Naš svet bomo mi gradili

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naš svet bomo mi gradili
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albrehtova, Naš svet bomo mi gradili, Ciciban, 1948/49, št. 3, str. 52-54.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


 
Aleš: Zdaj fašiste smo pregnali
z naše zêmlje za vse čase.
Pozabiti več ne da se,
kaj smo hudega prestali!

Jovo: Ko so v Bosno prihrumeli
Nemci, četniki, ustaši,
puške so na rame vzeli
in odšli v gozdove naši.
Ko Romanjo so branili,
so mi očka tam ubili,
v hiši mamico sežgali.
Mi otroci smo zbežali …

Branko: Pa vas niso polovili?

Jovo: Vsi smo v hoste se poskrili,
tam so naši partizani
nam pomoč dajali v hrani,
in tako smo se rešili …

Metka: V naši vasi izdajalci
so Talijanom pokazali
hiše, ki so jih požgali.
Moški padli so kot talci,
mamico so odpeljali …

Igor: Bilo v zgodnji je pomladi,
ko se bratec je poslovil.
Mnogo Švabov je polovil,
bil je v Šlandrovi brigadi.
A prišlo je črno pismo,
mamica se je jokala …

Tatjana: Za prostost je bratca dala,
zato več jokali nismo!

Jovo: O, naj nihče več ne upa,
da pri nas bo gospodaril!
Ta bi se lepo prevaril,
kdor armadi ne zaupa!

Aleš: Takšnim borcem kot so naši!
Naj poskusi, bo že videl!
Nas Amerika ne plaši!

Igor: Mi se danes veselimo
spet svobodnega življenja!
Dosti je bilo trpljenja,
novo srečo si gradimo!

Jasna: Mi smo pionirji mladi,
novega sveta kovači,
nove zemlje smo orači,
domovino imamo radi.

Branko: Kdo nam v času je obnove
novo streho dal nad glavo?
Dal življenje vedro, zdravo,
kdo sezidal je domove?

Metka: Kdo pokazal pot nam pravo?

Tonček: Kdo pošilja v kolonije
nas na morje, v hribe, šume?
Našo radost, kdo razume,
ko po tračnicah zavije
pionirski vlak do Viča?

Lenka: Ta skrb nam je živa priča
naše ljudske zdaj oblasti
za nas, ki smo v polni rasti.
Sonja: Mati nam je domovina!
                                      
Metka: V zlati čas hiti mladina!

Aleš: Vse noči se očka trudi,
da izpolni plan pred rokom.

Sonja: Mamica pomaga tudi,
da nam bolje bo otrokom!

Tatjana: Več se ti ni treba bati,
ko boš zjutraj šla v tovarno,
našla si zavetje varno,
kjer bo tvoja deca, mati.

Alenka: V Didu našla boš veselo
deco, ko se boš vrnila.
Vseh skrbi si se rešila,
dvakrat slajše zdaj je delo!

Jasna: In kaj vse bo deca znala!
Preden bo zvéčer zaspala,
bo še enkrat ponovila,
kar se v Didu je učila.

Tonček: Za najmlajše pa so jasli!
V soncu tamkaj bodo rasli.
Ko za šolo bodo zreli,
bomo mi, zdaj pionirji,
že gotovo brigadirji …

Metka: Kaj bomo takrat počeli?

Janko: Do takrat, to je resnica,
zrasla nova bo Gorica,
cesta Bratstva in Edinstva.
V času našega detinstva
so s petletko že začeli!

Branko: Vsi bi radi pomagali
pri izgradnji domovine.
Naj petletka prej ne mine!
Križem rok ne bomo stali!

Janko: Križem rok mi ne držimo!
Naša prva je naloga,
da maršala vsak uboga:
zato pridno se učimo!

Tonček: Saj prehodno smo zastavo
trikrat v letu že dobili,
ker smo vsi se potrudili
pri učenju, kot za stavo.

Aleš: Ko pa šolo dokončamo,
posvetimo sile mlade,
da zdravilnih rož grmade
zberemo in ljudstvu damo.

Jovo: Moja pa je takšna volja,
tja grem, kamor gre brigada,
ki bo čistila nam polja,
kjer je hrošč iz Kolorada!

Igor: Kar nas je - in to ni malo -
pojdemo na skupno delo,
saj gradimo vsi veselo
za bodočnost, ne za šalo!

Aleš: Za pomoč sovražni sili,
ki bi v sužnost nas pognala,
rečemo: Najlepša hvala!
Naš svet bomo Mi gradili!

Jovo: Naša moč – je naša volja!
Naša hrana – naše žito,
vodja naš – to je naš Tito,
naša pot – ta je najbolja!

Opombe urednice[uredi]