Muhasta pisma
| Muhasta pisma Janko Kersnik |
Nečitljivi deli so označeni z zvezdicami.
| |||||||||||||
Čudno, jako čudno se mi dozdeva, da je toliko ljudi na Kranjsko-Slovenskem, ki se jim u malo zdi, da je tisti grof Aleš Auersperg, ki gotovo ni več študiral nego drugi, ki niso grofje, postal in ostal že toliko časa c. kr. deželni predsednik. V našem razsvetljenem času, v katerem je vsaka vednost za tak velikanski korak napredovala in še napreduje, so se tudi umni kmetovavci zadosti prepričali, da je posebno pri živalih in njihovi reji odločilno zlasti pleme, in da je muerztalsko pleme tisočkrat bolje nego naše, in da se sufelška praseta v vsakem oziru odlikujejo od hrvatskih. Kaj čuda torej, da je tudi turjaško pleme posebno dobro u visoke, zapanja vredne službe. Pruski in drugi princi so vsi rojeni, vojskovodje (in tudi, pri nas so sinovi "prvakov" le zavoljo očeta prvaki). – Grof Aleš Auersperg je torej najbolj sposoben Slovence na kisli vodi polirati, ker so že njegovi starodavni očaki Slovencem-tlačanom kolo drli in ...
Pardon! Čestita, draga gospica! oprostite, da sem tako prozaičen, sedaj, ko je pomlad tukaj vesela zelena pomlad. Saj že gorki jug osuševa obrastla slemena naših gora, in sočnato listje belih brez ob podnožju planin razveseljuje oko s svojo mehko bleščečo barvo; v zakotju majo visoke hoje svoje vrhove, a katerih se odlikuje v jasnem pomladnjem svitu rumenkasta omela. Po ravnem polju pa se ziblje mlado žito v gorki sapi, in ob strugi potoka, ki pomika počasi svoje valove čez daljno ravan, otresajo vrbe rumeno mačevje, – povsod novo življenje, nova radost. In tički, veseli tički! Tu brzliga sivi šinkovec v vrhu cvetoče jelše, tam žvrgoleva škrjanec nad zeleno njivo; tu prežvižguje zlati bojlar, tam čvrči pisani čižek, – vse – oj vse u radostno oglaša.
In vi, gosplca, s svojim poetičnim črnim očesom gledate ta vzorni kras in Vaše blago srce si slika ves beli svet v tako jasnih barvah, kakor jih razpolaga vesela pomlad pred Vami, kadar sedite na Holmu nad derečo Savo ter sanjaje prebirate vesele pesmi porednega Mirza-Schaffy-ja. Da, skoraj razsrjeni, ga spuščati iz rok, svojega ljubčka, ko ugledate zaničljivo poredno sliko o perzijskih popih in kosmatouhih škrlatovcih, ki niso samo Perziji lastni, – da, to je disonanca v mili pomladnji pesmi. Vam so podarile rojenice blago čuteče srce, – ali ne veste, da to ne vodi k sreči, ali ne veste, da rodi vsak ideal bridki sad spoznanja?
Pa nikar ne bodiva sentimentalna, nego hvaležni bodite blagim ženam rojenicam, da so Vas tako obdarovale, saj ni vsak tako srečen. Meni so dale pero in jaz ga darujem Vam.
Grofu Alešu Auerspergu pak so položile v zibel zraven grofovske krone še »corpus juris« in »peti dietni razred«. Vse to pak isti c. kr. Aleš daruje nam pohlevnim Slovencem, to je svojo vednost, iz drugega rodu rojeno – in te je malo. – Krono in dieto pa Auersperg hrani sebi. In kaj bi bila postala vendar ta slavna mladika še bolj slavnega rodu, ko bi jo čarobne žene ne bila tako ocepile. Naš grof bi kot hrabri lajtnant pri ulancih v kakem mestecu mučil svoje rekrute, dolgočasil sam sebe v dimnatih kavarnah, upravljal bi svoje groše pri šampanjcu, ali jih pa pušil v podobi regalia media v zrak, in marsikatero lepo oko bi gledalo za njim, kadar bi korakal z ostrogami in s sabljo rožljaje po filistrski mestni promenadi. Saj Vi sami veste, kako interesanten je vsak lajtnant, posebno pri konjenikih, ako ima grofovsko krono v perilo všito. In ko bi spolnil naš Aleš svoj soldaški tek, to u pravi, kadar bi ga jeli judje pritiskati, tako da ne bi vedel ni kam ni kako, bi si izbral hčerko kakega bogatega židovakega bankirja, in on bi ji dal črvivo grofovsko krono, ona pa njemu plesnjave srebrnjake; – ostalo pa je molčanje. Zgodovina namreč bi molčala, le kaka malenkostna "ohonique scandaleuse" bi morda vedela mnogo pripovedovati o njem ali o njej – kakor je že tek sveta.
Gospica! Ali vam je žal, da grof Alešova usoda ni taka; da ta energični mož suče pero namesto sablje, da strelja le plaho slovenske zajce, namesto da bi branil domovino nasilja lutih vragov?
Oh – saj dobro vem, da Vam ni žal. Vam je enako, kdo sedi na prvem mestu v naši domovini, saj veste, da dobrega ni kmalu pričakovati. Pa saj veste tudi, da moč ideje vse premaga in da če ni jekla, ni plamena, ki bi zatrl in udušil misel, ki se polasti **** enkrat nebrojnih duhov.
In ako pomislimo svetost **** ljubezni do domovine, svetost **** rodnega čutja, se nam mora v **** jako smešno dozdevati da si kdo domišljuje z enim samim namenom mnogoletno duševno **** zatreti. To bi moral biti orjak, kakor mu ga ni enakega; a ne otrok, ki se veseli zlate igrače **** gumbnici in ki iz hvaležnosti oblizuje čevlje gospodu, ki ga je tepel. In taki ljudje nas hočejo osrečiti!
Kaj ne, gospica, to niso premišljevanja za lepi solnčni dan **** tega majnika! A vendar se **** doma polastijo srca in glave, **** potem ni čudo, da vlada tam namesto radosti zagrizena žalost.
Oprostite, da sem Vaše blaženo srce obtežil s tako nelepo sliko. Vrzite mojo pismo z Alešem **** v papirnico – saj čez nekoliko časa bodo to storili z grofom **** mim, – in odprite svojega Mirza-Schaffy-ja ter berite slavospev Hafisin. In ako se Vas polasti tak otožen čut, da niste Vi ona sreča Hafisa, in ako Vam pride nemara doma misel, zakaj jaz nisem **** slaven poet, potem, gospica bom gotovo najsrečnejši človek in v spominu na Vaše krasne oči, s katerimi morate očarati vsakega, bom pozabil plemenitega Aleša, ter potovanje po širokem gozdu, kjer »med borovjem temnem mlada breza rase«, bom sanjal o Vas, ki ste tako daleč – daleč.