Mutasti birič
| Mutasti birič Fran Milčinski |
| |||||||||||||
I.
[uredi]Tega je že več nego trideset let.
Bilo je na dan sv. Florijana ki je patron kovaškega obrta, in kovač Miklavž je praznoval svojega nebeškega zaščitnika. Praznoval ga je po bolj stari nego lepi šegi z brezdeljem in s pijačo. Spravil se je v bližnje Tupaliče, tam se je vsedel v Anžurjevo krčmo, sedel je kakor pribit in pil. Še pred poldnem se ga je nalezel do dobre volje. Pa je še prilival in se mu je razvijala bahavost: nikdo pod milim nebom ni toliko imel v glavi in v žepu kakor on. Do mraka je bil že siten, iz sitnega je po malem postajal silovit in ura še ni bila deset, že so ga bili do grla gostje in krčmar in še tepen bi bil, da ni v krčmi sedel tudi gospod orožnišiki stražmojster Križman, ki je miril in mešetaril, da so ga z zvijačo spravili iz hiše, za njim pa zaklenili duri. Nekaj časa je zunaj robantil in butal ob vrata, ozmerjal vse za norce in berače, potem se je obrnil proti domu.
Noč je bila topla in oblačna. Kovač Miklavž se je gugal po blatni cesti; ogorčenje in samozavest sta mu razganjali prsi, ustavil se je in kakor medved zarjul v gluho noč, da da duška brozgi svojih občutkov. Pa je tisti hip pozabil, kako neprijazno so ga odpravili iz krčme; pozabil, da je že star dedec, ki ima doma ženo in dva otroka, in kakor v fantovskih letih je zavriskal in poizkusil zapeti. Vsa cesta je bila njegova in kakor daleč so mu segale pijane misli, ni bilo tačas imenitnejšega človeka na svetu od njega, čez in čez je bil zadovoljen s sabo.
Lop! pa je padel. Ob nečem mehkim se je spoteknil nenaden je bil padec in zviškoma je telebnil, kakor je bil dolg in širok. Ali poguma in modrosti ni izgubil ne za trenutek in svoje imenitnosti tudi ne. Položaj mu je bil jasen in jasna njegova naloga. Spravil se je na kolena, s kolen na noge, široko je stopil in se dobro uprl, da ga ne bi zaneslo, potem je pričel s pridigo. Malo robata je bila, ali živa in iz dobrega je prihajala srca; namenjena pa je bila oni mehki oviri, ki se je bil spoteknil ob njo. O, kako grd je pijanec! ji je očital in kratko pa jedrnato ga je prispodobil oni domači živali, ki ima rilec in nam daje okusnih klobas. In nele nagnusen je pijanec, tudi brezobziren je, ker polega sredi cesarskih cest in poštenim ljudem zapira pot. To ni po pravici, je dejal, in naj bi se umeknil vsaj za konfin, bo tudi zanj bolj varno.
Iz dobrega namena je izvirala pridiga kovača Miklavža pa žal pijanec na cesti je ni prav nič upošteval. Zapiral je cesto kakor prej in se ni genil.
Kovač Miklavž je zmajal glavo — nak, s pijanci je križ! — Ali red mora biti in on, kovač Miklavž, je že tak, da skrbi povsod za red — pa je prijel pijano pokoro na tleh za rame in jo zavlekel vkraj ceste. "Na, tukaj-le leži, makar do sodnjega dne!" Popravil si je klobuk na pošev in odvriskal domov. Doma je kakor snop padel na posteljo in zaspal. In je spal vso noč kakor ubit in smrčal kakor vihar. Storil se je dan, pa je kazalo, da še do polovice ni opravil spanja, kar ga ima na sporedu.
Žena ga je poloblečena tresla za rame in vekala: "Za Krista voljo, zbudi se, klada pijana!"
Pri durih je stal orožnik in pazil na njeno ravnanje.
Sklonila se je čezenj, da mu zasuče glavo. Pa je zakričala: "Kakšen pa si, o Marija usmiljena!"
Pristopil je orožnik: kovač Miklavž je bil po licu, po rokah, po obleki namazan s krvjo.
Zdaj je orožnik prevzel posel, da ga zbudi; žena je tulila po sobi in kar se njej ni posrečilo, se je posrečilo orožniku: kovač Miklavž se je zbudil in v dokaz temu dolgo in široko zehnil. Sedel je pokonci, zmel si oči in se ozrl — videl je orožnika.
Bolela ga je glava in si je mislil: Pijan sem, reči vidim, ki jih ni. — Pogledal je v drugo stran, popraskal se po glavi, pa ko je spet obrnil pogled, glej! še vedno stoji pred njim orožnik, bele rokavice ima na roki in ko jih gleda kovač Miklavž, mu pred očmi zapleše soba in se je moral opreti na roki, da ni imahnil.
Nemara je pa prav, da je orožnik tukaj, in le on, kovač Miklavž, se ta hip ne spominja, kako vlogo da igra mož z belimi rokavicami navsezgodaj v njegovem gospodinjstvu. Šment vendar, da ga je tako zdelala pijača! Nič drugače ne bo, orožnik spada sem v hišo kakor ura na steni in razpelo v kotu. Le da se kovač ne spominja, kako in kaj — pa se bo že še spomnil.
Kaže pa prijazen biti. — Pokimal je orožniku in mu dal dobro jutro, pa je bil močno zagrlen in ne bi živa duša mogla ugeniti, kakšna beseda mu je takrat prišla iz ust. Nemara sem žejen, se je spomnil Miklavž.
"Le kar oblecite se," je rekel s kratko besedo orožnik, "spremili me boste!"
Miklavžu se je nerodno zdelo; kar nikakor si ne more domisliti, ko bi se vendar moral, zakaj i nkam naj spremi orožnika. Zdajci se je tudi zavedel, da baba tuli po sobi — čemu neki tuli? Ali je zmešan, ali se mu še sanja, ali je začaran?
"Vsaj umij se," je ihtela žena, "da te ne bodo krvavega gonili po svetu kakor razbojnika! Oj nesrečni ti pijanec, zdaj imaš, kar si iskal!"
"Ni časa za umivanje," je odločil orožnik, "kakršen ste, greste z mano! — Miklavž, ob vašem zelniku leži mrlič — ubit je. Po pravici povejte, ali ali ste ga vi?"
Žena je s podvojeno silo zatulila. Kovač Miklavž je začuden gledal krvave roke, tudi hlač in telovnika se je držala krvava skorja. "Nič ne vem," je, mrmral.
"Le napnite možgane, se boste že spomnili!" ga je silil orožnik. "Že v krčmi ste iskali obresti, da so vas morali postaviti pred duri; zunaj ste zabavljali in klicali na korajžo, uboj se je moral zgoditi prav tisti čas, ko ste rogovilili po cesti — odkod pa ste krvavi? Kovač Miklavž, kar po pravici, ali ste ga? Pijan človek marsikaj stori, kar trezen ne bi."
Kovač je majal težko glavo ogledaval je kri po sebi. "Nič ne vem, nič ne vem."
Brez upora, na duhu in telesu ubit, je šel z orožnikom, le v veži se je ustavil pri škafu in si privoščil dolg požirek vode. Spremljal ga je jok obupane žene.
II.
[uredi]Dva dni so ga imeli zaprtega kovača Miklavža, potem so ga zopet izpustili. Čim mu je izpuhteval iz možgan pijani strup, vračal se mu je po malem tudi spomin na usodepolno noč, na človeka, ki je ležeč preko ceste zapiral pot in ki ga je Miklavž v pijani dobrohotnosti zavlekel vkraj, ob tisti priliki se je moralo zgoditi, da se je oskrunil s krvjo.
Prišle pa so v teku teh dveh dni tudi še nove okoliščine na dan, ki so kazale na povse drugega storilca.
Ubiti je bil krošnjar Fajdiga, doma iz vasi blizu Kranja. Še tistega popoldne je bil pil v Mubijevi gostilni na Jezerskem, ž njim so videli bradatega moža v oguljeni obleki z zelenim klobukom. K mraku sta oba odšla proti krajnski strani — kasneje ni nobena priča več videla Fajdigo živega. Zoper tega Fajdigovega tovariša se je kupičil sum.
Ubit je bil Fajdiga s sploščnatimi dve pesti debelim rdečkastim kamenom, ki so ga še našli na cesti blizu mrliča.
Okrvavljeni njegov rob se je zlagal z globokimi, do možgan segajočimi ranimi, ki so zijale na krošnjarjevi glavi. Drugega kamenja te rdečkaste barve ni bilo ondot; pač pa je pol ure odtod nazaj proti koroški meji peljala cesta mimo pečine, kjer so lomili kamen te posebne vrste. Tukaj je nemara storilec pobral morilno skalo in jo je nosil s sabo, zavratno prežeč na ugodno priliko.
Umorjeni je bil oropan, manjkala mu je listnica z denarjem. tudi krošnje ni bilo poleg njega.
Krošnjo so našli v cestni grapi poleg Anžurjeve krčme in zdaj so se pri Anžurju spomnili, da je na sv. Florijana večer kmalu potem, ko so se iznebili nadležnega kovača, noter prišel kosmat popoten človek z zelenim klobukom; še pri tisti mizi je sedel, kakor orožniški stražmojster Križman, hitro je izpil nekaj vina in zopet šel. Tako se mu je mudilo, da je celo pozabil svojo palico, to palico so svojci ubitega krošnjarja spoznali, da je bila last le tega. Zdajci so se tedanji Anžurjevi gosti hvalili drug nad drugega, kako sila sumljiv se jim je že takrat videl pozni gost, ker se mu je tako mudilo — kakor da se pravičniku ne bi smelo nikdar nikamor muditi, najmanj pa iz gostilne.
Tega kosmatega moža z elenim klobukom so torej iskali.
Mubijeva natakarica na Jezerskem je povedala, ko je svoj čas služila v Škofjiloki, da je ondu enkrat ali dvakrat govorila s starejšim fantom, ki so rekli, da je strojarjev iz Poljanske doline ali proti Žirem. Ko je videla na svetega Florijana dan Fajdigovega spremljevalca, ga je koj spoznala, da je taisti, še izpraševala ga je po škofjeloških novicah in ji je dajal primerne odgovore. — Sled so torej imeli.
Brzojav je nesel ukaz, ni trajalo dolgo in že so prignali orožniki pred preiskovalnega sodnika v Ljubljano ne le enega, ampak kar dva strojarska fanta iz lepe Poljanske doline. Bila sta pa oba silno ogorčena. Tako sta povedala, da sta bila že v neštetih bojih in že mnogokrat zaprta in da si iz zaprtja ne bi storila ničesar — dosti slab fant, ki ni nikdar zaprt! Ali tega se jima še ni primerilo, da bi ju zaprli čisto in očitno po nedolžnem kakor to pot. Prilike za boj, sta rekla, imata vendar dovolj doma na Poljanskem in lahko vsak ve, da se ne bosta hodila pretepat gori pod Grintavec. — Prišla je natakarica z Jezerskega, prišel je orožniški stražmojster Križman — in morali so izpustiti oba poljanska petelina, kajti priči sta na prvi pogled rekli, da pravega ni med njima.
Popis osumljenca je prišel v liste in se razširil po vsi deželi in preko njenih mej. Na Koroškem so prijeli drvarja Janeza Ovčnika, možaka z zelenim klobukom in kosmatim licem, ker se je dognalo, da je okoli svetega Florijana drvaril po gozdih pri Jezerskem. Bil je ponižen človek in je prosil odpuščanja zastran zelenega klobuka, češ, neuk je in ni vedel, da bi ga ne smel nositi <span style="cursor: help" title="V izvirniku: Tri dni so ga krmili v preiskovalnem zaporu, potem so tudi njega morali odsloviti in mu dati izpričevalo, da je nedolžen.
Še dvem, trem drugim se je enako zgodilo. Jabolka, ki so o svetem Florijanu cvetela, so že zorila in spomin na krvavi dogodek iz svetega Florijana noči je že bledel in se umikal novejšim in živejšim vtiskom.
Tačas se je pa posrečilo stražmojstru Križmanu, da je prav pod oknom domače orožniške kasarne zasačil moža s kosmatim licem in zelenim klobukom, ki ni bilo nič dvoma, da je pravi. Zazrši orožnika je tolovaj skušal zbežati, ali Križman je skokom bil za njim, ga zgrabil in uklenil. In niti zajtrkoval ni, kar brez odloga ga je gnal v Kranj in odtod z železnico v Ljubljano, na stari Žabjek v jetnišnico.
Morilca je oddal ječarju, sam pa se je takoj javil pri preiskovalnem sodniku s presenetljivo vestjo: Imamo ga! — Bil je vesel svojega uspeha in nanj ponosen, kajti umor v njegovem okolišu, malo drugače kakor vpričo njega, ga je grizel in skelel, kakor da mu je - sam kriv; ves čas mu ni bilo dalo miru in je bil vohal in prežal na nove sledi — zdaj mu je odleglo.
Preiskovalni sodnik je odložil delo in poslušal stražmojstra. Bil je previden, po dosedanjih izpodletelih poizkusih je imel pomisleke; ali stražmojster Križman, vesten orožnik, je določno izjavlja: "Mož, ki sem ga pripeljal, je kakor jajce jajcu podoben sumljivemu gostu, ki je na večer umora prišel v Anžurjevo krčmo in je sedel poleg mene. Na to lahko prisežem." Spričo tako določne izpovedbe in moglo biti dosti dvoma, da je pravi storilec pod kijučem.
Ali čudno storilec je tajil. Tajil, da je storilec, tajil je, da je bil tedaj ali sploh kdaj v Anžurjevi krčmi. Rekel je, da mu je ime Janez in se piše za Štruklja, in da je je sploh prvič v one kraje, kjer so ga prijeli, zakaj drugače se drži bolj Dolenjske. Drugega ni krivičnega na njem, je rekel, kakor to, da ne zna pisati, ne brati in ni razločil napisa na orožniški kasarni, sicer gotovo ne bi prišel se tja nastavljat. In se je bridko pritožil, da mu v zaporu ne dajo nič zajtrka.
Sodnik si je domišljal, da pozna ljudi — in ta mu ni bil všeč, Ostro mu je pogledal v oči. Mrmraje jih je štrukelj povesil, dobre menda ni imel vesti. Očital mu je sodnik vzroke, zakaj da je nujno sumljiv, da je umoril krošnjarja Fajdigo. Janez Štrukelj je nevoljno krenil glavo v kraj in odgovoril, da mu morajo vse to dokazati. Sodnik mu je z resnim poudarkom obljubil, da se bo zgodilo, in se je ta obljuba glasila kakor grožnja; do tedaj pa da ostane Janez štrukelj v zaporu. Dvignil je svoj glas in mu priporočil, naj opusti svojo zakrknjenost, ki najbolj pričuje zopet njega; priporoči se naj Bogu in si izpraša vest in ko bo spoznal, da je pokoro treba vzeti naše, in bo pripravljen povedati resnico, naj se javi ječarju, in ga bodo spet pripeljali predenj.
Res, že drugo jutro se je javil in so ga spremili v pisarno.
Svečana napetost je plavala po vzduhu, ki je dehtel po starikavi opravi, po kislikastem črnilu in po sipi.
"No, Štrukelj" ga je ogovoril sodnik, "pričakoval sem vas. Vedel sem, da bo zmagala vest. Ali se mi boste zdaj izpovedali?"
Štrukelj je bil pač že vajen takih zasliševanj; kar sam in brez poziva je sedel na stol in poželjivo je pogledal po mizi. Vzdihnil je in vprašal, če sme vzeti tisti-le lonček smodke, ki leži med pepelom v skledici.
Sodnik je molče dovolil. Štrukelj je vzel konček, ga obrisal ob rokavu in ga porinil med. čeljusti. Potem je vprašal če bo preiskava še dolgo trajala.
Sodnik je pričakoval skesano izpoved in je bil nevoljen, čemu ti ovinki. Rezko je odgovoril, da tem dalj, čim dalj bo tajil; prišle bodo priče in mu bodo v zobe potrdile, da je pravi, potem ga bo pač minila trdovatnost.
Štrukelj se je razburil. Izjavil je, če bodo še dolgo vlekli preiskavo, pri tej hrani ne more obstati. Kruha je premalo in kosila tudi in zabelo menda samo mimo nosijo mimo loncev; za zajtrk: Dobro jutro! za večerjo: Lahko noč! in drugega nič — to je premalo.
Sodniku so presedale te besede. "Če je za druge dobro, bo za vas tudi."
Ali Štrukelj je odločno zavračal to stališče, češ, drugi nemara res še take hrane ne zaslužijo, toda on je nedolžen in zato je stvar drugačna. Če hočejo, da jim bo še naprej tukaj sedel in pomagal peljati preiskavo, mu morajo boljše postreči. In drugače tudi ne ostane, kakor da mu plačajo za vsak dan dva goldinarja škode, toliko bi zlahka priberačil, preveliko ima izgubo.
Sodnik ga je vprašal, ali nima ničesar pametnejšega povedati, in ko je Štrukelj odgovoril, da zanj ni bolj pametne stvari, kakor je ta, ga je kratko odpravil. In jezilo ga je, da mu ni branil onega končka smodke - ali bilo je prepozno.
Preteklo je par dni in prišle so povabljene priče: natakarica z Jezerskega in Anžurjevi - že v petič so imeli to pot. Ogledovali so si Štruklja od vseh strani, s klobukom na glavi in brez klobuka, in so zmigavali, dokler da jim ni sodnik povedal, da ga je orožnik Križman določno spoznal za sumljivega gosta iz usodne noči. Potem so drug za drugim pritrjevali, da bo res pravi.
Stvar je slabo kazalo za Štruklja - že so se mu v ne preveliki dalji ponujale vislice. Pa je dospel k sreči še pravi čas izpisek njegovih dotedanjih kazni in ta ga je rešil. Tam je stalo črno na belem, da je Janez Štrukelj na svetega Florijana dan tega leta in tri dni prej in tri dni poznej sedel v tesnih zaporih novomeškega sodišča, kamor so ga bili vteknili zaradi beračenja. Potemtakem pri najboljši volji ni mogel na svetega Florijana večer tam nekod na Gorenjskem pobijati krošnjarjev, ropati in pri Anžurju popivati.
Morali so ga torej izpustiti. Pa je bil siten človek, ta Štrukelj; zahteval je ona dva goldinarja za vsak dan in rekel, da ne gre drugače iz te hiše.
Sodnik mu je nejevoljen očital, čemu ni koj sam povedal, da je bil na svetega Florijana dan zaprt in kje, tako si je sam zakrivil zapor in pričam pota in državi stroške; Štrukelj je odgovarjal, da ni dohtar, da bi vse svoje kazni v glavi nosil, - in da seg aiz lepa odkriža, mu je dal sodnik kar celo smodko, le prav malo je bila bolj slabo, ali Štrukljevim namenom je ustrezala docela.
Potem so počivali spisi. Drugega ni prišlo novega poleg, nego par nujnih prošenj Janeza Štruklja, pisanih od znane zakotne roke. V teh prošnjah je priganjal plačilo odškodnine dveh goldinarjev na dan, hkrati pa dovoljeval, da se od dotične svote odtegne vrednost smodke, ki jo je dobil na račun. Če deželna sodnija sama ne bi mogla ali hotela ugoditi tej prošnji, naj jo predloži višji sodnji.
Posvetna pravica je bila prikraju, s svojo modrostjo in s spisi so šli v registraturo. Zapadel je prvi sneg, nikdo ni več govoril o umorjenem in oropanem krošnjarju Fajdigi.
III.
[uredi]Tačas pa nenadoma pride od sodnije v Kranju brzojavka, da se je morilec javil sam; za brzojavko s prvim vlakom so ga pa tudi že prignali. To pot je bil pravi, dasi ni imel zelenega klobuka, ampak kučmo, in ni bil kosmat, ampak obrit.
Sključen je sedel pred preiskovalnim sodnikom povešal oči in tiho in trudno odgovarjal. Res je umoril in oropal krošnjarja; od tedaj mu vest ne daje več miru, umorjeni krošnjar ga preganja, zato se je sam ovadil, da sprejme kazen in pokoro.
Tako je gladko priznal. Vse podrobnosti dejanja pa je moral preiskovalni sodnik z neštetimi vprašanji iz njega izvleči. Bolelo ga je, ko mu je roka človeške pravice neusmiljeno odpirala stare rane, trpel je kakor pod nožem zdravnika. "Čemu vse tisto," je rekel, "saj ne tajim, saj se ne branim kazni."
Trikrat sta se v pozno noč razgovarjala s sodnikom, predno je bilo od vseh strani razjasnjeno krvavo dejanje.
Nace Kuk je bil izučen strojarski pomočnik, pa mu niso dišale kože in obrt. Bolj so ga veselili konji in cesta in vožnja in nazadnje je služil v graščini blizu Šent Pavla na Koroškem. Mezda ni bila velika, ali večkrat mu je kanila v roke kaka napojnina in prilike je bilo precej za pijačo, to ga je mikalo.
Pa je neki dan pozabil njegov tovariš, konjski hlapec Tine, v hlevu na oknu svojo denarnico in Kuk jo je našel. Sam je bil, pogledal je vanjo, notri je bilo triindvajset goldinarjev. Pa ga je premotilo in jo je vteknil v malho. Tolažil se je: saj mu jo še lahko vrnem; rad bi bil pošten in rad bi imel denar - oboje hkratu. In je odlagal vračilo, da so zagnali vik in krik zaradi tatvine - zdaj je bilo prepozno, sram ga je bilo, da bi se izdal.
Zoper tujo imovino se ni bil do tedaj še nikdar pregrešil, šteli so ga za poštenega, zato ga tudi niso sumili, marveč so storilca iskali drugod. Pekel ga je pa krivični denar, žal mu je bilo zapravljenje poštenosti, pa je skušal omotiti nadležno vest v gostilniškem hrupu; brez pameti je trosil ukradene novice, tako je sam nase obračal oči in sum. In ko je nekoč pozabil zakleniti svojo in res notri našel svojo denarnico, žalibog je bila prazna. Prijel je Kuka, pa ta se mu je izvil iz rok in poputivši vse svoje stvari pobegnnil.
Namenil se jc nazaj na Kranjsko in je bilo baš na dan sv. Florijana popoldne, ko je prišel v mejno vas na Jezersko. Še goldinar je imel denarja od svojega plena, drugo je že pognal skoz grlo. Stiskal je zobe in krčil pesti, grabila ga je jeza nase in na vesoljni svet, ko se je spominjal abotne kupčije, ki jo je napravil. Vso praznično obleko je ondu pustil, še potemdo je ondu pustil, še poselske bukvice, ječa mu preti — in za vse to je dobil borih triindvajset goldinarjev, da jih je zmetal krčmarjem! En edini goldinar mu je ostal v žepu. Še ta, kakor da bi ga tiščal! - Mislil je, da krade drugemu, pa je okradel samega sebe, okradel za denar, za poštenje, za srečo vseh bodočih dni. Brez obleke, brez bukvic - kje dobi pošteno službo. In čim izvedo, da je tat, pol manj bo vredno njegovo delo!
Stresla ga je togota in s pestjo se je udaril po glavi. Krenil je v Mubljevo gostilno in v dušku izpil dva kozarčka žganja, da se otrese grenkih misli. Radovedni natakarici je rekel, da je truden in da bo čakal, če pride mimo kak voznik in ga vzame na voz.
Kmalu za njim se je v isti gostilni oglasil krošnjar; natakarica ga je poznala, Kuk ne, pa mož je bil dobrodušen in zgovoren in ga je sam ogovoril. Kuk mu je povedal, čemu čaka; krošnjar je odgovoril, da voznika ob tem-le času pač ne bo, in sta sklenila, da gresta vkupe.
Plačala sta in je videl Kuk krošnjarjevo listnico in se mu je zdelo, da je polna denarja. Spomnil se je svoje revščine in da ji je sam kriv in zavrela mu je kri v glavi. Dvignila sta se in ko sta prišla preko koroške meje, se je že mračilo.
Samotna je bila pot. Le še par drvarjev sta srečala, potem ne več žive duše. Bolj in bolj se je temnilo, bolj in bolj glasno in plašno so skoz gozdno tišino odmevali koraki samotnih dveh popotnikov po trdi cesti in bolj so se oglašale Kuku temne in plašne misli.
Mož s krošnjo je stopal enakomerno pred se postavljal debtlo palico, glasno puhal iz svoje pipe in vmes pravil, da je samec, da je pri Kranju doma, da je po Koroškem prodajal plahte, kupčija pa je šla bolj slabo in ni prodal vse robe. Zdaj ostane par dni doma, da obdela njivico, ki jo ima v najemu, potem bo spet šel po kupčiji na drugo plat, preko Cerkelj proti Kamniku.
Tako je prijazno pripovedoval in poleg vlekel pipo in Kuk je kakor v sanjah poslušal. Preganjala ga je misel na prazne njegove žepe in na polno listnico krošnjarja in bolela ga je glava. V ustih je imel grd okus, mrzel je sam sebi in mrzel mu je ves svet. Naj bi prišli tolovaji in ga v tej samoti pobili, še branil se jim ne bi! Kam naj gre! Domov? Kako ga bodo gledali! In baš doma ga bodo najprej iskali orožniki. Da - če bi imel denarja, da bi šel pod drugega cesarja, kamor ne sega naša pravica ...
Pa mu je pred očmi zaplesala polna listnica krošnjarjeva in na nič drugega ni mogel misliti, nego da je v tej listnici njegova rešitev, brez listnice pa se mu obeta le beda in sramota in mu je ljubša smrt. Čul je utrip srca, lovil je sapo, zasukalo se mu je v glavi, da je omahnil in zadel ob krošnjarja. "Truden sem," je zamrmral.
Tako sta prišla v Kokro. V hišah so še bdeli, gorka rumena luč v oknih mu je prepodila mračne misli in pričel je razgovor s popotnim tovarišem.
Pa ko ju je zunaj vasi spet objela noč in samota, so se mu s podvojeno silo vnovo zbudili nasilni naklepi. Tako se mu je zdleo, da druge ni izbire, ne pota: ali on ali krošnjar! In če pravi čas ne porabi prilike, bo izgubljen.
Ob cesti je bil kamenolom, poleg kamenoloma je žuborel studenček, tjekaj je stopil pit. Sklonil se je k vodi in se z roko oprl ob tla pa mu je roka oprijela ploščnat, robat kamen. Ta kamen je odločil usodo krošnjarja in njegovo. Pobral ga je in spravilv žep.
Že sta slišala tupališke pse - zdaj, zdaj se mora zgoditi ali nikoli. Prišla sta na most; nekaj je reklo Kuku, da bi kamen zagnal v vodo, boril se je sam s sabo; most je bil kratek - če bi bil deset korakov daljši, bi se bil morebiti še premislil na dobro plat, ali most je bil prekratek; in ko je bil onostran, je bilo že prepozno.
Vzel je kamen iz žepa in zdaj ni bilo drugega na svetu, nego kamen v roki in krošnjar ob strani. Za streljaj daleč se je zasvetila prva hiša. Kuk je s korakom zaostal, zamižal je, vroče in rdeče mu je bilo pred očmi in roka s kamenom mu je z vso silo udarila spremljevalca po glavi - zdelo se mu je, da je udarila kar sama - zahreščalo je in krošnjar je padel na tla in ni več glasu dal od sebe. Niti se ni več ganil, pa ga je Kuk le še treskal po čelu in licih, nič drugega ni mislil tisti hip, nego da mora tolči, z vso silo tolči - bil je kakor obseden.
Ko ga je minila besnost, skoraj ni vedel, zakaj je ubil moža. Zbrati je moral misli, da je z nerodno roko poiskal listnico in jo vzel žrtvi. Še je pobral krošnjarjevo palico in si oprtal njegovo krošnjo, dasi so ga noge komaj samega nosile - ni bil več gospodar svojih misli.
Takrat je po cesti nasproti pripel in priukal dolg možak. Kuk se mu je ognil za drevo, možak ga ni opazil, gugal se je mimo.
Kuk je gledal za njim in čakal: zdaj-le bo pri mrliču, zdaj-le mu mrlič razodene krvavo krivico in dvigne svojo mutasto tožbo - in že me bodo imeli. Čutil je, da mu gre za življenje, pa se ni mogel ganiti, prikovan je stal ob drevesu in čakal svoje usode, Dolgi možak se je zavalil preko mrliča, okorno se pobiral, poleg robantil in dajal mrliču pijane nauke. Zdaj ga celo dviga, - ali je videl in spoznal grozoto? - vleče ga v kraj - kaj bo storil? Pa je ukajoč nadaljeval svojo pot - nič ni zapazil.
Kuk je vrgel krošnjo z rame v grapo, luč ga je zvabila v krčmo, zmučen je bil in žejen, na nevarnost ni mislil.
Notri se je kadilo, slabo je svetila luč. Okoli ene mize je bilo več pivcev, za drugo je sedel en sam, k temu je prisedel.
Krošnjarjevo palico je položil za sabo na klop, naročil si je pol litra vina, pa ko je bliže pogledal soseda pri mizi, glej: orožnik je! Pa se je nasmehnil - naj se zgodi, kar je namenjeno! Tako brez sleherne vrednosti se mu je zdelo življenje, le truden je bil v nogah in v glavi, odpočil bi se rad, brez misli, kjerkoli - makar v ječi - makar v neposvečenem kotu britofa. Oddaleč ga je mikala misel, kaj, če bi se mu izdal! Gonili bi me okoli - nak, preveč sem truden.
Hlastno je pil, vino ga je razgrelo, poslušal je, kako se pri drugi mizi smeje; ni vedel, zakaj, pa se je tudi namuzal. Še pol litra je izpil, hitro je opravil, potem je plačal in se poslovil. Palico je pozabil na klopi - ni je bil vajen.
Pred hišo je za hip postal, pogledal je tja v noč proti kraju zločina, potem s počasnim korakom mahnil po cesti proti Kranju - morebiti za mano gledajo, si je mislil.
Zunaj vasi je hojo pospešil; nikogar ni srečal. blizu Kranja je zlezel v odprte svisli in zaspal.
Ko se je zbudil je bil že dan in šel je v mesto. Zvonilo je, stopil je v cerkev. Pokleknil je pri durih in polglasno se izročal Bogu, naj ž njim stori, kar hoče; bolj onemoglo kakor skesano se je klanjal božanstvu, od srca se mu ni dalo moliti, čutil je, da je raztrgal vezi med sabo in Bogom. Zaželjenega miru ni našel v cerkvi.
Peš je krenil proti Ljubljani. Zdaj so ga že gotovo našli, ubitega krošnjarja, gotovo že ugibajo za stroilcem! - Spomnil se je in postalo mu je vroče: krošnjarjevo palico je pozabil v krčmi - ta ga bo izdala. Nemara ga že iščejo ... Ali je še kaj drugih sledov?
Ogledal si je tresoči roki, po prstih desnice so bile rjastorjave pege, rob desnega rokava je bil trd zasušene krvi; pogledal je po obleki in pogladivši se po prsih začutil v notranjem žepu listnico, plen ropa in umora.
Stopil je s ceste v gozd, oprezno se oziral, ali ga kdo ne gleda. Za širokim hrastom jo je potegnil iz žepa: polna je, nabasano polna, težka! Prevzela ga je strast po denarju, pozabil je vse drugo. In jo je odprl. Prihajalo mu je vroče - kaj je to: sami papirji, računi, potrdila! - Slednjič - v zadnjem predalu - tukaj je denar! Oddahnil si je, obrisal si pot, potem je štel: deset, petnajst, šestnajst, sedemnajst, osemnajst goldinarjev! Osemnajst goldinarjev, ne bora več, naj je obračal listnico, kakor je hotel!
Zaškripal je z zobmi - za beraških osemnajst goldinarjev je ubil človeka - tako ga je spet varal hudobec! Treščil je listnico ob tla, teptal jo s peto, ječal in se jokal od togote. Pa ko mu je odleglo, je denar le pobral, ga očedil, zravnal in spravil v žep, listnico in papirje pa zagrebel pod listje. S slino si je obrisal prste, iztrebil je kri z rokava in si ga zamazal z blatom.
Šel je naprej po cesti in mučila ga je misel, gotovo je še kaj pozabil, kar ga izda, in zopet in zopet je postajal, si otipaval žepe, si ogledoval roke in obleke.
Iz zanikarne kmetske krčme z majhnimi okni je prihajalo hripavo petje pijanega moškega glasu. Šel je noter.
Za mizo je poslanjal opit kmetski dedec, zariplega lica, s klobukom postrani; hrupno je pozdravil došleca: "Na duša, pojdi pit!" - in mu porinil frakelj.
Kuk je pil in še sam naročil žganja pri umazani krčmarici, ki je zevala po hiši. Napil je pijancu. Dobro mu je dela soseščina zanikrnosti, domačega se je čutil in varnega sredi nesnage in smradu.
Žganje mu je omočalo skrbi, glas mu je postajal jačji: hitro je vlival vase, pomagal pijancu peti in pobratila sta se. Za šalo sta menjala klobuke raz glavi in tisti hip si je domislil, da ga utegne zeleni klobuk izdati. Zadovoljen je bil s pijančevim predlogom, naj mena obvelja, pijanec je zadremal za mizo, Kuk je plačal in šel.
Čutil je žganje in dajalo mu je pogum, da je na cesti pozdravljal ljudi in jih ogovarjal. Skrbel pa je s potjo zato, da se ne strezni, treznosti se je bal. Tako je prišel v Medvode, odtod se je z vlakom peljal v Ljubljano.
Tu je imel starega znanca, za hlapca je bil pri konjih, poiskal ga je in vkupe sta popivala. Tri dni ni prišel Kuk iz pijanosti, potem je bil suh. Zdaj se ga je prijatelj hitro otresel, češ, gospodar je hud; za slovo mu je dal poceni svet, naj si poišče dela.
Kuk bi se ravnal po tem svetu, ali treznemu se je omočena vest zopet zdramila in mu ni več dala miru, nepretrgoma ga je preganjala: mutasti birič. Tisoč jezikov, tisoč oči je imel ta mutasti birič, iz vsakega sražnika, iz vsakega radovedneža je gledal vanj, iz vseh ljudi je govoril po vseh listih ga zasledoval. Vest o umori je že krožila med ljudmi in kar je videl Kuk, kar je slišal, vse je obračal nase in na svoj krvavi čin. Zbegan je čakal, zdaj, zdaj ga primejo in uklenejo, ženo v temno ječo, iz ječe v smrt.
Ni strpel, šel je sam na policijo in se javil, da je Nace Kuk.
Začudil se je, da ga niso koj uklenili, še napodili so ga skoro, tako neprijazno ga je mlad gospod z zaspanimi očmi vprašal, kaj pravzaprav išče: stali so okrog, kadili in se muzali. Mislil je, da že vse vedo, glej, ničesar niso vedeli! Sram ga je bilo, se izpovedati mlademu gospodu in smejoči se družbi, vse svoje krivde in svojih muk, je priznal le tatvino, ki jo je zagrešil na Koroškem, in drugega nič. Še te mu kmalu niso verjeli. Trdo so ga prijeli, ali se morebiti ne laže in tatvino le hlini, da bi ga zatonj krmili v ječi; pa jim je na drobno vse razložil, kako je hlapcu vzel denar in kako je tatvina prišla na dan, da so mu morali verjeti. Mladi gospod je napsial zapisnik in Kuka poslali na deželno sodnijo v Celovec.
V Celovcu so ga tri mesece držali v preiskavi, kajti medtem je bil okradeni hlapec odšel po svetu in so ga morali poprej poiskati, predno so lahko sodili Kuka. Končno je bila sodba in so mu prisodili mesec dni ječe. Bil je videti tako skesan in nesrečen, da se je smilil sodnikom in so ga sodili po skrajni milosti. Po sodbi so ga vprašali, če je s kaznijo zadovoljen, in so bili sila presenečeni, ko je zamrmral, da je premajhna.
Prestajal je kazen in so ga hvalili, da je pokoren in priden delavec. Potem so ga peljali na rotovž, tam so mu dali prisilni potni list in tri hlebce kruha in ga poslali v domačo občino, tja v hribe za Škofjoloko.
Starši niso bili kaj veseli sina tatu, ali bil je tako potrt, da se jim je smilil. Prigovarjali so mu, naj si poišče dela v svojem obrtu, toda rajši je dninaril v domačem kraju. Delal pa je le toliko, da je staršem plačeval hrano, drugače je polegal za kajžo, se potikal po gozdu in se pogovarjal sam s sabo. Toda ni se pogovarjal sam s sabo, ampak z mutastim biričem sta imela pomenek, dolge in žive.
Včasih je po ljudeh dospela še kaka vest zastran onega umora pri Tupaličah in da so nemara že zasačili morilca in ga zaprli; o takih prilikah je prijelo Kuka, da se je lotil najtežjih in najnevarnejših del in se igral s svojim zdravljem in življenjem. - Slednjič so vsi glasovi o zagonetnem zločinu umolknili.
Umolknil pa ni mutasti birič. Čim bolj je molčal v svet, tem bolj je kričal mutasti birič in terjal svojo pravdo in ni dal muri ne podnevi, ne ponoči. Nenadno ga je budil iz spanja, da je Kuku bilo srce v prsih, kakor kladivo po nakovalu, in ga je spreletala groza; čutil je nekoga poleg svojega ležišča, in se ni upal geniti, da bi se ga ne doteknil - z mrzlim potom oblit je čakal dneva.
Prišla je zima, pa je Kuk neko noč kar vstal in šel z doma. Brez jasnega naklepa, kam in po kaj; pa saj mu ni bilo treba misli in preudarka, ko je imel zanesljivega spremljevalca: mutasti birič mu je kazal pot. Po beli cesti je stopal Kuk in se menil sam sabo, pa se ni menil sam sabo, ampak z mutastim biričem. Pričkala sta se. Kuk se je zvijal in obotavljal, ali mutasti birič ni odnehal in Kuk ga je moral ubogati. Tako ga je mutasti birič prignal v Kranj in v Kranju sta se borila še dva dni in dve noči, ali ni bilo drugače in je zmagal mutasti birič in prignal Kuka na sodnijo, da se je izpovedal kakor pred Bogom.
Iz Kranja so ga poslali v Ljubljano.
IV.
[uredi]Prve dni je bilo sušča meseca sledečega leta, ko je prišel Nace Kuk pred porotno sodbo.
Vedel je, kaj je zaslužil in kaj se mu obeta. Zaslužil je vešala, pa ga je preiskovalni sodnik potolažil, da v smrt ne bo obsojen, ker je medtem prestal će drugo kazen v Celovcu in v takem primeru zaviti naši paragrafi ne dopuščajo smrtne kazni. Obetala se mu je torej ječa, če ne dosmrtna, vsaj mnogomnogoletna.
Bil je pa spravljen z Bogom; in vdan v svojo usodo je sedel na obtožni klopi. Roki je sklenjeni držal na kolenih, gledal je predse v tla in drugih ni imel želja, nego da bi že bila končana razprava in ga ne bi gledalo toliko radovednih oči, ki jih ni videl, pa jih je vendar čutil. In da ga ne bi toliko izpraševali reči, ki jih je že opetovano povedal preiskovalnemu sodniku. "Nič ne tajim, res sem storil, kakor me tožijo, kesam se in kesal se bom vse žive dni - prosim za milostno sodbo" - to so bile njegove misli.
Ali zakon je zakon, razprava mora iti svojo ukazano pot in jo je šla in še so ga izpraševali, kako je bil oblečen tisti dan in kaj je pil in jedel in koliko je imel denarja. Ponižne je dajal odgovore, pa se mu je zdelo, kakor da pripoveduje pradavne stvari, ki jih je skoro že pozabil. Kakor v sanjah se je še spominjal nanje, pomišljati je moral, da je našel pošten odgovor.
Predsednik je bil nestrpen, namazane je imel brke in svetila se mu je pleša. Priganjal je: "Hitro, hitro! Kaj bi toliko preudarjali! Prej bi se premišljal, predno si ga umoril, onega reveža! Zdaj je treba gladko dajati odgovor. Glej ga! Tako odgovarja, kakor bi delil milosti."
Vzad je zašumel tih smeh, predsednik si je s prikrito zadovoljnostjo ravnal brke; potem je z resnim pogledom dal poslušalstvu znamenje, da miruje.
Naprej se je vlekla razprava, na dolgo in široko so zaslišavali priče, vse, od natakarice na Jezerskem do orožnika, in obtoženec ni vedel čemu, saj ni tajil. In rodila se mu je misel, da je vsa ta dolga razprava del njegove poroke, vice so, ki jih mora prestati, predno doseže mir v ječi. Vdano je poslušal, vstajal, odgovarjal, sedal, kakor so mu ukazovali in premagoval je slabosti, ki so ga obhajale.
Na vrsto sta prišla zdravniška izvedenca. V učenih besedah sta razložila, kako je bila rajnkemu Fajdigi s toporobatim orodjem, lahko da s kakim kamenom, na treh mestih udrta lobanja, vsaka teh poškodb zase je bila smrtonosna in je smrt nastopila v hipu. - Poslušal je Kuk in zdelo se mu je, da sodba ne bo tako huda, kakor je razprava.
Tako so potekale dolge ure polne trpljenja. Slednjič je predsednik s svetlo plešo in namazanimi brki sklenil dokazovanje.
Zdaj bo konec, si je mislil Kuk in se je pripravil, da vstane in posluša sodbo.
Ali govoriti je pričel šele državni pravdnik. In Kuk je poslušal in globoko je povesil glavo, sklenjeni roki je stiskal med koleni in še enkrat je moral pretrpeti ves trnjev pot zločina in kesa, ko je državni pravdnik z ostrimi besedami in s prekipevajočo ogorčenostjo ponavljal krvavi dogodek - kakor da tam na klopi ne sedi skesan spokorjenec, ki je sam prišel in ponudil pravici glavo, ampak zakrknjen grešnik, ki se skuša izmuzniti, neplačavši računa.
Pokora mora biti, si je mislil Kuk, zaslužil sem jo - in ko ga je po končanem govoru državnega pravdnika vprašal predsednik, ali bi rad še sam kaj povedal, je zdrknil s klopi na kolena in zašepetal, da prosi za milostno sodbo. Prijel ga je paznik in dvignil na klop; Kuk ni mogel drugače misliti, kakor zdaj-le bo slišal sodbo, ki mu prinese začetek odrešenja od vseh muk in nemira.
Toda še ni bila razprava pri kraju, predsednik je izjavil: "Besedo imej gospod zagovornik!" in tam na desni strani se je dvignil dolg mlad gospod v lepi črni suknji, popravil si je zlati naočnik in pričel govoriti. Najprvo tiho, mirno, kakor bi rahlo šumljal gozdni studenček; pa studenček je naraščal v potok, ki je bobnel po skalah, gnal mline in ob nevihti narastel v reko, ki je stopila preko pragov in podirala drevje in rušila poslopja. Bliski so švigali zgovornemu branitelju iz oči, zdaj je stezal roko in prst proti obtožencu, zdaj proti porotnikom, zdaj jo je dvignil proti nebu, zdaj je povesil glavo in pomembno z njo pokimal, in lepe je rabil besede, nove in blagoglasne.
Kaj neki hoče?— si je mislil Kuk in je mižal in poslušal in je slišal besede o nekem možu na obtožni klopi, čigar roka se je dvignila zoper bližnjega, ki pa vendar ni hudodelec. Zakaj hudodelci, so govorile besede, se ne ovajajo sami, ko jim prete vešala. Nesrečnik je! Temna sila se je v onem groznem trenutku poslužila njegove roke v svoje zagonetne namene, temna sila, sovražna krošnjarju, nič manj sovražna obtožencu. In postal je kriv. Pa če je bil kriv takrat, danes ni. Poglejte na obtožno klop, ta potrta, ponižna stvar, ali je kos komu skriviti le las? Ta mož ni morilec krošnjarja Fajdige, ni več njegov morilec, čeprav tičita on in morilec v isti koži. Deset mesecev je preteklo od one usodne noči, kratka doba, za obtoženca cel vek! Manjša je razlika med otrokom v povoju in zrelim možem, kakor med Ignacijem Kukom na sv. Florijana večer in Ignacijem Kukom, kakršen sedi pred nami. Ali hočete zrelega moža kaznovati za to, kar je zagrešilo nerazsodno dete, metulja za krivdo gosenice? - Nikdo ni vedel zanj, prišel je sam, pokleknil je in vas prosil kazni. Pa mu dajte usmiljenje in recite: Vstani, ti si prost!
Tako je govoril zagovornik in Ignacij Kuk je poslušal beseae in ni vedel, kaj naj pomenijo in čemu jih govori gospod v lepi suknji. Pa so mu ušle misli: ni bil več v porotni dvorani in tako lahko mu je bilo pri srcu, kakor še nikoli. Na domačem vrtu je bil pod košato jablano in je gledal, v vrh, kako je poln pisanega sadja, in izza kajže je prišantala sključena stara mama - čudno, da še žive, ali niso že davno umrli? V rokah imajo pehar in vabijo: "Pute, na, na — pute, na, na!" in od vseh strani se s hrupom zgrinja perutnad in stara mati jim nasipa zrnja.
Nič prav mu ni bilo, ko ga je dregnil paznik, da sta šla iz dvorane. Pa skoraj so se mu vračate prijazne podobe. Pred domačo je bil cerkvijo, imel je nove škornje in sekali so piruhe — notri v cerkvi je bila pridiga — zdajci pride okoli ogala cerkovnik s palico in jih napodi noter. — Čudno, saj cerkovnik je tudi že mrtev!
Kuk je stresel glavo: blede se mi, tam-le je paznik, porotne sodbe čakam, nemara se posvetujejo, zdaj bo skoraj vsega konec — paziti moram, da ne storim kake nerodnosti in koga ne žalim.
Široko je odpiral oči, se prestopal z noge na nogo, predeval roki v žep iz žepa in prešteval svetle gumbe na paznikovi suknji, da prežene podobe, ki so se mu porajale v glavi in je vedel, da so blodnje. Pričelo mu je migljati pred očmi in zabolela ga je glava. Skrbelo ga je, kaj, če omedli vpričo sodne gospode in ji napravi neprilike,
Zapel je zvonec in paznik je rekel: "Alo!" - da gresta nazaj v dvorano.
Kuku so omahovali koraki, pa se je silil, da je stopal strumno. Prišedši pred svojo klop je počasi pogledal okoli sebe - vedel je, če se hitro ozre, bi se mu zavrtelo. Tam sede sodniki, tam porotniki, tam v kotu pa je stara mati s peharjem. To ni prav, si je mislil, kaj poreko gospodje! Pa se je koj spomnil: blede se mi - da bi će skoraj bil v ječi! - In neznan strah mu je krčil srce.
Nekdo pri sodni mizi je nekaj bral in ko je prebral, je vzad, kjer so sedeli poslušalci, zašumelo. Zdaj se je dvignil predsednik in dvignili so se sodniki in porotniki in vsi — kako resno so gledali! — in predsednik je rekel: "Ignacij Kuk, čujte razsodbo!" in še je rekel: "V imenu Njegovega Veličanstva cesarja!" — Koliko časti za takega grešnika, kakršen sem jaz! si je mislil Kuk in si je prizadeval, da bi pazil in ne bi preslišal svoje kazni - pa ni razločil kazni.
Predsednik je končal, gospodje so se obračali, da gredo, Kuk pa je še stal, gledal in čakal. Ponovil mu je predsednik: "Porotniki io rekli, da niste krivi. Prosti ste, rayumete, nič niste dobili kazni."
Nace Kuk tega ni razumel. Paznik ga je prijel pod pazduho in ga peljal iz dvorane.
Oprostitev je presenetila sodnike, presenetila državnega pravdnika, celo zagovornika. Ta je žarečegalica,s samozadovoljno skromnos- tjo sprejemal čestitke tovarišev, ki so izmed poslušalstva prihiteli, da mu čestitajo. Državni pravdnik se je glasno jezil: "Nezaslišano!" in "Škandal!" — pred očmi so mu bile obilne pisarije na višjo oblast, kolikor jih bo treba zaradi te oprostitve, kakor da je on odgovoren za muhe porotnikov. Predsednik ga je svetlo gledal in se mu tiho smejal; oprostitev mu ni bila všeč, všeč pa, da se oni jezi.
Paznik je gnal Kuka nazaj v celico, da se preobleče, pobere svoje stvari in potem gre v ljubo prostost; še mu je stopil po pol hleba kruha za popotnico. Le par trenotkov je bil Nace Kuk sam in baš tačaš, ko je v porotni dvorani njegov zagovornik še užival slavo nepričakovanega uspeha in sprejemal čestitke, se je Nace Kuk na svojem jermenu obesil; ko se je vrnil paznik, je bil že mrtev.
Mutasti birič je končal svojo pravdo.