To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Kaj naj pojem, da ne bo mi tožba,
kam naj gledam, da ne bom jokala?
Že rmené gozdovi na pobočju,
zadnje astre še krasijo vrte,
v Brdih, kjer je grozdje dozorelo,
tujec letos nam obral je trte.
Tam v Parizu dolgo rešetajo
— menda se preveč nam ne obeta —,
za Celovec kri smo prelivali,
tujcu je ostala Gospa Sveta.
Naša deca bosa v Trstu hodi,
kmalu matere ne bo umela,
pod zastavo tujo oče plove ...
Kdaj bo lakota še mater vzela?
Kaj naj pojem, da ne bo mi tožba,
ko je v nas vse ena sama rana?
Gine naša deca v laških šolah,
ginejo nam ribiči v Kvarneru,
na Goriškem ginejo nam bratje,
ginejo na Krasu, v Korotanu.
Kaj naj pojem, da ne bo mi tožba,
kam naj gledam, da ne bom jokala?
O, saj bodo kmalu gozdi rdeči,
ves svet ena sama rdeča rana,
v zadnjem solncu vsa ožgana,
vsa razpaljena, vsa izsesana —
po Pravici, po Svobodi bo kričala ...
