Naša Miša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naša Miša
Mateja Reba
Spisano: Ana Potokar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dober dan, dragi prijatelji!

Ime mi je Miša, na svet sem prišla 6. junija 2004 na daljnem Slovaškem. Od tam sem pred dobrimi štirimi leti priromala v svoj novi dom k Matei in Petru. Imamo se zelo radi in skupaj uživamo. Imam zagotovo najbolj čudovito »pasje življenje«, kar si ga lahko zamisliš. Sem prijazna, ljubezniva, včasih pa tudi navihana.

V tem času smo doživeli že nešteto takšnih in drugačnih zanimivih dogodivščin. Zato sem Mateo, ki je pisateljica, prosila, naj jih zapiše. Ker mi vedno izpolni vse želje, mi je tudi tokrat ugodila in tako je nastala knjiga, ki je pred vami. Upam, da bodo moje zgodbice všeč tako vam kot tudi vašim domačim ljubljenčkom.

Ker sem sodobna psička, pa, pomočjo, seveda, uporabljam tudi računalnik. Če mi boste pisali na moj naslov nasa.misa@gmail.com, vam bom z veseljem odgovorila, poslala in poslala svojo fotografijo.

Hov, hov (kar po pasje pomeni lep pozdrav)! Vaša Miša

Imeli bomo kužka

»Rada bi imela kužka,« je nekega dne nepričakovano rekla Mimi. »Kakšnega?« je vprašal Peter. »Takega, kot je bil Timi!« je odvrnila. Peter je zavzdihnil. Timi je bil majhen, rjav pinč, njun ljubljenček, ki je na žalost pred nekaj meseci poromal v pasja nebesa. Njuna hišica na Regratovi 19 se je od tedaj zdela nekam pusta in prazna. »Prav,« je nazadnje prikimal. Tudi sam si je že nekaj časa želel novega kužka, a je menil, da Mimi ne bi bilo prav. Timija je imela neskončno rada. »Jutri ga začneva iskati!« je veselo zaploskala Mimi. Takoj prihodnje jutro je prinesla časopis in v njem z rdečo barvico obkrožene oglase. Pinčev ni bilo ravno veliko. »Klical boš pa ti,« je Mimi določila Petra. In tako se je pač lotil dela. »Dober dan, videl sem oglas…. A, ste že prodali!«  Tako se je zgodilo kar nekajkrat in Mimi je že začela obupovati. »Kaj pa, če bi izbrala kako drugo vrsto?« je previdno vprašal Peter. »Kodri so prav ljubki in kokeršpanjeli tudi. Moja teta je imela kokeršpanjela, ki je…« »Rekla sem pinč in pika,« je bila odločna Mimi. »Srnaste barve, tako kot Timi. Ne rjav ali črn, da boš vedel!« Peter se je vdal. Vedel je, kako trmasta zna biti Mimi. A ni vedel, kaj naj naredi. Preklical je že vse, ki so prodajali pinče in ostal mu je en sam oglas. Držal je pesti, da bi tokrat uspelo. »Dober dan, kličem zaradi pinča…« je previdno rekel. »Lepo, dva imamo, lahko boste izbirali,« je odvrnil moški na drugi strani žice. »Kdaj lahko pridete?« »Kar takoj, če je mogoče,« je vzkliknil Peter. Bal se je, da bi spet ostala brez psička. »Samo naslov mi povejte!« Skrbno si je zapisal naslov, potem je zaklical: »Mimi, obleci se! Greva po kužka!« Mimi je zavriskala od navdušenja. Po kužka! Končno njuna hišica na Regratovi 19 ne bo več samevala, ker je bo spet napolnjeval veseli pasji lajež.

Mala, črna kepica

Mimi in Peter sta se peljala kupit novega kužka. »Ime mu bo Timi, tako kot prejšnjemu,« je dejala Mimi. Peter je odkimal. Timi je bil samo en in edini. »Potem bo Piko ali pa Tačko!«  »Mar ne bi raje počakala, da ga vidiva?« je menil Peter. »Potem se bova lažje odločila!« Medtem sta se pripeljala do hiše, kjer naj bi prodajali kužke. »ZOO Trgovina,« je pisalo nad vrati. Peter je bil presenečen. »V oglasu ni pisalo, da gre za trgovino,« je zamomljal, a vseeno sta vstopila. Že na vratih ju je pričakal velik, mrk možakar. »Prišla sva zaradi pinča,« je povedala Mimi. Moški je prikimal in pomignil proti vratom na drugi strani trgovine. Vstopila sta. Joj, kaj je bilo tam! Vsaj deset betonskih pregrad, na golih, cementnih tleh pa so vsak v svojem oddelku čepeli kužki, vseh vrst. Mimi in Peter sta se spogledala. Videlo se je, da z njimi ne ravnajo ravno lepo. »Jej, kako si ljubek,« je razneženo rekla Mimi in se sklonila k majhnemu jazbečarju, da bi ga pobožala. »Nobenega ljubkovanja,« je zarohnel možakar. »Se bodo navadili, potem bo pa cirkus! Tamle sta vaša!« V pregradi na koncu prostora sta norela in lajala dva rjavčka. Še zdaleč nista bila podobna njunemu prijaznemu Timiju, v njunih očeh je bilo nekaj divjega. »Kaj praviš?« je vprašal Peter. Mimi je odkimala. »Iskala bova naprej,« je zašepetala. Tedaj pa je za njunima hrbtoma nekaj tiho zapiskalo. Peter se je obrnil in zagledal majceno, črno kepico z žalostnimi očmi. Psička ga je neizmerno nežno pogledala. Ljubezen na prvi pogled, je pozneje rekel. Dvignil je malčico in ta mu je v trenutku, kot miška, zlezla pod rokav jakne v naročje. »Jo vzameva?« je vprašal, upajoč, da se bo Mimi strinjala. »Vzameva,« je prikimala. »Tudi to je pinč, ampak dražji,« je glasno rekel trgovec, a njiju to sploh ni zanimalo. Plačala sva in odšla s psičko, za njima pa so žalostno lajali mladički, kot bi hoteli reči: vzemita še nas. »Upam, da bodo dobili dober dom,« je zavzdihnila Mimi in težko ji je bilo. »Tudi jaz upam,« je odvrnil Peter, ki je stiskal k sebi njunega novega družinskega člana.

Ime mi je Miša

Mimi stiska v naročju malo, komaj kupljeno psičko, Peter pa previdno vozi avto proti domu. »Misliš, da ji bo všeč pri nama?« vpraša Mimi in boža malo kepico v svojem naročju. »Seveda ji bo všeč,« zabrunda Peter. »Lepo bova skrbela zanjo! Kako pa jo bova imenovala?« »Vidiš, vse je drugače, kot sem si zamislila,« pravi Mimi. »Hotela sem rjavega psička, zdaj imava črno psičko. In zagotovo ne more biti Piki ali Tačko!« Peter prikima. »Imaš kako drugo zamisel?« »Mogoče Tačka?« vpraša neprepričljivo. »Ali Pika!« Psički očitno nič ni všeč, ker je z zaprtimi očmi mirno leži Mimi v naročju. »Kaj pa Taja?« predlaga Peter. Tokrat odkima Mimi, psička pa strese z glavo, kot bi hotela reči, da to pa že ne. »Veš kaj, vprašajva prijatelje!« se domisli Peter. In Mimi jim že piše sporočilo. »Dober dan! Sem majhna, ljubka črna psička, a moja lastnika, Mimi in Peter, zame ne najdeta imena. Če imaš kakšno zamisel, jima, prosim, pomagaj!« Sporočilo pošlje vsem prijateljem in kmalu se vrnejo odgovori. »Čestitam, a nimam zamisli. Lep pozdrav, Vid!« »Kaj pa Pika ali Tačka? Marinka«. »Kepica ali Bubi, tako bi te imenovala jaz. Alenka.« »Kepica?« reče Mimi vprašujoče, a psička jo le začudeno pogleda. »Ne, ne bo šlo. Bubi pa tudi meni ni všeč!« Ideje se kar vrstijo. Piksi, Roksi, Runa, Rina, Tara… Mimi na glas bere sporočila. Peter odkimava, psička pa spi v naročju, kot da sploh ne izbirajo imena zanjo, pač pa za kakega drugega psa. Mimi počasi že obupuje. »Morda bo pa vseeno Pika, ker nimamo nobene boljše zamisli!« Tedaj pride še eno sporočilo. »Čestitam, pasja mama in pasji ata. Zdi se mi, da bi ji bilo lahko ime Miša. Maja«. »Miša!« reče Mimi. Psička dvigne glavico, našpiči ušesa in zacvili, kot bi hotela reči, ja, to sem jaz. »Miša je lepo ime,« se strinja tudi Peter. »Naj bo Miša!« Miša ju postrani pogleda in pomaha z majcenim repkom, kot bi hotela reči: no, končno. »Miša, domov gremo!« reče Mimi in psička tiho zalaja. Ime je izbrano.

Miša se izgubi

Mimi, Miša in Peter se nekega pozno jesenskega dne odpravijo po mah za jaslice. Miša je pri hiši komaj dva tedna in to je njihov prvi daljši sprehod po gozdu. »Privezala bi jo na vrvico,« meni Mimi. »Ni še vajena in lahko se izgubi!« »Daj no, pusti ji, naj se svobodno nateka,« pravi Peter. »Saj bova pazila nanjo. Poleg tega se mora navaditi, kajne?« »Hov, hov,« pravi psička, kot bi se strinjala. Odpeljejo se do hriba, kjer raste najlepši mah. Avtomobil pustijo ob poti, potem jo mahnejo v breg. Miša vsa vesela teka od enega do drugega. V gozdu ji je zelo všeč. Toliko novih vonjev! Spodrsne ji na listju in zasanka se Mimi pod noge. »Pazi no, Miša,« se ji ta smeje. A psička se že pobira in spet steče po bregu. »Ne hodi daleč stran, da se ne izgubiš,« ji prigovarja Peter. »Hov, hov!« Psička teka od enega do drugega, radovedno voha mah in laja na vse, kar se premika. Nekaj časa ju še spremlja, a ko zavoha zajčka, pozabi na previdnost. Požene se v grmovje, Čez nekaj časa se Mimi zazdi, da je tišina sumljiva. Le kje je Miša? »Hej, je Miša pri tebi?« zakliče Petru, ki nabira mah nedaleč od nje. »Ne, mislil sem, da je pri tebi!« »Miša, Miša!« Oba jo glasno kličeta, a odgovarja jima samo tišina. »Joj, zgubila se je,« skoraj joka Mimi. »Ne skrbi, našla jo bova,« jo tolaži Peter, a ko prehodita ves breg in njune ljubljenke nikjer ni, tudi njemu ni lahko pri srcu. Tedaj po gozdni poti pride naproti ženska s košaro. Očitno je prav tako prišla po mah. »Ste vi morda klicali psičko?« vpraša. »Ja,« vzklikne Mimi. »A ste jo našli?« »Pritekla je do poti in skakala okrog nekega avtomobila. Mislili smo, da se je zgubila, zato smo jo spravili v naš avto. Hotela sem dati oglas na radio, da bi jo lastniki našli, a očitno je vaša. Pojdiva ponjo!« Oba kar stečeta za žensko. Mala, črna kepica se trese kot šiba na vodi. Očitno se je pošteno prestrašila. Ko jo Mimi vzame v naročje, se ji takoj zarije pod vetrovko, na varno. »Dovolj bo nabiranja za danes,« pravi Peter. »Gremo domov!« V avtu Miša zleze Mimi v naročje in žalostno gleda, kot bi se bala,da bo okregana. »Ne boj se, mala,« ji prigovarja Mimi. »Nisva huda nate. Sva se pa zelo zbala zate!« »Drugič naju ne smeš zapustiti,« pravi Peter in jo poboža. »Hov,« žalostno pravi Miša. Ne bom! In res, kadarkoli gredo na sprehod, se ne premakne več kot nekaj metrov stran od gospodarjev. Enkrat je bilo dovolj!

Lahko noč!

Od dneva, ko je Miša prišla k hiši, spi na svoji odeji na kavču v dnevni sobi. Zvečer se tiho zvije nanjo in zaspi kot polh. Ponavadi še sliši ne, kdaj gresta Mimi in Peter v posteljo. Potem se nekega dne vsi trije odpravijo nabirat rožice za čaj. Na strmem bregu, rosnem od dežja, raste najlepša materina dušica. Naberejo je za polno košaro. »Tamle na obronku jo je še nekaj, ponjo grem, vedve pa pojdita kar na poti,« zakliče Peter. A ga zaman čakata, zato se odpravita pogledat, kje se je izgubil. Kmalu ga najdeta. Sedi sredi rosne trave in ne more vstati, ker si je poškodoval nogo. Mimi mu pomaga do avtomobila in skupaj se odpravijo k zdravniku. Ta ugotovi, da si je Peter poškodoval koleno in mora nekaj tednov počivati. Ko se spravi v posteljo, mu Miša leže k nogam. Ko pride večer, niti slišati noče, da bi šla spat na svojo odejo. Svojega gospodarja vendar ne bo pustila samega, čuvati ga mora! Mimi jo sicer prepričuje, naj gre v dnevno sobo, a kmalu odneha in tako se psička zvije k nogam. Vso noč budno pazi, da se jima ne bi kaj zgodilo. Po nekaj tednih Petru končno ni treba več ležati v postelji. A zvečer, ko se odpravi počivat, je Miša že spet na postelji! »Kaj sedaj, ko si ozdravel?« vpraša Mimi. Peter in Miša se spogledata. Zaveznika, seveda! »Pa jo še malo pustiva…« reče Peter. »Saj je čisto majhna. In obljubim, da bova vsak večer umila tačke, preden greva spat!« Mimi prikima, kaj pa naj. In tako si psička pribori svoj prostor v postelji. »Gremo spat,« zvečer zazeha Mimi in vstane s kavča. »Ja, pojdimo,« prikima Peter. »Hov, hov,« se strinja Miša. In še preden njena gospodarja prideta do postelje, na njej že počiva mala, črna kepica. Ko ležeta k njej, psička zadovoljno zavzdihne. Končno ima oba ob sebi, da lahko pazi nanju!

Miša spozna Čarlija

Miša se je pri Mimi in Petru že dobro udomačila. Radovedno raziskuje hišo, pretakne vse kotičke vrta, mika pa jo tudi bližnja okolica. Še posebej zanimiva je cesta pred hišo, kamor sama ne sme in to dobro ve. Mimogrede bi jo lahko povozil kak avto. A nekega dne, ko Mimi mimogrede pogleda skozi kuhinjsko okno, prav sredi ceste zagleda malo črno glavico. Joj, da le ne bi pripeljal kak avto! Urno odpre okno. »Miša, razbojnica, kam si šla! Takoj domov, si slišala?« A njene besede nič ne zaležejo, radovedna očesca se upirajo vanjo, a psička se ne premakne. »Slišiš, takoj domov! Čakaj, pote pridem!« se zjezi Mimi v strahu zanjo. A še vedno nič. Neverjetno, kako neubogljiva je danes Miša! Ponavadi priteče na prvi klic! Nič, ponjo bo treba, da ne bo nesreče. »Saj ni Miša, to je Čarli,« se od nekod zasliši glas in izza ograje pokuka dekle. »To je moj pes!«  Mimi se oddahne in se nasmehne. Psiček je na las podoben Miši, le da je morda malce večji. Šele tedaj zagleda psičko, ki stoji ob njenih nogah. Očitno je bila ves čas tu in jo opazovala! O, ti porednica! »Pridita k nam, da spoznata Mišo!« ju povabi Mimi. Psiček steče na dvorišče, kot bi bil tu že čisto domač in Miša pohiti k njemu. Joj, kako se razveselita! Skačeta drug prek drugega in se lovita, prekopicujeta se po travi in se za šalo grizljata. Kako lepo ju je videti! »Sosedje so mi povedali, da so pri vaši hiši videli psičko, podobno našemu Čarliju, pa sva se odpravila na sprehod v upanju, da jo bova srečala,« pove Nika, lastnica kužka. Ko se naigrata, se Miša in Čarli zlekneta na travo in se stiskata drug k drugemu, kot bi bila stara prijatelja. Očitno uživata. Mimi in Nika pijeta sok in klepetata. »Domov bova morala,Čarli,« reče Nika čez čas in psiček žalostno pogleda. »Ampak saj bova kmalu spet prišla, če je Miši prav!« Miša veselo zalaja. Za slovo svojemu novemu prijateljčku poliže uho, potem se morata posloviti. Nekam žalostno gleda za njim. »Saj ga boš kmalu spet videla,« jo tolaži Mimi. Miša zalaja. Če bi Mimi razumela pasji jezik, bi vedela, kaj je hotela vprašati. »Kdaj bo to – kmalu? Mogoče že jutri?«

Pri zobozdravniku

Miša raste iz dneva v dan in kakor otrokom tudi njej namesto mlečnih rastejo novi zobki. Sicer so majhni, a ostri, in psička z njimi kot za šalo drobi kosti. Stari zobje počasi izpadejo, le dva podočnika nočeta, čeprav za njima že rasteta dva bela, močna namestnika. »Nič ne pomaga, Miša, morala boš k zobozdravniku!« nekega dne ugotovita Mimi in Peter. Miša povesi glavico, kot bi vedela, kaj jo čaka. Za pasje zobne težave skrbi veterinar in tako se Mimi z Mišo odpravi na kliniko. Čakalnica je polna štirinožnih predvsem pasjih bolnikov. Eni jezno lajajo, drugi se boječe stiskajo k svojim lastnikom. Mali kokeršpanjel je od strahu celo naredil lužico. Tudi Miša je vsa prestrašena. »Saj bo vse v redu,« jo tolaži Mimi. »No, kaj bo dobrega?« vpraša prijazen zdravnik, ko psičko položi na preiskovalno mizo. Miša jezno zalaja. »Aha, zobki!« ugotovi. »Morali jih bomo izruvati, a najprej te bomo uspavali!« Miša dobi injekcijo. Malce se upira, a že čez nekaj minut se njene očke zapirajo. Mimi jo boža, dokler ne zaspi. »Zdaj ji bomo odstranili zobke. Potem bo še nekaj časa bo ostala tu, da se prebudi iz spanja!« pojasni veterinar Mimi še enkrat poboža svojo ljubljenko po glavici, potem mora oditi. Ko jo pokličejo, naj pride po svojo psičko, najde Mišo je zaprto v kletki. Žalostno gleda in cvili. »Zelo pridna si bila,« jo pohvali veterinar, a Miša ga ne posluša. Skoči lastnici v naročje, zleze ji pod jopico in se skrije. »Že greva, nič se ne boj,« ji prigovarja Mimi. Doma Miša zleze na kavč in se zvije pod odejo. Tisti dan noče nikamor več. Prihodnje jutro je že vse dobro. Psička veselo skače kot po navadi. A zobozdravnika ni pozabila. Ko se čez nekaj tednov z Mimi in Petrom odpravijo na sprehod ter pridejo do veterinarske klinike, začne glasno lajati. »Nič se ne boj, danes nismo namenjeni sem!« ji prigovarja Peter. A Miša vseeno urno steče mimo hiše. Za vsak slučaj. Da je stric zobozdravnik ne bi več dobil v roke…

Miša in babica

Za nekaj dni je k Mimi in Petru na obisk prišla babica. Miše še nikdar ni videla, a se v hipu spoprijateljita. Babica ima rada živali in psička dobro ve, komu se lahko dobrika. Zleze ji v naročje in se ji pusti čohati za ušesi. Ko jo preneha božati, jo s tačko popraska po roki, češ, daj še! In babica ji seveda ugodi! Zvečer sta Mimi in Peter namenjena na obisk k prijateljem. Babica noče zraven, pravi, da bo pazila na Mišo. Mimi se ne more odločiti, kaj naj obleče. Črne hlače ali modro krilo? »Pohiti, pozna sva že,« jo priganja Peter in tako končno izbere krilo, hlače pa odloži na posteljo. Jih bo že kasneje pospravila! »Pridna bodi in ubogaj babico,« reče Mimi in za slovo poboža Mišo. Ta jo pogleda izpod čela, češ, seveda bom, kaj pa drugega! »Misliš, da bo vse v redu?« v avtu vpraša Mimi Petra. »Miša še nikdar ni bila s kom drugim, kot z nama!« »Seveda,« jo miri Peter. A Mimi še vedno skrbi. Ves večer ima občutek, da je nekaj narobe. Kočno se odloči, da bo poklicala domov. »Joj, joj, slabo novico imam,« zastoka babica. »Miša se je izgubila!« »Kako – izgubila? Kam pa naj bi šla? Ali ste odpirali vrata?« se prestraši Mimi. »Ne, nisem,« pove babica. »Toda tak psiček je majhen in lahko zleze skozi kako luknjo. Nikjer je ni. Joj, kaj sem napravila!« Mimi se oddahne. Pove, da se je Miša najbrž kam skrila in naj jo ne skrbi, ker jo bodo gotovo našli. A babica se kar ne more pomiriti. »Pridita kmalu!« ju prosi, zato se Mimi in Peter poslovita od prijateljev. Doma ju pričaka prestrašena babica. »Vse sem pregledala, a nikjer je ni!« pravi žalostno. »Miša!« pokliče Mimi, toda psička ne priteče kot ponavadi. To ji ni podobno! Začneta preiskovati sobo za sobo, a nikjer je ni videti. Pa ne, da je res našla kako luknjico in jo popihala? »Mimi, mama, pridita!« se oglasi Peter iz spalnice. In kaj zagledata? Na črnih Miminih hlačah spi majhna črna kepica, tako trdno, da sploh nič ne sliši! Nič čudnega, če je babica ni opazila! »Miša,« jo pokliče Peter. Psička počasi dvigne glavo in jih zaspano pogleda, češ, kdo me moti? »O, ti navihanka,« ji požuga babica, »kako si me prestrašila!«  Miša steče k njej in se podrgne ob njeno roko, češ, pobožaj me. Babica se nasmehne, jo počoha in mali navihanki je že odpuščeno!

Kosovka

Vsak dan navsezgodaj se Peter in Miša odpravita na sprehod v bližnji gozd. Joj, kako je tam zanimivo! Tisoč vonjev in sledi. Včasih se psički celo posreči, da prežene kako zaspano srno ali preplaši ptiče, ki dremajo v grmovju. Nekega jutra pa je Miša nemirna. Teka sem in tja po poti, skače v gospodarja in laja, kot bi mu hotela nekaj povedati. »Pelji me,kamor želiš,« ji reče Peter in Miša vsa vesela steče v breg. Končno jo je razumel! Na robu jase pod veliko smreko v travi počiva drobna ptička in tiho čivka. »Jej, kaj si našla! Saj to je kosovka!« ugotovi Peter. »Verjetno je padla iz gnezda! In njene mame ni nikjer.« Psička veselo skače okrog nje. »Pridna, Miša,« jo pohvali gospodar. »Če je ne bi našla, bi verjetno poginila!« Narahlo prime ptičko in jo zavije v jopico. Neseta jo domov. »Miša je našla majhno kosovko,« pove presenečeni Mimi in ji pokaže ptičko,ki nemirno prhuta. »Kaj bomo z njo?« vpraša. »Na balkonu ji bomo v gajbici uredili domovanje. Skušal jo bom hraniti, dokler si ne opomore!« pove Peter. Tako se mala ptička udomači. Miša jo vsak dan hodi budno opazovat in jezno laja, če se ji skuša kdo približati. Kosovka je njena in paziti mora nanjo! Ko ptička kar naprej lačno odpira kljun, jim kmalu postane jasno, da jo bo težko nasititi. Kdo bi si mislil, koliko poje takale drobižek! A kmalu dobijo nepričakovana pomoč! Ko kosovka glasno čivka, jo kmalu opazijo kosi, ki živijo v bližnjem grmovju. Eden za drugim jo pričnejo hraniti! Prinašajo ji črve, semena in različne dobrote. Očitno so jo posvojili! Ptička rase iz dneva v dan in vse močneje prhuta, da njen začasen dom postaja pretesen. Približal se je dan, ko bo treba oditi! Nekega jutra se vsi trije zberejo na balkonu. Peter dvigne vratca in kosovka počasi pristopica ven. Potem se vsi trije umaknejo in skozi okno opazujejo, kaj se bo zgodilo. Kosovka in kos, ki sta jo najbolj zavzeto hranila, priletita k njej. Čivkata, kot bi ji nežno prigovarjala. Ptička se obotavlja, a nazadnje jo očitno prepričata. Nerodno in okorno poleti proti bližnjemu grmovju. »A bo še kdaj prišla?« vpraša Mimi. Peter skomigne. Kdo bi vedel? »Hov, hov,« pravi Miša. Če bi jo razumela, bi vedela, kaj je hotela reči: seveda bo. Pravih prijateljev vendar nikdar ne pozabiš!

Tihotapljenje prek meje

Tako kot večina psov, tudi Miša ne mara ljudi v uniformah. Kdo ve, zakaj, a kadar koli zagleda poštarja, policista ali koga podobnega, laja kot ponorela. Od vseh so ji najmanj pri srcu cariniki. Nekajkrat se je že peljala prek meje in kadarkoli jih zagleda, se pošteno zjezi. Laja skozi okno in skače kot navita, v zabavo vseh, ki se ponavadi smejejo jezni majhni psički. Nekega dne se Mimi in Peter z Mišo odpravljata na morje v sosednjo državo. Tako kot ljudje, mora tudi psička imeti potni list, kjer je napisano njeno ime in ime lastnika. Tu so tudi vsa potrdila, da je bila cepljena. »No, kje imamo dokumente?« vpraša Peter, ko pripelje blizu carine. Mimi pobrska po torbi in kmalu najde svoj in Petrov potni list. Mišinega ni nikjer. Očitno so ga v naglici pozabili. Kaj pa zdaj? Brez dokumentov psička ne sme v tujino! »Joj, ne bomo mogli na morje,« je žalostna Mimi. »Mišinega potnega lista ni in ne bodo nas pustili prek meje!« Peter malce pomisli, potem pogleda Mišo. »Poslušaj, zdaj je vse odvisno od tebe! Skrij se za sedež in bodi tiho kot miška, drugače bomo morali nazaj domov in potem, adijo, morje!« Miša bistro gleda, kot bi vse razumela. Poslušno zleze pod sedež, tako da je sploh ni opaziti in se niti ne premakne. »Pridna punca!« jo pohvali Mimi. Avto se ustavi na mejnem prehodu. Carinik pogleda dokumente Petrov in Mimin potni list. Psička se potuhne, da je ni niti videti niti slišati. Končno možakar prikima in jih spusti prek meje. Miša pa še naprej popolnoma nevidna leži za sedežem. »Tako, zdaj lahko prideš ven!« vzklikne Mimi. Psička glasno zalaja in ji skoči v naročje. »Bravo!« se smeje Peter, »saj si rojena za tihotapca!« »Saj si boljša kot Krpan, « se hihita Mimi. »A kako bomo brez dokumentov prišli nazaj?« »Brez skrbi, saj vidiš, kako bistra je Miša. Spet se bomo skrivali, kajne?« Miša glasno zalaja. »No, si videla, vse je dogovorjeno. Gremo, punce!« In tako se veseli odpeljejo novim dogodivščinam naproti.

V časopisu

»Pojdimo na izlet,« je nekega dne predlagal Peter. »Kaj predlagaš?« je vprašala Mimi. »Kaj, če bi jo mahnili na ogled kakega gradu. Recimo na Turjak?« »Prav,« se je strinjala Mimi, Miša pa je veselo zalajala. Izlete je imela namreč zelo rada. Že daleč pred gradom so opazili gnečo avtomobilov in ljudi. »Joj,« se je spomnila Mimi. »Danes je tu neko srečanje, brala sem v časopisu. A pojdimo vseeno pogledat, kaj se dogaja. Morda bo zanimivo!« In tako so se vsi trije podali na ogled. A kazalo je, da bodo zaradi številnih obiskovalcev svoje želje težko uresničili. Miša je skakala sem in tja in neugnano lajala na vse, ki so ji zapirali pot. Joj, kako so se ji smejali, mali psički, ki je na vsak način hotela krotiti množico. V tistem so se odprla grajska vrata in skoznje je, skupaj s svojim spremstvom, stopil Predsednik. Ja, vsi so vedeli, kdo prihaja, saj se je četa fotografov takoj zapodila proti njemu. Miši pa seveda ni bilo nič jasno. Stekla je naravnost predenj in glasno zalajala, da bi naredila red. Mož se je sklonil in ustnice mu je spreletel nasmešek. Dvignil je psičko v naročje in jo pobožal za ušesi ter ji prijazno prigovarjal. Kakšen prizor! Fotografi, ki so prišli poslikat dogodek, so se začeli smejati in fotoaparati so se bliskali kot za stavo. Miša je bila kar naenkrat v središču pozornosti in nič ni razumela. Zmedeno je cvilila in s pogledom iskala svoja lastnika. Predsednik jo je še enkrat pobožal, potem jo je odložil na tla. »Saj si kot kaka filmska zvezda,« se je smejal Peter. »Vsi te fotografirajo!« Miši pa bilo razburjenja in neobičajne pozornosti dovolj, zato je hotela le naravnost v naročje, na varno. Na dogodek bi vsi trije pozabili, če ne bi čez nekaj dni prišla na obisk soseda. Že od daleč je mahala s časopisom. »To je vaša Miša, kajne?« je spraševala. Pokazala je fotografijo, na kateri je Predsednik božal Mišo. »Seveda je. Jej, Miša, zdaj boš še slavna,« se je zasmejala Mimi. »Kakšno srečo imaš!« je dejala soseda in jo pobožala po glavici. »Jaz predsednika še od daleč nisem videla, ti pa se slikaš z njim za časopis! Zdaj boš glavna!« »Hov, hov!« je odločno zalajala Miša. Kot bi hotela reči –slika gor ali dol, jaz sem glavna. Že od prvega dne, ko sem prišla k hiši!

Na Triglavu

Peter ima rad gore, Mimi pa prav nič. Pravi, da se ji od višine vrti in da ji postane slabo že, če mora stopiti na stol, da bi obesila zavese. Zato ponavadi noče z njim na gorske izlete. Ko Peter izjavi, da bo šel na Triglav, mu takoj pove, naj ne računa nanjo. »Prav, če nočeš ti, bo šla pa Miša z menoj,« reče Peter. Miša glasno zalaja, kot bi hotela reči, da je navdušena nad predlogom. »Šališ se,« pravi Mimi. »Na Triglav še vsak planinec ne pride kar tako, pa bo takle majcena psička!« »Če ne bo zmogla, jo bom nesel« je odločen Peter. Mimi zmaje z glavo. Misli, da se Peter šali. A ta misli resno. Nekega zgodnjega jutra se namreč z Mišo podata v gore. Čeprav je prava zaspanka, psička to jutro prva vstane in budno spremlja priprave za odhod. Boji se, da se njen gospodar ne bi požrl obljube,da jo vzame s seboj. »Kmalu se vrneva,« pove Peter, ko skrbno spravi prtljago v avto. Miša že radovedno sedi na sprednjem sedežu in komaj čaka, da se odpeljeta. Mimi ves čas skrbi in komaj čaka prihodnji dan, da se potepuha vrneta. Prva seveda iz avta skoči planinka Miša, veselo laja in skače, kot bi hotela reči: no, kaj si tako skrbela! Vse je v redu, srečno sva se vrnila. »Prvi dan sva šla do Kredarice, danes pa do Aljaževega stolpa,« ponosno pove Peter. »In Miša je ves čas hodila sama, le prek klinov sem ji pomagal. Vsi so se čudili, da je tako majhna psička sama prišla na Triglav!« »Hov, hov,« zalaja Miša, kot bi hotela pritrditi. A Mimi ne verjame, dokler ne vidi fotografij. Ko zagleda posnetek Aljaževega stolp, kjer Miša kot prava planinka ponosno pozira, se nasmehne. »Očitno se je naša psička res vrgla po gospodarju!« Čez nekaj dni priroma razglednica. »Draga Mimi, lepe pozdrave s Triglava ti pošiljava tvoja Miša in Peter!« Zraven je žig in odtis pasje tačke. »No, zdaj pa čisto res verjamem, da sta bila na Triglavu!« pravi Mimi. »In še bova šla, kajne?« reče Peter in pomežikne psički. »Mogoče pa bo šla tudi Mimi z nama, kaj praviš?« »Hov,« meni Miša in zmaje z glavo. Dobro pozna svojo gospodarico in ve – lahko jo spraviš kamorkoli, ampak v gore ne!

Medo na obisku

Miša je že malce zrasla in postala je prava gospodična. Kaj kmalu so mično sosedo spoznali tudi v soseščini. Med pasjimi pobalini se je razširila novica o novi, ljubki psički in ni dolgo trajalo, pa so začeli hoditi v vas. Med prvimi je nekega dne pred vrata prišel Medo. Kako mu je ime, sta Mimi in Peter izvedela šele kasneje, ko sta na sprehodu slučajno našla kmetijo, od koder je bil kuža doma. Ker ga niso priklepali, se je svobodno kot ptiček klatil naokrog in tako je našel tudi Mišo. Njegov zvesti smrček mu je bil pri tem v izvrstno pomoč. Miši je bil kuštravi mešanček že na prvi pogled zelo všeč. Kadar je začutila, da je njen prijatelj spet pred vrati, je začela cviliti na prav poseben način, češ, spustite me no k njemu ven! Komaj sta ji Mimi in Peter odprla vrata, že se je zapodila proti Medu. Skakala sta drug okrog drugega, se lovila in se za šalo mikastila. Ko je bilo pasjemu osvajalcu dovolj, jo je enostavno popihal. Nekega dne se je Miša po Medovem obisku nenavadno praskala. »Bolhe,« sta družno ugotovila lastnika. Nič čudnega! Kdo ve kje se jih je nalezel, mali potepuh, in jih prinesel v darilo! Miša je bila deležna posebnega šampona in kopanja, poslej pa tudi skrbnega pregleda po vsakem obisku svojega prijatelja. Potem je prišla pomlad in čas, ko se kužki ženijo. Medo je vsak dan prihajal v vas, lajal je serenade. Miša pa je žalostno cvilila na balkonu, če ni smela k svojemu prijatelju. Mimi in Peter sta se držala za ušesa. »Na, že spet vso noč ni šel domov,« se je Mimi smejala vztrajnemu snubcu, ki se več dni zapored skoraj ni premaknil izpred hišnega praga. »Spustiva Mišo za kak trenutek k njemu,« je predlagal Peter. »Saj bom šel zraven!« Mimi ni bila navdušena. A neučakani snubec si je pomagal sam. Odprl je namreč priprta vhodna vrata, jo po stopnicah pocvirnal v dnevno sobo in obstal pred presenečeno Mišo. »Ven, lump!« se je zjezila Mimi. »Kdo ti je dovolil v stanovanje?« Kuža jo je predrzno pogledal, potem se je obrnil in vzvišeno odkorakal iz sobe. A preden je odšel iz hiše, je elegantno dvignil tačko – in pomočil zid! »Pacek!« se je zjezila Mimi in naglo stekla po krpo, da bi počistila za njim. »Kaj hočeš!« se je smejal Peter. »Tako pač kužki označijo svoj teren!« »Mu bom že pokazala,« se je hudovala Mimi. »Res, krasnega fanta si izbrala, Miša! Najprej ti prinese bolhe, potem nam še polula vso hišo!« »Hov,« je zalajala Miša, neuslišani ženin Medo pa je pod balkonom že pel podoknico. Ja, pasja ljubezen je naporna reč! Še dobro, da traja le nekaj dni na leto.

V cirkusu

»V mesto je prišel cirkus. Kaj, če bi šli danes na predstavo?« je nekega dne vprašal Peter. »Ja, pojdiva,« se je strinjala Mimi. »Miša bo počakala doma. Psov ne spuščajo v cirkus! Splašili bi živali!« Psička je med žalostno zacvilila. »No, če tako misliš…« je dejal Peter. »Pa pojdiva sama!« Mimi ni videla, da je vmes Miši pomežiknil. Cirkus je bil v resnici majhen šotor, ki se je pel na bližnjem travniku. Pred blagajno se je že trlo obiskovalcev, predvsem otrok. Mimi in Peter sta kupila stopnice in našla sedeže blizu arene. »Joj, pozabil sem fotoaparat!« je nenadoma dejal Peter. »Skočil bom ponj!« »Ti glava raztresena,« ga je karala Mimi. »Pa pojdi, če bi že rad!« Predstava se je že začela, a Petra še ni bilo. Mimi je z enim očesom spremljala nastop, z drugim je oprezala, kam se je izgubil njen spremljevalec. Nenadoma ga je zagledala, kako prihaja. Nekaj je tiščal pod jopico in ko je sedel zraven, je na plan pokukala črna glavica. Ni šel po aparat, pač pa po Mišo in pretihotapil jo je v cirkus! »Lumpa, kako sta me potegnila,« se je jezila Mimi. »Miša, zdaj bodi pa povsem pridna, da te ne opazijo!« Psička mirno leže in opazuje predstavo. Klovni je ne navdušijo preveč, ker obrne glavico stran. »Ja, se strinjam,« meni Mimi. »Res niso preveč smešni!« Potem so na vrsti akrobati na trapezu. Joj, kako so pogumni! Psička tiho cvili. »Tudi meni se vrti v glavi, ko jih gledam!« reče Mimi. Nato v areno pridirjajo konji. Ojoj! Miša kar poskoči in začne glavno lajati. »Na, zdaj so nas odkrili,« zavzdihne Mimi, ko vidi, da se jim že približuje velik cirkusant v pisani obleki. »Kuža ne!« reče možakar v polomljeni slovenščini. A ko zagleda Mišo, se začne smejati. »Mali kuža, prav, samo priden!« Medtem konji zaključijo predstavo in psička pridno leže. Do konca mirno opazuje, še celo kače velikanke je ne ganejo. »Bi se slikala s kačo?« vpraša Peter Mimi. Ta vsa zgrožena odkima. »Se bova pa midva z Mišo!« Kača lačno steguje glavo, a Miša besno laja. Ne boš me, ne! Imam več zob kot ti. In gospodarja, ki me čuva. Klik, in posnetek za spomin je narejen. »Kako ti je bilo všeč v cirkusu?« vpraša Mimi Petra. »Hov-hov!« namesto njega odgovori Miša. »Zelo!« Fotografijo z lačno kačo pa doma obesijo na vidno mesto. Naj se vidi, kako pogumna je Miša!