Naša Rozika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naša Rozika.
Franc Fabinc
Izdano: Slovenski narod 18. november 1904 (37/264), 1
Viri: dLib 264
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Rdeče pismo nekdanje svoje ljubice sem našel tisti dan. Zvenel ciklamnov cvet je padel iz zavitka in lahen vetrič ga je odnesel skozi odprto okno, da je obvisel na orumenelem listu bližnjega kostanja. Moje misli so poletele za njim; hladna jesenska sapica jih je vzela seboj v širni svet. V takih trenutkih se oživijo nežni občutki, lepi spomini na nekdanje ljubice. Srce zatrepeče ob spominu na polmračno sobico in lunojasno noč, ko ste sloneli v senci košatega drevesa, govoreč sladke besede mladi ljubici. Vsenaokrog pa je spavalo v srebrni mesečini. Malokdaj pride človeku ta mehkoba v dušo, le takrat, ko se vam zbudi slastno hrepenenje po Ženskem bitiju, ko bi si ovili okrog vratu bujno kit<...> mladega dekleta in se uspavali v slad<...> motici. Bogvedi koliko poljubov sem <...>sil na ustnih, sladkih in opojnih, <...>di popolnoma brezpomembnih. Po<...> <...>em dolgega, suhega človeka s koz<...> <...>razom. Kako se je tresel, kadar <...>ledal polne rdeče ženske ustne, kako se mu je zasvetilo v očeh. Mi pa smo se mu smejali, ker smo pili življenje, trgali rožice kipečih usten, on pa je bil revež s svojim kozavim obrazom.

Zbirali smo se v tisti gostilni z majhnimi okni. Zunaj je sijalo zlato solnce, tu notri pa je bilo vedno polmračno. Dolge sence so trepetale po zaprašenih oknih, dolgonogi pajek se je zapredel okoli velike svetilke in nihče ga ni motil, ko se je počasi sprehajal gori in doli, lovil muhe ter živel brezskrbno življenje. Samo šumeči glasovi razkošnega življenja so udarjali v ta polumrak.

Prihajali smo redno vsaki večer. Brezizraznih obrazov smo sedli za mizo, visoke čaše so zažvenketale in zalesketalo se je kakor rumeno zlato. Sami nismo vedeli, kaj nas veže skupaj, zakaj so nam ti prostori tako priljubljeni. France je imel vedno prvo besedo. Kadar se je dvignila njegova visoka postava izza mize, smo vselej umolknili. Govoril je vedno z resnim in zamišljenim obrazom, četudi nam je morda povedal največjo neumnost. Zadovoljno smo se smejali, kadar je pravil o svojih ljubicah, ljubljenih in neljubljenih. Mavricij je takrat vselej potegnil iz žepa svetlo tabakiro, napolnjeno s najboljšim turškim duhanom, znamenje, da je postal židane volje. Droben tabakov prašek mu je obvisel na brkih in prejetno je zadišalo po sobi. To je bilo za njega strastno uživanje, po katerem je hrepenel kakor mi po mladih ženskah.Dekleta pa so se ga bale, ker jih je ta duh neprijetno ščegetal in ker je v njih očeh veljalo to za nekaj nespodobnega ...

Pa drugače je bil zlata duša ta naš Mavricij. Bogvedi, kakšne želje je nosil na srcu, ta tihi in mirni človek!

»Dolgočasno bi bilo naše življenje brez ljubezni, neznosno počasi bi tekli dnevi brez lepih deklet in sladkih poljubov. Mavricij, dragi prijatelj, niti za trenutek ne bi hotel obleči tvoje kože. Zbudi se in primi za življenje, ki ga živimo, da ga uživamo«, je govoril France ter ponosno pogledal okrog sebe. Mavricij pa je čudovito zaobrnil oči ter jih obupno uprl v strop, kakor tisti starodavni svetnik v kotu farne cerkve ... Tone je bil mlad fant, izpod črnih, kodrastih las se je svetilo čelo kakor iz marmorja; velike modre oči so se ozirale malomarno po sobi. Nagnil je glavo, vrsta belih zob se je zablestela in po sobi je zadonela otožna pesem:

V dolini tihi selo je ...

Tiše in tiše je postajalo in samo ta glas se je zlil v čudovito lepo melodijo ... Nepopisno hrepenenje se je vzbudilo v naših dušah, hrepenenje po neznanem in nedoseglivim.

Glave so se nagnile kakor pod pezo težkih misli ... Sladka opojnost nam je legla na ude. Šepetaje smo govorili o davno izgubljenih ljubicah, cvetočih obrazov in polnih lic. Vse so oživele in stopile v našo mračno sobo breztelesne in vsenaokrog je živelo neznano življenje. Ustavile so se pred našo mizo in govorile žalostne zveneče, neumljive besede; slišali smo glasove, ki so prihajali iz neznanih pokrajin, proseči in vzdihujoči ...

Takrat pa so se odprle duri in v sobo je stopila Rozika. In vse je postalo mahoma veselo in praznično. Ah ta Rozika! Nosila je doma lepe čeveljčke s pentljo, čipkast predpasnik in kadar je šla z doma je imela na glavi klobuk z rožami in lepo pisanimi trakovi... Zagledali smo v njeni roki prelepo rdečo rožo, kakor da bi bila ravnokar razcvetela iz drobnih belih prstkov. V trenutku smo vedeli vsi, kaj nas je privedlo v to polmračno sobo. Nagajivo se je zasmejala, veselo in lahkoživo, kakor mlada srna nas je pogledala.

Samo takrat je zatrepetalo nekaj v našem Mavriciju. Njegov žalostni pogled je legel na njene lase, na njen obraz, počasi je zdrsnil na njene polvzcvetele prsi. Rozika pa ga je zrla brezbrižno in brezpomembno; le semintja navidezno malo zapeljivo.

Sedaj smo čutili, da se na tihem sovražimo, da hrepenimo vsi po isti sladkosti ... Naš prijatelj France se je nekam čudno naslonil na mizo in oči so mu nemirno švigale tja, kjer se je smejal njen obraz, poln veselja in razkošja ... Pomlad življenje je sijalo iz njenih črnih oči, ki so postale čudovito lepe, kadar jih je lahno porosila solza veselja. Takrat, prijatelj Mavricij, bi ji gotovo vsak dal življenje za poljub ljubezni.

In tako se snidemo vsaki dan. Rozika pa sedi poleg nas in vedno je vesela, brezskrbna. Ljubezen nosi v svojih lepih črnih očeh in na svojih rdečih ustnih ... In mi se veselimo z njo, ker se veselimo mladega življenja, ker pijemo iz čaši dokler je čas. Po dolgih letih se bomo še spominjali na našo lepo Roziko in morda se bo tudi ona spomnila na nas, ko bo prvikrat pila iz polne čaše mlade in sladke ljubezni ...

Opombe[uredi]

Manjkajoče besedilo je označeno z <...>