo v veži. Dveri se odpro in v izbo stopi — gospod Mender.

Anton, spoznavši svojega očeta, kvišku plane, kakor da bi strela bila treščila v hišo kliče ves bled: moj oče!

Mender obrne svoje pekoče oči na deklico. Jerica je s početka zvedavo gledala neznanega jej tujega gospoda; zdaj pa pred tem zbadljivim pogledom se strahom začne tresti. Primakne se nezavedno bližje Antona, kakor da bi zavetja iskala pri njem.

Menderju zaigra zaničljiv posmeh okolo ustnic, pa kmalu kaže svoj miren, gladek obraz ter reče prijazno sinu po nemški:

— Veseli me, da te najdem; mislil sem, da še hodiš po lovu, pa vidim, da se tukaj malo odpočivaš. Opraviti sem imel na močvirji in če ti je volja, greva lehko skupaj domu; moj čolnič čaka.

Antonu se vrti po glavi. Kaj pomeni prihod očetov, kaj njegov nagovor? Ali že ve za vse ali še ničesar ne sumi? Ves zmeden se vzdigne, mrmra, da mu denes nij več za lov ter se odpravi. Stari gospod odpre dveri in čaka, da Anton vzame puško in klobuk.

Med vrati se Anton še enkrat obrne, vidi Jerico vso bledo sloneti pri oknu; neznana bol mu prešine srce. — Jerica! kliče tresočim se glasom in hoče planiti nazaj k njej. Pa oče ga prime s trdo pestjo, ga pritisne črez prag in za soboj zaloputne dveri. Jerica nij razumela nemškega govora, videla samo, da stari gospod odpelje njega, ki jej je vse na svetu, slišala je samo obupajoči klic Antonov.

Vzklone se po konci, hoče hiteti za odhajajočim: pa moči jo zapuste in onemogla se zgrudi nazaj na klop. Obraz si pokrije z rokama: žareče solze pritekó.

VIII.[uredi]

Stari Mender je trdno držal sina pod pazduho. Anton nij vedel, kako je prišel do čolna, kako do Ljubljane in v očetovski dom. Po vsem potu nista niti oče niti sin besede spregovorila. Doma pelje Mender sina v njegovo sobo ter mu reče mirno pa odločno:

— Jutri se odpelješ na Dunaj, v trgovinskih zadevah, da veš. Tedaj se pripravljaj na pot.

Mender odide in pusti sina samega.

Anton se vrže v fauteuil, strašne misli mu roje po glavi, nekončni obup se ga polasti. Da bi mogel umreti, da bi z njim umrla Jerica, zedinjena bi bila na veke. Pred oči mu stopi podoba nesrečne deklice in debele solze mu začno kapati po licih.

Tiho se bliža mati Antónova; slišala je prihod sinov in gnalo jo je k njemu.

Ko ga zagleda vsega v solzah, v največo žalost utopljenega, prestraši se, hiti k sinu, objame ga in reče milosrčno:

— Moj Anton, o Bog, kaj se ti je pripetilo? Povej svoji materi.

In vboga mati, predno more Anton odgovoriti, začne sama glasno plakati.

V tem se vrne gospod Mender in kliče očitajočim glasom:

— Anton!

Po tem se oberne k materi:

— Tedaj ti je povedal Anton, da se mora za nekoliko časa odpeljati na Dunaj? In zaradi te kratke ločitve tako tarnanje!

Mender resno pogleda svojega sina, kateri se silno skuša umiriti; mati pa, res misleča, da slovo Antona tako žalosti, prigovarja mu s tolažljivimi besedami.

Drugo jutro rano se Anton odpelje.

Staremu Menderju se je kamen odvalil od srca, ko so konji odderdrali s kočijo, v kateri je tiho v plašč zavit slonel Anton bled in potrt.

Mender si je že izmislil načrt, kako poravnati to sitno stvar. Nij si mogel domisliti, da bi njegov Anton, sin bogatega trgovca, olikan in vajen na najodličnejše mestne kroge, resnično mogel ljubiti prosto kmetsko dekle.

— Dolgčas in vroča mladeniška kri ga je zapeljala k tej nespametnosti, mrmra. Pa storil jej bodem nagel konec. Ukrotil bodem to zvito, ničvredno druhal, če ne drugače, z denarji.

IX.[uredi]

Nekoliko dni po odhodu Antonovem gre gospod Mender na močvirje k staremu Matevžu.

Jerica je ravno prišla do brega, ko se je čoln približal. Ko bi bil Anton! Pa kmalu spozna starega gospoda, ki jej je v strašnem spominu, in kakor oplašena srna zbeži v grmovje.

Mender najde hišo odprto, a nikogar doma; gre gledat okolo in najde naposled na močvirji starega Matevža.

— Ste Vi gospodar te hiše?

— Da, reče kratko Matevž.

— Govoril bi rad z Vami.

Oba gresta k bajti in se vsedeta na klop.

— Jaz sem ljubljanski trgovec Mender.

Ko Mender svoje ime izreče, ostro pogleda Matevža, pa mož hladnokrvno puha iz pipe in se še ne ozre po govorniku.

— Da ne trativa časa, nadaljuje Mender; kupiti si mislim nekaj zemlje na močvirji; morebiti je na prodaj vaša hiša.

— Nij! odgovori kratko Matevž.

— Koliko ste Vi dali za to zemljišče? vpraša Mender.

Matevž po strani pogleda Menderja, premišljuje, potem čmerno godrnja:

— Petdeset tolarjev!

— In jaz Vam dam dve sto tolarjev; meni dopada ta kraj.

— Ne prodam! reče Matevž in se nemirno pomika na klopi.

— Tudi za tri sto ne?

Mender potegne iz žepa debelo mošnjo ter jo vrže na klop, da zacvenkljajo križaki in zlati.

— Tri sto tolarjev! Matevž počasi ponavlja te besede, goste megle dima puhteč.

— Velja, Vaše je, za štiri sto tolarjev! Menderju se lice razvedri. Odpne mošnjo in našteje sto tolarjev.

— Drugih tri sto dobite pri podpisu pogodbe v treh dneh.

— Že prav!

Matevž šteje počasi tolarje in jih potem zaveže v ruto.

— Samo še to bi rad, pravi zdaj Mender, da v osmih dneh se odpravite.

— V osmih dneh? Ne gre. V štirnajstih pa.

— Tedaj v štirnajstih. In kamo, vpraša Mender, greste od tod?

— Na Dolenjsko nazaj. Tam je vino.

Starec se veselo in topo namuzne.

Mender zmirom prijaznejši postaje:

— Vi imate hčer?

— Imam.

— Ni-li domá?

— Da domá; reče Matevž in na izrečeno gospodovo željo kliče glasno: Jerica!

— Imam jej nekaj poročati. Po nesreči je bila ranjena po mladem človeku …

Matevž prikima.

— Mladeneč je moral naglo odpotovati in je meni naročil, naj prinesem deklici nekako povračilo za prestane bolečine.

Matevž nekaj mrmra in pokaže deklico, ki se je plaho približala na klic očetov. Potem gre v hišo, vtakne denar pod slamo v postelji in se zopet vrne. Ko zagleda Jerico, jej reče, da hoče ta stari gospod z njo govoriti, in gre na delo.

— Pojdiva v hišo, reče Mender prijazno Jerici.

Deklica uboga. Srce jej trepeče, rudečica jej polije obraz.

— Mladi gospodič, katerega sem tukaj bil našel, zapustil je Ljubljano.

Jerica se opira z roko na mizo, da ne omahne. Teško diha.

— Za bolečine, nadaljuje Mender, pošlje ti dvajset zlatov.

Mender zopet odpre mošnjo in začne naštevati zlate.

Jerica si pokrije obraz in bridko mrmrá:

— Dvajset zlatov!

— Se ti mar zdi premalo? vpraša Mender hladno.

— Nič! nič! kliče Jerica in odbrani z roko.

Mender obledi od jeze.

— Mar misliš več dobiti po tožbi?

— Jaz, po tožbi? — Jerica izpogleda; pá kakor kačji pik jo zadene ostri pogled Menderjev.

— Tedaj vzemi!

Mender vrže zlate na mizo in naglo odide.

— Obdržite svoj denar! kriči deklica; nazaj mi dajte njega!

Pa Mender ne sliši več njenega glasú; z nagubanim čelom hiti do čolna.

Jerica se vrže obupajoča na kolena, lomi si roki in stoče:

— O bog! da bi umrla.

X.[uredi]

Anton je že več dnij na Dunaji. Hrup velikega mesta, nov življenski položaj, opravila, katera mu je oče bil naložil, ne dado mu dosta premišljevati prigodeb zadnjega časa. Samo spomin na ubogo deklico mu teži srce.

Dojde mu pismo od očeta. Po raznih trgovinskih naročilih nadaljuje: »Ne bodem ti očital tvoje nepremišljenosti. Mlada kri je vroča kri brez presodka. Rad pozabim mladostno zmotnjavo. Da ti pa tudi tvoja vest ne bode imela ničesar oponašati, naznanjam ti, da sem vse poravnal. Kupil sem tisto kočo in stari lisjak z ne manj zvito deklino sta že zapustila ta kraj. Zopet sem spoznal tukajšnje gnjusno ljudstvo. Za par umazanih cvenkov prodadó ti vse, sebe in otroke. Staremu sem dal štiri sto tolarjev; vsa ropotija še sto nij vredna. Mlada pa, kdo bi si mislil da je ta kmetska nedolžnost tako previhana, je rada vzela še posebej dvajset zlatov. Oba sta zdaj prav vesela. Zdaj poznaš take ljudi, na dalje se pa varuj enacih. Dragi moj sin! Kadar ti je volja, lehko se vrneš k nam. Mati žaluje po tebi in željno te tudi pričakuje Tvoj oče.«

Anton prebravši to pismo, s prva noče verjeti svojim očem. Da bi bila Jerica tako lehkomišljena! Bere še enkrat, tu stoji črno na belem: dvajset zlatov.

— Tedaj dvajset zlatov je tej nedolžni rožici veljala moja ljubezen! britko kliče mladenič. In jaz, vse bi bil zanjo žrtvoval in vse jej verjel! Pa naj bode! Izbrišem jo iz svojega spomina, nehvaležno hinavko!

Anton se je zdaj sramoval pred svojim očetom, sramoval sam pred soboj, da je bil tako lehkoveren. Na mesto mehkočutja pa mu je zdaj stopil v srce nekak gnjus; življenje se mu je zdelo pusto in prazno, vse človeštvo zaničljivo.

V tem pride drugo pismo od očeta, v katerem Antonu med drugim naznanja, da lepa, bogata Ana, hči njegovega prijatelja, pogosto povprašuje po Antonu, da se vsi vesele njegovega skorajšnega prihoda. Ako tudi Antonu, kar upa oče, Ana dopada, potem se dopolni najgorkejša želja staršem.

— Pač vse eno mi je, mrmra Anton, ali ta ali druga. Ako žele starši, dobro, storim jim to veselje. Kaj zato?

Anton se je že skoraj tri tedne na Dunaji mudil. Pisal pa je očetu, da še te dni do sobote zvečer se pripelje v Ljubljano nazaj. Ob enem dostavi, da se v vsem poda želji očetovej.

Staremu Menderju se lice veselja zasveti, ko to bere. Gre naznanjat prihod Antonov materi in Aninim staršem. Pogovore se, da hočejo nedeljo skupaj praznovati Antonu na čast. Storilo se je, da so prepustili vso pripravo tej veselici gospici Ani.

V istem času je najbolj priljubljeni izlet Ljubljančanov bila vožnja v čolnih po Ljubljanici. Ana si tedaj domisli, da gredo vsi skupaj po čolnih, kakor daleč jih bo veselilo voziti se. Tam kjer bodo izstopili, napravi se zabava na prostem.

Naroče dva večja čolna, enega za goste, enega za godbo, ter ju da okinčati z zelenim vejevjem in bandercami. Do nedelje bilo je vse uredjeno.

Anton se res pripelje v saboto, želno pričakovan in lepo pozdravljen po svojih starših.

Še isti večer mora z očetom k rodovini gospice Ane, katera sramežljivo gleda brhkega mladenča. Antonu dopada čedna deklica, pa srce ostane mu hladno. Ko sliši, da je za drugi dan pripravljen izlet po Ljubljanici, zavzame se, vendar se ne more braniti, da ne bi se udeležil.

Vsi so bili ta večer srečni; mati se nij mogla nagledati svojega sina, Mender pa mu je večkrat gorko stisnil roko in mehkim glasom rekel: Hvala, moj sin, hvala!

XI.[uredi]

Obrnimo se zopet na »črno zemljo«, k borni bajti Matevževi. Odkar je Matevž prodal svoje zemljišče, postal je še bolj čmeren in osoren. Še tisti teden je prišel pisač iz mesta, ki je napravil pogodbo in Matevžu naštel ostalih sto tolarjev. Opominjal ga je, da mora v štirnajstih dneh zapustiti kočo. Mož prikima.

Pisar poroča Menderju, da je vse opravil in ta v svesti si, da je Matevž v izgovorjenem času odšel, se nij več brigal za celo stvar.

Matevž res naznanja svoji hčeri, da je kočo prodal in da gresta zopet na Dolenjsko. Jerica je poslušala in ni besedice nij zinila. Sama si je želela priti daleč od tod. Matevž se je podal na dolenjsko stran, iskat posestva, da bi ga kupil, pa nij mogel nobenega pripravnega najti.

Ko se vrne, pove hčeri, da ostaneta tukaj, dokler ne najde druge strehe.

— Vrag naj vzame mene, ki sem tako neumen, in nemško gospodo; godrnja mož jezen, še izpod borne strehe nas preganjajo. Če mu nij prav, pa mu vržem nazaj njegov denar.

Matevža nij veselilo delati, vsak dan je sedeval v krčmi in pil, da bi si jezo hladil, jezo na gospodo in sam na sebe.

Jerica pa je bila sama v koči, le Antonov pes je nij bil zapustil. Uboga deklica je obledela in ovenela, kakor cvetje po slani.

Minolo je več tednov enako tihih in žalostnih. In zopet je prišla sobota.

Stari Matevž je proti svoji navadi posedal doma v hiši; vedno pohajkanje po krčmi mu je pusto postajalo. Tudi je naposled opazil, da njegova hčer nij tako vesela in brhka, kakor nekdaj; če prav tega nij kazal mož, mu je vendar vsaj nekoliko bila pri srci njegova hči.

Solnce posije skozi okno. Matevž gleda zamišljen svojo hčer, katera je bleda ko smrt njemu nasproti sedela in šivala.

Naposled jo nagovori:

— Mar si bolna, ali nečeš odtod?

Jerica začudena pogleda; nikoli nij bila navada očetova z njo pogovarjati se o drugem, kakor o delu. Dobro jej je dejalo, da je vsaj en človek na svetu, kateri ima sočutje do nje.

— Pa res, Jerica, tako bleda si; kaj pa ti je?

Ko sliši tak glas očetov, deklica teško zdihne in debele solze jej kapajo iz oči.

Matevž se prestraši, vstane in stopi k plakajoči deklici.

— Govori! reče mehko; povej, kaj se ti je zgodilo?

— Nič, oče, nič!

— Nič? zakaj tedaj jokaš? zakaj se mi hočeš zatajiti?

— Oh, oče! ihti Jerica in ne ve, kaj bi odgovorila. Jej nij sveta dolžnost, da svojemu očetu resnico pove?

Matevž še zmirom stoji pred svojo nesrečno hčerjo. Ona se ohrabri, nagne glavo in tiho začne:

— Saj veste, oče; mladi mestni gospod … Matevž debelo gleda in požira vsako besedo.

— Bil je sin starega gospoda, kateremu ste Vi to bajto prodali.

— Sin? kliče začuden Matevž. In mladi gospod, kaj je z njim?

— Oh, oh! stoka ubogo dekle; tako sladko je govoril; obetal mi je …

Jerica zopet omolkne.

Matevžu se naenkrat zasveti po glavi. Ko blisk temno noč, prešine ga grozna misel. Trdno prime Jerico za ramo:

— In ti nesrečna! verjela si mu?

Jerica sklone roki in molči.

— Vse vem, zakriči zdaj Matevž. S pestjo si udari po čelu: Stari slepec, da tega nijsem videl poprej!

Ko besen skoči k postelji, zgrabi v slami skrito mošnjo z denarji in jo vrže z grozno kletvo sredi izbe. Potem si ruje sive lasi in divja sem ter tje po izbi.

— In s tem se je mislil odkupiti? Fantalin se je nasitil. Mar sem Judež, da prodam svojo hčer? Pa čakaj, ti mestna nesnaga! zdrobil te bodem, zadavil!

Škripa z zobmi in gleda divje okolo sebe.

Jerica se je vsa preplašena umaknila v kot. Matevž pristopi in mirnejše reče:

— Ne boj se, hčer! kriva nijsi ti, kriv sem samo jaz in ona mestna druhal. Pa pokazal jej bodem; še jutri grem nad starega vraga in mu vržem v obraz ves ta prokleti denar.

Matevž vso to noč nij zatisnil oči, večkrat je vstajal in hodil po izbi. Tudi Jerica je bedela in močila s svojimi solzami borno vzglavje.

XIII.[uredi]

Krasni majniški dan isto nedeljo popoldne je vabil Ljubljančane iz hladnega mestnega zidovja v prijazno okolico. Na krakovskem bregu so stali čolnarji pripravljeni s svojimi čolni voziti po Ljubljanici mestno gospodo, katere je denes obilo privrelo.

Zdaj se bliža veselo društvo. Anton z gospico Ano, njegova mati, starši Anini in kopica mladih mestnih gospodov in gospic posedajo velik praznično okinčan čoln. Ko odplavajo, zasvira godba, katera je društvo v drugem čolnu spremljala.

Anton sedi zraven Ane. Radost in sreča se bere deklici na mladem obrazu; večkrat zarudi, ko jej šaljivo nagajajo poredne prijateljice. Tudi Anton se sili, da se kaže veselega. Pa pogosto se mu zatemni oko; zamišljeno gleda zeleno tiho vodo, ki se je tresla od veslovih udarcev.

Nad vtokom Ižice zagleda znano streho, spozna vrbo na bregu, kjer mu je lepa Jerica pomagala iz vode. Še jo vidi, kako se je nagnila proti njemu in ga plašno gledala s svojimi motnimi očmi. Kolikokrat ga je pričakovala na tem mestu. In vse je bilo laž in hinavščina! Anton si potegne z roko črez oči.

Čolni plavajo mimo in višje in se vstavijo nad Črno vasjo. Vsi hite na suho in naglo je improvizirana veselica na zeleni trati …

Kmalu potem, ko so čolni odplavali mimo Matevževe bajte, se iz gostega grmovja na bregu prikaže Jerica.

Trepetajoča je doma pričakovala svojega očeta, ki se je bil rano odpravil v mesto, pa nij ga nazaj. Ubogi Matevž se v svoji jezi nij vrnil domu, iskal je tolažila v krčmi, v vinu.

Jerice nij trpelo v pusti prazni hiši, šla je do brega in se vsela za gosto vejevje, kjer je nikdo ne vidi. Čolni prihajajo, plavajo mimo, v njih sede in se šalijo veseli ljudje, njej pa srce poka od tuge. In zopet se bližajo drugi čolni, godba svira. Jerica pogleda skozi vejevje in spozna Antona. Oči se jej radostno zasvete, pa že jo obhaja tem večja žalost, ko ga vidi sedeti zraven lepe mestne gospice.

Še bolj se stisne za grmovje, dokler se čolni ne izgube za ovinkom ljubljanične struge. Zdaj hiti Jerica do mesta, kjer je privezan čolnič, skoči v njega, ga odveže in vesla počasno gori po Ljubljanici.

— Vsaj enkrat ga še hočem videti, mrmra nesrečna deklica, še enkrat!

Ko vidi, da so se vstavili nad Črno vasjo, vesla Jerica pod vasjo do brega. Stopi na suho in čaka do večera. Od daleč jej na uho doni godba.

Mrači se, megla se kadi, pa ne tako gosto, da ne bi je prodrli bledi žarki lune, ki se je na vzhodu veličastno vzdignila.

Zdaj gre Jerica mimo vasi in se varno bliža prostoru, kjer se je zabavalo mestno društvo. Vžgali so si bakle, katere so plan jasno razsvetljevale. Ravnokar je za malo časa ples ponehal.

Vsedejo se v krogu gospodje zraven gospic, Anton zraven Ane. Šaljiva igra se začne. Kdor nij zadel, moral je dati zastavo. Anton je bil v veseli družbi sčasoma sam vesel postal. Pogosto je plesal z gospico Ano, govoril z njo prijazno in srčno, da je deklica bila vsa srečna.

Pri reševanji zastav pride tudi na Antona vrsta, da si izbere družico. Izvoli si Ano, ki se mora dati od njega objeti in poljubiti. Občna radost in ploskanje, godba tuš zasvira.

Jerica je zadosti videla. Izgine po stezi, od koder je prišla, hiti k čolnu in odvesla proti domu. Da si so jej drevile po prsih in glavi strašne bolečine, ostale so oči suhe, čudno sveteče se.

Na bregu sede blizu vrbe in čaka, da se vrne društvo z Antonom. Bilo je že kasno po noči, ko sliši bližati se godbo. Bakle so ugasnili, noč je bila dosta svetla. Čolni plavajo sredi Ljubljanice, godba potihne.

— Oh kako krasna noč! vsklikne Ana.

— Tem krasnejša zraven Vas, gospica Ana, reče Anton milo ter jej stisne roko.

Že so plavali čolni mimo vrbe. Jerica je skozi tanko meglo spoznala Antona. Vsklone se po konci, razprostira svoji roki, vzdihne globoko: Odpusti mi bog! — in se utopi v vodi ljubljanični.

Dva ribiča, ki sta vozila razne stvari za prejšnjima čolnoma, ravnokar veslata doli po vodi, ko vidita deklico v vodo padati. Na vso grlo zakričita na prednja čolna, naj vstavijo in se vrnejo na pomoč. Sama pa hitro veslata do brega, kjer vidita ravno pod vrbo med grmovjem nekaj belega plavati.

Eden ribičev skoči na suho, drug skuša z veslom vzdigniti v vodi plavajočo truplo, ki je z obleko na vejah viselo. Prvi se vleže na tla in posreči se mu, zgrabiti obleko in po njej roko. Naglo zdaj potegne truplo na breg. Pa bilo je prekasno. Jerica leži mrtva z na pol odprtimi očmi.

V tem sta priveslala oba večja čolna.

Anton skoči prvi iz čolna na breg. Strašna slutnja se ga polasti. Leti k vrbi, kjer vidi ležati belo truplo in spozna Jerico. Bleda upala lica so se čudno svetila v mesečnem svitu. Anton vsklikne:

— Jerica! in v nezavesti pade na njeno telo.

Vse društvo zdaj prihiti. Nastane hrup in upitje. Antona nezavednega odneso v čoln, peljejo ga v Ljubljano in spravijo na dom. Mati plaka, Ana se trese od strahu, nikdo pa si ne ve razložiti, kaj se je prigodilo z Antonom.

XIV.[uredi]

Na bregu pri mrtvi Jerici ostaneta sama ribiča, ki sta jo našla v vodi. Spoznata hči starega Matevža.

— Kaj zdaj početi? reče prvi.

— Pojdiva iskat Matevža, pravi drugi; v krčmi ga najdeva.

— In pustiva nesrečnico samo? oglasi se zopet prvi.

— Mrtva je, ne bode se več prebudila. Idiva!

V krčmi tik iške ceste sedi stari Matevž, vliva v sebe vino in žganje. Nikdo ga še nij videl tako razdivjanega. Včasi mu je kapala debela solza iz oči, ali od jeze, ali tuge, kdo ve.

Ribiča prideta. Brzo poizvedo vsi ljudje — in bilo jih je mnogo na nedeljo večer v krčmi — kaj se je pripetilo. Ribič stopi k Matevžu ter mu pove, da je Jerica mrtva. Matevž ga dolgo gleda s široko odprtimi očmi. Potem skoči kvišku in plane iz hiše; moški in ženske za njim.

Kmalu so pri Ljubljanici. Ženske zajavkajo, ko zagledajo mrtvo Jerico. Matevž pa stopi pred njo, topo nekaj časa gleda sè srpim očesom, potlej pa reče z zamolklim glasom: Mir ti bodi! potem se nagne, prime s krepko roko truplo nesrečne hčeri okolo pasa in ga nese v bajto.

Tam ga skrbno položi na postelj. Obrne se proti množici, ki je vrela za njim v hišo in se jezno zadere:

— Proč, poberite se!

Vsi plašno odido. Matevž zapre hišna vrata in ostane sam z mrtvo hčerjo …

Sredi noči zagrmi strel iz ljubljanskega grada.

— Gori! na močvirji! upije stražar. Gorela je Matevževa bajta. Plamen visoko šviga. Iz krčme hité ljudje na pomoč, pa predno so pri bajti, podrla se je z ropotom in pokopala v ognji mrtvo Jerico in njenega očeta.

XV.[uredi]

Le enkrat daj še, majnik zlati,
Da gledam zorni tvoj obraz;
Ne branim se potem zaspati,
Zagrne naj me večni mraz.

Stritar.

Minolo je leto.

Anton je več tednov ležal v hudi vročinski bolezni, boreč se s smrtjo; pa zmagala je naposled njegova krepka natura in začel se je zopet okrevati. Vrnilo se mu je po malem telesno zdravje. Njegov duh pa je ostal razdejan; nesrečni je bil duševno top.

Spomin na svoje poprejšnje življenje mu je skoro popolnem izginil. Bil je, kakor novorojeno dete. Nij spoznal ni matere niti očeta, katerima je njegovo brezumno smehljanje srce trgalo. Poklicali so najizvedenejše zdravnike in saj dobili to nado, da tudi duh sčasom utegne zopet priti v pravo ravnotežje.

Tako je šlo vse leto.

Anton se je vozil po okolici ali se šetal, vedno spremljan od služabnika, ki je imel nanj paziti, da se mu v njegovi brezumnosti kaka nesreča ne pripeti.

Gospod Mender se je hudo postaral to leto. Edini sin in tako nesrečen. Vest pa mu je očitala, da on nij brez krivde na strašni osodi svojega sina …

Zlati majnik je zopet razsipal svoje cvetlice po polji, solnčni žarki so lesketali nad zeleno vodo Ljubljanico. Čolni so plavali po njej, privažajoči od Vrhnike in močvirja razne tovore.

Anton se s svojim slugom šeta po mestu. Veselo gleda okolo sebe in se smehlja. Zdaj prideta oba do Ljubljanice. Anton začne na enkrat zamišljen postajati. Pospešuje svoje korake, da ga sluga teško dohaja.

Ob bregu ljubljaničnem je bilo mnogo večjih in manjših čolnov privezanih. Anton gre nemirno mimo njih ter pozorno ogleda enega za drugim.

Zdaj veselo vsklikne in predno ga dojde sluga, skoči v mali stari čolnič — bil je nekdaj Matevžev — in ga naglo odveze. Sluga prihiti ter hoče za njim v čoln. Anton ga sune z veslom nazaj na breg in s krepkim udarcem vesla na sredo Ljubljanice. Brzo vesla navzgor, da čolnič pleše naprej, ko lehka lupina.

Sluga po prvem strahu kliče za Antonom, pa ta se še ne ogleda. Gre tedaj poiskat ribiča, da ga vozi za blaznim mladeničem.

Predno se ribič odpravi, Antonovega čolna nij več videti. Sluga priganja ribiča, naj se napenja, kar more. Ko sta pri Gruberjevem kanalu, zagledata daleč pred soboj Antona. Ribič krepko pritisne veslo in po malem se bližata prednjemu čolnu.

Anton stoji razoglav v čolniči.

Nad vtokom Ižice malo postoji in gleda po bregu, kakor da bi nekaj iskal. Ko pa sliši za soboj čoln bližati se, drevi zopet naprej.

Naenkrat zasuče čoln proti vrbi, ki je stala samotna na bregu.

Ko čoln s prednjim koncem trešči v grmovje, odpoloži veslo in gleda, kje bi prišel na suho.

V tem se bližata ribič in sluga. Antonu se bere rajsko veselje na obrazu,

oči mu divno svete.

Kakor da bi videl na bregu stati podobo Jerice, jej miga in s klikom: — Jerica, tukaj sem! skoči iz čolna na breg. Pa noga mu spodrsne. Pade med grmovje in se pogrezne v vodi. Samo enkrat se prikažeti roki, kakor da bi iskali, kje se prijeti, potem izgineti in voda teče naprej tiho in mirno.

Sluga in ribič sedaj prihitita. Po dolgem iskanji najdeta nesrečneža in ga potegneta na suho.

Bil je mrtev, na bledih licih pa mu je plavala nepopisljiva radost. —