Naši psički v Ukrajini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naši psički v Ukrajini
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albrechtova, Naši psički v Ukrajini, Naš rod, 1931/32, let. 3, št. 3, str. 89-90..
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Troje jih je bilo: Pimpi, Mopsi in Kudla. Pimpi in Mopsi sta bila ljubljenca gospodinje. Skoro ves dan sta polegala na njeni postelji, prav tesno skupaj, čeprav sta bila čisto različnega značaja. Pimpi je bil zelo plah psiček; če si ga hotel pobožati, je bliskoma zdirjal preko dvorišča. Vedno je kazal zobe, pa ne iz zlobe, imel je prekratek gobček, da bi jih zakril.

Mopsi je bil svetlorjav, živahen tovariš. Če si ga pogladil, se je takoj prevrnil na hrbet, molel vse štiri od sebe in od samega zadovoljstva cvilil. Preveč je bil priliznjen ta rjavček-hinavček.[1]

Kudla pa je bil čuvaj. Dolgo, črno, kuštravo dlako je imel, ves zamazan je bil. Pa kako tudi ne, saj je bil do trde noči priklenjen v prahu pri hlevu. Vsak tujec se ga je bal in tudi jaz se mu spočetka nisem upala približati. Neusmiljeno je lajal.

A moja pot me je vodila dnevno mimo njega. Da bi se mu prikupila, sem zanj od kosila vedno skrivaj utaknila v svoj žep kos mesa. In tako sva kmalu postala velika prijatelja. — Najboljša v tej borni ukrajinski vasi.[2] Vsako jutro me je čakal pri lesenih vratih ob vhodu dvorišča, da se vzpne name, pomaha s košatim repom in požre svoj delež od mojega zajtrka. In vsak večer, ko so tako mirno sijale zvezde nad Ukrajino in je Čeremoš[3] ubiral svojo enakomerno pesem, preko drobnih kamenčkov in mimo mogočnih skal, je čakal spet pri zaprtih vratih, da začuje moj korak. Ko sem stopila v noč, je v temi zarožljala težka veriga, nekdo se mi je opletel okrog nog, bil je Kudla, ki me je zvesto spremil do vrtne ograje. Naprej ni mogel, ker je bila veriga prekratka, parkrat je žalostno zacvilil in strmel za mano v noč.

Star žid, Glazar po imenu, mi je prinašal vsako jutro v lončenem vrču mleko in ga postavljal pred vrata moje sobe. Njegovi trdi koraki, ki so se opletali ob umazanem črnem kaftanu, so me prvi zbudili iz sna. Luk, luk, luk . . . , pije nekoč nekdo pred mojimi vrati. Malo posluhnem, pa se spomnim na Kudlo, ki so ga to jutro gotovo pozabili prikleniti. Prišel je k meni v vas in si mesto mene privoščil zajtrk.

Naj ti gre v slast, bedni Kudla! sem mu želela iz tople postelje in se tiho smejala, ko ni odnehal dokler ni izpraznil vrča do dna.

Malo osramočen me je zjutraj pozdravil spet na svojem mestu: na težki, kratki verigi, v prahu pred hlevom. Midva pa sva kljub temu ostala prijatelja.

Neko noč pa je Bog strašno kaznoval našo vas. Poslal je nad bedno ukrajinsko ljudstvo grozno povodenj, ki je v eni sami noči spremenila in opustošila vso pokrajino. Čeremoš je mahoma prestopil bregove, podrl mostove, porušil lesene hate[4] in lomil drevje, da je hreščalo kot na sodni dan. Voda je bobnela, bila je silnejša od krika prestrašenega ljudstva in zbegane živine.

V temi smo stali, ob strašnem nalivu, ljudstvo pa je begalo s prižganimi bakljami, se klicalo in vpilo, molilo in klelo. A ko se je v noči zabliskalo, se je za trenutek pojavilo pred nami široko nepregledno morje, iz katerega je štrlel le še kak vrh drevesa; nanj se je v poslednji grozi oprijemalo potapljajoče se ljudstvo. Ženske ob bregu so klečale, se dotikale s čelom zemlje in klicale glasno Boga. Moški so spuščali vrvi, droge, deske, da bi v temni noči rešili, kar se je pač rešiti dalo. Začula sem med jokom, krikom in oglušujočim bobnenjem vode glas od groze preplašenega Kudle. Tekla sem k njemu in mu odpela verigo …

Zarana, ko se je zdanilo, je bila vsa rodovitna pokrajina eno samo morje vode in kamenja. Izginile so lesene hate, prestavljeni so bili mejniki, porušeni mostovi, visoke broške[5] sena je odplavila voda. V obupu je ljudstvo zvijalo roke in zaman iskalo doma in svojce. Močan vzduh po razriti zemlji je udarjal iz kalne vode, ki je v svojih vrtincih in penečih se valovih preplavljala cele kupe sena, lesa, vmes trupla ponesrečencev, zdaj mrtvo žival, izruvano drevo, — vsevprek.

Na neke veje, ki so se zataknile ob breg, pa je s svojo zadnjo močjo in strašnim naporom skušal rešiti svoje življenje mlad psiček. Nihče se ni zmenil zanj, poskusila sem sama, da ga rešim. Spustila sem se do njega in ga končno privlekla na breg. Ves onemogel je bil in vendar se je opomogel. Kako hvaležno je zrl vame, ko sem ga zavila v tople krpe in ga napojila z mlekom. Ostal je pri meni, a morala sem se ločiti tudi od njega, ko sem jemala slovo od te čudovite pokrajine. Nihče ni maral malega najdenčka. Kaj naj bi ž njim? In spomnila sem se samskega, debelušastega dobrega vaškega notarja in mu ponudila psička. Usmilil se ga je in ga vzel. Vem, da mu je dobro pri njem.

Opombe urednice[uredi]

  1. Besedno zvezo z besedo hinavček je Vera Albreht uporabila tudi v naslovu pesmi o mucku Mrmljavček-hinavček (Naš list, Beograd,1922, let. 2, št. 3/4, str. 25).
  2. O Ukrajini je Vera Albrehtova pisala v več delih: Ukrajinski sonet (Ženski svet, 1928, let. 6, št. 2, str. 56), V Karpatih pri Huculih (Ženski svet, 1928, let. 6, št. 1, str. 21-23 in št. 2, str. 52-55), Med Huculi v Ukrajini, ilustrirala Vera Albrechtova (Naš rod, 1931, let. 3, št. 6, str. 195-197), Pozna pisma I (Naša žena, 1950, let. 9, št. 7, str. 112).
  3. Čeremoš: reka na zahodu Ukrajine.
  4. koče
  5. kopice