Naša soba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
O tatu, ki je okradel šolo Naša soba
Branka Jurca
Prvi april
Spisano: Anita Majetić
Viri: Jurca, Branka (1960). Okoli in okoli. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Ni še dolgo, ko je bila tam., na desno roko od ceste, kjer drvijo avtomobili, čisto navadna, s travo zaraščena livada. Toda zdaj ni tam ne duha ne sluha o livadi. Ostalo je le še prelepo ime za vrsto blokov, ki so zrasli na tem mestu. NA LIVADI so postavljeni počez in naravnost, kakor da bi jih kdo razmetal. Vse polno teh blokov je. Same široke, dolge škatlaste hiše v tri nadstropja in s tremi stopnišči. Hiše, se pravi bloki, so si tako enake, da jih med seboj ne morete ločiti. Pravzaprav vam pove šele majhna številka nad srednjim stopniščem, kje ste. Torej pojdite NA LIVADO!
Tam poiščite BLOK ŠT. 7!
Otroci iz BLOKA ŠT. 7 NA LIVADI so si pridobili SVOJO SOBO.
Tecite od bloka do bloka! Še preden bi skuhali jajce, boste našli slavni blok št. 7.
Še enkrat: NA LIVADI, BLOK ŠT. 7.
In kateri otroci so bili tako podjetni?
Čisto navadni otroci so bili to, takšni, kakršni ste vi.
Imenovali pa so se:
BINČEK ZORICA IVO LILICA
Po pravici povedano, v bloku št. 7 NA LIVADI so bili vsi srečni.
Mame, očetje, babice in dedki, tete in strici so bili srečni zato, ker so se priselili NA LIVADO iz samih pretesnih, temnih in vlažnih stanovanj. Nekaj časa sreči še verjeti niso mogli, prebujali, delali in spali so v lepih, svetlih, zračnih stanovanjih. Dan za dnem. Teden za tednom. Mesec za mescem. Ne, to ni bila nič več pravljica! Nič manj niso bili srečni tudi otroci iz tega bloka. Širna dvorišča med temi bloki so bila njihova od jutra pa do noči. Nikdar niso bili sami.
Nikogar, prav nikogar takrat ni motilo, da so imeli v kleti navadno pralnico s starinskim kotlom ob steni. Ne gospodinj, ki niso do zdaj nikdar drugače prale, ne očetov, ki so dobili v nedeljo zjutraj lepo, sveže dišeče perilo, da so si ga preoblekli...
Otroci pa še pomislili niso ne na pralnico in ne na sušilnico. Kadar so bili umazani, so jih mame preoblekle v čisto perilo in v čiste obleke
Tudi sušile so mame perilo, kakor so bile navajene že vek in več: poleti na dvorišču, pred blokom, pozimi pa na balkonih. Ne, tudi sušilnice niso pogrešali!
Toda prav sušilnica ima v tej zgodbi posebno veljavo. Za sušilnico je arhitekt namenil majhno sobo poleg pralnice. Sušilnih naprav pa v to sobo ni bilo: ne prvi teden, ko so se ljudje vselili, ne po prvem mescu in ne po prvem letu. Zato je hišnik sušilnico zaklepal, ključ od sušilnice pa je visel v njegovi kuhinji, na žeblju ob vratih. Otroci so se skrivali po kleti, v sušilnico pa niso zavili, saj so bila vrata zaklenjena. Prazna soba v kleti, ki naj bi bila sušilnica, pa je bila mar¬sikomu, ki ni imel kam leči, kamen spotike. Tako je prišel mlad pleskar k hišniku, da bi si pridobil sobo.
»Ko bi smel biti v sušilnici, spodaj v kleti!« je rekel pleskar.
Hišnik ga je najprej začudeno pogledal, potem pa mu je pogovarjajoče rekel: »Človek božji, saj to je vendar sušilnica! Ne morete!« 
»Pa saj nič ne sušite v tej sušilnici! Kakšna sušilnica pa je to!« seje razhudil pleskar. »Če ne sušimo, pa bomo! Nabavili bomo sušilne naprave!« je rekel hišnik prepričano. »Le kdo jih bo kupil!« se je začel zdaj pleskar posmeho¬vati.
Toda zdaj je bilo hišniku dovolj. Namrščil je obrvi. Pogledal je pleskarja kot hudič iz kozarca. Rekel je nasršeno in jezno:
»Kupili jih bomo, pa je! Sušilnica ni nobena soba!« 
In še vrata je zaloputnil pred razžaljenim plekarjem.
Pleskar pa se še ni vdal. Odšel je k staršem in jim razložil. Tako in tako jim je rekel, nimam, kamor bi položil glavo, a tu, v kleti, imate vi prazno sobo...
Pleskar pa tudi pri starših ni našel milosti. Ne, sušilnice, ki naj bi sušilnica šele postala, niso hoteli tako poceni zapraviti.
Zato je odšel pleskar jezen, razočaran in žalosten drugam iskat srečo.
Za PLESKARJEM so si hoteli pridobiti sušilnico še ŠIVI¬LJA in PEK in ELEKTRIČAR in MEHANIK in SLAŠČI- ČARKA.
Sobe, ki naj bi bila sušilnica, pa si nihče izmed njih ni pri¬dobil.
Za PLESKARJEM so odšli razočarani, jezni in žalostni iskat srečo še ŠIVILJA in PEK in ELEKTRIČAR in ME¬HANIK in SLAŠČIČARKA.
Ne Lilica ne Ivo ne Binček in ne Zorica niso nič vedeli o nesrečnem pleskarju, ki ne more dobiti sobe, ne o nesrečni šivilji ne o peku, ne o električarju ne o mehaniku in ne o slašči¬čar ki. Zato so bih Lilica, Ivo, Binček in Zorica srečni. Srečni so bili ves maj in junij in julij in avgust in september. Z oktobrom pa nič več. Postali so nezadovoljni.
Začelo je deževati. Deževalo je podnevi in ponoči, naprej in naprej. Na planinah je zapadel sneg. Segel je že skoraj do doline. Megla se je skotila kdo ve kje in kdo ve zakaj. Toliko je je bilo, da so je imeli polna usta. Komaj so stekli pred blok, že jih je zazeblo, streslo jih je do kosti in roke in noge so jim premrle. Postali so nesrečni.
Noč in dan so morali biti doma.
Doma pa so bili vsem napoti:
Dopoldne so bili v kuhinji napoti MAMI. V sobi so bili napoti DEDKU. Dremuckal in dre¬mal je. Popoldne pa so bih napoti OČETU. Bral je knjigo in si je želel miru.
Stali so torej pred kuhinjskim oknom: Binček na tleh, Zorica, Lilica in Ivo pa na pručkah. Pritiskali so nosove na šipe in gledali v sive niti deževja.
In komaj da je dež prenehal, že so se dobili pred blokom: Lilica, Binček, Ivo in Zorica. Požirali so meglo, tiščali so roke v žepe in gledali v daljavo.
Molčali so.
Takrat se jim je porodila tiha želja.
»Ko bi imeli sobo,« je rekel Binček, največji med njimi.
»Ko bi imeli svojo sobo!« je rekla za njim Lilica.
»Svojo sobico!« sta rekla za njima še Zorica in Ivo.
Sedli so na prvo stopničko. Bili so kot štirje premraženi vrabci. Mimo njih je šla sivolasa učiteljica v svojo sobo v tretjem nadstropju. Pogledala je te premražene vrabce in zavzdihnila:
»Ko bi imeli zanje vsaj kakšno sobo!« Obšli so vse bloke in vsa dvorišča med njimi. Toda tu ni bilo NOBENE SOBE ZA OTROKE! Zatem je rekla Lilica:
»Pojdimo tja! Mogoče je tam soba za otroke!« Pokazala je proti široki cesti, ki je peljala mimo LIVADE. Stekli so do ceste. Tam so bile razne trgovine in Binček je bral napise:
SADJE ZELENJAVA PREHRANA MLEKARNA PEKARNA
Tam je bil tudi
KROJAČ. Tam je bila tudi ŠIVILJA. Tam je bil tudi ČEVLJAR.
OTROŠKE SOBE pa NI BILO.
Od tod so pogledali naprej, na desno roko.
Tam je bila ŠOLA. Pogledali so naprej, na levo roko. Tam je bila
TRŽNICA.
OTROŠKE SOBE pa tudi tu NI BILO! Toda ne Lilica ne Ivo ne Binček in ne Zorica niso obupali. Vrnili so se pred svoj blok. Pred blok št. 7. Tu so bili doma! Tu so morali najti SVOJO SOBO!

Prijeli so se za roke. Šli so po kamnitem stopnišču iz pri¬tličja v prvo nadstropje, iz prvega v drugo nadstiopje, iz drugega v tretje nadstropje.
Toda SOBE ZA OTROKE ni bilo nikjer.
Zato so se pogumno odpravili dalje.
Odšli so na podstrešje. A kaj ko je bilo vse podstrešje pregrajeno kakor vsa hiša! Vsaka stranka je imela na podstrešju staro šaro z zaklenjeno žabico na vratih.
Zdaj so se otroci razočarano spogledali.
»Pojdimo še v klet!« je rekel Binček. »Moramo dobiti svojo sobo!« 
Otroci so se spet vrnili. Odšli so v klet. A tudi tukaj je bila klet pregrajena. Vsaka stranka je imela za zaklenjenimi žabicami skladovnico drv, kup premoga, krompir in jabolka na policah.
OTROŠKE SOBE tudi tukaj ni bilo!
Binček, Lilica in Ivo so se razočarano spogledali.
Takrat pa jih je poklicala Lilica, ki je bila najmanjša.
»Našla sem sobo! Ivo! Zorica! Binček!« 
Vsi so na mah pritekli. Na pragu sobe so obstali kot vko¬pani — vsa soba je bila v gostem belem oblaku sopare, ki se je kadila iz starega pralnega kotla.
»Oh, Lilica,« je rekel Binček, »to je vendar pralnica!« 
Zaprli so torej pralnico in stekli po hodniku proti stopni¬cam, takrat pa je Binček kakor za šalo, pritisnil na kljuko su¬šilnice. Za čudo: kljuka se je vdala.
Hišnik, ki je nekomu iz občine pokazal sušilnico, jo je pozabil zakleniti.
Otroci so se vsuli v lepo, prazno, svetlo sobo.
Stisnili so se.
Znova so pogledali po sobi — ne, nikogar ni bilo v njej!
Pogledali so na tla — ne, niti mize niti postelje niti omare niti stola ni bilo na tleh!
Pogledali so na štiri stene — ne, niti ene same slike ni bilo niti na eni steni!
»Našli smo sobo! SVOJO SOBO!« je zaklical Binček.
Ivo, Lilica in Zorica so zavriskali od veselja.
»Našli smo sobo!« so klicali še in še.
Binček pa, ki se je bal, da bi jih kaj ne presenetilo, je otroke umiril in jim rekel:
»Da ne pride prej hišnik! Hitro domov! Prinesite kaj za NAŠO SOBO!« 
Vsi so bili za to.
Stekli so po stopnicah, vsak na svoj dom.
Doma so rekli otroci mamam in očetom, da so si našli SVOJO SOBO. Da naj za to sobo tudi nekaj dajo! Starši.pa otrokom niso verjeli. Mislili so si, da se grejo otroci take igre — dali so jim pa le: mizice, stolčke, police in rože.
Zatem so otroci odprli kuhinjska okna. Zunaj je spet po¬sijalo kislo jesensko sonce. Otroci iz drugih blokov so bili na dvorišču.
Lilica, Binček, Zorica in Ivo so jim zaklicali:
»SVOJO SOBO imamo! Prinesite še vi kaj zanjo!« 
In kot bi mignil, so otroci SVOJO SOBO opremili.
Na edino okno so dali štiri cvetlične lončke z razcvetenimi gorečkami. Ob steno so postavili zaboj s policami. Ta zaboj so prekrili z rožastim pregrinjalom. Na tleh so razmestili štiri mizice. Pod vsako mizico so bili štirje stolčki. Iz svilenega pa¬pirja so izrezali okrasne prtičke. Dali so jih, največjega na zaboj, štiri manjše pa na štiri mizice. Nekdo izmed otrok je prinesel vazo z oktobrcami. Postavili so jih na sredo zaboja, vrh okrasnega prtička. Tako — soba je bila SOBA ZA OTROKE.
To bi lahko slepi videli.
A da bi si odrasli ne izmislili česa drugega, so nabili na vrata napis z debelimi tiskankami: NAŠA SOBA za otroke iz NOVIH BLOKOV NA LIVADI
V majhni sobi je bilo vedno več otrok.
Zmagali so! Dokopali so se do SVOJE SOBE!
Od veselja so se smejali, so peli in kričali, vsi križem, vsak po svoje. Nastal je tak vrišč in krik, da so se stene sobe tresle.
Še hip — in od otroškega vrišča se je že tresla vsa hiša.
Hišnik, ki je prav ta čas zadremal za mizo, se je prebudil. Ne, takega vrišča še nikdar ni bilo! To niso bili samo Binček in Ilica in Zorica in Ivo — morali so biti tudi drugi otroci iz drugih blokov.
Pomencal si je zaspane oči, si napolnil pipo s tobakom, prižgal in potegnil. Potem je odšel tja, od koder je prihajalo otroško kričanje. Toda, kako se je začudil, ko je zagledal na vratih sušilnice napis:
NAŠA SOBA za otroke iz NOVIH BLOKOV NA LIVADI
A kako se je šele začudil, ko je v sušilnici, za katero je do zdaj tako lepo skrbel, videl vse polno trok. Otroci so ga zagledali in v hipu so onemeli. Saj ravno njega so se najbolj bali!
Hišnik pa jim je rekel kar s praga, z začudenjem, ki mu ni bilo meja:
»Toda otroci, to je vendar sušilnica!« 
»Ne, ne,« je rekel Binček, ki si je prvi opomogel, »od zdaj naprej bo to NAŠA SOBA!« 
»Otroci, tu bodo vaše mame sušile perilo!« je rekel hišnik, pomežiknil in požrl slino.
»Ne, ne, ne,« je znova zatrdil Binček, »to je zdaj NAŠA SOBA!« 
»Naša soba! Naša soba! Naša soba!« so klicali otroci, da je skoraj razneslo stene.
Hišnik je sprevidel, da pri otrocih nič ne opravi. Zamahnil je z roko, se obrnil in s trudnim in težkim korakom odšel po stopnicah. Tam pa se je že srečal z mamami in z očeti, ki so hiteli za njim v klet.
No, lahko si mislite, kako so se začudili vsi po vrsti, ko so zagledali svoje otroke sredi opremljene otroške sobe.
»Mama — ta soba je naša!« 
»Oče — poglej, ali nimamo lepe sobe?« so klicali otroci vsi križem kiažem.
Otroci so bili zadovoljni. Otroci so bili srečni. Tako srečni kot še nikdar!
Starši so jih gledali in že se je tudi njim razjasnil obraz.
Mame in očetje so pomislili:
po delu in težavah si lahko oddahnejo doma, v sobi, če jim je treba, stečejo v trgovine, če jim je treba, stečejo v delavnice, če jim je treba, stečejo do tržnice,
OTROCI, TI PA NIMAJO SVOJEGA KOTA.
Prisvojili so si sušilnico, kjer ni še nihče posušil niti krpe perila, in prav so storili!
Toda o tem niso mogli vsak zase odločati! Zato so sklicali sestanek vseh stanovalcev iz sedmega bloka. Sestanek je bil kar na stopnišču.
Složno so sklenili:
»Naj imajo naši otroci tudi SVOJO SOBO!« 
Požvižgali so se na sušilnico.
Najbolj se je upiral hišnik. Rekel je, da ne smejo otroci biti v sušilnici, preden ne obvestijo občine, toda nihče ga ni več poslušal.
Po nekaj dneh so naredili odrasli otrokom v njihovi sobi prireditev.
Mlad tiskarje stopil pred blok. Dvignil je bleščečo trobento in zatrobil:
TRARA TRARA TRARA TRARA...
Svetlo, veselo je zadonelo. Seglo je do vsakega bloka in še cez.
Trobentač je oznanjal veselo novico:
OTROCI IZ SEDMEGA BLOKA SO ZMAGALI OTROCI IZ SEDMEGA BLOKA SO SI PRIDOBILI SVOJO SOBO
Otroci so pustili odprte zvezke z nedokončanimi domačimi nalogami kar na mizah, vrgli so igrače na polico, skorjo kruha pa v košarico za kruh in že so stekli pred sedmi blok.
Vhod pri srednjem stopnišču je bil slavnostno okrašen.
PRIDITE, OTROCI!
je pisalo nad vrati.
Otioci so šli naravnost v klet in v otroško sobo. Začela seje prireditev:
Liličina mama jim je povedala pravljico. Verina mama, ki je bila operna pevka, jim je zapela pesmi.
Slavkov oče, kije bil inženir, a je znal čarati, je pokazal otrokom sto in eno čarovnijo.
Binčkova mama jim je z lutkama zaigrala majhno pred¬stavo. Junaka sta bila Pes in Mačka.
Nazadnje je s tresočim glasom rekla sivolasa učiteljica, kije bila že v pokoju, da bo pri njih, pri otrocih, če jo bodo imeli radi.
To je bila pač učiteljica, ki brez otrok in brez njihovega živžava sploh ni mogla živeti. Otroci so bili vsega veseli.
Najbolj veseli pa so bih učiteljice, ki jim bo druga mama. Objeli so jo in poljubili. Prireditev se je končala. Otroci bi se bili morali raziti po svojih domovih, saj so na nebu že zablestele zvezde, toda niso in niso se mogli ločiti od SVOJE SOBE.
Učiteljica in Binček sta odšla k hišniku po ključ. Hišnik ga je dal v roke učiteljici in rekel: »Pa pazite na sobo — saj veste, hišnik sem!« 
Sivolasa učiteljica pa mu je zatrdila, da ne bo pazila samo na sobo, temveč tudi na otroke in da lahko zaradi tega mirno zaspi.
Učiteljica je dala ključ v svojo torbico in potem sta z Binč- kom odšla, vsak v svoj dom. Otroci so bili presrečni. Končno so le prišli do svoje so¬bice!
Legli so na postelje in posteljke, zaspati pa niso mogli. Še in še so mislili na SOBO ZA OTROKE! Če vas bo pot kdaj zapeljala NA LIVADO, ne pozabite na BLOK ŠT. 7.
Nič se ne bojte ceste, ki pelje ob LIVADI, tam res divjajo avtomobili, da je kaj — vi pa pojdite kar od ceste, na desno stran! Tam se vrstijo bloki z majhnimi številkami nad srednjimi stopnišči. Brali boste blok št. 1, št. 20, št. 3, št. 5, itd. Poiščite blok št. 7! Pojdite po stopnicah v klet. Na levo roko boste videli otroško sobo. Odprite vrata, tam boste presenetili otroke. Mogoče rišejo, mogoče pojejo, mogoče poslušajo pravljico. Prisedite še vi! Rišite, pojte in poslušajte pravljico z njimi vred!