Pojdi na vsebino

Muzikalična sobarica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Muzikalična sobarica
Janez Kovač
Izdano: Slovenski narod 9. oktober 1921 (54/227)
Viri: 227
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V večernem gorenjskem vlaku smo sedeli. V kupeju tretjega razreda. Na dolgi zamazani klopi smo se stiskali na eni strani mladi ljudje, veseli, živahni – saj veste, kako notranje vesel in razpoložen je človek, če prihaja s planin po dolgi, lepi, četudi naporni turi.

Visavis nam na klopi so sedele mlade in stare žene. V kotu ob oknu je sedelo mlado, brhko dekletce, nekam sentimentalnega izraza. Po zunanjosti, elegantnem kostumu »gorenjske dečve« sodeč, bi morala biti ljubljanska gospodična. Lep kostumček jo imelo to dekle! Na glavi seveda – novo svilnato, rdečo ruto, alá Sokoljca! Mojega prijatelja pa je nekaj motilo! Gorenjska »dečva - gospodična« je imela kostumu neprimerno »kričeče« bele rokavice na rokah in v roki je držala veliko tržno torbo iz platna.

V razposajenosti jo je mladi Jože nagovoril:

»Lepa gospodična! Kam se pa peljete?« 

»V Ljubljano, mladi gospod!«

»Po opravkih?«

»Da. Mama me pošilja domov po – note.«

»Kako to? Tega ne razumem?«

»Na letovišču smo na Bledu. Stanujemo v vili. Tam je klavir, a not ni nobenih. Mama moja pa silno ljubi klavir.«

»Tako, tako! Hm!«

»Tri dni že mama ni slišala klavirja. Dolgčas ji je, danes me je kar v Ljubljano spodila po note ...«

Nastal je molk. Brhka gospodična – nótarica je nestrpno vrtela svoje žarne očke po kupeju. Pogledi so parkrat padli na Jožo, ki je znova začel razgovor v mehkem dolenjskem narečju:

»Mlada gospodična, gotovo hodite v licej?« 

»Ne. Obiskujem gimnazijo! Peti razred!«

»Tako! Torej ste klasično naobražena!«

»Menda ja!«

»In zanimate se za glasbo?«

»Menda ja!«

»Kateri skladatelj, muzik, Vam je najbolj simpatičen, najbolj pri srcu?«

»Skla - da - telj? Veste, kateri? Naš Foer - ster!«

»Izborno! Katere njegove skladbe pa poznate?« 

»Poznam prelepo, Barčica po morju plava ...«

Silili smo se skoro že vsi v bučen krohot. Joža nas je suval v kolke in stegna, naj bomo dostojni.

»Gospodična, Vi ste meni vedno bolj simpatična – ravno zaradi glasbe. Ali poznate klasičnega Robinzona?« 

»Ah, da! Krasne, nebeške so njegove skladbe! Mama vedno pri njih zaspi, če jih pozno zvečer igram. Robinzon je velik!«

»Poznate, gospodična, gotovo tudi Zolá?«

»Zojla? Ah, tega Primorca, tam od Štanjela? Poznam ga, lep dečko je ...« 

»Ne, skladatelja Zolá!«

»Da, da, tudi tega skladatelja poznam!«

Komedija je prikipela do vrhunca. S težavami smo zadrževali smeh. Kritični situaciji je napravil konec sprevodnik, ki je gromko zaklical: »Radovljica!« Izstopili smo ...

Drugo jutro smo sklenili na vsak način kontrolirati – tako za glasbo vneto gospodično, ker smo videli, da je tudi ona izstopila. Prenočili smo in naslednje jutro smo se takoj postavili k prvemu jutranjemu vlaku proti Jesenicam. Na kolodvoru smo zapazili našo »dečvo« nerodno in mencajočo, kot bi stala na žerjavici, v rokah držeč torbico, v njej dve veliki steklenici mleka. Suvala je živahno modrooko gospodično, ki jo je Joža spoznal za svojo znanko. Stopil je k njej.

»Dobro jutro, gospodična Stana?«

»Ah, Ti, Joža!« Kaj se tod potikaš?«

»Čuj besedico! Kdo je ta gospodična poleg Tebe?«

»Ta? Ah, to je naša sobarica?«

»Pa mora biti vrlo muzikalična!«

»To pa že! Vsakogar zašmira!«

Stana je pokazala svoje bele zobke ter se iz globine srca smehljala Jožovi storiji o – muzikalični sobarici, ki pozna muziko Robinzona in Zola.