Naši ljudje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Naši ljudje. Slika iz vipavske doline.
I. Česnik
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (64. zvezek), 1910, 203–223
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV.dno

I.[uredi]

Žagar France se je vrnil iz Amerike. Razveselila se je stara mati, razveselil se je brat.

„Hvala Bogu, vendar si prišel. Precej v nedeljo dam za dve sveti maši. Vedela sem, da moraš priti vsak čas. Že tri noči sem sanjala o tebi.“

„Kako je, mati? Ali ste zdravi, in Tone, kako je tebi?“

„Zdrava sem, pa trudna od dela in skrbi. Da si le prišel! Deset let te ni bilo, deset let in oče je umrl med tem.“

Spustila se je v jok; sina sta jo tolažila in spravila kmalu v veselje in dobro voljo. France je pripovedoval o svojih potih, o delu in gospodarstvu v Ameriki, o zaslužku in draginji. Bil je že pri petdesetih letih, suh in dolg. Po obrazu je bil črn in kozav, redki brki so mu štrleli črez zgornjo ustnico, oči so pa bile velike in so gledale ljubeznivo v svet.

„Ali ste dobili denar?“

„Vsega smo dobili in poplačali dolgove. Kmetija je na čistem in v hranilnico sem vložila štiri tisoč kron. Zdaj pojde z božjo pomočjo. Veliko si zaslužil v Ameriki, veliko, šestnajst tisoč kron. Ali utrudil si se in zdelan si, suh kot polenovka.“

„Tako hudega ni, mati. Doma se zopet popravim.“

„Mirno življenje boš imel in kmalu moraš pogledati za nevesto. Stara sem in rada bi si odpočila. Rečem ti: glej na srce, lepoto in denar. K naši hiši mora priti bogata. Opomogli smo si in lahko gledamo na denar. Tvoj rajnki oče, Bog mu daj dobro — tudi ni maral za vsako. Denar, lepoto in srce je iskal in vzel mene.“

Tako je mati dolgo govorila in svetovala in sin jo je verno poslušal in si zapomnil vsako njeno besedo.

Pomlad je bila tedaj v deželi. Svoj cvetni pajčolan je razpela črez dolino in hribe. Blesteli so v njem zeleni grički z belimi cerkvicami, blesteli vinogradi s šumečim trtnim perjem, blestele njive z valujočo koruzo, travniki in senožeti s svežo, rosno travo, blestele gore z opranimi skalami in nizkim sočnim drevjem, blesteli gozdovi s stoletnimi bukvami, vitkimi smrekami in šibkimi jelkami. Zapela je v loži kukavica in črez vso božjo naravo je lesketalo nebeško solnce z zlatim sojem. Poljubljalo je z ognjem in čarom okrašeno nevesto, zemljo, in naznanjalo velikost ljubezni, poguma in vztrajnosti.

Amerikanec Žagar se je napotil po vasi obiskat stare znance. Povsod so ga sprejemali z veseljem, mu stiskali desnico in ga izpraševali o Ameriki in življenju v mrzli tujini. Tudi h krčmarju Slivarju se je napotil, da ga pozdravi kot največjega veljaka v vasi. Na pragu je stala Francka, krčmarjeva hči; solnčni prameni so obsevali njeno vitko postavo, droben obrazek in črne lase na glavi. Začudil se je Žagar in srce mu je vstrepetalo.

„Dober dan, Francka! Kako si vzrastla, odkar me ni bilo doma. Deset let si bila stara, ko sem šel. Ali me še poznaš?“

„Kako bi vas ne poznala?“

Podala mn je roko in se nasmejala, da je bilo videti lepe bele zobe. Žagarja je spreletelo veselo čustvo in v hipu se je spomnil materinih besedi: „Denar, lepota in srce!“ Denarja bo imela, lepa je tudi kot razcvetel nagelj, ljubezen si bo pa treba pridobiti. A spomnil se je, da je grd človek in da je od nekdaj pri dekletih nesrečen. Zato mu je postalo za trenotek težko. Poguma pa ni izgubil. Pridobil ga je v svetu, poguma in vztrajnosti. Zato je govoril veselo in zadovoljno in nagovarjal Francko, naj ga tika. A ni hotela.

Iz gostilniške sobe se je čulo pijano pridušanje.

„Dekle, še pol litra! Ali slišiš? Žejen sem kot zemlja, če ne pade celo poletje kaplje dežja.“

„Precej, precej!“ je odgovorila Francka, stekla v sobo, vzela prazno steklenico in hitela v klet.

„Boljšega prinesi, primojduši!“

Žagar je stopil v gostilno; za dolgo javorjevo mizo je sedel pijanček Cizara. Bil je rdeč in rejen, širok in močan mož pri petdesetih letih. Po obrazu in po glavi je imel polno brazgotin od tepežev. Bil je vdovec in brez otrok. Pred kratkim mu je umrla mati in zapustila kočo, staro in napol podrto. Vendar so ponujali tisoč kron zanjo takoj po pogrebu. Pomišljal se je nekaj časa, pa ga je premotila sladka misel na vinsko kapljico, lepe denarce in prijetne ure v gostilni. Prodal je kočo še tisti dan in pil do ranega jutra. Črez teden je kupil harmoniko od godca Fatuznika, ki je postal betežen in nadušljiv in je jel misliti na smrt.

„Dober dan, Cizara! Bog vas živi!“ je pozdravil Žagar.

„Bog daj! Ali si ti? Mislil sem, da so te Indijanci snedli. Škoda bi ne bilo, kakor ni bilo tvojega starega, da je tako zgodaj umrl. Nikoli nisva bila prijatelja. Ko sva vasovala, sva se nekoč stepla. Prišli so fantje in so pomagali tvojemu staremu. Od takrat sem bil jezen, ker mi je prevzel dekle.“

Cizara je bil že vinjen. Vino je curljalo na več krajih na tla. A pijanček se ni brigal za to. S komolci se je naslanjal na mizo in si podpiral glavo z dlanmi. Harmonika je ležala v kotu na klopi.

„Ne govorite preveč, Cizara! Če bi ne bili pijani, vas zgrabim za usta.“

„Pojdi, pojdi, saj te ni nič in poguma tudi nimaš.“

Žagar se ni hotel prerekati s pijancem, zato je odšel iz sobe.

„Le pojdi, le! Vem, da nisi vreden ščepca moke.“

Spomnil se je harmonike, jo vzel med kolena in zaigral veselo polko.

„Še znam, še znam. Dvajset let že nisem igral in še gre. Juhu!“

Francka je prinesla vino in natočila kozarec. Tedaj jo je prijel Cizara za roko.

„Pustite me, pustite.“

„Pojdi malo plesat, Francka! Kako je prijetno na svetu!“

Vstal je, da bi jo prijel še za drugo roko. Pristopil je isti hip Amerikanec in ga stisnil za pest, da mu je roka omahnila, noge so se mu zapletle, telebnil je na klop.

„Hudič, to ti še plačam!“

„Starec, pamet imejte!“

Ni še dobro izgovoril teh besedi, ko je stopil v gostilno Slivar. Bil je dolg, močan človek, neupogljive volje in sile. Pod nosom so mu rastle mogočne brke, nad velikimi, izrazitimi očmi so se čeperile košate obrvi, široka glava je bila prepletena z sivimi lasmi.

„Cizara, ali spet uganjaš sitnosti? Če ti ni tu prav, te vržem na cesto.“

Cizara je utihnil in se stisnil v kot. Slivarja se je bal kot vraga. Trdil je tudi, da je v zvezi s hudičem, ker ima toliko denarja. A to je govoril le skrivaj, da ga ni čul vsak nebodigatreba.

Žagar je pozdravil krčmarja. „Dober dan, stric! Prišel sem vas malo obiskat.“

Podala sta si desnici.

„Prav, to je lepo. Tvojega očeta sem imel rad, zmlada sva bila najboljša prijatelja. — Sediva malo, da se kaj pogovoriva.“

Sedla sta, Francka je prinesla sveže šunke in vina, in pogovarjala sta se o gospodarstvu. Cizara se je naslonil na mizo in začel smrčati, kot bi dremal. Žagar in Slivar se nista zmenila zanj; pogovor je postajal vedno prisrčnejši. Krčmar je hotel zvedeti, koliko je Amerikanec prislužil. Ta mu je z veseljem pripovedoval o svoji sreči, o svojih izkušnjah in dogodkih. Gledal je na Francko, ki se je pridno vrtela v kuhinji, in srce mu je postajalo pogumno.

„Hitro in odločno! Tako pride človek najprej do cilja,“ si je mislil in začel tožiti, da je mati stara in da potrebuje gospodinje.

Slivar je takoj razumel, kam meri Amerikanec. Nagubančilo se mu je visoko čelo in začel je računati. Račun je bil ugoden za Žagarja.

„Rad ti jo dam. Kmetijo imaš dobro, par senožeti še nakupiš, da boš redil več živine. Smukal se je okrog nje tam jeseni Gregorinov Janez. A kaj hoče reva, ko ima vse zadolženo. Beraču je ne dam. Vprašal me je, a nisem rekel ne da, ne ne.“

„Kaj pa Francka, ali ga ima rada?“

„Zato se ne brigaj! Dekleta poučim jaz, koga bo jemala in imela rada. Zato bodi brez skrbi!“

Tako je prodajal oče svojo lepo, mlado in razcvelo rožo. A Francka ni tega slutila, zato jo je tem huje zadela novica iz očetovih ust.

„Oče, prosim vas: ne silite me v nesrečen zakon. Saj veste dobro, da ljubim edino Janeza. Ne morem drugače. Življenje mi je rešil, ko sem bila majhna in tega mu nisem pozabila nikoli in mu ne pozabim.“

„Življenje, življenje! Ravno življenje bo križev pot pri Gregorinu. Vse je zadolženo. Žagar je bogat, vzameš ga in amen. Vsem sem pripravil dober kot. Pet vas je bilo, in vsi so me ubogali. Pavle in ti sta še doma. Fant me uboga, ti me boš tudi. Tvoj oče sem, gospodar, in ukažem.“

„Oče, saj ste rekli Janezu jeseni, da me daste spomladi, če bo prav gospodaril.“

„Rekel, rekel! Beseda ni konj. Premislil sem si. Žagarja vzameš in mir besedi.“

Obrnil je hrbet in izginil iz hiše. Francka je pa jokala in ihtela dolgo. Utolažiti je ni mogel niti Pavel, ki je pripeljal opoldne s hlapcem iz gozda hlode in jo je imel zelo rad. Videl je njene solze in bilo mu je hudo, ker je ljubil sestro in Janeza. Videl je njene solze tudi Cizara ter je zaklel na glas.

II.[uredi]

Na Slivarjevem vrtu so se čuli lahni koraki. Že davno je odbila ura polnoč v zvoniku vaške cerkve. Vse je bilo tiho, le veje so zašumele zdaj in zdaj in božajoč veter je pihljal črez polje, dotikal se zelenih brajd in cvetočega drevja in bimčkal valove globoke reke, ki je tekla ob vznožju gričkov. Dolge sence so bile po gredicah, sence hrušk in jablan, po sredi je rastel in cvetel krompir, ob straneh so dehtele rože, ki jih je skrbno gojila Franckina roka.

Pod oknom koncem hiše je stal Gregorinov Janez, postaven in krepak fant; zavihani brki, širok klobuk z velikim krivcem za trakom, črne, žive oči in zdrava lica so dajala lepemu stasu odločen značaj. Z lestvo v roki je stal in gledal na okno. Trenotek je pomišljal, nato jo je pristavil in plezal varno kvišku. Trikrat je potrkal; drobna glava se je obrnila na postelji, težki vzdihi so se čuli, mirne stopinje. Okno se je odprlo in dekle je zaihtelo.

„Ne zameri, Francka, da sem prišel. Ni moja navada laziti po noči okrog, saj veš. A gnalo me je sem. Zvedeti sem hotel resnico iz tvojih ust. Cizara mi je pravil s pijanostjo in nasmehom ter se je grozil Žagarju. Povej dekle, ali je res?“

„Janez, meni je tako hudo. Ves dan sem jokala, očeta sem prosila, naj se me usmili, sicer znorim. Oh, moj Bog!“

Položila mu je glavo na ramo in se zjokala.

„Ne jokaj, Francka, da naju ne čujejo. Bodi pogumno dekle! Ali me imaš še vedno rada?“

„Zakaj vprašaš, Janez? Vsak večer molim, da Bog blagoslovi najino ljubezen. Ah, toliko sem ti dolžna! Življenje si mi rešil iz valov, ko sem bila še majhna, in od takrat je vstalo v srcu prijateljstvo, ki je naraščalo z leti.“

„In zdaj naj bi vse minilo, vse: sanje, veselje in ljubezen, in to radi par tisočakov, radi tega Amerikanca! Slast me je prijela zvečer, da bi šel na njegov dom in ga stepel kot fantalina. In tvoj oče je baba, figamož. Obljubil mi je tvojo roko za pomlad, če dobro gospodarim. Ali ne gospogarim dobro? Prodal sem voli, kupil dva iskra vranca in začel kupčijo s teleti, maslom in jajci, nakupil sem krave, zboljšal živinorejo. Trudim se od zore do mraka, da spravim dolg s premoženja. Ta prokleti dolg! Oče ga je napravil in sin mora trpeti. A močne so moje prsi in žilave moje roke. Naj se zaroti vse proti meni, ne popustim za las. Zdi se mi, da bi tri s svojimi pestmi podkve. Jezen sem in povem jih tvojemu očetu, gorke mu povem, da bo pomnil. Poznam ga, da ne odneha od Žagarja in bo tiščal vanj, ker je bogat. Zatrjujem ti, dekle, znova svojo ljubezen. A le Bog nebeški ve, če boš kdaj moja žena. Izgubil sem upanje.“

„Moj oče je tako strog in bojim se ga. Žagarja pa ne maram in ne maram. Raje grem od hiše.“

Tako sta se pogovarjala dolgo. Na vzhodu se je začelo že svitati, ko je vzel Janez, slovo in poljubil Francko na čelo. V grmovju za vasjo je pel slavec svojo jutranjico, ko je stopal fant proti domu in mislil nevesele misli.

* * *

Vsa vas je govorila o Žagarjevi sreči v Ameriki, o Slivarju in Francki. Nekateri so pritrjevali bogatemu krčmarju, ki noče dati svoje hčere na zadolženo posestvo, drugi so grajali njegovo lakomnost in se zavzemali za nežno ljubezen Gregorinovega Janeza in njegovega dekleta. In to je bil posebno mladi svet. V nežnih prsih je vse čisto in deviško, čelo in lice jasno, oko zre z zaupanjem v svet.

Janez je molčal in ni govoril besedice z nikomur o Slivarju in Žagarju. Delal je in se pehal bolj kot prejšnje dni, da bi potolažil vihar, ki je divjal v krepki duši. Povsod si ga videl; na polju pri delavcih in v vinogradih s škropilnico na hrbtu. Padala je modra galica po svežem trtnem perju, kapale so potne kaplje z obraza, umazana je bila pisana srajca od mokrote in potu. Solnce je sipalo svoje žarke na griče z belimi cerkvami in na zeleno dolino z valujočim žitom in rodovitnim drevjem. Fantu ni bilo za solnce in rože, za valujoče žito in cvetje. Prazno mu je bilo življenje. Čakal je samo trenotka, da izpregovori besedo s starim lisjakom Slivarjem. Na dom ni hotel, ker mu ni dopuščal užaljeni ponos. In prilika se mu je ponudila.

Zvečer je bilo in mrak je legal na zemljo. Žarilo je nebo in odsev večerne zarje je padal v krvavih trakovih črez ravno polje in griče do gozda tam daleč v gorah. Zatrepetala je mlada trava s tisoč cvetkami v čudnem sijaju kot ponosna nevesta v pisanem kožuščeku, zatrepetali so drobni valovi in vrbje ob reki, zalesketale so se vaške strehe in zlato jabolko na cerkvi. Janez je stopal proti domu in dohitel Slivarja, ki je šel samozavestno in se oziral po polju, kot bi bila vse njegova last: njive, travniki, vinogradi in senožeti.

„Dober večer!“

„Dober večer Bog daj! Ali si ti, Janez?“

Nasmehljal se je kot lisica, ki je prekanila volka. Ujezilo je to odločnega fanta še bolj, da ni izbiral besedi in izrazov, ko je izsul ploho z jezika.

„Da, jaz sem, Janez Gregorin, in vi ste Matija Slivar, jaz sem zadolžen kmet, in vi ste bogat in ponosen gostilničar in posestnik. Imajo vas za poštenega in pravičnega moža, ki drži besedo. Če reče Slivar „da“, bo kričala za njim vsa vas „da“, ker govori vedno resnico in pravico. Jaz berač, kakor ste me imenovali, vam pa rečem, da ste figamož. Še baba drži besedo, vi je ne. Ali se nisva zgovorila jeseni, da mi daste Francko črez pol leta, če bom pametno gospodaril? Ali se ne trudim noč in dan, ali nisem izpremenil način gospodarstva, ali ne napredujem? Ne maram se bahati. A rečem vam, da se mi vsi čudijo. In čudili se mi bodo še bolj!“

„Fant, mlad si in mlečnozob. Tvoje besede so me toliko zbodle, kot če bi me pičil komar. Govori, kar se ti poljubi. Delam po svoji glavi in ne vprašam nikogar za svet. Ti počenjaj s svojo zadolženo beračijo po svoje, jaz počnem s svojim imetjem in tudi s svojo hčerjo po svoje.“

„Boga hvalite, da imate že sive lase, sicer bi se utegnil izpozabiti. In Boga zahvalite, da je Francka vaša hči. Bog vas ne kaznuj radi tega, kar ste mi storili. Ne razumete, kaj se pravi uničiti srce. A uničili ga niste le meni, tudi svoji hčeri ste ga uničili, zagrenili ji boste življenje. Oče Slivar, ljubiti se pravi živeti ali umreti.“

„Fant, molči in ne pridi mi več pred oči! Dovolj mi je tvojih čenčarij.“

„Ne bojte se, od danes gredo najine poti narazen.“

Izgovoril je in urno odkorakal proti domu. Slivar je zrl za njim in se smejal.

III.[uredi]

Od tedaj ni prestopil Janez praga Slivarjeve hiše. Na videz se ni brigal niti za Amerikanca, niti za Francko in ni iskal prilike, da bi z njo govoril. Hotel je skusiti njeno zvestobo. V srcu mu je pa bilo neizmerno hudo. Prebdel je mnoge noči, spanec ni legel na trudne oči, in če je legel, so prišle težke sanje. Marsikateri vzdih se je čul iz njegovih prsi. In ko je prišel dan, jasen in vesel, je moral zapreti svoje srce kot zapre zvečer cerkovnik cerkvena vrata.

Francki je bilo zato žalostno v duši. Počasni in pusti so se ji zdeli dnevi, tisti lepi majevi dnevi. Rdeče lice ji je pobledelo in na čelo sta se zarisali dve tanki brazdi. Mislila je na svojo nesrečo in na Janeza in ni mogla pretuhtati, zakaj ga ni. Pač ji je oče zabičal, naj ne govori več z njim, in je vedela, da sta se prepirala. Saj ji je zatrdil Janez ono noč, da pove očetu gorke. Izgubil je ves up in kaj mu pomaga ljubezen brez upa? Srce je polno in obenem tako prazno kot ptičje gnezdo o božiču. Gledala je skrbno v njegovo dušo in ni si mogla razlagati njegovega molka. In tako se je zgodilo, da so njena lica bledela in da so bile oči pogosto objokane.

Kdo je videl njene solze, kdo se je brigal zanje? Pijanček Cizara jih je videl in njemu je naročila Francka, naj pove Janezu, kako ji je.

„V soboto je v trgu semenj. Tedaj ne bo očeta doma. Naj pride na vrt!“

In Cizari se je smililo dekle, udaril je s črevljem ob tla in se zaklel, da izplača Amerikanca.

„Povem, Francka, povem! Žagarju pa zagodem veselo polko, da se bo smejala vsa vas.“

„Ne storite mu zlega! Ni hudoben človek. Delaven je in podjeten, a jaz bi bila nesrečna pri njem, ker ga ne morem ljubiti.“

„Dekle, nič hudega se mu ne zgodi! Bodi brez skrbi! — Torej v soboto popoldne?“

„Da, v soboto popoldne na vrtu.“

Cizara je povedal Janezu zaupno na uho, in Janez je zmigal z rameni.

„Storim, da bo prav.“

Dal je možu kos kruha in sira. Cizara se je zahvalil in šel po opravkih dalje.

Drugo jutro je bila vsa vas polna smeha. Pred Amerikančevo hišo je visela na orehu velika ženska iz slame. Vrat je bil dolg, roke so segale do stopal, glava je bila debela, izrezana iz lipovega štora, oči globoke in velike, lica črna z belimi pikami. Odeta je bila v pisano krilo, zakrpano na več mestih, glavo je pokrivala rjava ruta, stkana bogve kdaj.

„Nekdo mu je zagodel,“ so pravili ljudje. „Prav je! Tako se nosi, kot bi imel pol vasi.“

„Nevesto je dobil, lepo in spodobno,“ so govorila dekleta. „Mislim, da ga Francka zdaj ne vzame za ves svet.“

Slivar se ni zmenil za ljudske čenče in je zidal na bogatega ženina. Tembolj je bila žalostna Francka, ko so gledali ljudje za njo. Tudi Žagarju je bilo neprijetno.

„Vraga, kdo mi je to storil? Kosti mu polomim, da zvem zanj. In zdaj? Francka bo žalostna. Kaj jaz! Za dekle mi je. V ogenj bi šel zanjo, makari v pekel.“

Cizara je molčal kot zid, Francka pa tudi ni rekla besede. Tako je prišla sobota.

V gostilni je sedel Žagar. Vedel je, da jo je mahnil krčmar v semenj, zato je hotel govoriti z dekletom par besedi na samem. Zadnji čas je prihajal pogosto, in Francka je pričakovala dan za dnevom, da pride nekoč z bratom, da se zgovore natančno.

„Francka, ali me imaš kaj rada? Glej, vsega ti dam, kar poželi tvoje srce. Kočijo ti kupim, če boš hotela.“

Ravno ji je hotel na dolgo in široko razlagati svojo ljubezen, ko je vstopil Cizara in sedel na drugi konec mize. Francka je prinesla vina, odšla v kuhinjo in začela robiti nov robec.

„Nikar ne govori z babami, Žagar! Saj si jo že dobil, ne brigaj se za druge! Pijmo ga, pijmo, dokler živimo, saj ne dobimo ga kapljice tam.“

Nagnil je kozarec in izpil do dna, tudi Žagar je pil. Jezilo ga je, da mu je pijanček zmešal štreno.

„Jaz samo pijem,“ je govoril Cizara dalje. „Rajnki kamnosek Medenov Marko je pa samo jedel. Za tri dni se je najedel, če je šel daleč. Na Sv. Goro je vzel s sabo kos turščnega kruha in žep kuhanega boba. Ob tem je živel dva dni. Seveda, da je doma prej snedel naročen košek češpelj in skledo repe in fižola. A umrl je nesrečne smrti. Nazobal se je črešenj in napil žganja, da ga je razneslo. Imeniten je pa bil, imeniten in slaven kot ti, Žagar. Vsa fara klepeta o tebi, tvoji bogatiji in slamnati ženi. Pravim, slaven si kot Napoleon.“

„Cizara, pijte in molčite!“ Tako sta besedičila dalje, naročila novo vino in pila.

Francka je tedaj izginila iz kuhinje in stopila na vrt. Janez jo je čakal. Podal ji je roko in jo pogladil po licu, kamor sta ji kanili dve solzi.

„Zakaj te ni bilo tako dolgo, Janez?“

„Ne vprašaj me, dekle! — Čutim, da ni tako kot je bilo včasih in je zastonj vsako upiranje.“

Hotel je izkusiti njeno zvestobo.

„Če ti tako govoriš, kaj pa jaz? Meni je obupati.“

„Ne obupaj, dekle!“

Potegnil je iz žepa svileno ruto in ji ogrnil drobno glavico.

„To-le sem ti kupil na semnju za spomin, Francka.“

„Kako ti bom vrnila?“

„Z zvestobo.“

Vzdihnilo je dekle in solza se mu je potočila po bledem licu. Spomnilo se je vseh jasnih trenotkov, ki jih je prinesla ljubezen. Na prvi trenotek se je posebno spomnila. Rože je trgala ob bregu reke in veliko otrok je bilo z njo. Tudi Janez jih je bral. Velik je bil že, star dvanajst let. Mati mu je ukazala; krasila je vedno Marijin kip s svežimi cvetkami. Tedaj se je zgodilo, da se je izpodrsnila mala nožiča, in Francka se je pogreznila v valove. En vzklik, in izginila je v globočini. Otroci so se prestrašili in začeli bežati, le Janez je ostal. Bil je pogumen fant in dober plavač. Spustil se je v valove, zagrabil malo telesce okrog pasu in plaval urno proti bregu. Rešil je Francko. Od tedaj mu je bila zvesta.

„Dobro veš, da ne morem ljubiti drugega kot tebe.“

In govorila sta dalje. Penica je pela na vrtu, solnce se je nižalo k zatonu. Iz pogovora ju je vzbudil krik v hiši. Francka je skočila v gostilno in se ustrašila, da se je stresla po vseh udih. Na tleh je ležal Amerikanec in Cizara mu je klečal na prsih in ga davil.

„Hudič, boš mene cukal za lase in tepel, če ti naredim punico iz slame. Drugačne ne zaslužiš,“ je vpil.

„Pustite!“ se je izvilo iz Amerikančevega grla.

„Jezus Marija,“ je zavpila Francka, „Janez, na pomoč, na pomoč!“

Janez je prihitel in se začudil. Ni mislil tedaj na sovraštvo, zle misli ni bilo v njegovi duši. Priskočil je na pomoč Žagarju, ki mu je zadal srčno rano, ki mu je hotel vzeti, kar mu je bilo najdražje na svetu. Pogledal je Francko in videl v njenih očeh strah in trepet. Jeklene pesti so pograbile Cizaro za rame in dvignile od tal.

„Cizara, pijani ste. Spat pojdite!“

„Prav nič nisem pijan. Trezen sem kot na Veliki petek zjutraj. Samo lasati se ne dam in tepsti.“

Pobral je svojo harmoniko in odšel.

„Le povej orožnikom, da sem te hotel. Tudi sebe zatoži!“ je vpil na pragu.

Žagar ni čul teh besedi. Ležal je na tleh v nezavesti. Francka je hitela po vode. Janez ga je privzdignil. Močila sta ga po obrazu in mu drgnila prsa in vrat. Z oljem sta mu pomazala rane, ki so jih naredili Cizarovi nohti.

Izpregledal je in Francki je odleglo. Z velikimi očmi je pogledal Janeza in dekle. Slaboten je bil in ves se je tresel. Posedla sta ga na stol.

„Saj sta to vidva, Janez in Francka?“

„Da, midva. Miren bodi, France!“

„Ne morem razumeti tega. Cizari nisem storil skoro nič žalega in me je hotel zadaviti, in vama sem storil toliko hudega, pa mi vračata z dobrim. Ah, čuden je svet! Domov pojdem, domov.“

Hotel je stopiti, a ni mogel.

„Prosim vaju, ne govorita o tem z nikomur. V par dneh okrevam in ne maram, da bi vedel ves okraj za moj pretep. Tudi Cizari povej, Janez, naj molči. Vama pa Bog podeli srečo! Ne bom vama delal nikakega napotja več.“

Janez ga je prijel pod pazduho in peljal domov.

Francka je pa točila solze veselja in hvaležnosti. Med potjo so ljudje vpraševali, kaj je Amerikancu.

„Malo slabo mu je,“ je rekel Janez. In zmajevali so z glavimi, ker je peljal sovražnik sovražnika pod pazduho.

IV.[uredi]

Materi Žagarci seje zdelo čudno, da je bil France zadnji čas tako molčeč. Vrat je imel zavit in si ga je mazal sam, nje še blizu ni pustil. Prav v skrbeh je bila zanj.

Tako so sedeli zopet vsi trije nekega večera v kuhinji. Hlapec in dekla sta že šla spat.

„Mati, z mojo ženitvijo ne bo nič,“ je začel France.

„I kako, da ne? Kaj ne boš jemal Francke? Rečem ti, prav všeč mi je. Pojdi no, pojdi, nemara te je malo sram radi tiste slamnate babe. To se utegne prigoditi vsakomur.“

„Nič mi ni radi tiste ženske, radi Francke mi je. Nesrečna bi bila z menoj, ker me ne ljubi. Gregorinov Janez naj jo vzame! Zakaj bi dekle točilo solze radi nesrečne ljubezni?“

„Nesrečna ljubezen! Saj je ni. Ko se vzameta, se že spoznata in privadita drug drugega. Potem pridejo otroci, in vez je še trdnejša. Ne bodi šemast, vem, kako je, ker sem stara.“

„Vam se zdi tako, meni pa drugače. Ženil se ne bom, mati.“

„France, i kaj pa misliš?“ je začel brat.

„Tone, premoženje ti dam. Ženi se ti! Mlajši si in srečnejši. Delal bom pri hiši, ker jo ljubim, delal, dokler me ne polože v grob. Kot si izgovorim, pa bo!“

„Nekaj čudnega ti je padlo v glavo,“ je rekel brat. „Kaj poreče Slivar, s katerim sta se skoro dogovorila?“

„Naj poreče, kar hoče. Jutri pojdem k njemu in mu povem odločno in jasno.“

Drugo jutro se je res napotil k Slivarju. V kuhinji je dobil Francko. Pogledala ga je z modrimi očmi in težko mu je bilo, ker jo je ljubil. A vedel je, da ga ona ne more ljubiti, zato se je odpovedal vsem nadam.

„Francka, prišel sem prosit odpuščanja. Če si kdaj trpela radi mene, odpusti mi!“

Dekle mu je podalo roko in se zasolzilo.

„Ne govorite tako! Vedno mislim, da je bila božja volja. Nisem vas mogla ljubiti. Janeza imam rada in bi ga imela, če bi bil tudi grd, ker ljubim njegovo dušo.“

V gostilno je prišel oče Slivar smehljajočega obraza in pozdravil Žagarja.

Usedla sta se, in Amerikanec je začel z odpovedjo. Vzbujal je tudi starcu vest in napeljeval vodo na Franckin mlin.

„Ti nisi mož-beseda, fant! Obljubil si mi in že za doto sva barantala.“

„Ne zamerite, saj tudi vi niste bili mož-beseda! Janezu ste napravili mnogo bridkih ur.“

„To ti je divjak. Tako sva se sklestila in zaklel se je, da gredo najine poti narazen.“

„Nagel je in ne premisli vsake besede. Tega mu ne štejte v zlo! Dobra duša je, izvrsten gospodar, vreden Francke.“

„Čudno si se izpremenil.“

„Ne mislim se ženiti. Bratu dam; naj se poroči! Mlajši je in spraven človek. Nevesto dobi z lahkoto.“

„Morebiti bi pa on vzel Francko?“

„Če bi hotel vzeti Francko, mu ne dam črez. Stric Slivar, bodite res oče svoji hčeri in ne onesrečite je za vse življenje. Glavno ni denar, glavno je ljubezen in zadovoljnost.“

„Tako govoriš, ker si še malo izkusil.“

„Toliko kot vi, če ne več.“

Dolgo sta govorila, a danes ni oče ukazal Francki prinesti vina. Žagar ga tudi ni naročil, ker se mu ni ljubilo piti.

„Tako ne bo nič! Figamož si in ostaneš.“

„Naj bom! Zadovoljen sem, da ne rušim sreče vaši hčeri. Videl sem njene solze in vedel, kaj pomenijo. Zareza je zareza in srca ne zakrpate kot irhastih hlač.“

Tako je rekel in odšel. Slivar pa ni bil zadovoljen; zmajal je z glavo in parkrat zaklel, kar ni bila njegova navada.

Amerikanec je srečal sredi vasi Cizaro in ga pozdravil.

„Kaj me pozdravljaš? Pusti me v miru!“

„Cizara, pametni bodite in začnite delati. Precej dobite delo, makari pri nas.“

„Ne draži me! Nadelal sem se do sita in delo mi smrdi dvajset sežnjev daleč. Lepo je od tebe, da me ne naznaniš. V soboto sem bil pijan. Zato je bilo tako.“

Odšel je po vasi s harmoniko. Široko je stopal in gledal na tla.

Mejakova Francka je bila vesela, da ji je kar lice gorelo. Usteca so se držala na smeh, nad čelom so se blesteli črni kodri, spleteni v velik svitek. V zavihanih rokavih je bila Francka pri delu prav mična.

Na planincah solnčice sije,
na planincah luštno je.
Gor pojejo drobne tičice,
gor cvetejo rožice.

Skozi odprta vrata je donela pesem, njeni čisti zvoki so trepetali črez vrtove in travnike tje v majevo naravo.

Bilo je prijetno. Toplo solnce je sipalo popoldanske žarke črez vas, dolino in zelene hribe. Kot začarana kraljica je ležala dolina v bujnem cvetju in zelenju. Lahen veter je vel in se igral s trtnim perjem po brajdah in vinogradih. Vitki jagnjedi so se lesketali ob belih cestah, drobno grmovje je skoro dremalo v večni zadovoljnosti. Nad hribi so krožili ptiči in iskali plena. V vrtu za Mejakovo hišo je drobila penica. Vsako jutro je pogledala Francka v gnezdo in ličeca so se ji nasmehnila, ko je začula čivkanje samice in samca. Pod pleno so gostolele lastovice, že ob treh zjutraj je bilo čuti njih tanke glasove. Sredi njive se je dvignil škrjanec in zapel svojo melodijo. Čebele so brenčale med cvetjem, usedale se na dehteče rože in ponavljale venomer svoj zvonki refren: „Dinam, dinam, daja!“

Francka je mislila na Janeza in v srcu ji je bilo lahko. Zdrav je, krepak, hiter, odločen in neupogljiv kot hrast v dobravi. S takim človekom ni težko stopati po trnjevi poti življenja. Slast je gledati njegovo delo in delati poleg njega za dom in družino. Janez vse preuredi, da bo življenje in delo prijetnejše, in da bodo potomci zadovoljnejši. Da, potomci! Francki je srce vzplulo pri tej misli, kakor vzpluje vsaki dobri ženi, ki si želi največjega blagoslova zemlje — zaroda, pridnega, zdravega in čilega zaroda, da bo nosil v duši tradicije roditeljev in jih izročil svoji deci. Tu najde hrepeneče človeško srce košček zadovoljstva, tako se ovekoveči. In rodbina je najtoplejše ognjišče tihe in sveta neznane sreče.

Iz premišljevanja jo je vzbudil oče, ki je prišel črez dvorišče golorok in gologlav. Pogledal je svojo veselo hčer in začel:

„Poješ seveda in se raduješ, ker se je odpovedal Žagar, ta figar. Zdaj misliš le na Gregorina. Skrbi mi delaš. Z nobenim otrokom nisem imel toliko dela, kakor s teboj. Povej mi odkrito, ali res ne moreš pustiti tistega Janeza?“

„Res ne morem.“

„Pomisli, Gregorin je zadolžen, ti pa dobiš bogate ženine.“

„Ni mi za denar, dobrega moža hočem, ki ga bom ljubila iz srca.“

„Torej ga pa vzemi, če ni drugače. A ne misli, da obvelja tvoja. Vidim, da Gregorin pametno gospodari, in zato ga vzemi! Glej, kako urediš! Sprepirala sva se onikrat in od tedaj se ne pogledava. Vroč je kot železo, ko se loti. Opekel sem se, a tudi on se je na meni. — Torej stori, kakor hočeš. Če te hoče imeti, že pride po-te.“

Dekle ga je hvaležno pogledalo, in dve solzi sta mu kanili na razgreta lica.

* * *

Janez je zavriskal tako iz srca, kot že ne pol leta. Pogledal je po tihi noči, ki je mirno spavala in se poigravala z zvezdami na nebu, šelestečim perjem na drevju in valujočim žitom na polju. Živo so stopile predenj vse lepe in žalostne podobe preteklih dni. In spomnil se je mladosti, brezskrbne in nežne, spomnil očeta in matere. Mati mu je umrla, ko je dopolnil dvanajsto leto, oče pa pretečeno leto. Bil je zapravljivec in igralec in je pil do svoje smrti. Pred letom dni je pa umrl. Bilo je tako-le:

Pri Gregorinu so šli davno k počitku, le Janez je čul in poslušal, kdaj pride oče. Nalahno je brila sapa in se zaganjala ob drevje, hišne ogle in okna. Nebo je bilo oblačno; dolgočasne, sivkastobele megle so se vlačile nad gorami in poljem.

Na hišnih vratih so se čuli trije močni udarci.

„Odprite, odprite!“

Janez je prižgal svetilko, se oblekel in hitel odpirat. Skoro iz rok mu je padla luč, tako se je ustrašil. Štuporamo je prinesel Cizara očeta, ki je bil krvav in je imel obvezano glavo.

„Ne ustraši se, Janez! Očeta so malo pobili pri Slivarju.“

„Janez, primi me in pomagaj! Grozno sem truden. Ah, hudo sem kaznovan. Ti si dober človek, Cizara. Bog ti povrni!“

Nesla sta ga po stopnicah v posteljo.

„Mraz me trese, zelo me boli.“

Gregorin je izgubil zavest. Janez je nanesel odeje in mu zmival krvava lica.

„Kako se je zgodilo, Cizara?“

„Z Jerončkom sta se sprla. Zabavljala sta drug črez drugega, in potem se je začel pretep. Oče se je zvrnil in v hipu je bila mlaka krvi pod njim. Močili smo ga, obvezali in hoteli spraviti v posteljo. Ni ubogal, pobral se je in odšel. Spremil sem ga jaz. A moral sem ga nesti skoro vso pot.“

„Kdo je udaril?“

„Ne vem, znabiti Jeronček, znabiti kdo drugi.“

Drugi dan se je začelo bolniku blesti. Govoril je o Jerončku in se prepiral z njim, bledlo se mu je o Janezu in Cizari.

„Lepo, lepo ... Cizara, Cizara, kje si? Primi me pod pazduho! Ne, ne, nesi me! — Jeronček, ti si me. Ves krvav sem kot klavec. — Oh, mrtvaški oder, vse črno, črna smrt. Ah, ne, ne. Zvoni, zvoni bimbambom. Ali čujete? In grob! Krsto devljejo vanj. Ne, pogrebci stojte, saj sem živ. Ah, ah, glava! Glejte, same zvezde in solnce. Tako lepo je in Ančka je gori, moja žena. Kako je svitlo! Jeronček, ne zastiraj solnca!“

Prišla je komisija in pregledala rano. Črepinja je bila prebita in možgani pretreseni.

Zdravnik je ostal dolgo pri Gregorinu. Bil je rejen in star gospod, usmiljenost in ljudomilost mu je odsevala iz obraza. Izpral je rano, jo obvezal in ukazal staviti na glavo mrzle obkladke.

„Preklicana reč! Ni ga udaril za šalo. Pridružila se je še huda influenca. Ne vem, če jo unese. Spravite ga z Bogom, ko se zavé.“

Popoldne je prišel gospod župnik, ga spovedal, obhajal in dal v sveto olje. Potem se mu je začelo znova blesti in črez dva dni je umrl. Janez je dobil zadolženo premoženje. A začel je z božjo pomočjo in dobro gospodaril. Treba mu je bilo neveste in imel je že davno zbrano. Povprašal je jeseni pri Slivarju, ki je obljubil za pomlad.

„Če boš dobro gospodaril, jo dobiš.“

„Pokažem vam, da znam gospodariti.“

Prodal je vole, kupil tri molzne krave in par konj ter začel kupčijo s teleti, maslom in jajci. Vsi so zmajevali z glavo in mu odsvetovali. A on se ni zmenil zanje. Ko so črez mesec dni storile vse tri krave in je prodal velika teleta v Trstu po petdeset goldinarjev, so mu pritrjevali.

Izkopal se bo. Vsak izdatek in prejemek zapiše, vse preračuna naprej. Delavec je in odločen.

In zdaj se mu bodo izpolnile goreče želje. Na dom pripelje dobro ženko, začne delati s podvojeno silo, ker bo vedel za koga.

„Da jo le dobim! In kako mi je zabičavala, naj ne jezim očeta, naj bom premišljen. Ne boj se, dekle!“

Zavriskal je znova, da se je razlegalo do gorâ, da je posluhnil škrjanček v svojem gnezdu in da so se prebudili psi po vasi.

* * *

Po košnji je bila poroka. Na svatbi je bil tudi Žagar.

Cizara se je pomešal med godce in uganjal burke. Zvečer se je preoblekel v kralja in prišel s spremstvom čestitat ženinu in nevesti. A kaj bi vam to pravil! Saj veste, kakšne so sijajne svatbe.