NERODNA SLONČICA

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Mala slonica Bumba je plesala okrog mame in se vrtela na zadnjih nogah. »Poglej, kaj znam! Stojim lahko na dveh nogah. To je težko, veš.« »Vem, saj sem bila tudi jaz majhna.« »Si znala takole stati samo na dveh?« »Sem! Lahko sem stala na sprednjih, zadnji pa sem dvignila. Če sem stala na zadnjih, sem dvignila sprednji. Znala sem celo z eno nogo stopiti na podstavek in za trenutek ostati v zraku.« »Mama, kaj me nisi učila, da ima laž kratke noge?« »Sem! Ampak to je res, kajti skotila sem se v cirkusu.« »V cirkusu? Kje je to?« »Cirkus je potujoče zabavišče, polno šotorov, voz, ljudi in živali. Moja mama se je zelo rada potepala, zato je bil cirkus kot nalašč zanjo. Najsrečnejša je bila, če je lahko nastopala v cirkuški areni in se vozila iz mesta v mesto. Na hrbtu je nosila dreserja, se naučila prestopati z noge na nogo, s trobcem loviti žogo ...« »To bi počela tudi jaz!« je glasno zatrobila mala. »Saj! Tudi jaz sem rekla tako. Nekega dne sem iskala žogo in lomastila med šotori. Med iskanjem sem podirala vse, kar se je znašlo pred menoj ...« »Je težko najti žogo?« »Ne najti! Težko jo je ujeti. Kar precej potrpežljivosti je treba, da se naučiš.« »Si slišala, kako je moški z brki ozmerjal dečka, ki ga je bil po nesreči pohodil? Rekel mu je, da je neroden kot slon.« »Saj, ljudje tako mislijo. Pa ni res. Mama je ostarela, postala manj spretna in odpeljali so naju v živalski vrt.« »Tukaj ni stolov, nimava žoge, tu ti vsaj ni treba paziti,« je razmišljala Bumba. »Mhm,« je pokimala mama. »Tu živiva skoraj tako kot v afriški savani in za naju lepo skrbijo,« je zatrobljala.