Naša pesem (Janko Kersnik)
| Naša pesem Janko Kersnik |
| |||||||||
Cekinov ste cesarskih sto
za pesem obljubili,
ki naj potoži vaše zlo,
izmišljeno po sili;
in našla se je v kratkem res
popevka vam pogodi;
"Odslej", tako kričite vmes,
"to naša pesem bodi!"
Bilo je treba v roke sto
cesarskih zlatov šteti,
da mogel je popevko to
vaš nemški pevec peti.
To pač ni gorka, lista kri,
ki v vaših žilah teče:
za zlat rumen šele vzkipi,
za zlat šele kaj reče!
To pesem boste večkrat zdaj
po naših peli krajih;
češ ta s strahoto jih navdaj! —
A taka ne navda jih! —
Po naših žilah gorka kri
krepkó ima rodbino;
žal, — ž njo, oh, ž njo pisali mi
smo vašo zgodovino!
Kdo je dajal rosé glavé
pod Lipskim, Belim Gradom?
Polabsko branil kdo polje,
ustavljal se napadom?
Kdo nemški Dunaj je otel,
porazil vam Madžara?
Kdo Turku ljuto moč je vzel,
ubranil vas Tatara?
Za vašo vero in zemljo,
mi kri smo prelivali,
a vi bolest in kri vso to
za svojo ste prodali.
Slovane v boj podili ste
za svojo domovino,
slovansko kri svojili ste
za nemško zgodovino.
Oh, tuje, tuje nam zemlje
s krvjo smo mi gnojili;
doma, doma pa smo polje
s solzami si rosili.
In po rdečih brazdah tam
moč vaša je zorela,
doma, doma pa rosna nam
le pesem je cvetela.
Oh, Bela gora, Kosovo!
To še pri nas odmeva
tako bridko — tako mehko!
Srdi nas in — ogreva.
In te ne plača ni cekin
ni tisočerih hvala,
ne plača pesmi te spomin —
le kri jo je plačala!
Ko vam napoči reve čas,
bo sama se rodila
popevka, ki bo vsako vas,
deželo vso dramila.
Sedaj pa jasno se nebo
nad rodom vašim spenja;
po drugih stopate trdo,
pri vas pa ni trpljenja.
Svobodno pojte jo glasno
to pesem vašo — zlato;
pri nas, pri vas, povsod vedó,
da plačan je, kdor zna to.
Mi vrnemo vam svoj "Naprej!",
poznan do zadnje koče,
potem pa še "Slovani, hej!" —
V dnu srca vam bo vroče.