Naša mala sredi stvarstva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naša mala sredi stvarstva
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Naš rod 7/5 (1935–1936), 138
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Čudne so vse te stvari:
vse miglja, vse se blešči,
pisana in živa zmeda
v našo malo gleda, gleda.

Tam veliko in oglato,
tam okroglo, tam krilato,
drobno po sipišču stika
in skaklja in pika, pika ...

Spod zelenega oblaka
sto in sto ročic že čaka ...
stresi jih, že se zbude,
kakor smeh ti zašumé.

In od vsepovsod glasovi,
barve, luči ... Kar pozovi ...
Kuža, murenček, mušice ...
prihite na tvoje klice.

Gleda naša mala, gleda,
kam bi iz svetlega nereda,
že ročice je razpela,
z njimi bo ves svet zajela.

To smehlja se, to očkuje,
potaji se, prisluškuje,
maha, steza se in vzklika,
ali — svet se ji odmika.

»Ta-ta ... gi-gi ... ki-ki ...« vriska
in ročice jezna stiska,
če perotki bi imela,
bi za njimi poletela.

Vse te »ta«-je bi pojela,
le poglej ju zobčka bela.
Vse hoteti, vse imeti
to pomeni res živeti!

In še vedno krili, kliče,
ali »ta« se vsak ji umiče.
In njen glasek se gubi
kakor ptička v sončni sij.