Muhe (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Muhe.
Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 30. november (1912), 45/276
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sosedovi imajo sinčka edinca, šestletnega, nenavadno lepega otroka. Pšeničnozlati lasje mu v dolgih kodrih visé do ramen, profil je kakor od prozornega mramorja, lica so nežna, skoraj dekliška. Le bradica je malo predolga in premočna in oči, svetlosinje z zelo košatimi belimi trepalnicami, gledajo preveč razumno in hladno. Mnogokdaj pridem k njemu, zato ker rad posluša moje razbojniške zgodbe.

Ko sem stopil zadnjič v izbo, je stal zamišljen pred umivalnikom. Počasi je okrenil glavo in me je vprašal z mirnim svojim, globokim glasom:

»Ali ste že videli, kako umirajo muhe?«

»Ne!«

»Torej glejte!«

Umivalnik je bil skoraj do roba poln vode; sredi vodé se je pozibavala gruča mrtvih muh, kakor da so se bile v smrtni grozi stisnile druga k drugi. Te črne mrtvece je zajel v perišče ter jih je zalučil na tla. Nato je stopil k nepogrnjeni postelji, kjer so se po rjuhi in po vzglavju poigravale muhe. Zamahnil je ob vzglavju ter je vjel celo družbo; toda izpustil je vse, le eno je še tiščal v pesti; in to edino je zalučil v umivalnik.

»Zdaj glejte, pa glejte natanko!«

Prvi hip se je muha čisto mirno zibala na valovih; tenka krilca so ostala suha.

»Zdaj še ne vé, kje da je!« mi je razložil mali.

Začela je pobrcavati, vzdigati krilca, poganjati se na to stran, na ono.

»Zdaj je spoznala te reči! Zdaj išče in gleda, kam da bi se rešila, kje da je bližja pot!«

Stopil je na prste in se je sklonil nad umivalnik.

»Glejte, pogumna žival je muha, ali tudi neumna je! Njena edina rešitev so krilca, pa tako opleta z njimi, da si je eno že omočila ... In vendarle ni tako neumna — slišala me je; že počiva in otresa tisto krilce!«

Ko si ie odpočila, je pobrcala z vsemi šestimi nogami ter je plavala trudoma proti bregu; ogromne oči, večje nego vse telo, so buljile na beli rob umivalnika.

Mali se je sklonil še nižje, toliko da si ni omočil lic.

»Zdi se mi, da jo slišim, kako sope!«

Muha je plavala, bližala se je bregu. Ob bregu pa jo je sunil nazaj močnejši val, z mokrimi nogami ni dobila opore na gladkem porcelanu. Tako jo je metalo nazaj venomer; kadar je hotela počivati, jo je zapašalo dalje in dalje od brega. V obupnem strahu se je pognala naprej, voda se je vzburkala in nenadoma jo je močen val zalučil na suho; samo že zadnji dve nogi sta dolgi in tenki viseli v vodo. Z vso silo, ki jo daje upanje, se je muha vzdignila; glava z ogromnimi očmi je klonila čisto k tlom; noge so tavaje iskale opore, plezale so počasi, korak za korakom po gladki strmini: poizkusila je časih, da bi si pomagala s krili, toda mokra in mrtva so se tesno oprijemala drobnega telesa. Najhujše je bilo, da se ni dalo počivati — koj je drselo v prepad. Naposled je dospela do vrha strmine, do tja, kjer se je zložno bočil rob umivalnika. Tam je počivala. Po odmoru je začela iztegati nogé ter si jih otirati; tudi krilca so že narahlo vztrepetavala.

»Zdaj misli, da se je rešila — kako se ji svetijo te velike oči!«

Mali se je hladno nasmehnil, sprožil je kazalec ob palcu in muha je pljusknila v sredo vode s toliko močjo, da se je globoko potopila, preden je ni počasi in sunkoma priplulo na gladino. Tam se je zibala čisto mirno, kakor mrtva; zdela se mi je manjša, nego poprej, skoraj ne večja kakor mušica.

»Krila so zdaj zanič!« je opomnil mali. In res se ni dalo več razločiti kril; prilepljena so bila na telo kakor razmočena pajčevina. Le narahlo je pobrcala, še to samo s prednjima nogama, in spet je bila mirna.

»Zdajle,« je razlagal mali, »zdajle bi izdihnila od samega strahu, ker ne vidi več brega in je morje vsenaokoli. Pa jo vzdramim!«

Stopil je k postelji, vjel je drugo muho, zalučil jo je v vodo ter jo pomaknil z mezincem tik do umirajoče. Druga je bila pač mlajša in močnejša od prve, kajti metala se je proti valovom z besno silo, vzdigala se sunkoma, pobrenčavala z razpetimi krili — kakor da se je glasila od daleč molitev in kletev mornarja, ki se potaplja, pa utoniti neče.

Ko se je umirila, se je počasi zasuknila v kolobarju, se je razgledala.

Prva muha je oživela, ko je bila zaslišala tovarišico v trpljenju: tenke noge so začele veslati s kratkimi, hitrimi sunki.

Mali me je opozoril:

»Muha je neusmiljena žival! Ti dve sta morda brat in sestra, ali pa sta se vsaj skupaj igrali — zdaj pa glejte!«

Ko se je bila druga muha razgledala po gladini in po obzorju, je ugledala prvo, ki je z obupno močjo, baljèč na strme, svetle pečine, veslala proti bregu. Tedaj se je s par krepkimi sunki nog in kril pognala do umirajoče ter jo potisnila vso nizdol; tako bi se mornar oklenil plavajočega hloda.

Prva se je branila samo trenotek; le enkrat se je mukoma zasuknila pod vodo, da je pogledala debela glava izpod neusmiljenega jahača; nato so se vse noge skrčile ter se tesno oprijele telesa.

»Konec!« je oznanil mali.

Druga muha je, kakor v skoku planila od mrtveca, tako da si je oškropila krila in oči. Plavala je proti bregu pogumno in okretno, vse drugače nego prva. Mali jo je ogledaval s tihim smehljajem.

»Potrpi, ti korajžni veslač!«

Šel je in je vzel vžigalico z nočne mize ob postelji. S to vžigalico je potisnil muho za palec pod gladino. Ko je vzdignil roko, se je muha polagoma in navpik, kakor na nitki, vrnila na površino. Sredi vode se je otirala in otresala, toda krila so bila težka in so se komaj še genila. Obračala je glavo na to, na ono stran, dokler ni bistro premerila razdalje do brega. Tedaj pa je spustila v vodo šestero vesel, svojih šestero drobnih, krepkih nog. Plavala je naravnost, umerjeno, brez pehanja — mornar, ki je morju vajen, pozna svoje moči in vidi svoj cilj.

»Ta zná!« je rekel mali. »Morda je med tistimi, ki so se izkobacale,« ko sem bil šel po druge. Zadnjič jih je bilo notri natanko dvajset; ko sem se vrnil, jih je bilo samo še petnajst ... Zdaj!«

Predrzno veslaje je v zelo kratkem času priplavala do brega. Nato se je za tren, kakor nalašč spustila nazaj, tako da jo je nasprotni val siloma treščil na visoki breg.

»Ta zná!« je rekel mali. »Poglejte, kam se je prijela! Tja, kamor sije to malo solnca!«

Žarek jutranjega solnca je bil udaril ob gladko steno ter je odseval na umivalniku. Tam je sedela muha, vse noge razkrečene, da bi ne zdrknila nizdol.

»Izkušena je, osušila bi se roda, zato da bi ne bilo treba tega romanja v višave!«

Začela si je previdno in prav počasi otirati noge, izpirati lica: visela je na strmi, skoraj navpični rebri, držala pa se je trdno, kajti noge so se v solnčnem žarku kmalu posušile; krila so se luščila od telesa, razmajavala so se.

Mali je pogledal svetlo.

»Zdajle!«

V drugič je sprožil kazalec ob palcu in muha je treščila v vodo, skoraj do dna. Ko se je prikazala na površini, se je otepala z nogami in s krili, nato pa se je koj napotila proti bregu. Njeno veslanje ni bilo več tako umerjeno, kakor prej, bilo je urnejše, neodločnejše; znamenje strahu in zalitih oči.

»Ta pride še v drugič!« je modro in mirno razlagal mali. »Prav tako pride, kakor je prišla ona vprvič. Težko sope! — So tudi take, ki nikoli ne pridejo do brega ... čudno, da ne kričé!«

Res je prišla do vrha pečine in je tam počivala; nato jo je sunil nazaj, da je priletela ob bok prvi, ki se je v smrti zazibala.

»Ne bo več dolgo plavala; že duha mrtveca in mrtvašnico!« je rekel. »Tudi jaz bi ne ležal rad zraven mrtveca; zdi se mi, da bi moral še sam koj umreti od samega stranu ... Pokazal vam bom, kako čudne so muhe v mrtvašnici!«

Šel je in je vjel polno nest muh ter jih vse treščil v vodo. Nastalo je divje vrvenje in prekopicanje v črni gruči. V smrtni grozi so se prerivale in preskakovale brez usmiljenja; suvale so se v stran, potapljale druga drugo v vodo. In ponovil je mali:

»Čudno, da ne kričé!«

Ko so se nekoliko razlezle — najprej pač zato, da bi pobegnile iz bližine mrtvecev — jih je mali z vžigalico pometal in potisnil spet vse na kup in boj se je pričel znova. V gomazeči gruči skoraj ni bilo razločiti posameznih muh. Modroval je mali:

»Tako tesno in mirno so bile skupaj tam na vzglavju ... gotovo so med njimi matere in otroci in bratje in sestre. Pa se nič več ne poznajo, pobile bi druga drugo!«

Modroval je in hkrati je z vžigalico vestno potisnil nazaj vsako muho, ki se je bila prerila iz gruče ter je spela trudoma proti bregu. Tako se je igral, dokler niso pričele pešati; druga za drugo je stisnila k životu krilca in noge ter potopila v vodo zateklo glavo. In zgodilo se je nekaj čudnega: kakor so se prej sovražno prerivale in odrivale, v teh poslednjih trenotkih so se zbližavale, stiskale se telo k telesu, teko da se je nazadnje sredi vzburkane vodé pozibaval en sam črn klopčič.

»Zdaj vam pokažem, kako umira muha v mrtvašnici!«

Vjel je eno samo muho ter jo je oprezno spustil naravnost v klopčič. Muha se je parkrat hitro in brcaje zaokrenila, nato je ostala čisto mirna, gledala je z velikimi očmi.

»Spoznala je, da je v mrtvašnici!« se je razveselil mali.

Zagnala se je besno, da bi se vzdignila kvišku, toda val jo je porinil le še tesneje med mrtvece, ki so jo obkrožali od vseh strani, zadevali se obnjo z mokrimim, mrzlimi trupli, buljili nanjo z osteklelimi očmi. Nenadoma, kakor brez boja, je tudi sama strnila krila, stisnila noge k životu ter potopila glavo v vodo.

Mali mi je razložil:

»Drugače bi bila plavala še pol ure, morda bi priplavala celo do brega ter se rešila, saj je imela krila še čisto suha; tako pa je poginila od groze!«

Zajel je ves klopčič ter ga je zalučil skozi okno na dvorišče, v svetlo solnčno jutro. —

Še tistega popoldne sem sedel ob oknu svoje izbe ter sem gledal na dvorišče. Tam so se igrali otroci. Sama dekletca so bila, v pisanih poletnih krilcih, ki so se bleščala v solncu. Med njimi pa je sedel na pesku moi mladi prijatelj; natanko sem razločil njegov hladni, trdi pogled, njegovo predolgo in premočno bradico; pšenični kodri so se lesketali kakor suho zlato. Dekletca so se ljubosumno prerivala krog njega, on pa je ostal tako miren in hladen, kakor takrat, ko je gledal na gručo muh ... Obšla me je tiha groza.