Muzikant Rok je godel mrličem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prikazni Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Muzikant Rok je godel mrličem
Vinko Möderndorfer (1894)
Mrtvaška glava na Tavčevi strehi
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V Črni je živel v davnih časih Klocarjev Rok, ki je znal lepo gosti na mehe. V predpustu si je prislužil z godbo veliko več kakor v vsem letu s težkim delom. Bil je torej pripravljen gosti povsod v vsakem času, če se mu je obetal lep zaslužek.

Nekega večera je godel v Črni porednim mladcem. Hlapci so poskušali pripraviti Roka z zvijačo do tega, da bi jim godel vso noč zastonj. Stavili so torej ž njim. Če Rok dokaže, da ni strahopetec, dobi za to pet goldinarjev, za godbo do jutra še pet goldinarjev, poleg tega pa jedi in pijače, kolikor hoče. Če je Strahopetec, mora gosti do jutra zastonj. Rok je stavo sprejel. Mladci so mu nato rekli, da samo tisti ni strahopetec, ki se upa iti ponoči na pokopališče, se usesti na srednji grob in neprenehoma gosti od enajste do dvanajste ure. Rok se je, hočeš nočeš, moral pokoriti, če ni hotel, da bi ga za vselej vlačili za strahopetca po zobeh in bi moral gosti vso noč zastonj. Zahteval je samo, da mu mladci preskrbe dovoljenje od domačega župnika, kar so tudi storili.

Rok jo je odmahal in se usedel na grob sredi pokopališča. Mladci so šli nekaj časa ž njim, potem pa so se vrnili v vas, kjer so poslušali, če bo Rok godel tako dolgo, da bo cerkvena ura odbila dvanajst.

Rok si je dobro ogledal vse kote in se prepričal, da se ni skril na pokopališču noben nagajivec, ki bi ga hotel splašiti. Okoli svojega sedeža je napravil ris in takoj nato pričel nategovati harmoniko. Ko je godel četrt ure, je zapazil, da so se začeli premikati grobovi suhe, koščene postave v dolgih, belih haljah in stezale svoje suhe roke proti njemu. Klocar pa je godel naprej in gledal samo na svojo harmoniko. Ko je pogledal tretjič, je videl, kako so se začeli premikati tudi sotali grobovi. Še z večjo vnemo je godel Rok in se trudil, da bi gledal samo na harmoniko. Igral pa ni več poskočnih, temveč samo še cerkvene pesmi. Ko je zopet pogledal okoli sebe, so stali že vsi mrliči na svojih grobovih in jezno mahali z rokami proti njemu. Rok že ni več vedel, da še gode in kaj gode. Nategoval je mehe, a gledal samo še duhove, ki so se zbirali vedno bliže okoli risa. Iz halj so jim gledali koščeni udi in lobanje s praznimi očesnimi votlinami brez ušes, z velikimi nosnicami in brezzobimi čeljustmi. Vedno gostejši je postajal obroč okostnjakov okoli risa. Roku je lil pot s čela, lasje so se mu naježili, komaj je še dihal v težkem pričakovanju, da odbije ura dvanajst.

Zazvenel je prvi udarec v stolpu. V tem trenutku pa se je začel pregibati grob, na katerem je sedel Rok. Mislil je poprej, da duhovi ne bodo mogli prestopiti risa in dospeti do njega, pozabil pa je, da je v risu samem tudi grob. Končno je butnilo Roka nekaj z groba, na grobu pa je stal velik okostnjak brez halje, ki je Roka nahrulil, zakaj mu kali mir. Rok je zajecljal: »Godem, da bom dobil stavo.« Okostnjak v risu pa je že iztegnil svoje dolge roke proti njemu, da bi ga treščil v odprti grob – tisti hip pa je ura udarila dvanajstič in na pokopališču je bilo zopet vse tiho in mirno.

Rok je stavo dobil, a se je zarotil, da se tisočkrat rajši imenuje strahopetec, kakor pa da bi moral biti še enkrat eno ure med mrliči.