Mutka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mutka
Milanov
Izdano: Slovenski narod 10. april 1902 (35/81), 1–2
Viri: dlib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mrzla, strupena rosa se je svetila po poljskih potih in grivah v notranjem solnčnem lesku kakor najlepše brušeni demanti. Rezek sever — opomin bližajoče se zime — je dihal preko po večini že praznega polja, le tuintam je čakalo še nekaj krajev povrtne, repe in pese, da jo poruje in spravi pod streho pridna roka kmetovalčeva.

Na Močanovem travniku je pasla Mutka svojo Čado. Živinče ni moglo zatajiti svojega poželjenja po boljši paši, neprenehoma je z jezikom lovilo obkrajno peso, in pastirica je imela mnogo posla, da mu je branila prepovedanega sadu. Kratko vrvico, polno vozlov in ovito okrog kravjih rogov, je držala krčevito v svoji razkavi, razpokani roki; na več krajih ji je solzela kri izpod kože in se strjala v male rdeče zvezdice. In če je Čada naglo zasukala glavo, da bi pregnala kako zakasnelo se muho, potegnila je Mutko neusmiljeno za seboj.

»Ev ev-ev«, zjezila se je ta, potegnila je vrvico in z nagubančenim čelom zrla, kako muli poredna krava rosno bilje.

Močanova Mutka — kdo je ni poznal?! Postarna, nekoliko pegastih, zagorelih lic, sivih očij, visoke rasti in skoro vedno šepasta je bila. Zavita v redko in ogoljeno ruto, je v mrzlih jesenskih jutrih prezebala po polju s svojo trmasto varovanko.

Nič ji ni pomagalo, da je roke sklepala kakor k molitvi in kazala na peto svoje desne noge, kjer se ji je bila naredila velika obtiska; morala je iti na pašo.

»Ná, Mutka, ná, črno bíl si priveži na stopal, pa bo boljše«, jo je tolažila stara Močanka.

Mutka je sicer vzela ponujano ji zdravilo, toda hipoma ga je zmencala, vrgla po dvorišču in sklepala roke nad glavo, hoteča povedati, kako jo boli.

»Priskuta prismojena, pa pojdi tako, če nočeš sama sebi dobro«, jezikala je Močanka, »se ti bo že še vtepalo«.

Tedaj pa je privihral s palico v roki iz drvarnice Močankin zet France.

»Jaz ti pokažem vetra« in zgrnil jo je trikrat preko hrbta; »zdaj še na pašo nočeš?« Surovo jo je zgrabil za roko in jo tiral v hlev. Mutka se je upirala, kar se je dalo, toda morala je, po levi nogi skakaje, za njim ...

Počasi sta stopali. Čada je bila priletna, pohlevna in pa levi rog je imela izmuznjen, Mutka pa itak ni mogla naglo naprej. V obtisko ji je zašel pesek in zbadalo jo je neznosno. S težavo ga je odstranila. Obrnila se je in grozeče obrnila pest proti hiši, kjer je toliko trpela, toda za plotom je zapazila Francetov obraz, naglo je skrila roko in pognala Čado.

Že mnogo let je tega — ne dosti manj, kolikor jih šteje Mutka — ko se je pri Močanu ustavila mlada tuja ženska, pa dete je imela s seboj. Služila je baje na nekem gradu, pet ur hoda v stran, in prislužila si je bila poleg novcev tudi malo hčerko. Ž njo je dobila nekaj stotakov in »hajdi z Bogom«, so ji dejali. Še tisti večer je z detetom ostavila grad. Na potu pa jo je zalotila nevihta, vsa premočena je prišla drugo jutro k Močanu in tamkaj je zbolela. Huda vročina jo je kuhala, čutila je, da se ji bliža konec. Tedaj pa je poklicala Močanko k sebi ter jo rotila, naj se usmili njene hčerke, naj jo vzame za svojo. Sprva ni bila nič kaj pri volji, ko pa je bolnica izvlekla iz nedrija lep šop bankovcev, se je Močanka omehčala in udala.

»Vse to je vaše za rejo, to pa naj ima moja Cena za doto«, govorila je s slabotnim glasom, potem pa se ji je začelo blesti. Prenesli so jo na boljšo postelj in ji stregli, kakor se spodobi streči ljudem, ki imajo denar. Čez dva dni je pa umrla in naredili so ji bili lep pogreb.

Cena je ostala pri hiši. Kmalu pa se je pokazalo, da je gluha in tudi nema. Sčasoma se je pozabilo, da je tuja, pozabil se je njen denar, pozabilo se je njeno ime in splošno so jo zvali: Močanovo Mutko.

Dobro ji res ni bilo nikdar pod Močanovo streho, pravi pekel pa se je pričel za njo, ko se je bila omožila domača hči Neža in je bil prišel ženin France k hiši. Nikoli ni prav napasla, nikoli prav pestovala otrok. In ko so ti paglavci odrasli, dražili so jo, kolikor se jim je ljubilo, in nihče jih ni strahoval za to. Toda, Bog ne daj, da bi bila sama njihova sodnica! Kakor zver je planil France nanjo: »Mojih otrok že ne boš ti pretepala, ti že ne!« In še dolgo potem je nosila vidne spomine njegove surovosti ...

Mutka je pognala svojo Čado v obcestni jarek, skolenčila jo, sedla v mrzlo roso, nakremžila obraz v bolestne gube in zajokala čuden, bolesten jok. Rana na podplatu jo je neznansko skelela, žgala in pekla, kakor živ, pereč ogenj. Na bližnji njivi je odtrgala pero rdeče pese ter ga položila na boleče mesto; hladilo jo je. Iz nedrija pa je izvlekla rožnato ruto ter jo zložila in obvezala rano.

Rosa je bila že zdavnaj izginila s polja, ko se je spomnila, da je treba domov.

»Za plohom je nekaj žgancev v skledi, zelja ni nič ostalo«, dopovedavala je stara Močanka Ceni, ko je, privezavši kravo, prišepala v hišo. Toda Mutka je ni poslušala in tudi jedi ni iskala, ampak tiho je zlezla na svisli, na svoje ležišče.

»Nazadnje jo bo treba še k jedi klicati«, jezil se je France opoludne, videč, da je Mutkina žlica na navadnem mestu in še vedno poveznena. »Nace, pokliči jo, saj jo kličeš zadnjič!«

»Na svislih leži, pa tiho joka«, pripovedoval je otrok.

»Trma trmasta«.

Tudi zvečer in drugo jutro je ni bilo na izpregled.

»Pa kaj je lenobi?« se je togotila stara Močanka in lezla po lestvi na slamo. »Nò, kaj še ni čas vstati? Pastirji bodo že kmalu domov gnali ...«

Na slami, pregrnjeni s hodnično rjuho, je sedela Mutka. Nekako čudno rdeča je bila v obraz, desno nogo pa je molela od sebe, pogosto zapirala oči in glasno hrkala hoteča naznaniti svoje bolečine.

»Oj, joj, to je pa hudo; prisad je pritisnil«, viknila je Močanka. »Reva, lačna si, ti bom pa skuhala lahkega močnika; nekaj moraš jesti«.

Ali Mutka ga ni mogla vživati.

»Kuhanega vina se pa vendar ne boš branila«, prigovarjala ji je starka, stoječa na najvišjem lestvinem klinu, »odleglo ti bo po njem«.

»Le dajajte ji potuho, le; mislite, da ji je res kaj; samo polenila se je«, jezili so se drugi.

»Kaj ji bom dajala potuho, sirota je res slaba«, branila jo je Močanka.

»Kaj bi tisto, toliko tudi ni bolna, da ne bi mogla na pašo, saj tam itak samo postopa in nič ne dela«.

»Zverine ste, nič usmiljenja nimate! Kako pa naj stopi na nogo? Taka je ko hlod, ko hleb gre narazen«.

Toda tudi kuhanega vina ni pokusila. Na slami je sedela in neprestano kazala na bolno nogo.

Drugo jutro je pa umrla.