Naš vék in pa gosence
| Naš vék in pa gosence anonimno |
Podpisano z B–k.
| |||||||||||||
Marsikdo bo prašal, kako se besedi tega nadpisa priličite, ker ste tako razniga pomena ko svitli dan in tamna noč; in vender – če se okoli ozremo, bomo spoznali, da sta se ta dva pomena tako pobratila, da se eden od drugiga nič več ločiti nočeta. – V našim véku (stoletju) se od mnogih ljudí tožba zoper gosence sliši. Kdor to tožbo enostransko premisli, jo pravično spozná; kdor jo pa bolj natanjko pregleduje, bo drugači sodil, in sicer, da se naš vék in gosence več vkup ne vežejo, in da le nevednost, večkrat sklenjena z lenobo in zanikernostjo, celò s hudobijo, ljudí k ti tožbi pelje, ki so skorej vselej sami krivi, ako jim gosence še nadlego delajo in jim dobro sadno leto pokončajo. Slabo vreme in druge škodljive zadeve, kterih človek odverniti ne more, bo vsak umen bravec sam izvzel.
Tudi pri nas se iz mnogih krajev taka tožba sliši, in česar smo se z lastnimi očmí v Ljubljanski okolici in nekterih daljnih krajih prepričali, je žalostna resnica, in mi si ne moremo besed „vék in gosence“ iz glave zbiti. Zakaj pa? hočemo svojim bravcam ključ k ti zastavici podati: naj sami razsodijo, ali smo resníco govorili. Še se spomnimo, ko je pred 40 leti na tem kraju pri Ljubljani, kjer sedaj Latermanov drevored (alè) stoji, gost gojzd bil; tudi v bližnji okolici je krasno drevje stalo – prebivališe mnogih pevalic (pevnih tičev). Bližnji griči so s košatimi drevesi pokriti bili, in dalje, ko je kdo popotoval, še lepši gojzdi so se njegovim očém razprostirali, – še prijetna Šmarna gora je bila s takimi velikimi drevesi obrašena, da smo od tal do verha vedno v senci hodili, kodar nas je veselo petje mnogih ptic spremljalo. In tako je bilo po več krajih naše domovine. Ali „vék in gosence!“ – Samopridni človek je zastran nekoliko časniga dobička sekiro na deblo zastavil, je cele okraje njih kinča obropal, – drevo za drevesam je moglo pasti, brez pomislika: ali seka drevesa ali le drevesca, brez skerbí za nov zarod – in tako so se celi okraji spremenili ali v pušobo ali v slabe njive in senožeti, in dobrotljivi prebivavci gojzdov – tiči – med njimi veliko število pevalic, ki so nar veči sovražniki in pokončavci raznih merčesov, ktere nam sadne drevesa in polje vničujejo, niso več varniga prebivališča v naših krajih našli, so se tedaj mogli iz naše soseščine umakniti, in kar je te koristne živalice pri nas še ostalo, jim je hudobni človek pogín napovedal, ker jih loví kodar koli jih le zasačiti more.
Tako dela naš tako imenovani omikani vék, in nasledek tega so gosence! –
Vsak fantalin, ki še komaj hlače nosi, že streže po tičjih gnjezdih in nastavlja limance ali kletke in jih po tisuč in tisuč poloví in zadavi, in njih rod za prihodnje pokonča, in tako za pomnoženje gosenc za drugo leto skerbí, ktere bi bili tički scer pokončali v svoj živež. –
V mnogih vunanjih deželah je ojstro prepovedano, pevalice, ki so sploh merčesojedi, loviti in pokončati; – pri nas pa vsak fantalin za 2 gold. od zadevajoče gosposke dovoljenje (licenc) dobí, da sme na njenim zemljišu ptice poloviti in pokončati; – še marsikteri nedelski lovec, ako mu drugač po sreči ne gré, jih nekaj postrelí, da le s prazno mavho domú ne pride. Nekteri fantalini, so v svoji sirovosti tako hudobni, da se o prostih urah po gojzdu klatijo in gnjezda zalezujejo, da mladičke, ki so večkrat še vsi goli in slepi, ropajo, jih v mestu prodajajo, ali jih pa iz same hudobije moríjo. Pred nekimi tedni smo na poti skoz gojzd proti Šiški našli mlade še gole penice, ktere so rokodelski učenci iz gnjezda vzeli in v strašni hudobii jih z nitjo na nogah skupej zvezali in na germiček obesili, da so revno pocepale! Pri našim prihodu so hudobneži zbežali. „Uboge starke, ki se za napravo gnjezda toliko trudijo in veliko skerb za svoje mlade imajo, morajo žalostne iz takih krajev zbežati, kjer tako hudobni ljudje prebivajo“ – smo od ptujcov, ki so tudi zraven prišli, slišali — in sram je nas bilo, ko so še pristavili: „škoda za tako lepo deželo s takimi prebivavci, ki vedno Boga v ustih imajo in na videz v cerkev hodijo – v sercu pa so polni hudobije!“ Mi pa rečemo: kjer šol manjka ali praviga poduka v njih ni, ne bo nikdar prave človeške omíke, ktera edina vzame sirovost in divjost in požlahni serce. Vse je na dobrih šolah ležeče, pa ne na tacih, kakor so sedanje deželne, v kterih je z „plateltofam“, enmalo branjem, pisanjem in rajtanjem že vse storjeno, ali da k večimu učenje nemščine za omiko človeka veljá. „Novíce“ so v 17. 18. in 19. list. natanjko razodele, kakošne morajo ljudske šole biti – scer ne bo ljudstvo nikdar potrebne omike doseglo.
Pred nekimi leti je v gojzdih Ljubljanske okolice vse mergolelo slavčikov – zdaj bi se skoraj poprej bela vrana dobila, ko ta kraljica pevalic, ker jo že vsak fantalin zalezuje, da jo v mesto za dvajsetico prodá, in tako se njeni rod vsako leto zmanjša. Tudi druge pevalice so se v bolj samotne in mirniši kraje umaknile, kjer jim pa tudi veliko boljši ne gré. Ali ne le okoli Ljubljane je tako, tudi na kmetih ni veliko boljši. V druzih deželah postavljajo ljudje takim pticam, kterim je Stvarnik gosence pokončavati naukazal, blizo hiš ali v vertih primerne naprave za gnjezda, kterih se ptički s hvaležnostjo poslužijo in so gospodarju v veliko korist, ker mu po vertu gosence trebijo in druge merčese in njih jajčica pokončajo. Če pa pri nas kak šinkovec eno črešnjo posoblje, ga že spodí neumen lakomnež, brez premislika, da jo tisučkrat s pokončanjem merčesov poplača; – gosence pa njegova nevednost in lenoba pustíte na drevesu, da mu obilno desetíno vzamejo, in drevo večkrat za več let nerodovitno storé! Ali je to pamet? Narava je vsaki živalici njeni živež odločila, in ona v svoji prostosti tudi nikdar iz navade ne pride; le pomanjkanje naravniga živeža in sila človeka jo primorate, svoje živitje spremeniti. V ti zadevi se ptičem nar hujši godí.
Med tiči imamo tudi 3 poglavitne plemena, namreč: zernojedce, merčesojedce in mesojedce. Od poslednjih bomo le memogredé nekaj povedali, kar naravnost kmetijstvo zadene, ker naš namen je le od gosenc in kar njih pokončanje vtiče, pisati; od tičev drugiga in perviga plemena bomo svoje proste bravce nekoliko podučili, da bodo vedili, kakošno škodo si sami in drugim delajo, če take ptice, kterim je narava pokončanje merčesov izročila, lovijo in pokončujejo. – Vsaka stvar, ptica pa še nar bolj ljubi prostost, in ker je nas vsih Stvarnik letečim živalim zrak in gojzde, log in verte za prebivališče odločil, je tudi naša sveta dolžnost, jim njih prostosti in življenja ne kratiti, ker le v svoji prostosti je ptica človeku v velik dobiček, v zaporu pa mu nič ne hasni, in to majhno veselje, ki ga človek od petja ima, je terpinčenje za prostost vstvarjene živalice, in gotova škoda stoterim drevesam.
S tem pa ne rečemo, da bi nekterih med njimi ne polovili in jih za svoj živež ne porabili, ker vsaka reč ima svoje meje, ali to so nevedni in hudobni ljudje v svojo in druzih veliko škodo v našim veku preveč prekoračili. – Kar tù rečemo, je čista resníca, in jo hočemo tudi dokazati. Poglejmo le, če oratar njivo orje, kako krokarji, srake, vrane, kavke in ptice sploh tega plemena tikama za plugam ali brano hodijo in nekaj pobirajo. Nevedni človek te ptice obdolžuje, da mu vsejano seme zobljejo, zato jih spodí ali postrelja – ali poglej bolj na tanjko, in vidil boš, da so ti te ptice v velik dobiček, ker ne išejo semena, ker so meso- in mèrčesojedi, da le bramore, červe majskih kebrov in druge mèrčese, kterih more biti na tvoji njivi mergolí in ti nježne koreninice rastljín pokončajo, s plugam in brano na svitlo pripravljene pobirajo in povžijejo.
Ako se resníce tega še bolj prepričati hočeš, preôrji travnik ali senožet, brez da bi po tem na njo kaj semena vsejal, in vidil boš, če količkaj paziš, koliko merčesov si na dan spravil, in kako marljivo jih te ptice pobirajo.
Ali tudi kot mesojedci so te ptice človeku in deželi v veliko korist; brez da bi roparce bile – razun srake, ktera včasih tudi mlade in majhne ptičke v gnjezdu ali kakor si bodi napade in požrè, tudi svitle rečí rada vkrade in v svoje gnjezdo nese – vso merhovino pocepanih žival poišejo, povžijejo in nam tako zrak čistijo, ki se po gnjilíni in trohljini merhovín okuži.
Neka druga jako koristna ptica je štorklja, čaplja (Storch); ali ta žival je tako nježnočutljiva, da vsako nar manjši zamero dobro v spominu ohrani. Zatoraj jo sedaj pri nas na Krajnskim redkokrat vidimo, ker je gotovo večkrat po nevednih ljudéh preganjana bila – le na Ljubljanskim močirju se včasih še ktera vidi. Kače, krastavice in take ostudne lazníne nimajo veči sovražnice med pticami od štorklje; ona nar bolj strupeno kačo brez škode požrè, in ena rodovina tega plemena je v stanu cel okraj človeku in živini škodljivih golazin jih pokončaje očistiti. To učé skušnje tacih krajev, kjer ž njimi prijazno ravnajo in jim mirne pustijo njih gnjezda, ktere si iz šib spletajo, in na strehe cerkev, hiš ali na dimnike narejajo. Če ravno je ta ptica odletavnica (Zugvogel), vunder, kjer se enkrat vdomaci in mirno pustí, vsako leto spet pride in staro gnjezdo v last vzame. Mlada štorklja se pusti tudi k hiši privaditi, ter živí potem med hišno perutnino prav prijazno in zraven merčesov tudi zernje jé; je pa potem pri hiši jako koristna, ker se takimu dvorišu nobena roparca – še postojna in jastrob ne – ne bliža, ker se štorkljeviga ojstriga kljuna bojí, ki je tako vstvarjen, da se na vse platí v bran postavi in hudo vseka; privajena se tudi za hišno perutníno bojuej.
Med gosencejedci naše dežele sta kraljiček (Zaunkönig) in stèržek (Goldhännchen) nar imenitniši.
Začuditi se je, koliko kraljiček, zraven stèržka nar manjši ptičica v Evropi, gosenc in drugih merčesov poloví in v svoje gnjezdo znese; naravoznanci so zapazili, da po 500- in še večkrat na dan svojim mladim živeža prinese, ki vedno cverčkajo in svoje kljunčike odperte deržijo, da bi jih stari kermili, ker skorej nikdar prav siti niso in hitro prebavljajo. Dve rodovini teh ptičkov celi vert gosenc očistite; zatorej imajo v deželah, kjer se ljudje s sadjorejo pridno pečajo, tega ptička jako v časti ter mu na drevesa male tičnice iz dilic narejene postavijo, v ktere kraljiček rad svoje gnjezdo naredí, ker tako svoje mlade roparskih ptic nar bolj obvarje. Ker ta ptičica odletavnica ni, tedaj vedno pri nas ostane, in se celo leto z merčesi, njih jajčki in mešički preživí, nam je ona nar bolj koristna, in zatorej bi bilo prav, da bi jo v naše verte, kakor drugod privadili, ker ona rada blizo ljudí prebiva.
Stèržek, nar manjši evropejska ptičica, se ne more tako množiti, ker ga že vsaka še tako majhna roparca napade in vžuga; je pa tudi priden merčesojedec, vunder ne tako priljuden, kakor kraljiček, in se le pozimi v vertih najde, si jajčic merčesov iskaje, ker mu ta čas v gojzdih živeža manjka.
Sedaj pridemo na lastovico (Schwalbe), ktero mestnjani večidel le malo poznajo, zato ker jo preveliki mestni šum overa, tù gnejzda delati; na kmetih pa eno pleme lastovic rado blizo ljudí gostuje. Ta ptica je odletavnica, in ima gotov čas odriniti iz naših dežel v gorkeji kraje in se poleti zopet verniti. Ona stojí v pervi versti merčesojedcov; zato je nam jako koristna žival in priporočiti je, da bi jo mirno pustili, če svoje gnjezdo na kakošin strop hiše ali hleva naredí, ker ona nam cele verte gosenc očisti, ter nam ta prostorček, ki ga za gnjezdo potrebuje, tisučkrat poplača. V več nemških deželah je zapór na 14 dni v kazin temu naložen, kteri v razujzdanosti lastovco ubije, ker so prepričani, da v tistih krajih, kjer veliko lastovic prebiva, skoraj vsako leto sadne drevesa dobro rodijo.
Razun teh je več tičev, ki so pridni merčesojedci; med njimi je pa tudi več tacih, ki zraven merčesov tudi zernje jedó, kakor: stèrnad, (Ammerling), konopljenka (Hänfling), popkar (Gimpel), muhovca (Fliegenschnapper), tašica (Rothkelchen), šinkovec (Fink), cizek (Zeisig), lisec (Stieglitz, Distelfink), germovica (Buschfink, Schwarzblattel), berglez (Rothspecht), žolna (gemeiner Specht), dlesk (Kreuzschnabel), dleskovca (Kernbeisser), škorec (Staar), kos (Amsel), vuga (Goldamsel), drozeg (Drossel), skalavec, devetomorc (Neuntödter), prav volk na merčese, pastarica (Bachstelze), senica (Meise), slavček (Nachtigall), postovka (Mauer-Habicht), ktera je pa že roparca, ker se včasih tudi malih ptičkov loti, in pa zviti vrabec, kteri zna v škodo biti, ako se preveč množí, scer nam je pa tudi v veliko korist. Še se spomnimo, ko so na Ogerskim in v Sremu kmetje mogli svojim grajšinam vrabčne glave namest denarja za davk plačevati, ker so se ti ptiči tako zlo zaredili, da so po prerajtu vsako leto več tisuč vaganov zernja pozobali; – ali nasledek tega je bil, da o tih krajih, kjer so poprej vsako leto več tisuč veder slivovica naredili in v druge dežele drago prodali, po tem niso toliko bokalov kot poprej veder dobili, ker so jim gosence vse drevesa pokončale. Postava je bila preklicana – ali veliko lét je minulo, da se je spet popravilo, kar je po ti postavi skaženiga bilo, in očividno se je pokazalo, da so vrabci vender v veči dobiček kakor v škodo.
Zaznamovali smo zdaj nekaj ptic, ktere so nar veči merčesojedci v naši deželi in tedaj k pokončanju gosenc v vertih veliko pripomorejo; – ali samim pticam ne sme umen človek pokončanja gosenc in drugih merčesov prepustiti; to bi nespametno bilo in ravno toliko, ko bi rekli: „ne delaj več, vsedi se na cesto in čaki, da ti bo izpod neba jed in pijača došla“. – Pa tudi en gospodar samotež ne bo nič opravil, če ima leniga, zanikerniga, ali clo hudobniga soseda. Ravno združena moč v tacih zadevah nar več zamore, da se sosedje cele županije, ali clo cele okrajne vzajemno podpirajo, da na svojim posestvu gosence in njih mešičke in jajčke pokončajo. Žalibog! da je veči število naših gospodarjev tako nečimernih, da se le na vreme zanašajo, roke križema deržé – po šegi svojih očetov in dedov. V sramoto je našimu veku, ki se tako prebrisaniga misli, da spoznanje te škode se še ni vrinilo v glavo vsim, kterim gosence obilno desetino sadja pokončajo! Vse desetine so nam zoperne – le zoper to se ne ganemo!
Ni davno, kar smo v Ljubljanski okolici nekiga kmeta na vertu zapazila, ki je svoje gole sadne drevesa, po gosencah pokončane, žalostno pregledoval; na naše vprašanje, zakaj ni pomladi svojih dreves očistil in gosenc pokončal? je odgovoril: „nisim mislil, da se bo ta zlodej tako zaredil“. Na svèt: naj vunder sedaj pokonča, kar je v pajčini nove zalege zapredene, nam nejevoljno odgovorí: „ej – saj mi sedaj ne morejo nič več škode storiti“, in se je vernil od nas – morebiti si je še mislil: „škrici iz Ljubljane, kaj vi od tega razumete!“ – Žalostno je, da je veči del naših kmetov tako malo podučenih, da ne vedó, da se gosence zapredejo in umešičijo (einpuppen), da potem skorej iz vsakiga mešička metulj (on in ona) zletí, ki o malo dnevih po 200–500 jajčik med skorjo debla in véj položi – nar raji na sadne drevesa, iz kterih drugo leto spet gosence izlazijo in se tako od leta do leta množijo, in blagoslov božji kmetu, kteriga si po sadjoreji obeta, pokončajo.
Kje pa se zamore mladi kmetiški fant tega naučiti? Od nevednih in nečimernih staršev gotovo ne, ker sami od tega nič ne vedó, ali so saj preleni, da bi to po vrednosti porajtali. In tako pridemo spet le na šole, kjer se zamore ta nauk mladini tako globoko v glavo in serce vtisniti, da ga nikdar pozabila ne bo. Žali bog! da je v naših ljudskih šolah naravoznanstvo dosihmal tako zanemarjeno bilo. Pa kaj? ker tudi učitelji v pripravljavnih šolah se sami tega učili niso! Kamor se ozremo, zadenemo le na potrebo dobrih šol – šol za vsakdanje življenje! Nočemo pa tudi tukaj žalovanja ponavljati zastran slabiga plačila deželskih učiteljev! Kako bo revež veselje do šole dobil, ako je večkrat malo boljši plačan, kakor čednik!
Skerb za živež, obleko in več drugih potrebnih reči ga je vedno térla, in bira (beračvanje) pri kmetih mu je veliko časa in častí kratila. Učitelj mora od srenjčanov neodvisen biti, svoje plačilo naj neposredno iz učbniga zaklada dobiva, in k temu naj srenjčani, po razmeri druziga davka, svoj donesek plačujejo; in kdor nobeniga davka ne plača, naj ravno tako tudi svoj božjak, kteri naj se po postavi prerajta, donese. Tako je v drugih izobraženih deržavah, in učitelj je častena in zares častí vredna oseba v srenji; tako bomo tudi mi boljši učitelje in boljši ljudske šole dobili.
V natoroznanstvu pa sam izobražen, priden in samostojin učitelj pa bi zamogel kaj veliko storiti v poduku sadjoreje ne le v šoli, temuč tudi na vertih, ko bi večkrat mladost sabo na sprehod vzel in tukaj pod milim nebam obilne priložnosti se poslužil, ji med druzimi koristnimi nauki tudi razlagati in očividno kazati prid oberanja gosenc in čedenja dreves, naj se to zgodí po marljivosti skerbniga gospodarja ali po pripomoči koristnih tičkov, ki škodljive merčese trebijo. Tako bo poduk učenika prav djansk poduk, in mladost ga bo pazljivo poslušala.
Z vsim tem, čeravno bode veliko veliko pomagano, pa vunder ne bo še vse opravljeno, dokler ojstra postava ne pride, ki prepové tičji lov, in zapové gospodarjem gosenčno trebo. Izpeljava tega je sedaj lahka, ker imajo županije oblast v rokah, vse odverniti, kar je srenji v škodo.
V mnogih nemških deželah se vse to natanjko spolnuje. Posebne ogledne komisije vsako leto okoli sv. Jurja po odločeni okrajni sadne drevesa pregledujejo, in kjer gosence na njih najdejo, lastnika za vsako drevo z 3 fl. in 30 kr. kaznujejo; tudi mesca rožnika, maliga in veliciga serpana, včasih še pozneje, kakor je leto in vreme, komisija nenadama pride in pregleduje, in kjer umešičene gosence najde, lastnika brez milosti kaznuje, ker on po svoji nemarnosti tudi drugim škodo dela. Ali ljudstvo tukaj že lastni dobiček spodbada, merčese pridno zatirovati, da se jim dvojna škoda ne zgodí; in plačilo za njih trud je obilen pridelk sadja skoraj vsako leto, ako jim ga kakošna druga nesreča ne vzame. Ptičji lov je v tih deržavah ojstro prepovedan in nihče ne sme tičev loviti kot gojzdnarji in njih služabniki; ali ti imajo spet svoje postave, po kterih se ravnati morajo, da kazni ne zapadejo.
In zakaj bi tudi pri nas tako ne bilo? Postavimo, Krajnska dežela, ktera med 45. in 46. stapinjo severne širokosti in 31. in 33. zahodne dolgosti leží, je s snemo malo krajev, prav pripravna za sadjorejo. Njeno južno podnebje pripustí, da lahko toliko žlahniga sadja rodí, da – kakor skušnje s prodajo suhih češpelj pričajo – bi ga za več sto tisuč gold. skoraj vsako leto v druge dežele prodali, in kupčija s sadjem je tako imenitna, da se veliko tergovci ž njo pečajo, ker jim obilno dobička prinese. V povzdigo sadjoreje nam je tedaj sledečih 3 rečí potreba:
1. Prepovedi tičjiga lova in kaznovanja tistih, ki vjete koristne pevalice na prodaj prinesó.
2. Natanjčniga in občniga spolnovanja tiste že obstoječe postave, po kteri je zapovedano, gosence z dreves trebiti in pokončati.
3. Vnéme ljubezni do sadjoreje v sercu mladosti in spoznanja škodljivosti gosenc in ptičjiga lova.
Vse to pa zamoremo o sedanjim bolj prebrisanim času terjati, da se zgodí. Župani imajo oblast v rokah zoper vse gosence svoje županije – naj jo spolnejo, kakor so jo spolniti dolžni v prid vsim gospodarjem svoje županije! Ne kradi! je ena deseterih božjih zapoved. Ali ne krade tisti nemarni gospodar svojimu sosedu sadja, ki redí gosence na svojim drevju, da grejo na sosedov vert sadne drevesa pokončavat? Ali ne znese ta tatvína veliko goldinarjev včasih na enim samim vertu? Župani na noge tedaj, da ne bo sosed sosedu tát! – Prepovejte tudi ojstro fantalínam lov pevalic, ktere je Stvarnik vstvaril drevju v prid! Ne pripustite, da bi smerkovci namene dobrotljiviga Stvarnika vničevali!
In vi, učeniki! storite, kar morete, pa vžgite gorečo ljubezen do sadjoreje v sercu Vam izročene mladosti; pomislite: „kar se Anžik naučí, to Anže storí.“ Star nemaren človek se ne da več spreoberniti; na mladosti je vse ložeče za boljši prihodnost.
Tako se bo z druženo močjó vsa druga zapéla škodljivim gosencam, da bomo zamogli po pravici rêči: Naš vék in pa – smèrt gosencam!
B–k.