Mutci
| Mutci. Ivan Vrhovec |
| |||||||||||||
Kdor hoče zvedeti, koliko premore krščansko usmiljenje s svojim betežnim nesrečnim bližnjim in koliko izda prava číoveška potrpežljivost, poda naj se z nami v Šmihel na Dolenjskem, kako četrt ure od Novega mesta, v sobo, kjer je zbranih kakih deset mutastih otrok. Zatekle so se te reve semkaj iskat olajševanja svoji veliki nesreči.
Le odprite vrata ter stopite v sobo; v istem trenutku zaslišite iz deset mutastih grl na enkrat krščanski pozdrav: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
Zašli ste v šolo, kjer se mutasti učé govoriti. Njihove učiteljice so nune iz reda »Naše ljube Gospe«. Večina ljudij ne ve, kaj so mutci; prav prav veliko jih ima o njih zeló napačne misli; zato bomo najpoprej povedali, kaj so mutci in zakaj so nekteri ljudje mutasti.
Mutasti so vsi od rojstva gluhi ljudje; kdor ni nikdar slišal, tudi nikdar govoril ne bo. Celo taki otroci, ki so že govorili, pa so oglušali, pozabijo polagoma govorico ter postanejo mutasti.
Naše govorjenje je zgolj posnemanje tega, kar od drugih slišimo. Ne da bi koga drugega slišal, torej sam od sebe, ne more noben človek govoriti. Če bi zaprli otroka s popolnoma zdravim posluhom med zgolj mutaste otroke, kjer bi ne slišal niti jedne besede in le tu in tam kak ubit, človek bi dejal, mrtev glas, kakoršen je slišati iz ust nesrečnih mutcev, ostal bi tudi ta otrok popolnoma mutast, dasi tudi je jezik njegov tak, kakoršen drugih zdravih ljudij, in posluh njegov popolnoma zdrav, človek zna in vé namreč samo to, kar se je od drugih ljudij naučil.
Nesreča mutastih ne tiči torej v jeziku, ampak v ušesih. Če bi mogli pregnati pri mutcih gluhost, jeli bi sčasoma govoriti, kakor govorimo drugi ljudje.
Če ogluši človek, ko je že odrastel, govoril bode kljubu svoji gluhosti; drugače pa je pri otrokih, ki so komaj govoriti začeli. Če oglušé, pozabijo kmalu, kar so znali, in črez nekoliko časa se v ničemur ne ločijo od onih mutastih, ki niso še nikdar niti jedne besede izgovorili. Le nekteri, ki imajo jako bister spomin, ohranijo nekoliko pred oglušenjem naučenih besed ter jih izgovarjajo tako jasno in razločno, kakor zdrav človek. Te male besede so jim ostale za vselej v spominu, izgovarjajo jih o vsaki priliki, če tudi ne na pravem mestu, a nobene besede ne morejo izreči, ki je pred oglušenjem niso slišali.
A tudi mutci niso vsi jednako gluhi. Dobra polovica jih ne sliši tudi najmočnejšega glasú ne. Ne zganejo se, če jim s kanonom za hrbtom vstreliš. Njihovo uho je popolnoma mrtvo in nobena zdravniška moč ga ne more oživiti. Najimenitnejši zdravniki so si že prizadejali neznansko truda ter si belili glave, kako bi gluhcem vzbudili posluh v ušesih, toda najbolj prebrisani poskusi so bili vsi zastonj; kdor je gluh rojen, ne bode slišal nikdar več. Seveda bi bila taka iznajdba največja dobrota, ki bi jo mogli skazati nesrečnim mutcem, kajti brez težave bi se v kratkem naučili govorjenja. Toda to upanje se ne bode nikoli izpolnilo; takega upanja še celó za one gluhce ni, kojih uho je še vsaj toliko občutljivo, da slišijo napr. vsaj še strel ali tresk; nahajajo se še celo taki, ki razločijo črke i, e in o, ako jim jih glasno v uho zakličemo, a tudi ti niso od popolnoma gluhih do malega nič na boljšem; mutasti ostanejo tako, kakor oni, kar vsakdo lahko sam spozna. Če zakličemo takemu gluhcu na pr. v uho besedo: »govoriti«, slišal bo samo o, o, i, i; toda niti sanjalo se mu ne bo, da se nahajajo v ti besedi še štiri druge imenitne črke, ki ji dajejo še le pravi pomen. Kaj jim pomaga, da slišijo one štiri samoglasnike, ko se vendar s samimi a, e, i, o in u besede ne morejo skladati. Zato ostanejo tudi taki, dasi vsaj malo slišijo, mutasti za vselej.
Kakovi so pa nasledki gluhosti? Jako žalostni so! Med vsemi reveži so mutasti največji siromaki. Ušesa so vrata do srca, do duše človekove. Tod skoz gredó pouki, ki jih dajemo našim otrokom do njihovega mladega srca, občutljivega za vse, kar je lepo in dobro, najboljši vzgledi, ki jih otroci vidijo, bili bi pri njih brez sadú, ko ne bi jih stariši z besedo opomnili, zakaj je to lepo, Bogu in ljudem dopadljivo, ono pa hudobne in nepošteno. Kaj pomaga mutcu, če vidi pobožne ljudi moliti, kaj, če mu je dan na dan pred očmi poštenost, čednost, pravičnost itd.? Saj tudi naše domače živali vidijo naše čednosti, a brez vsakega prida gredó mimo njih, in to zato, ker ne razumevajo naše govorice.
Ali! Za Boga svetega! Pa se saj ne bomo toliko spozabili, pa človeka, dasi je tudi mutast, z živaljo v jedno vrsto stavili? — Človeka boli res srce pri takem vprašanju! Da! tudi mutci so po božji podobi stvarjeni in imajo neumrjočo dušo, kakor jo imajo kralji in cesarji, toda o Bogu in večnosti, o življenju po smrti, o zveličanju in drugih krščanskih resnicah ne vedó te reve ničesar; neznano jim je, kaj je prav in kaj ni prav, kaj se spodobi in kaj ne. Ušesa so vhod do srca, in ta vhod je pri njih zaprt za vse večne čase. Mi drugi, ki nam je Bog dal zdrav posluh, vemo ločiti, kaj je dobro in kaj hudo, toda tega spoznanja nismo prinesli seboj na svet; vcepili so ga nam v naše srce še le naši roditelji in učitelji in to po velikem trudu in s čudovito potrpežljivostjo. In — ali ne vidimo krog sebe vsak dan zanemarjene, nesrečne ljudi, kterim se v mladosti ni vcepljalo to spoznanje v mlado dušo, ali jih ne vidimo, kako se pogrezajo od dne do dne globje v hudobije in pregrehe? Ti ljudje so imeli ali roditelje brez vesti, kterim ni bilo nič do tega, da vzrastejo njihovi otroci v poštenosti in strahu božjem, ali pa so si ti otroci proti vsemu opominjevanju mašili ušesa, da jim niso mogli lepi in dobri nauki seči do srca.
In glejte! Tako nesrečni so tudi mutci, kterim je božja modrost — tu pa človek ne vprašaj, zakaj — zaprla ušesa za vselej.
Zdravim otrokom skušajo roditelji od najzgodnejše mladosti s tisoč in tisoč pripovedkami in pravljicami vcepiti v mlado srce pravičnost in poštenost, ljubezen do bližnjega, usmiljenje za njegovo nesrečo, hvaležnost do Boga in roditeljev itd. Vse to je pri mutcih nemogoče. Nemogoče jih je posvariti, nemogoče jim je pokazati, da tega ali onega niso prav storili. Od tod prihaja, da so vsi mutci na glasu hudobnih, popačenih ljudij; toda to je sodba nepremišljenih in zraven neusmiljenih ljudij, ki se radi sklicujejo na oni pregovor, ki je med vsemi pregovori najkrivičnejši: da so vsi zaznamovani ljudje hudobni. Nesrečnim mutcem podtikajo, da storé vse, kar storé napačnega, zgolj iz hudobije. Kolikokrat so te reve po krivem tepene, koliko solz morajo preliti za pregrehe, kterih niso krive! Imejte usmiljenje s temi ubožci, pomislite, da ni hudobija, ampak njihova nevednost, ki jih napoti k ti ali oni nepravi stvari. Kdor ima priliko, naj pouči ljudi, da mutec ne ve, kaj je pravo, da je njegovo srce ravno tako dobro, kakor drugih otrok, da je le njihova nerazvita pamet uzrok vsemu, česar ne storé prav. Čemu jim še življenje grenite, ko jim je že grenko dovolj!
Kako dobro nam dé v kaki nesreči, če vidimo svoje sosede, da se jim smilimo, da gre naša nesreča tudi njim do srca. Pomagati nam sicer res ne morejo, vendar pa nam je naša nesreča veliko olajšana, ko vidimo, da se jim smilimo. Mutec, ki ga je zadela kaka nesreča, te tolažbe ne pozna. Mi ga sicer tudi milujemo, toda tega pomilovanja ne spozna, ne razume ga in težo vse nesreče mora nositi sam. Kar naše srce razveseljuje ali ga žalosti, to je zanj nepoznana stvar. Do njegove duše ne more nobena tolažilna, nobena poblaževalna beseda. Zato vidimo sto in stokrat, da mutca ne omečé solze, ker ne vé, zakaj tekó; da ga ne gane trpljenje in stokanje bolnika na smrtni postelji; da ne čuti nič, ko se zvijajo v njegovih rokah živali, ki jih trpinči. Njegova duša je popolnoma neobčutna, ker ga ni pripomočka, s kterim bi jo človek poblažil. Da je naše srce mehko, da smo usmiljeni; da se bojimo storiti krivico, vse to so storili dobri nauki, ki jih mutcu ne moremo vcepiti v dušo.
Ker je mutčeva duša prazna, sodi revež vse le po zunanje in po tem, kar vidi. Prikupi se mu le to, kar mika njegove oči, zato se rad lepo oblači in je gizdav; tudi ljudi sodi le po zunanje; berača mutec zaničuje, ker je slabo opravljen; posmehuje se betežnim, pa ne iz hudobije, ampak ker vidi, da je on (mutec) boljši od njega. Najimenitnejši ud za mutca je oko, ker je zanj oni pripomoček, s kterim si je pridobil vso to malo trohico spoznanja, kolikor ga ima; zato se mu ne zdi noben revež tolik kot slepec. In vendar je pri vsem tem vesel in zadovoljen, ker ne pozna svoje nesreče, ampak meni, da so vsi ljudje ravno tako mutasti, kakor on sam.
Gotovo bi storil lepo delo krščanskega usmiljenja, kdor bi se lotil poučevanja teh nesrečnikov, ki bi jim prižgal luč poštenega in pravičnega življenja ter naredil iz njih še le prave ljudi. Toda, kako to storiti? kako najti pot, po kteri bi mutcem mogel dopovedati vse tisto, kar si dopovedujemo mi drugi, ki imamo zdrave ude? Gotovo se je tekom stoletij temu in onemu dobrosrčnemu človeku ta usmiljena želja oglasila v srcu, toda izvršiti jo, bilo je nemogoče in ostajalo ni ljudem drugega, kakor da so zmajevali z ramami, pomilovali te reve ter jih pripuščali njihovi žalostni osodi. Saj jim ni bilo mogoče pomagati! V starih časih je rekel jeden največjih grških učenjakov, Aristotel, da so mutasti za bodi si kteri koli uk popolnoma nesposobni. Kar je ta mož izrekel, ni veljalo samo v starem veku za neovrgljivo resnico, ampak prisegal je na njegove besede tudi ves srednji vek. Zato se sto in stoletja ni upal nihče lotiti poučevanja mutcev, posebno odkar so začeli ljudje trditi, da mutcem ne manjka samo darú govorjenja, ampak da so tudi brez vse pameti; da ne znajo govoriti, zgolj zato ne, ker nimajo toliko pameti, da bi znali rabiti svoj jezik. Še le pred kakimi 300 leti se je posrečilo nekemu učenemu španskemu menihu, Pedro de Ponce, naučiti štiri mutce pisanja in čitanja; čitati jih je seveda naučil samo toliko, da so umeli, kaj čitajo, in da so mogli to, kar so čitali, črez nekoliko čaša zopet zapisati. Ko je ta mož leta 1686. umrl, prizadevalo si je mnogo dobrosrčnih mož po Angleškem in Francoskem posnemati umrlega meniha, toda ves njihov trud je bil zastonj. Minilo je celih 200 let, predno je Francoz Abbé de l'Epée izumil nov pot za pouk mutastih. Ustanovil je leta 1760. posebno šolo za mutce, v kteri so se ti reveži učili z znamenji izražati svoje misli. Učil jih je z rokami in prsti govoriti; pest na pr. je pomenila črko a, pest pa, v ktero so palec skrili, črko e; črko n so zaznamovali s tem, da so druge prste ukrivili, kazalec in srednji prst pa stegnili, itd. Iz takih črk so sestavljali besede, iz besed pa stavke, kar je bilo seveda zelo zamudno; vrh tega pa so se mogli pomenkovati le sami med seboj, ali pa k večjemu še z onimi, ki so se takih znamenj učili, drugim pa kljubu svoji učenosti niso mogli dopovedovati najmanjše stvari.
Na čisto drugačen pot se je pa zasukal neki Ammau, zdravnik v Amsterdamu na Nizozemskem. Ta je imel poučevati mutastega otroka nekega bogatega nizozemskega trgovca. Učil ga je tako, kakor so učili Francozi, zraven tega pa ga je skušal naučiti še govorjenja, kar se mu je prav dobro posrečilo. To kar je pri tem otroku skusil, dal je na dan v knjigi: »Govoreči mutec ali način, kako je mogoče mutce govorjenja naučiti.« Ta knjiga je bila pričetek sedanjega pouka mutcev. Prvo tako šolo so si omislili Nemci l. 1778. v Lipskem. Leto za tem je velela jednako šolo ustanoviti na Dunaju slavna cesarica Marija Terezija; njen sin cesar Jožef II. pa jo je dal l. 1784. povečati. Leta 1786. so tako šolo ustanovili v Pragi, leta 1812. v Linzu itd. V Avstriji je sedaj 16 šol za mutce.
Ali je veliko ljudi mutastih?
Za evropske dežele odgovorimo temu vprašanju skoro lahko prav zanesljivo. Znano je, da smo vsi na tanko sešteti, in pri tem seštevanju zapisujejo tudi, koliko je med nami slepcev in mutcev. Če vzamemo ljudi vse Evrope skupaj, je, poprek rečeno, med 1600 ljudmi jeden gotovo mutast. Koliko je mutastih po drugih delih sveta, na primer po Aziji, Afriki itd., tega ne vemo, ker tam ljudje niso sešteti, kakor v Evropi. Toda recimo, da so istobrojni, kakor po naši Evropi, potem je po vsej zemlji okoli milijon mutcev. V hribovitih krajih je več mutcev kakor po širokih planjavah. V goratih planinskih krajih je med 650 ljudmi jeden gotovo mutast; najbolj nesrečna je na to stran najbolj gorata dežela v Evropi, to je Švicarsko, kjer pravijo, da je celo že med 300 ljudmi jeden mutast; na južnem Bavarskem je med 443 ljudmi jeden mutec, na Piemonteškem pa med 563; po nekterih nemških deželah je med petimi, šestimi in sedmimi sto ljudmi jeden mutec; na velikih ogerskih planjavah ali na ravnem Nizozemskem in Belgijskem pa naletiš še le med 2000 do 2500 ali 3000 ljudmi na jednega mutastega, sploh pa je moških več mutastih ko žensk.
Poučevanje mutcev je neznansko počasno in zamudno. Učitelj mutastih mora biti bistra, vedra glava, pravi prijatelj otrok in na vse strani izobražen mož. On jih ne poučuje samo, ampak jih tudi izreja ter je njihov drugi oče. Za svoj poklic mora imeti gorečo ljubezen in biti ves navdahnjen za srečo in blagor svojih učencev. Od nobenega drugega učitelja se ne zahteva toliko potrpežljivosti in zatajevanja samega sebe, kot od njega.
Če bodo imeli naši častiti čitatelji le trohico tiste potrpežljivosti, kakor je imajo učitelji in učiteljice mutcev, razložili jim bomo vsaj površno, kako se mutci učé govoriti.
Vsak od nas se spominja še iz šolskih časov, da ima naš slovenski jezik 25 črk ali glasov. Niti dva med njimi, tudi najbolj podobna ne, ne izgovarjata se jednako, če človek hoče, opazi sam na sebi lahko, da mu pri izgovarjanju črke na pr. d ali t najbolj hodijo zobje v prid. Ljudje brez zob teh dveh črk celo čisto izgovoriti ne morejo; brez jezika na pr. ne bi človek mogel izgovoriti ne l, ne r, pač pa m ali a e i o u in še nekaj drugih črk. Ali še pri tako podobnih črkah, kakor sta d in t, čuti človek prav z lahka v svojih ustih, da se upre jezik pri izgovarjanju črke d drugače v zobe, kakor pri izgovarjanju črke t. Črki g in h izgovarjamo z grlom, toda tudi tu je velika razlika; g izgovarjamo v zgornjem, h pa v spodnjem delu golta. Drugače odpiramo usta, če izgovarjamo a, drugače, če i, drugače zopet, če izrečemo u.
Za natančno izgovarjanje vseh 25 črk je treba človeku ust, zob, nebesa, grla in pljuč, ki so pri izgovarjanju nekako to, kar pri orglah mehovi. Kdor ima jeden ali drug za izgovarjanje neizogibno potreben ud pohabljen, ne more čisto in jasno govoriti.
Mutci imajo vse te ude popolnoma zdrave in ne manjka jim ne jednega, in vendar — ne govoré. In zakaj ne? Pač nas vidijo, da odpiramo usta, vidijo, da se nam zasuče jezik v ustih sedaj tako, sedaj drugače, toda oni ne vedó, da se slišijo ob jednem glasovi iz naših ust. Če bi bilo mogoče mutca pripraviti do tega, da bi zazvenel tudi iz njegovih ust kak glas, bilo bi ga mogoče privaditi tudi govorjenja.
In to je mogoče, toda silno težavno ter je treba pri tem pouku nepopisne potrpežljivosti. Mutec ne pozna ne jednega glasú, vseh se mora še le priučiti. V početku pouka je za govorjenje ravno toliko pripraven, kakor novorojeno dete. A dete je pozneje vendar mnogo na boljšem ko mutec, kajti ono sliši ter posnema, samo ne ve kdaj, govorjenje ljudij okoli sebe. Mutcu je treba pa še le z velikim trudom pokazati, kako naj rabi svoj jezik.
Najlaže se izgovarja a, in s tem glasom pričenjajo tudi učitelji poučevanje mutcev. Mutec mora ravno tako usta odpreti kakor učitelj, ravno tako mora ležati njegov jezik v ustih; z jedno roko se prime za svoje grlo, z drugo pa se dotakne učiteljevega, ki izgovori pri tem glas a. Sedaj naj bi ga izgovoril tudi mutec, toda to je silna silna težava zanj, ker ne ve, da je treba pognati pri tem tudi sapo iz pljuč skoz grlo. Koliko sto in stokrat odpre mutec svoja usta prav tako kakor njegov učitelj, koliko sto in stokrat meni, da je storil vse, kar zahteva učitelj od njega, toda poglavitna stvar, glas ne pride iz njegovih ust. Pač čutijo mutci, da zatrepeče pri izgovoru nekaj v učiteljevem grlu, a koliko čaša traja, predno se zavedó, da mora tudi v njihovem grlu tako zatrepetati. Učitelju je treba res angeljske potrpežljivosti. Naposled in po sto in sto poskusih pak se vendar prikrade ubit, tih glasek iz grla. Tega prvega glasú se ustrašijo skoro vsi otroci, ker je zanje nekaj nenavadnega; ne slišijo ga sicer, pač pa čutijo njegovo trepetanje v grlu. Za učitelja je ta trenutek, v kterem je vlil svojemu učencu neprecenljivi dar govorjenja v grlo, najslajše plačilo za njegov nepopisni trud. Seveda bo še steklo mnogo vode v morje, predno se bosta mogla pomenkovati med seboj tako, kakor storé to drugi ljudje, a začetek je storjen in s tem je doseženo veliko.
Tako se po velikih težavah naučé otroci naposled vendar vseh 25 črk. Seveda nimajo vsi jednako dobrih glavic, nekteri so veliko bolj nadarjeni kot drugi, prav tako, kakor vidiš to po šolah, kjer sedé govoreči otroci. Tudi med mutci ne morejo nekteri pri najboljši volji dohajati svojih vrstnikov. Pa tudi takih je dosti, ki jih celo nikdar ne dojdejo. To so po največ taki, ki so prepozno prišli v šolo. Njihova pamet je predolgo spala, in ker je ni nihče o pravem času vzdramil, zamrla je za vselej. S človeškim umom se godi ravno taka, kakor s telesnimi udi. Ako jih v jednomer ne vadiš, zamró ti popolnoma. Deni roko, popolnoma zdravo roko v prevezo, pa ne gani z njo niti enkrat črez leto dnij, zamrla ti je in več ne boš delal z njo. V šolah za mutaste so izkusili, da je pri mnogih ves trud zastonj, napraviti iz njih za človeško rabo sposobne ljudi. Ali najbolj zvedeni učitelji ne morejo reči, ko jim pripeljejo mutca, je-li njegov razum toliko razvit, da je kaj upanja storiti iz njega mislečega človeka. Zato jemljó po nemških takih šolah mutaste najprej za celo leto na poskušnjo ter še le za tem odločijo, ali jih bodo pridržali in se lotili njihovega pouka ali ne. Mnogim so možgani tako otrpnili, da bi se učitelji zastonj trudili z njimi; zato priporočajo nikar ne zamuditi ter otroka pripeljati vsaj pred 10. letom v šolo, če ga stariši sploh menijo dati v pouk.
Kedar jih torej odberó ter nesposobne pošljejo domú, nadaljuje se poučevanje zopet na vse žile. Vse glasove, ki so se jih otroci naučili izgovarjati, morajo znati ob jednem tudi zapisati. Ko so se prerili skoz težavo 25 črk, oddahnejo se pač otroci in učitelji, kajti najhujše, pravo hlapčevsko delo je pri kraju in poučevanje ne bo šlo odslej več po tako trnjevi poti. Ko so se naučili vse črke, začno sestavljati besede. Črke u, r in a dajo besedo ura; ko jo je učenec izgovoril, pokaže mu jo učitelj, da otrok tudi ve, kaj je izgovoril; kaj je to: ura! O, kakošno je veselje, ki ga imajo otroci, ko se jim posreči prva beseda! Od tega trenutka se po šoli razlega le glas ura; vsak človek, ki jim pride na pot, pozdravljen je z besedo: ura. In kakošno je še le veselje roditeljev, ko čujejo od svojega ljubljenega otroka prvo besedo, ko jo slišijo iz ust; o kterih so mislili, da so zaprta in zaklenjena na veke.
Za prvo besedo pride na vrsto druga, za drugo tretja in tako vedno dalje. Tako se otroci polagoma učé imenovati stvari, ki jih vidijo vsak dan okoli sebe, in čim več besed ko znajo, tem večje je njihovo veselje za učenje. Vsi učitelji so v tem jednega prepričanja, da so mutasti otroci veliko bolj pazljivi, kakor naši paglavci po naših navadnih šolah; ravno njih gluhost hodi učitelju zelo v prid, kajti noben šum ne moti njihove pazljivosti. Toda kljubu temu mora biti učitelj v jednomer oprezen in to zelo oprezen; ves svoj pozor mora obračati na to, da rabijo otroci naučena imena tudi prav. V mladi neizkušeni glavici se je sčasoma nabrala cela kopa besed, in nevarnost je velika, da jih začne med seboj mešati in napačno rabiti. Učitelj mora v jednomer naučene besede ponavljati, kazati stvari, ki so otrokom že znane in ki jim jih je že imenoval, ter se tako prepričati, da so v svojem dosedanjem govoru zanesljivi in da ni več nevarnosti, da zmedejo naučena imena, na pr. da ne bodo krave imenovali ovco, mize ne stol itd.
Ta pouk v govorjenju je spremljan seveda tudi sedaj vedno s pisanjem; kar so se otroci naučili izgovarjati, morajo znati tudi pravilno zapisati na desko ali papir in ravno tako zopet z deske ali papirja pravilno čitati. Vmes so se učili tudi računati. Da je dve in dve = štiri, dvakrat pet = deset, nauči se mutasti otrok ter si zapomni gotoveje, kakor navadni šolar; vsa njihova pazljivost je pri računanju obrnjena jedino le na številke in učitelja.
Ko so se naučili otroci iz besed skladati stavke in jih zvezovati v prave misli ter so največje težave prestane, poučujejo v šolah mutcev ravno tako, kakor v navadni šoli. Učé se vseh predmetov: mimo čitanja, pisanja in računanja tudi zemljepisja, zgodovine, naravoslovja, da celo krščanskega nauka, le petja ne, to je za mutce popolnoma nemogoč pouk.
Dà celo krščanskega nauka se učé! Seveda zmajuje marsikteri čitatelj z glavo, češ: saj se je doslej ves čas trdilo, da pozna mutec samo tiste stvari, ki jih vidi. Kako je li mogoče vcepiti mu v glavo krščanske resnice o večnem Bogu, neumrjočnosti človeške duše, o poslednji sodbi in o tem, da Bog dobra dela plačuje, hudobna pa kaznuje? Odgovor na to je: ravno tako, kakor vcepimo to zdravim otrokom v srce! Tudi zdravi otroci ne bi vedeli nič o Bogu in nebesih in peklu, ko ne bi jih v tem poučevali.
Ali! Zdravim otrokom je to lahko dopovedati, dejal bo ta ali oni, kajti oni slišijo; kako pa je to mogoče pri mutcih? Res je, da ti ne slišijo, in vendar je to mogoče. Mutast človek, ki se je v šoli do dobra govoriti naučil, more pridigo ali krščanski nauk z ravno tistim pridom poslušati, kakor človek z zdravim posluhom, le da mora pridigar posebno počasi in kolikor mogoče razločno govoriti, in drugič: mutec ga mora videti, mora biti tako blizu njega, da opazi lahko vsak gibljej njegovih ustnic in njegovega jezika. Kajti v šoli so se mutci učili z največjo pazljivostjo gledati na ustnice učiteljeve. Ko je privedel namreč ta svoje učence do tja, da so brez težav in popolnoma gotovo mogli brati z njegovih ustnic vsako besedo, ki jo je izgovoril, jel se je z njimi pogovarjati, kakor z ljudmi zdravega posluha; poučeval jih je tako, kakor poučujejo učitelji drugod po ljudskih šolah. Če bi prišel o takem času človek v njegovo šolo, ne opazil bi skoro razločka med to in navadno ljudsko šolo. Pač; nekaj bi se mu vendar čudno zdelo: sila razločno in počasno govorjenje učiteljevo in ravno tako razločni in počasni odgovori učencev. Ta razločnost in počasnost je neizogibno potrebna, kajti učenci ne slišijo nič, oni ne vedó, da prihaja iz učiteljevih ust tudi glas, ampak menijo, da to, kar vidijo, pregibanje ustnic, trepetanje jezika in grla, da to je vse. V glasu, ki je za nas, ki slišimo, glavna stvar, o tem se jim niti ne sanja ne, in najbolj učeni mutec se še ni zavedel in se ne bo, kaj je glas. Kakor si slepec ne more misliti svetlobe, tako mutec glasú ne. In vendar razume vsako besedo učiteljevo. Čita mu jih z ust dol; kar je za nas tiskana knjiga, to je za mutca obraz onega, s kterim govori; za vsako črko, za vsak glas se uta drugače odpró, jezik in ustnice se drugače pregibnejo, in iz teh različnih pregibkov si sestavlja mutec besede in iz besed govor. V jednomer morajo biti napete vse njegove duševne moči, v prvi vrsti pa njegov pogled; če je jedno ali drugo besedo izpregledal in je ni bral z ustnic učiteljevih, dostikrat vsega stavka ne razume, prav tako kakor se nam zgodi, ki dobimo knjigo v roke, iz ktere je odtrgana kaka beseda; včasih lahko sami uganemo, ktere manjka, včasih pa je ves naš trud zastonj; stavek nam je nerazumljiv.
Pisatelj tega-le sestavka je bil še pred kratkim o mutcih prav takih mislij, kakor marsikteri njegovih častitih čitateljev v tem le trenutku, da je namreč zmajeval z glavo ter dejal, saj to pač ni verjeti, da bi mutci govorili. Mislil si je, nekoliko utegne pač resničnega pri ti stvari biti, ker le vsi, ki jih je kdaj pot zanesla v šolo mutcev, jedno in isto trdijo, a najbolje bo pa vendar-le, da se človek sam prepriča. In res nekega lepega dne se napotim s svojim prijateljem v Šmihel na Dolenjskem; oglasim se pri ondotnem gospodu župniku ter ga prosim, naj bi me spremil v šolo za mutaste. Prijazni gospod je storil to drage volje. Ko odpremo šolska vrata in stopimo črez prag, vstanejo učenke (bilo jih je kakih deset takrat v šoli) ter nas pozdravijo glasno in popolnoma čisto in razumljivo: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« Ostrmela sva oba. Nama tujcema v čast poprosi gospod župnik učiteljico, nuno iz reda »Naše ljube Gospe«, naj bi deklice, ki so se ravno učile nogavice plesti, prenehale ter nama pokazale, kaj so se naučile v teh sedmih ali osmih mesecih, odkar so v šoli. Učiteljica je ti želji rada ustregla ter učenkam velela, naj čitajo po vrsti iz šolske knjige, in čitale so nektere gladkeje, nektere počasneje, vse pa tako jasno, da smo razumeli skoro vsako besedo.
Za tem so pokazale deklice, da znajo tudi pisati. Učiteljica jim je pokazovala na podobah, visečih na steni, zdaj to, zdaj ono stvar, ter jim rekla, naj jo zapišejo. In deklice so pisale: to je hiša, ovca, pes, petelin, golob, miza, klop itd., popolnoma pravilno in s tako lepimi črkami, da bi se skušale lahko z najboljšimi učenci navadne ljudske šole, ki hodijo ravno tako dolgo v šolo kot one.
Mene je mikalo zvedeti, ali učenke tudi vse razumejo, kar jim učiteljica pove. In to so dokazale takoj. Velela je jedni izmed njih, naj zapiše na desko: »To je gospod profesor Vrhovec.« Vsakdo mi bo verjel, da sva si s prijateljem komaj dihati upala, češ, kaj se bo zdaj zgodilo? Dekletce gotovo še ni slišalo besede profesor, še manj pa kdaj ime Vrhovec. Učiteljica ji ponavlja rečeni stavek še enkrat, deklica pokima zadovoljna z glavico, kakor bi hotela reči: »Že vem, pojde!« ter zapiše popolnoma pravilno, brez vsake pomote: »To je gospod profesor Vrhovec«. Ali verjamete, da se s prijateljem nisva mogla dosti prečuditi?
Ker je bila prilika toliko ugodna, nisem si mogel kaj, da ne bi si privoščil veselja govoriti z mutci. Vprašal sem, ali bi otroci tudi mene razumeli. Odgovorilo se mi je, dà, samo počasi in razločno moram govoriti, kajti otroci so še le par mesecev v šoli; če bom prišel črez dve ali tri leta zopet, kramljal bom z njimi ne dosti drugače kakor z drugimi ljudmi, kterim je Bog dal vse zdrave ude.
Dejal sem torej neki drugi deklici: »To je moj prijatelj! Doma je v Ljubljani!« — Jasno in čisto mi dekle odgovori: »Doma je v Ljubljani!« »Sedaj pa še zapiši to na desko!« velim ji, in učenka zapiše: »Doma je v Ljubljani!«
Odslej nisva dvomila več, da bodo ti otroci, ako ostanejo dovolj časa v šoli, govorili kdaj tako dobro, kakor bi jim nikdar posluha ne manjkalo. Občudujoč velikansko potrpežljivost učiteljice zahvaliva se za skazano nama prijaznost ter zapustiva hišo, v kteri se krščanska ljubezen prizadeva otrokom olajšati vsaj kolikor je mogoče težko butaro, ki jim jo je naložila neizprosljiva osoda.
Ker pa bi si najbolj izvežbani in iz šole izpuščeni mutec ne mogel služiti še kruha, zató skrbé take šole tudi za to, da se mutec priuči v njih tudi kakega koristnega rokodelstva; večina mutastih šolarjev je namreč revnih.
Na Nemškem prihajajo v te šole usmiljeni mojstri poučevat mutce v raznovrstnih rokodelstvih, potem pa, ko so se teh vsaj nekoliko priučili, vstopajo mutci kot učenci v pravi zgolj rokodelski pouk, kjer se popolnoma izvežbajo.
Mnogi izmed njih so postali izvrstni krojači in čevljarji, mizarji, jerbasarji, črkostavci in celó slikarji.
Jedina šola za mutce na Kranjskem — kterih je vseh skupaj kakih polpeto sto — je došlej v Šmihelu na Dolenjskem, a če se ne bode kako izprevrglo, zapreti se bo morala še ta šola. V njej poučujejo namreč nune iz reda »Naše ljube Gospe« deset ubogih deklic večinoma brezplačno in zgolj iz krščanske ljubezni. Deželni zbor jim podeljuje le v priznanje njihovega truda po par sto goldinarjev. Nekterim deklicam dajejo celó hrano in stanovanje zastonj. A ker je taka šola silno draga, kaže se, da se dolgo ne bo mogla vzdrževati, če ji ne bo boljše podpore. Škoda bi je bilo tem bolj, ker je denarja za tako šolo obilo, pravi se, da več kakor ga je treba. Naložil ga je l. 1868. preblagi Holzapfel, dekan v Ribnici na Kranjskem. Blagi mož je zapustil vse svoje imetje v pouk nesrečnih gluhomutcev. A njegova želja se ni mogla takoj uresničiti in se ni uresničila do danes, dasiravno sta se s to stvarjo že pečala deželni zbor kranjski in deželna vlada, kterima je mnogo do tega , da se ustanovi kakor hitro mogoče šola za gluhoneme. Vestno naloženi denar Holzapfelov je narastel do danes že nad 300.000 gld.; v ravno tisti namen zapuščeni zaklad nepozabnega dobrotnika revnega človeštva, ljubljanskega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa, ima danes že nad 90.000 gld., in vrh tega denarja je pripravljena še neka manjša svota. Pričakovati je zaradi tega, da bomo kmalu čuli, da se je jela zidati tako koristna šola v tolažbo in korist nesrečnim mutcem.