Mushi mushi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Vsebina[uredi]

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Mushi mushi
Mushi mushi
Milan Dekleva
Spisano: Pretipkala iz Mushi mushi 1971, Katarina Vrtač.
Izdano: Založba Mladinska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mushi mushi

Pesmi Milana Dekleve se razodevajo na poseben način: opisujejo sebe in presegajo opisovanje sebe. To se dogaja istočasno in trenutno. Pesem je opis stanja in stanje samo. Pesem je stanje ne- stanja. Pesmi sploh ni bilo. Kaj dela tukaj?

Proces samorazodevanja te poezije je loviti se s trenutkom. Pesem lovi trenutek, trenutek lovi pesem. Pesem ujame trenutek in ga izpusti. Trenutek ujame pesem in mine. Ali ostaneta pesem in trenutek nezabeležena? Ostaneta zabeležena in ju sploh ni bilo? Ali so pesmi sploh tu?

Pesem se zaleze v trenutek in mu je suverena. Trenutek se krije v pesem in jo usmerja. Kdo koga usmerja, kdo je komu podrejen? Ali trenutki sploh minevajo?

Te pesmi tako živijo: živijo se in živijo vse. Trenutki so trenutki zaradi njih,zaradi njih zapade sneg. Ko utripne celica, utripne tudi pesem. To je celularna poezija, saj ji je lastna celularna energija. In kakor vsaka celica ima tudi vsaka teh pesmi tisočletno konstanto: te pesmi genetsko obstajajo že tisočletja, so začetek sveta in vsak njegov utrip. So razpoložljivost in ultimativna danost. So znanje iz prve roke in svoja intimna zgodovina. So realnost in kot to (zato) telo, aspekt in aktivnost. Tu ni nobene pesmi.

Zgodilo se je, da jih je napisal Milan. Zgodilo se je, da je bil v trenutkih pesnik in »nikoli ne govori poezije človeku, ki ni pesnik; samo bolnik lahko razume bolnika.« Vendar je vsak izmed nas pesnik, samo tega ne ve ali pa ne zna aktivirati te energije. Biti pesnik ne pomeni pisati pesmi, to pomeni biti pesem,se zavedati svoje tisočletne konstante, biti razpoložljivost in ultimativna danost. Ni nas, je samo pesem. Tako si prisvojimo stanje, v katerem spoznavamo svet v zrnu peska in preživljamo večnost v trenutku. Neskončnosti se združujejo na dlani in ob reki je poleti hladneje kot ravnini. Milanove pesmi so vse to, vendar vam tega ne bodo razodele. Milan vam lahko nekaj pove, ampak ne bi razumeli. Ko izkusite, mu ni treba povedati. To je kakor LSD. »Oko, s katerim gledam Boga, je oko, s katerim gleda Bog name.« (Eckhart).

Pot je odprta v kromosomskih parih in v stanju sveta. Mogoče Milanove pesmi kažejo Pot in stanje sveta, a naj se ne zgodi kakor učencu, ki mu je mojster s prstom pokazal Mesec, ubogi učenec pa je Mesec zamenjal s prstom. Dokler znanje ne zraste v vas, nima za vas nobene resnične vrednosti. Je le izposojeno ali celo nakradeno.

V prazni roki je dragulj. Je dragulj? Je mogoče kos lesa v prazni roki? Stran ga vrzi, prijatelj, stran ga vrzi!

Se je kaj zgodilo? Ne, nič se ni zgodilo. Krišna je prišel.

V prazni roki dragulj. Ali kos lesa? Le stran ga vrzi.

Včasih trenutek prost krivde zavalovi v zimskem vetru.


Om!
Mir! Mir! Mir!
TOMAŽ KRALJ


GLASBA

Nobene sledi.
Suhi, stekleni pesek.
Kakšna tišina!

Ritmika sonca.
Nikdar skončanih svetov.
Izginevanja.

Medeni preliv
zvoka v votlini raja.
Nič ognja, nič ptic.

Ples pomladnih vod.
Prisluh vilinskih pesmi.
Glej, se led iskri?

V večernem dežju
stok prikazni. Kako tih,
Rahel dih kitar!

Tlesk zvonov, templjev
neznanih kadilo, vonj
daljnih ljubezni.

Oddeljujoče
mrmotanje duhov, ki
boben jih kliče

Vibracija vek.
Večerni napev praznih
ulic brez otrok.

Zvok flavte nosi
te k meni. Vendar kako
naj nem se vidim?

Trepetajoča
struna. Soglašaš da te
Nežno utrgam?

Ozri se k licu!
Neradost – vzbokli, vzcveli
obsijani travnik.

Dotaknem se te.
Cvet iste glasbe cvetiš,
zib istih svetov.

Napeta koža
v dotiku zraka. Dlan,ki
zveni neskončnost.

Drseča igla
rešuje v kleti šum.
Črna soba ždi.

Ekstaza glasbe
v slednjem cvetu. Oglušim.
Tišina zvoka.

Pahljača harfe.
slap vzbreklih sil, slepeča
strast pomirjenja.

Modulacija
tvojih gibov. Ko vstanem
Glasba utihne.

LJUBEZEN

Pade mi k nogam.
Na zemlji, vitko drevo
ki me prerase.

Stojiš za menoj.
Spet si oblak in bojim
se, sonca vajen.

Odpri mi vrata.
Zvečer ko nimam oči
vstopim skozi zid.

Nesem se zvezdam –
tvoj glas. Svetla senca čez
obraz mi huškne.

Bodiva ogenj,
sezuta misel naju
hoče kot pepel.

Mrčeče vode.
Popusti telo, zapluj
Mimo mojih rok.

Prideš po temi.
Zrak je britev in tvoje
prsi so rana.

Hrepeneče se
ne ustavljaš nikjer. Noč
Je polna semen.

Škrabljajoči vrh
prstov, prsi peneče,
ploči trebuh. Krik.

Cigareta in
ustnice. Vroče telo
igra se z dimom.

Gibanje prsi.
Utripajočih bokov
mi rečeš zemlja.

Vonj storžev, smrečje
smole v lisičjih tvojih
gibih? Vonj plemen?

Rečem ti cvet in
oveniš mi v objemu.
Molk bo kot rosa.

Dih tvojih stopal.
Na lahno se za njimi
spet trava dviga.

Bele breze. Le
sneg pada skupaj s slapom
tvojih črnih las.

Poletje nosiš
v zgibu nog. Ne prižigaj
svetilke zimi.

Rumeno klasje,
žareče belo lice.
Glej, modro nebo!

SVET

Svetloba v oči.
V eni sami zenici
ranjen lesk ti ždi.

Puščoba. Od kdaj
miruje pesek? Od kdaj
ptice padajo?

Orumenelo
in oglodano lubje
oprezujoče.

Naenkrat. Veter
višnjevih vej vibrira
misel. Ne – ptica!

Sestajanje sanj.
Prhuta slepa sova
v jesenskih vejah?

Kam utripajo
svetovi? Njih toplota
mi v trebuhu tli.

Ptič v slemenu.
Veter iztrga zatič.
Kdo vrata odpre?

Vzbreklost atomov
Vzbruh energije. Veže
me eksplozija.

Monotonija
opija osenčena
okna. Ostani.

Prasket svetlobe.
Zapis zabrisanega
lica v zrcalu.

Skozi odprto
nebo klic angelov in
tišina snega.

Ne razdiši se
trpek vonj plodov. Jesen
se osipava.

Mreža signalov.
Jeklo puške za smrt ni
strah letečih ptic.

Skrivnostnotajno
sporočilo. V soparnem
soju sonc sivi.

Krhki svetovi,
v praznini igrajoči.
Bliski v temini.

Inkarnacije
luči na meji teme.
Izgorevanje.

Besede, v srcu
tišine pozaspale.
Nobene sledi!


mushi mushi
milan dekleva
kostja gatnik
zbirka tribune
1
izdaja IO SŠ
ljubljana
za založbo igor krmpotić
natisnila železniška tiskarna
ljubljana
ljubljana 1971