Naše veliko jutro

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naše véliko jutro
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Jugoslovan 1/21 (1918), 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dolga, temna stoletja smo živeli kakor v groznici, ki je glasnica smrti. Komur je Bog dodelil mehko dušo, k sanjam nagnjeno, v zvezde zamaknjeno, zvesto dušo, ki ne pozna nasilja in veruje v pravico, tak človek je kmalu ponižen hlapec svojemu sosedu. Ker ta sosed nima mehke duše, pač pa ima prostrano posestvo in potrebuje sužnjev, da delajo zanj in za imenitnike, njegove goste.

Tako smo živeli dolga stoletja, kakor nekoč v stari Kartagi sužnji Hamilkarjevi, o katerih nam pripoveduje Flaubert. Lačni in goli smo uklenjeni gonili silni mlin, od zore v mrak ... od zore v mrak ... brez nehanja, mleli žlahtno pšenico za gospodarja, strmeli s kalnimi očmi in od gladu razpaljenimi ustnicami na bleščečo belo goro, ki je kipela zmerom višja izpod mlina, izpod našega trpljenja. Le ob velikih svečanostih, v razposajenosti in pijanosti, kar tako mimogrede in kakor v posmeh nas je Hamilkar za en večer, ah, le za en sam večer izpustil, nam odklenil verige, da smo se blazni zagnali v to sladko belo goro, zarili se vanjo, nasitili se za en večer; za en večer. In hvaležni smo bili usmiljenemu gospodarju, molili smo zanj v svojem srcu. Naslednje jutro nas je valpet uklenil in pričel se je strašni, večni kolobar ... od zore v mrak ... od zore v mrak ... Nihče med nami se ni upal pomisliti, da bi lahko bilo drugače in da Hamilkarjev ukaz ni božji ukaz. —

Nezaslišano je bilo trpljenje Gospoda našega, Jezusa Kristusa. Ker trpljenje njegovo je bilo trpljenje vesoljnega človeštva od stvarjenja do sodnega dne. Ko je na Cvetno nedeljo jezdil v Jeruzalem in so ga obsipali s cvetjem, nastlali mu z oljkovimi mladikami zmagoslavno pot, klicali mu hozana, je bil tih in žalosten pogled njegovih svetlih oči; gledal je v nezvestobo, v ponižanje, v neizmerno bolečino in v smrt. Na Oljski gori se je Bog sam razjokal pod težo svoje bridkosti, razjokal se s krvavimi solzami ob grozoti, ki jo je videl pred seboj. In prosil je, Bog sam je prosil: »Daj, da gre ta kelih mimo mene!« Vesoljno človeštvo je malodušno klečalo na tleh, trepetalo, omahovalo za trenotek; ni omahnilo. Mir je segel v dušo, ki je spoznala, da je za poveličanje in vstajenje treba ponižanja in smrti na križu.

Njega čistega, so gonili od Ane do Kajfa, gonili so ga uklenjenega, zasmehovali so ga, pljuvali mu v sveti obraz; bičali so ga, kronali ga s trnjem, da je lila kri na uboga lica. Vse je tako moralo biti; kajti rečeno je, da skozi noč bridkosti, ponižanja in trpljenja vodi pot v poveličanje.

Trikrat je omagal Kristus pod križem, trikrat so se mu zastrle oči. In ko so ga razpeli na ta strašni križ, ko so vadljali pod njim za njegovo rdečo haljo, rdečo od božje krvi, je zaklical On sam, zaklical v neznani bolesti: »Bog, o Bog, zakaj si me zapustil!« — Tudi to je moralo tako biti. Zakaj treba je bilo Sinu božjemu, treba je človeku, narodu in človeštvu, da pred sijajnim vstajenjem svojim toči krvave solze na Oljski gori, treba mu je Judeža izdajalca, krivičnih sodnikov, zasmehovanja in bičanja in trnjeve krone, treba križeve poti in povišanja na križ. In tudi je bilo treba omahovanja, dvoma, bridkosti in malodušnosti: ker malodušnost je rodna mati najgloblje vere in najvišje moči. —

Ta sveta povest je naša povest! Je povest vsakega trpečega človeka, vsakega trpečega naroda; je povest trpečega človeštva, ki se je samo napotilo na Golgato, samo se razpelo na križ. —

Dolga, temna stoletja smo blodili po močvirju, s potrtim srcem, s plaho dušo, brez upanja, brez vere v svetlobo in življenje, zakrknjeni v svoje ponižanje, v svojo sramoto in bridkost. Ali planil je silen vihar, razgnal je oblake, ugledali smo sonce in ugledali pot. Nič več nevere, nič več nezaupanja — ven iz močvirja, ven iz teme! —

Morda ni še dan vstajenja, morda je šele Cvetna nedelja in je pred nami še Oljska gora in križev pot in Golgata. Ali naj se zgodi, kar se mora zgoditi! V naših srcih je zapisano, kakor je zapisano v evangeliju, da vstajenje pride, ker mora priti. Pa bodi še več bičanja in ponižanja, bodi pot na Golgato še tako strma in strašna — uprimo oči v sonce; naše veliko jutro je blizu, v lica nam diha rosna zarja njegova. —