Naša ladijca
| Naša ladijca |
| |||||||||||||
Lepa, lepa je naša dolina, tam gori pod belimi snežniki. Rodno polje, pisani travniki in senožeti objemljejo tako ljubo utrujeno srce in vabijo k malemu počitku. Sredi doline žubore lahni valčki brze reke, ki teko dalje proti jugu. Valčki šepetajo veselo med seboj, radujejo se svojega življenja in pripovedujejo si pravljice, Ko pa pridejo do znamenja tam doli ob ladjici, vtihnejo in molče plavajo dalje – bojijo se izdati svoje skrivnosti.
Tam ob znamenju je ladjica, ki šviga dan za dnevom po bodrih valovih, kakor bi se hotela skušati z brhko pasteričico, ki gostoleč obletava krasni breg. Lepa, a tudi polna življenja je naša ladjica. Posebno o poletnih večerih je ona vir radosti in veselja. Tam gori onstran reke so prijazne senožeti; cele dneve se po njih ob košnji vriska in prepeva, a ko se zmrači, vračajo se brhki kosci in živahne grabljivke. Kako je tedaj ladjica vesela, da sme prenašati tako radostno družbo. In zopet ob nedeljah in praznikih se šopiri, ko prevaža pobožne vaščane, ki hitijo k službi božji tja doli za vodo do župne cerkve. Da lepa je naša ladja, vsaj mojemu srcu ljuba je tako zelo in ljuba je bila še nekomu.
Tam ob bregu v lični beli hišici služil je cvetoč mladenič. Radi imeli so ga vsi gospodarjevi. In ni čuda, saj je bil tako priden in ljubeznjiv, da je bilo kaj. Le vesel ni bil nikdar. Čestokrat postal je ob bregu in gledal tja do župne cerkve. Tam je stala siromašna, a čedna hišica – v hišici pa bivala njegova dobra mati in ljuba sestrica. Kako lepo so živeli, ko so še vsi trije skupaj bivali, a sedaj moral je oditi, da kaj prisluži sebi in materi. Ni ga sicer gonila mati, a gnalo ga je srce, saj tako sladko je delati za svoje drage! Sicer ni daleč od doma in večkrat pohiti tja, a doma vendar ni. Kako rad je imel svojo ladjico, ki ga je vozila čez rekine valove do ljubega doma. Večkrat ji je obljuboval, kako lepo jo hoče popraviti, ako jo valovi pokvarijo. In kedar bo spomladi prišla mati k gospodarju na obisk, takrat jo hoče okrasiti, da ni bila še nikdar tako krasna, saj lepa mora biti, kedar bode vozila njegovo edino veselje, drago mamico In ladjica ga je umela. Nikdar ni tekla tako lepo, če je ni vodil on ; poznala je njegovo sinovsko ljubezen in rada ga je vozila. Iudi valovi so ga nekako radi imeli. Saj, ko se je vozil po njih, šumeli so tako tiho, da, bi ga ne izbudili iz njegovih sladkih senj. Tiho zrle so izpod skale srebrne ribice in niso se ogibale ladjice, marveč brez strahu spremljale so od brega do brega brhkega plavca. Mladenič bil je znan ž njimi in veslaril je brez skrbi. A človek kaj zaupaš samoljubnemu stvarstvu!
Bilo je kesno jesenski večer. Deževalo je uže dlje časa in naravno, da je naraščala tudi reka in z njo valovje. Razburjevalo je tudi srce našega mladeniča, ker radi presilnih valov vže dolgo ni mogel do svoje mamice. Več tednov vže ni mogel gledati njenega obličja. A ura, dan je vže neizmeren ljubečemu srcu, kaj šele teden in mesec. Viharen večer je in moči neba divjajo. Mladenič stoji zamišljen ob bregu. Zabliska se in očem se pokaže krajina ljuba, krajina draga. V duhu vidi domačo hišo in v njej otožni, zlati srci. Kaj neki počneta? Se li jočeti, da ga ni uže toliko časa do njih? Znasta li morda, kako hrepeni po njih njegovo sinovsko, bratovsko srce?
Zabliska se. In kako je blizo do doma, a on mora tu pojemati v žalosti. Da veslaje čez reko nikdar ne bode več prepeval, kazniti hoče reko, trdosrčno reko, ki bi pač lahko poznala njegovo žalost. Bliska se neprenehoma. Sicer struga ni tako široka, no prav ozka je videti. Bi li hotel poskusiti z brodom? Ne, ne, malo drzno je. Na nebu se le bliska, čez reko vidi svojo vas, vidi svoj dom in začuje se klic, vedno bolj tiho, dokler ne vtihne. Valovi pa šumeli so, kot prej.
Vjutru dobili so na produ razbito ladjico, našega plavca pa ni bilo nikjer. Zaman vse iskanje. Valovi skrivajo v tomunu svojega ljubimca in mirno, pa tiho tečejo tam mimo, da bi neprevidno ne izdali svojih skrivnosti.