Mumija
| Mumija Dr. Ivan Lah |
| |||||||||||||
»Najnevarnejše so maske, ki so najbolj zakrite.«
»Kako to misliš?«
»Za takimi maskami se navadno skriva zvijača, past ... Ne eden se je že vjel. Ali pa se skriva pod masko star, nelep obraz. Mogel bi vam povedati slučaj ... Ko se je tista maska razkrinkala, smo bežali in bilo nas je skoraj sram ...«
»Ne vselej, ne vselej! Dovolite, da povem zgodbo, ko je bila taka maska izjema,« je rekel Mario. »Pomislite, da je predstavljala mumijo. Ali si morete misliti bolj nehvaležno masko od mumije. Nehvaležna maska je tista, ki se ji vse umika. In zdaj pomislite: mumijo. Že na zunaj nekaj neprikupnega. In poleg tega si misliš: za to mumijo se skriva stara in grda ženska. Mogoče te poza in te hoče vleči, ali pa te ne pozna in se hoče zabavati. Za oboje je škoda časa, ko skačejo okrog tebe škrateljčki, odaliske, ciganke, pierete, kolumbine in sto različnih ljubkih podob iz vseh bajnih in daljnih krajev in izpod vsake krinke žari dvoje mladih gorečih oči, in bele roke in lepe noge – vraga, saj nisi znorel, da bi se v takih trenutnih zanimal za mumije ... Toda takrat je bilo kakor zakleto; kamor sem se ganil, je bila mumija za menoj ... Videl sem, da me zasleduje. Preštel sem na prste vse ženske, ki sem jih poznal zadnji čas in nisem mogel dognati, da bi bila katera izmed njih. Moram reči, da je bila njena maska ne le nehvaležna, ampak naravnost ponesrečena. Bila je zoprna in odbijajoča. Pomislite, da taka maska popolnoma prikrije oblike telesa in da je to vselej sumljivo. Bila je podobna rujavi vreči z velikimi obkoljenimi očmi. Skušal sem prodreti v skrivnostnost skozi tiste dve odprtini, za njimi so se kazale temne neznane oči, ki so gledale vame živo proseče. Milo me jih je strah in sem se jim izogibal. Toda mumija je bila vedno za menoj; pri prvi priliki je stopila molče k meni in s poklonom prosila za ples. Veste, da v takem slučaju ni mogoče odreči. Da bi ji pokazal svojo nevoljo, nisem hotel zaleti razgovora. K sreči so me ji kmalu druge maske iztrgale iz rok. A to je ni motilo, da bi mi ne bila sledila, kjerkoli sem se ustavil, mumija je bila za menoj in me gledala ...«
»Jaz te ne poznam,« je rekla mimogrede in imenovala letovišče, kjer sem prebival preteklo poletje. Tudi to me ni zvabilo, kazal sem se ravnodušnega, kakor da me ne zanima. Skušal sem se ji izogniti, toda zaman. Zopet se mi je približala in me vzela nagajivi plesalki, ki sem jo zelo nerad izpustil iz rok. To me je spravilo skoraj v slabo voljo. Imenovala je zopet kraj na letovišču, kamor sem hodil na sprehod. Ni bilo dvoma, da me je poznala ... »A kdo si?« sem jo vprašal končno, da bi razjasnil skrivnost, kajti zaman sem si klical v spomin ženske obraze iz pretekle sezone.
»Ne smem povedati.«
»Zakaj?«
»Ker sem tu na skrivem. Nihče ne sme vedeti.«
»Hm, zato si mumija?«
»Da, zato, vem, da nisem lepa. A če prideš v sredo na medicinski bal, me boš videl.«
»Mogoče. A kako bom vedel.«
»Sama se ti bom dala spoznati. Danes ostanem samo do enajstih, potem pobegnem. Ne poizveduj za menoj. Prideš?«
»Pridem.«
Vesel roj plesalk je naju obdal in iztrgale so me iz rok nesrečne mumije. Bil sem zadovoljen. Prepustil sem se razposajenemu veselju in le parkrat mimogrede sem še videl mumijo, ki me je gledala od daleč. Bil sem vesel, da sem bil prost in da me nihče ne moti sredi veselega rajanja. Mumija je izginila. »Mogoče,« sem si mislil, »se skriva za njo kaka lepa skrivnost in ni lepo, da se ne zanimam, kdaj in kam se bo odpeljala.«
A takrat mi ni bilo do avantur, bil sem zadovoljen v svoji samoti in gledal sem življenje od daleč, ne da bi se hotel kakorkoli udeležiti njegovih sladkosmešnih neumnosti, ki nosijo s seboj toliko britkoresnih bolesti.
Vračal sem se z maskerade po lepo pobeljenem mestu in poezija snežne noči mi je bila skoraj zabavnejša od plesnega šuma, ki je izzvenel skozi razsvetljena okna visoke dvorane. Komaj da sem se drugo jutro še spomnil na mumijo – a spomin je bil kakor britek očitek na mojo brezbrižnost za usodo neznanke, ki se mi je bližala.
V sredo sem šel na ples. Priznati moram, da brez posebnega zanimanja, in sem sklenil, da z ničemer ne pokažem svojo radovednost, kajti v resnici bi bil šel na ta večer tudi brez njenega povabila, ker se bil tiste dni zelo razpoložen za predpustno rajanje. Veste, da mi včasih postane družba zoprna. Zato nisem imel vzroka, da bi bil vstajal doma.
Sedel sem v fotelju na koncu dvorane, ko se je približala ... Mlada, lepa dama, v beli obleki, črni lasje, temne oči ... Mumija ... Gospoda, takrat sem ostrmel ...
»Torej vi ste prišli ...«
»Bil sem namenjen.«
Gledal sem jo. Nisem se mogel spomniti, da bi jo bil kdaj videl na letovišču.
»Jaz sem mumija ...«
Moram priznati, da se bil presenečen. Rekli boste: to je slučaj. Da, slučaj, priznam, tudi ja bi nikoli ne verjel močno prikritim maskam. A tu je bila izjema. Ni se nama ljubilo plesati. Gledala sva se. Kako zavzeto drug v drugega. Najin pogovor je bil zelo prostodušen. Že dolgo se nisem pogovarjal tako iz srca, prosto in neprisiljeno. Odšla sva po stopnicah na galerijo. Sredi stopnic se je ustavila, sklonila se in me poljubila z otroškovročim poljubom, ki me je presenetil. Ko sva prišla na vrh, sva govorila o vseh mogočih stvareh, kakor da se ni nič zgodilo. V resnici božanski doživljaj. Povabila me je, naj pridem drugi dan v Rožne vrtove, da pojdeva na izprehod.
»Sneg je.«
»Nič ne de, vi se bojite?«
»Ne, pridem!«
Pripovedovala mi je o svojem življenju. Sanjala je zelo lepo, a bila je pod skrbnim nadzorstvom. Zato je hotela krasti trenutke, kakor vsi, ki nimajo svobode, da bi živeli.
Tisti sprehod, gospoda, po lepem belem snegu, daleč ven iz mesta.
»Vi ste utrujeni, vem,« je rekla, »a mora biti tako.«
In potem? Mraz je bil zunaj. Tretji dan sem dobil pismo. Danes imam koncert. A ne pojdem, pridem ob osmih k vam. Mumija.
Prišla je, lepa, v koncertni slavnostni obleki. Hotel sem izvedeti njeno ime. Ni ga povedala.
»Čemu,« je rekla, »vse eno je, recite mi mumija. V mumijah so skrivnosti.« Tisto noč se mi je razodela vsa njena razkošna skrivnost. Bila je lepa in opojna – in tako vse do pomladi, ko sem odhajal. Nikoli nisem izvedel njenega imena. Sedaj v teh zasneženih dneh sem se spomnil mumije in tistih prelestnih časov, ki so nam ponujali sladkosti brez plačila in radosti brez vprašanj. Vendar bi se ogibal močno zakritih mask, kajti njih skrivnosti so vedno nevarne.