Naš hlapec Lovre
| Naš hlapec Lovre Ivo Grahor |
| |||||||||||||
O ja, je zazehal, bog ve, da sem truden.
Po 2½ m visoki žični ograji so se zaganjali proti njemu grofovi volčji psi. Dva sta že zdrvela okoli novega hleva, ki stoji na dvorišču že tik ceste, da ga sprejmeta pri vhodu v graščino Radslavdvor. Nenadoma sta skočila pred njim na prizidek, da se jih je Lovre resnično ustrašil — še ni dolgo tega, kar so ti volkovi obgrizli janeževske krave; odskočil je, potem pa se zasmejal nekako samemu sebi in pospešil hojo po beli cesti.
Saj sem bil tukaj doma, kakor doma, preden je vaša volčja mati prišla v ta kraj.
Tako se jim je zasmejal in še ena misel mu je prišla, ki bi jim jo najrajši povedal, tem divjim psom, ki varujejo kokoši. Kaj pa je prav za prav drugega tu, ko sama bela kokoš, kamor pogledaš! Ali je bilo vredno, da si grof Kinsky kupuje tak grad?
In vendar zdaj stari Lovre ni mislil do konca, kaj to njemu mar. Niti smeh, ki ga je bil v dobri volji namenil psom, mu ni bil več všeč. Zabolel ga je, kakor da ni navaden, temveč pravi Lovretov smeh in Lovre se je smejal, kadar je bil žalosten. Tako je bilo vedno z njim, že dolgo, še ko je bil tu pri Jošku za mlinarja in se mu je bolje godilo ko zdaj.
Pogledal je še enkrat proti vodi v vrt, kjer se je dvignila zvišana stena hiše. To je grad. Staro je samo še tisto krilo ob cesti, od tam pa se je razpredla že divja trta, ki leze po ograji za njim, da skoznjo in skozi slak komaj vidiš rjave, velike kurnike, kakor hiše. Voda teče v ozadju popolnoma tiho in se pod steno skrije, kakor da bi poginila. In spet se je zdelo Lovretu, da vidi vse belo, same kokoši. Ljudje so že vsi pomrli, pri Jošku gospodari žival, kokoš in volcje. Tako je zdaj na kmetiji, kjer sta nekoč pela žaga in mlin.
Zahajajoče solnce je vrglo veliko senco z brkinskih hribov. Čutil je, kako mu je pohladila čelo in obrisal si je potni obraz enkrat za vselej.
Aha, hvala Bogu. Salamensko me je danes prepeklo, ti duša ti.
Obračal je v roki svoj veliki rdeči robec in je videl, da je moker ko luža. Šojeta. Lovre je imel navado reči šojeta ali pa urbas in konjič. Sceloma obriti in zato nekoliko naježeni obraz, ki se mu je jako potil in svetil, je ob taki besedi sijal tudi dobrodušnost. O, morda je bila ta dobrodušnost prešla v tisti žalostni smeh. — Oguljena polhovka mu je za lek zdrsnila z gladke lobanje, da je z roko loveč kar zaplesal po cesti, kakor je bil truden, z levico pa je previdno od sebe držal kanglico mleka, ki ga je Lunjevka pošiljala svoji materi Mostnarici. Človek postaja odročen. Ustaviti se je moral, da spravi robec v žep. A ne, da bi bile hlače preozke; kakor je bil debelušen, so mu vendar pahljale ob bedrih, ko je zapihal prvi popoldanski vetrič po ozki dolini. Zdaj mu je še suknjič zdrsnil z ramena in se je Lovre naenkrat okregal, da prepočasi hodi, ker ima še tako daleč do doma. Tako, zdaj si ga je popravil in lahko gre; doma je še polno dela in sam bog ve, zakaj ga pošiljajo v soboto od hiše, zvečer pa bo komaj do teme pospravil in pred hišo posnažil, kakor je pri gostilnah navada, da gospoda iz mest lahko kam sede in, ko je dobre volje, tudi hlapcu kaj da.
Nad reko se že dviga večerna meglica, vije se po dolini in sega iz jelšja na breg, na njive in ponekod prav do ceste. Solnce se je uprlo v robove, v farno cerkev, poglobilo se je nebo, nekako odmaknilo v daljavo od belih zidov in od zvonika z bliščečim jabolkom.
Hm, grad Radslavdvor! Pa se je reklo pri Jošku, gospodinja še zdaj živi, otroci so šli po svetu, fantje ko gore.
O, Lovre zna! Nič ne bo mislil o tem.
Pa je bilo, preden je začelo propadati, bogastvo. Posestvo, sam log je bil vreden kmetije, žaga je delala in mlin. Letni dan se ni kamen ustavil, Brkini so nosili k Jošku in Čiči in Pivčani so vozili. Kakor da bi bil Lovre gospodar, so ga častili, vsega bi bil dobil od njih, pa ni hotel. O, Katri bi ne bilo nikdar zadosti.
Le daj, smejaj se, norec! Za gospodarja se boj, propal bo, ker mu ti kradeš moko, po pol kile moke na teden! Kaj bom kuhala, pa ne pomisliš.
Tàko jo vidi na otoku v mraku sobot, ko je bila še mlada in jima je že narastla kopica otrok. Krasti je moral, ker je tako velela, kajti zaslužek je bil premajhen; vsak večer je dokladal v mešiček, kolikor je le mogel, potem pa je prišla Katra in ni bilo nikdar dovolj — pa ne en mesec ali dva, tudi ne leto ali dve, deset let, petnajst.
Kral ne bom ...
Še se vsega dobro spominja. V začetku se je smejal, ali pa se je res smejal tudi pozneje?
Kral ne bom ... Rekel bom gospodinji, naj mi poviša plačo, o svetem Jurju bom rekel.
Da, enkrat je storil, dali so mu priboljšek in drugi mlinarji ob Veliki vodi so kleli, ko so zvedeli.
Ako je Joškovki prav, da plača posle boljše ko mi, naj plača in še okradejo naj jo, ker je neumna. Tako so presodili gospodarji in glasno povedali tako, da je popal njihove mlinarje strah ob Lovretovi drzni misli. Katra je imela prav. Saj ne bo delo nikoli plačano, da bi rodbina živela od njega. Nikoli. In Lovre ni vedel nič več kako, ne kako dolgo bo to. Kako dolgo bo to, da bo kradel ...
Počakaj, da Jože doraste in Frane in Katrica!
Oj, to je bila zdaj lepa misel. Odrastejo in ne bo več kral, ker ne bo treba, ker pojdejo služit.
Pa tudi iz tega ni bilo nič — vedel je, da ne bo. Kako bi ne vedel — in vendar še upal, vsak dan znova verjel?!
Jože in Frane sta šla za pastirje, Katrica je pomagala doma in je prala, pridni so bili in so ubogali. Hvala Bogu, da vsaj jedli niso doma. Ne bilo bi dovolj, ako bi še toliko pokradel. Zdaj sta že oba prevelika in bi rada prišla kam za hlapca. Jože je bil eno leto, pa — ali ni boljše, da gre zidat? Tam je vendar kak sold za obleko in če misli kam iti. V Ameriko, pravi, bi šel. No, saj je tudi pametno.
Katra je vse dobro vedela, dobro je gospodarilo Lovretovo hišico v Stopah. In hčer je poslala v mesto, potem je šel za njo tudi Frane. Da, hči je bila pridna, Frane pa ne. In tudi Jože je vse zapil. Velik ko gora, močan. Ali bo kdaj toliko pameten, da se oženi? — Nikoli.
Tudi to je Lovre že dobro vedel, na tihem je vedel, katera bo vzela Jožeta — bajtarja? Ne bo je in Jože se bo zapil.
Tako je Lovretu ostal tisti smeh, tisti žalostni smeh, ki se mu je zmirom prikral na obraz, če je bil jezen ali pa če je bil sam. In dobrodušen je bil nekoč — preden je službo v mlinu izgubil. Gospodarji so enkrat stopili vkup in so rekli, da mlinarji kradejo kakor srake. Vsi mlinarji kradejo. Ali ni rekla Katra že davno tako? Res, da so kradli, in morajo tako, le on ne bi smel nikdar več, ker si je enkrat povišal plačo in so jo morali zvišati kmalu povsod. Zato pa so ga tudi vsi gospodarji vzeli na jezik in njihovi podrepniki so kazali na Katro: glejte, Joškovo bo znesla v bajto.
Joškovo je propadlo, velika kmetija je šla v nič, na vseh krajih po zlu. Samo zmajal je z glavo, če je pomislil. Tako bogastvo, polno odrastlih otrok, fantje, ko gore, vsega dovolj, da le dobro poprimejo. Pa da je on kriv? Ne, Lovre tega ni razumel, vse dobro jim je privoščil, čeprav je na stara leta moral za hlapca drugam.
Ali vam je Lunjevka dala en kozarček preveč, Lovre? Oj Lovre!
Stara Mostnarica je po navadi zategnila njegovo ime, ko je šla mimo njega na vrt, kjer so stale nedeljske mize.
Nič, pa še to pograbim — je odgovoril iz svojih misli. Telo se mu je v sklepih dvignilo s široko obleko vred, kakor kadar se je pripravljal v tek, in omahnilo trudno nazaj. Dobro mu je del mrak, predramil ga je, da je videl, kako se je pred hišo kadilo, ker je prenadebelo grabil kamenje, seno in prah. Potem je za hip obstal.
Široko dvorišče in cesta, bela državna cesta, sta bila pometena in snažna. Ljudje so se vračali z dela. Farni zvon je zapel Zdravo Marijo.
Tako je pripravil s svojimi žuljavimi rokami nedeljo — saj je morda zato tako dolgo ostal pri Mostnarju za hlapca, radi takih večerov in prazničnih dni; a sam je ni čutil ta večer, ves je bil od truda in vsega pijan. Pa Mostnarjevi so bili dobri z njim. to je vedel in jim je bil zdaj bridko hvaležen, ne kakor tujcem, neka vera v dobro je bila tu doma — tudi zanj.
Nedeljsko solnce se je prešerno sprehodilo po belem dvorišču in ustavilo pred gostilno, pa jo zviška oprezalo že precej časa, ko so šele prvi možakarji prikorakali do velike maše čez most. Prišli so na tlak pred Mostnarjevo trgovino, tam so šli nekateri kupovati, drugi pa so samo pogledali v izložno okno, se obrnili spet proti reki in v modrem razgovoru čakali, kako pojdejo mimo ljudje. Ljudje pa so bili doma iz vasi z desnega brega in so bile med njimi, med gospodarji in ženami v črnem, tudi deklice in dekleta, v belem in pisanem, ki so dobro vedele, da gredo čez široki most, kjer se jih dobro vidi in lahko primerja. Včasih se kak mož ali fant od sreče ni mogel premagati, poslovil se je in zapustil moško družbo, da lepo pospremi kako deklico, ker se mu danes mudi domov. Lahko pa bi šel pit, igrat na karte ali krogle, kakor delajo najemniki in prekupci, in še kam v bližnje vasi kaj pogledat na shod in ples.
Danes je ustavil ljudi nenavaden obisk. Prišli so komedijanti. Ravno kadar je bilo največ ljudi pred Mostnarjem, se je iz ovinka pod Brinjevko prikazal velik zelen voz, ob jarku pa je zagorel dečko gnal rjavca medveda.
Pleši, pleši medvedin ...!
Brkinom se je zdelo, da že slišijo godbo. Počasi se je prizibala vsa komedijantska družba, zapeljali so v senco in se resno držali, tudi pozdravili so svečano, kakor je vsak član potujočih družin že od rojstva navajen. To je bilo nekaj, kar so imeli s seboj, čeprav ni nihče vsega videl, ker se ljudje kar niso mogli nagledati medveda in opic, a posebno medveda ne. Ko je gospodar komedijantov to videl, je dal znak, plesač je udaril po bobnu in popeljal kosmatinca na sredo dvorišča, začela se je prva predstava.
Tretja predstava se je končala ob treh. Ves čas je bilo polno gledalcev. Z vseh strani se je trlo ljudstva, tako da so orožniki prišli delat red. Celo gosposke kočije in avtomobili so se ustavljali, ker so si gospe in otroci zaželeli, da bi jim medved plesal ali opice zlezle na voz. Tudi v odmorih je bil hud vrišč, prerivanje in suvanje, saj so se otroci za vsak nič sprli za samo medvedjo bližino na primer, kar pa se je navadno končavalo v jarku ali že gori na gmajni.
Pravijo, da postane žival divja od ljudi in je morda tudi res tako. Sredi hruma in trušča valujočih množic, v soparnem popoldnevu, ko še jesenski vetrček ni zapihljal od Snežnika in solnce kar ni hotelo stopiti iz njiv Osovnega brda, po treh urah muk in neumnega plesa se je medved uprl.
Metala sta se, menda že tretjič ali četrtič. Gonjač je bil krepak mož, najbrže gospodarjev brat, ubogal pa ga je kakor hlapec in njega je poslušno ubogal medved. Vse je naredil z njim. A vendar so vsi videli, da je bila žival zelo težka, vse kite v rokah in vratu so se mu napele, kadar se je naslonila nanj. Med plesom je medved pešal, truden je bil in, ker je bil star, se je leno premikal, včasih se niti zmenil ni več za ropotanje po bobnu, saj so ga oglušili ljudje z večnim vikom. Prav pameten se mi je zdel, njegova trma mu je dajala še strašnejšo moč in nevarnejši je bil, kar je gledalce neznansko vleklo. Trli so se okrog malega prostora, da bi bolj videli, od zadaj pa so jih še novi pritiskali, tako da so se morali z vso silo riniti nazaj, da si ohranijo dobro mesto in vendar ne pridejo zveri preblizu. Opice so pozabili, vse je bil medved, ki je s povešenima prednjima tacama plesal pred bobnom in sivo oblečenim možem, kakor da stoji na žerjavici in prestopa od bolečin. Bolečin ni nihče videl, tako ima medved zarastel obraz. Šele kadar se meče, se naenkrat pokažejo lica in se nekoliko dvigne glava — kakor na smeh. Tako sta se država v križ, v tekočem gonjačevem znoju in cestnem prahu sta sopla, silna moč je bila med njima — človek in zver. Trikrat je medved padel, zdaj pa se je uprl. Pograbil je roko nasprotnika z enim udarcem, kakor da mu jo je odtrgal se je povesila in se ni dvignila več. Medved je legel nanj in rohnelo je v njem. Potem se je leno nevoljno dvignil in šel.
Ljudje so zagnali krik. Gonjačeva žena in gospodar sta odnesla ranjenca v senco. Tja so mu nesli pijače in mu naložili, obvez da se je komaj ganil. Medved pa je počenil v solncu na tlak, prav pri vhodu v Mostnarjevo hišo. Nihče se v prvem hipu ni zmenil zanj, ker so mislili, da je gonjač težko ranjen in bo kmalu umrl. Mogoče je imela tudi žival slabo vest. Kakor kdo, ki se je odrekel vsemu v topi žalosti, tako je viselo kosmato truplo v kožuhu umazanih dlak, padlo popolnoma k zemlji in obležalo. Mimo so hodili ljudje, pivci in tujci, resno so se držali, ker se zveri ne boje, govorili so brezbrižno naprej, z drugim pogledom pa so sumljivo opazovali pošast.
Ob vežnem stebru za medvedovim tilnikom se je ustavil Lovretov Jože. To nedeljo sta z očetom že spila nekaj po pollitrov vina. Saj sta služila oba in vse leto delala, zdaj pa, na jesen lahko popijeta kozarec dobrega vina. Vse drugo tako ne bo nič. Mati čaka doma in bo prišla po nakup za Lovretov denar — Jože je dal, kar je mislil, drugo pa bo zapil. Kdo more njemu kaj!
Zato gre zdaj Jože ven, očetu je plačal pol litra, kakor se sinu spodobi, in lahko leže v senco, kjer bo sam, brez ljudi, ki so neumni.
Kaj ne vidite, kako so neumni?
Tudi če Jože na gostilniškem pragu stoji in hodijo vsi mimo njega, mu ni mar za ljudi. Visoko telo v temni obleki iz navadnega blaga, ki je široko razpeta in na prsih odprta, nekako navržena čez pisano srajco, v kolena pa nagubana od sedenja, enako nagubani rokavi dolgih rok, nad zgorelim in razoranim obrazom, nad ovelimi lici ob strani svetlih brk in zaspano modrih oči — klobuk, to je Jože. Večji, dosti večji in močnejši od očeta in skoraj od vseh, len pa skoraj ko tale medved, ki se je, ko je boječe mimo prilezla Lovrečka, odmaknil in spet počenil, potem se pa udobno naslonil nanj, na Jožetova široka kolena, da bi zaspal.
To je bilo Jožetu več ko preveč. Že prej je bil zver dvakrat sunil, ker je ležala preblizu, zdaj pa je kosmatinca krepko brcnil z desno nogo, s čevljem številke 48 in Olasovega domačega dela. Medved se je samo obrnil. Vjel je desno roko, pa jo je krepko stisnil. Jože je premaknil drugo nogo in jo priložil kosmatincu na stegno, da je medved popustil in se odmaknil. Iz ranjene roke pa je curjala črna, težaška kri.
Lovrečka ni videla, kaj se je pripetilo njenemu sinu, bila je takrat že v trgovini in marsikaj nakupila. Okoli Jožeta so se zbrali tuji ljudje ki so bili takrat blizu in so vse videli. Jože jih je poznal, a se ni zmenil za nje, tudi roke ni dvignil in so ga vsi poznali, kakor bi ga spoznali potem, da nobene ne reče in niti ne pogleda krvave rane. V tistem hipu so pozabili, da je star že štirideset, velik je bil in močan, junak v najlepših letih, niti ganil se ni od medveda. Kadar sta se pogledala, so ljudje lovili njune oči s svojimi začudenimi, odprtimi kot pri otrocih in šolarjih. Počasi so zakrili svojo neumno čud in se naredili kakor da je vse prav, pri sebi pa so govorili nehote ostanke krepkih besed in se rahlo smejali iz oči v oči.
Mimo so po državni cesti drveli črnoblesteči avtomobili in žametno obložene kočije so se prevažale za pari okrašenih konj, ki so takrat še nosili mrežice iz belega blaga, da jih je branilo muh. Včasih se je dvignil na cesti prah in zakril solnce. Sijalo je že poševno, v Dolščah so padle podolgaste sence, nad reko so legle topolove, samo kostanjeve z Mostnarjevega vrta še niso presegle dvorišča. Jožetu je sijalo naravnost v oči, v kapljah krvi pa je odsevalo, da so padale v prah kakor biseri.
Prav ti je, ko brcaš žival, ki ti ni nič naredila — mu je dejal oče in ga strogo premeril. Jože je molčal. Ali je sploh mogoče dobro premisliti in dati odgovor? Zdaj ni bilo niti časa, kajti Lovre je šel kar tako mimo, pozibaval se je med ljudmi, ki so zatopljeni v resne in živahne pogovore stali na cesti in se le sproti umikali od nje. Ob tem času se je hodil navadno že preobleči, zato je tudi danes mahnil proti mostu, po ozki cesti, in bi bil morda nevede prišel do Stop, ako bi ne srečal nikogar. Jože se je še prej vrnil v gostilno in začel piti na svoj račun, kar je pri njem pomenilo, da naroči pol litra in en kozarec; plačati je tako moral vedno sam. V mraku je bil že res pošteno pijan, bolj nego oče, ki je do takrat že menjal nekatero družbo, slivovec pa pil v trgovini, kadarkoli je stopil tja. Bolj pijan je bil. Nehote se je vrnil na prag, kjer ga je popoldne medved oklal; kakor zločinec se je vrnil na svoje mesto, da se je še očetu čudno zazdelo. Tam pa mu je postalo naenkrat slabo, ko se je sklonil, da vidi, kje leži medved. Mogoče bi se prevrnil po tleh, ako bi se ne naslonil nanj drugi pijanec, ki je sicer dosti manjši, a bolj trdnih nog. Na štirih sta stala prav dobro, potem pa sta se pogledala in se jima je vrnila tudi zavest. Razlezla se jima je po obrazu, da niti spregovoriti nista mogla takoj, kakor bi rada, ker sta bila dobra prijatelja. Lovre je šel takrat mimo, v trgovino je šel, da končno zve svoj račun, in je oba dobro videl, še zasmilila sta se mu prvi hip, kakor nikoli prej, posebno sin se mu je zasmilil, ki ni bil več velik in brez moči je bil.
Domov beži, klada, junc!
Ustaviti se Lovre ni mogel, ker so ga noge še dobro nesle v določeno smer.
Pri obračunu pa je zajokal. V vežo je zadonel njegov glas, da je bilo trgovcu in vsem domačim kar sitno. Kdo bi mu storil krivico, Lovretu?
Ne, ne! Vi ste me tu osleparili, stara ni vzela toliko blaga ne tobaka na moj račun. Bog ve, da to ni prav.
Mogoče je isto ponovil desetkrat, drugih besed ni našel, saj se mu nekaj ni zdelo jasno, od nekdaj ne jasno. Ali je bilo to spoznanje, da je popolnoma sam? Popolnoma sam. Jože se je zapil, tudi Frane se je zapil, ki ga že dolgo ni bilo domov, a Lovre ga je videl — v lepi obleki je prišel domov, da bi mu naredil veselje, pa ni bilo res. Nič ni bilo res, vse je bilo laž, vse je laž.
Lovre ni več glasno tožil, le v presledkih se mu je utrgaval iz srca stavek brez zvez. Šel je iz velike Mostnarjeve hiše, opotekel se je, kakor da mora ven, ven, daleč od vsega. Na pragu je čutil, da sloni Jože še vedno tam in po glavi mu je zarezal občutek, da je še vedno tam, da niti nima volje in nima moči, ganiti se z mesta. Zdelo se mu je, da je njegov sin priklenjen na gostilniški prag, k močnemu stebru priklenjen kot velika ukročena žival, in ta žival — kakor da je on sam in se nikoli ne osvobodi. Z vso svojo močjo ne pride nikamor, noge ga ne neso naprej, njegovo telo je težko, v glavi čuti razgret oblak, od zunaj je nekaj udarilo vanj in ga omotilo.
Nisi moj sin, pijanec si — je ponovil in ni vedel, da je že daleč, tako da ga sin ne sliši. — Nisi moj sin, junec!
Tako je zajokal, da so se ljudje z vseh strani, z vseh štirih cest, z državne, z deželne, s stare in nove, ozrli nanj. Videli so ga, kako je na mostu postaval, se ustavljal, opotekal in spet zravnal. Govoril je, včasih naglas, kakor krik je bilo iz vsega kar je sam pri sebi brbljal in se je zdaj stokrat ponavljalo. Dogajajo se je zdaj v njegovi razbeljeni glavi vse še enkrat in hkrati, kovalo, zvonilo in rezalo brez prestanka.
Solnce se je takrat že prevrnilo in obsijalo svet z druge strani. Na površini reke so se vjeli poslednji žarki in zabliščali ljudem v očeh. Ob svojih dolgih sencah so se poslavljali in se v blesku več niso razločno videli, zazdelo se jim je neprijetno, pa so postali še nekoliko tam in še pomislili. V tistem blesku se je nekdo zasmejal, tako tiho se je smejal, da so ljudje le zato vedeli, ker ni več jokal in niti z besedico izdal tistega ognja, ki je zdaj dogoreval v njem.
Ti si junec, junec si, Jože.
In se je zasmejal, da se mu je žolta svetloba odpadajočega listja zlila v obraz.
Ljudje so se te podobe spomnili, ko je Lovre umrl. Na mrtvaških deskaj v njegovi bajti so ga pogrnili s črno, prosojno rjuho, ki so mu jo Mostnarjevi poslali, ker ga vodenice niti največja skrbnost ne bi rešila. In res je bilo tako, na njegovem licu je bil spet smeh. Rešila ga je smrt.