Naša polja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naša polja
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Naša polja, str. 19, Mi gradimo, 1950.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Naša polja so vsa zláta[1],
žetev naša bo bogata.
Kruha bo za vse in dela,[2]
v sreči zemlja bo živela.

Naša polja so vsa plava,
lan se v vetru pozibava.
Naši stroji bodo tkali
platno in ga ljudstvu dali.

Naša polja so vsa bela:
ko bo ajda dozorela,[3]
bodo sklede polne žgancev.
Čakati ne bo več treba[4]
ne prijateljev, ne znancev!

Opombe urednice[uredi]

V prvi objavi pesmi Naša polja (Ciciban, 1948/9, št. 1, str. 6) je nekaj razlik. Največja je sprememba zadnjih dveh verzov, ko v novi različici Amerikancev ni več omenjenih. V času od oddaje tipkopisov do tiska v letu 1950, je prišlo v Ameriki do zapleta glede pesmi Mama, je res?. V rubriki Kulturni obzornik, s podnaslovom O knjigah, ki so strup za otroške duše, je nepodpisani pisal »o tendencioznem vzgajanju sovraštva do Amerike« in kot primer objavil pesem Mama, je res? Ob tem avtorice ni navedel (Glas SDZ – SDZ Voice, Uradno glasilo slovenske dobrodelne zveze, Cleveland, Ohio, 19. 8. 1948, let. 7, št. 33, str. 1).

  1. Brez naglasa.
  2. Za vse kruha bo in dela,
  3. Brez vejice
  4. Zadnja verza: Čakati ne bo nam treba / pomoči Amerikancev.