Naš narodni dom (Zedinjena Slovenija)
| ← Naš narodni dom (Zedinjena Slovenija) | Naš narodni dom (Zedinjena Slovenija) ( Poezije 2) Simon Gregorčič |
| |||||||
Naš sveti dom bil strt je v prah,
vsi kamni razmetani;
oh, raslo trnje, rasel mah
po groblji je teptani.
Plah lazil preko razvalin
je - tujcem rob! - domači sin
in lil solzé je vroče,
solzé v nebo vpijajoče.
Zdaj sólze stran! Orodje v dlan!
Dom znova vstati mora,
oj dom krasán, tako postran,
da bo za vse prostora:
za brate naše rodne vse,
zapadne in pa vzhodne vse, in s severa in juga -
to krasna bo zadruga!
Dovolj nam kamnov je pobral
sovrag za svoje hrame;
odslej pa z naših svetih tal
ne enega ne vzame.
Naš kamen slednji nam je svet
in čuval Sloven bo ga vnet;
naš dom naj z njim se viša,
ne vragov naših hiša!
Pač bo zagnal sovražnik hrum;
a kaj nam srd sovraga!
Razum naš, bratje, in pogum
sovrage vse premaga.
Orodje v desni, v levi meč,
svoj dom gradimo, se boreč,
napadnik mora pasti,
naš sveti dom pa zrasti!
Ne bo nas več tujčin teptal,
ne tlačil nas krvavo;
naš rod bo tu gospodoval,
naš jezik, naše pravo!
Pod streho našo tuji rod
naj gost nam bo, a ne gospod;
mi tu smo gospodarji
in Bog in naši carji!
Dom skupno bo ognjišče nam
in skupno delališče,
on skupen bo nam božji hram
in skupno bo branišče!
Le v kup, le v kup kamnarji zdaj,
na delo vsi zidarji zdaj,
ime si proslavite,
dom skupni nam zgradite!
Učakal rad bi srečni dan,
dan našega združenja,
bi zrl, kako en krov prostran
čez dom se ves razpenja.
Naš prapor bi na krov pripel,
dom blagoslovil bi vesel:
"Bog živi vse Slovene
pod streho hiše ene!"