Muževna sem steblika (France Balantič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Žarki[uredi]

PRIHOD POMLADI[uredi]

Nebo s krvjo polita so nosila,
čez noč je ranil jug to ped zemljé,
ki varujejo naše jo roké,
čez noč naš kraj je zima zapustila.

Še trda srca jug naj nam ogladi,
naj v temne popke kri se omehča,
ne bo solza, samo gube dežja
zastro obraz nam za prihod pomladi.


TOVARIŠKA PESEM[uredi]

Dali so nama svetilko,
da bi dalj časa za nama strmeli,
vem, da je lesa še nagnjena,
še dolgo bodo za nama želeli.

Ko bova rano v soncu ukala,
daleč med stenami bodo iskali,
vriski, topli ko jutranje mleko,
bodo molk njihovih ust razvezali.


PRAZNIK OTROK[uredi]

V reki, kalni od dobre prsti,
lep, prašen grozd sem opral.
Star popotni berač ga je dal,
večer je, kaj bi z njim sredi noči.

Na ustnicah mi je sladki sok nasmejan
kakor trudne molitve poljub.
Zdaj bom sanje izpil iz vseh kup,
jutri bo praznik otrok in moj dan.


NE NAJDEM DOMOV[uredi]

Oblaki diše kot ciklamni,
bori neba so temni zaliv,
v njih potopljeni kot kamni
so ptiči, tiho padajo v sen.

Ne najdem domov in poln sem medu
kakor žametna drobna čebela,
rumene so roké od prahu,
nazaj ga bom stresel med rože.


TVOJ BERAČ[uredi]

V bleščanju tvojih sem oči ujet,
zenic vriskanje žejen v dušo srkam,
kako naj jaz na dvorec tvoj potrkam,
ko siromašen sem jesenski cvet?

Pa saj usmiljena si in bogata!
Nasuj poljubov žarkih mi kot žita
in tvoja razpuščena plava kita
naj bo pod lokom mojih rok kot zlata.


OB SONČNI DARITVI[uredi]

Nebo je podobno bledemu zvonu,
prišli so oblaki, duhovni svetlí,
razpeli so rôke proti zatonu,
sončna daritev gorko krvavi.

Položil sem njeno glavó na srce si
kot ljubljeno truplo na živo zemljo,
naj ve, kaj sence trpe pod drevesi,
preden se nočni cvetovi odpro.


JESENSKI OGNJI[uredi]

Že davno je zorenje izšumelo
iz venca naših gmajn in vročih lok,
nebo je kakor brajda se razpelo
nad naše zemlje težki, zreli krog.

Z vetrovi ptiči so od nas odpluli,
vse bolj boli me njihov daljni val,
ljudje jesenske ognje so razsuli,
žerjavica medli v praznoti tal.


ZADNJE SONCE[uredi]

Dočakal zadnji sem naliv svetlobe,
poslednjo mlačev zrelih sončnih snopov,
razmršeni lasje odmrlih šopov
leže v skednju luči brez vse tesnobe.

Mlakuže senc so vedno ožje, ožje,
vse tiše žalost v svetlem srcu plivka.
Kaj bi z bridkostjo ob slovesu bilka?
Zdaj pridi, Smrt, odvrgel sem orožje!


ZASUTA USTA[uredi]

Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.

Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!


TRUPLO V POLJU[uredi]

Nimam duše več, telo so
divje rože mi preklile,
ko v pohodu zmagoslavnem
so po zemlji se razlile.

Nič več moja kri ni slana
in prhnim kot mrtva stebla.
Zdaj samo še mirno čakam,
kdaj pomlad me bo razgrebla.


Daj me k ustom[uredi]

OBLAKI NAD GLAVO[uredi]

Na modrem morju so razpadle barke,
s tišino jih oblil je jutra zor,
medeni žarki vrejo skoz razpor
kot cvetje skozi prste samotarke.

Ne vem, kje ona svojo čredo pase,
ni pajek s križem rekel mi o njej,
ko hotel sem: daj, srečo napovej;
menda le v snu sem roke vplel ji v lase.

Da njene bi lakti imel za zglavje,
morda oblake kri bi obrobila,
Bog ve, čeprav je ljuba mi kot zdravje.

Tako le trava ustom se dobrika,
objemom daleč je samotna vila
kot zlato jabolko na vrh zvonika.


ZADNJI ČAS PRED ZIMO[uredi]

Sedaj je zadnji sinji čas pred zimo,
utihnili jesenski so nalivi,
za listja smrt sta srci občutljivi,
dekle, saj čutiš, da ne bo šla mimo.

Mecesnovih vršičev mi naberi,
pobožaj z njimi senčnate obrvi,
in preden se dotaknejo jih črvi,
s poljubi mirnimi mi jih izperi.

Brez solz, ko veter gnili sad omaje,
neznaten bom odpadel v prazen kot,
le bolj bom zastrmel pričakovaje.

Nikar mi z vekami ne skrij svetlobe,
naj vidim, da je lahna smrt povsod,
naj čutim padanje noči med grobe!

JESENSKI SPEV[uredi]

Moj spev je lahak
kakor javorova semena,
čez polja revna, peščena
ga nosi oblak
in kakor pozabljeni slak
ovija večerna ga pena.

In deklica išče: »Ne roke ne žalostne glave
ne težkih neder niso jemale njegove dlani,
samo molče razpustil lase mi je plave,
ni rekel, zakaj mi zakril je razprte oči.
In jaz bi rada počila, v njegovo naročje
bi položila svoje osamljene grudi
kakor košaro z jabolki; naj se od mene ne trudi,
bi ga rotila, saj je jesen in dolga zdaj noč je!«

Jesen je in vlažna tema
se v meni, zadnjem je sadu zgostila,
ne bo me samega v noči pustila,
dobra je slutnjam srca.
Padel na črna bom tla,
saj dišim že kot gnila trava in listje,
moj dih in moj glas ves nečist je,
smrt mi v očeh plapola.

In deklica joče: »Odšel je, ne bo se več vrnil,
nič več ne bova odpirala popja cvetov,
nič več ne bova žgala v poletni noči kresov,
da zasanjani dim oči bi nama počrnil.
Vem, nikoli ne bom mu mogla s sadovi postreči,
ki divje sem čula nad njimi vse bedne noči,
o vem, ubogi ne bo mogel jih niti zavreči,
kako ta praznota za njim me boli, me boli!«

Moj spev je ves tih,
ne moti ga kri, ki umira,
ne plakanje v dnevih nemira,
moj spev je kot vzdih,
kot venec solza je svetlíh,
ki veter jih rožam otira.


DOBROTNI PRAMEN[uredi]

V dobrotni ozki sončni pramen stresla
predivaste in hladne si lase,
da kakor pozni med ti zadiše
in bi na njih jeseni dih odnesla.

Oči sem s suhim listom ti zaslonil,
da ne bi zrla sánjavih daljav,
oj, v tebi je pretakanje vonjav
in rad bi, da bi v njih nekoč utonil.

Razširjam topla srčna ti obrežja,
nemirni moji prsti te tišče,
jesenski prašni žarki te plode
in srčna stran ti je vse težja, težja ...


V DIMU SAMOTE[uredi]

Še čutim vseh poljubov žgoče kolobarje,
še borno je ležišče z rožami postlano,
ki s krutimi dlanmi sejala si jih rano,
v srce si vrgla jih kot pesem med sejmarje.

Še me skeli razburkane noči pepel,
nasul bi kot spokornik ga na mlado glavo
in romal za teboj v razžarjeno daljavo,
ne veš, kako bom v sinjem dnevu osamel!

Naročje moje bo kot zapuščeni panj - - -
Satje bežečih dni požro naj gladni črvi
in molk pobarva naj pozabljene obrvi,
zdaj butaro želja bom treščil v ogenj sanj.


PLES ŽELJA[uredi]

Zagrinja val sirotnih me želja,
ko brodim tih v poplavi mesečine,
na tla bi legel v curku bolečine,
ni roke, da zaspe izvir srca.

Usmili se razgaljenih tožba,
pijanosti daj ustom, ki ne mine,
očisti čelo iz samotne gline
s krvjo, ki v tebi zrela prasketa.

Opij me še pred daljnim plesom zarje,
otrplih klicev kaj potem ti mar je,
sam, sam bom kakor v grobnici zaklad!

Nikoli se bridkost ne bo spočila,
samota bije kakor polna žila,
joj, vračajo željé se ko pomlad!


ZUBLJI NAD PREPADOM[uredi]

Naprezi, ljubica, razkošja vrance,
da v najin dom ljubezen se pripelje,
nocoj naj nama vrela strast postelje,
naj tvoja kri me vrže med pijance.

Da ti z zobmi razparam oblačila,
me pusti in ne brani se s poljubi,
naj sočne grudi moje čelo snubi,
saj veš, da boš kot greh ga v njih nosila.

Glej, zublje ust imava v bežni lasti,
samo ta hip brsteči sta telesi
pripravljeni na divji smeh propasti,

le to življenju moreva ukrasti.
Ne išči, kaj potem sla v naju vmesi,
ko padeva pod njenimi kolesi!


DNO[uredi]

Svoje telo si otrla z oljem strasti,
siješ kot mesec na listih vrbe žalujke,
z belimi prsti grebeš vrelo krvi,
nikdar še nisem bolj bil omamljen od tujke.

Noč je vsa gola, kje so zdaj sviloprejke,
kje zdaj bogate so halje svilnatih sanj,
da jo odenejo? Ah, kličem zaman
v tvojih objemih kot pri ognjišču zle čarodejke.

Noč je vsa gola, golo telo je in duša,
vidim: tok dragocene krvi se izteka v ponor,
beg tvoj razpaljen srce le okuša,
tvoj vihar, kakor v bregu osamljeni bor.

Naj bo, kakor ti hočeš! Le žilo nareži,
žilo nareži, naj poje kakor piščal,
ki v tem zadnjem vriskanju sem nanjo igral,
plakal na njej. Vozle vseh žil mi razveži!

Kaj bi po tebi hlepel v vseh blaznih nočeh!
Lakotnice strasti so napete,
odžejan je plamen v žehtečih očeh.
Izpij jih, brez tebe bodo preklete!

V ZIMSKEM VETRU[uredi]

Mraz bruha rože na šipe,
bolest v očeh se košati,
noč bega srca utripe,
kot pes cvili veter pred vrati.

O, sam sem na ženitnini,
sam v vinu kopljem spomine,
pojo že dan petelini,
sam v vinu kopljem spomine.

Se vrč nekdaj veselil je
z menoj usmiljene roke,
ki segla, nežna ko ivje,
po sad je v veje visoke.

In kot se breskev razkolje,
odprla nama je usta,
ah, dala nama je usta -
še slast na ustnicah polje.

In vrč nekoč me hladil je,
izmil sledi je poljuba,
sijaj v očeh se skalil je,
skalil: odšla je preljuba.

Zdaj sam sem na ženitnini,
sam v vinu kopljem spomine,
pojo že dan petelini,
sam v vinu kopljem spomine.

Mraz bruha rože na šipe,
bolest v očeh se košati,
noč bega srca utripe,
kot pes cvili veter pred vrati.


AGONIJA LJUBEZNI[uredi]

Ta noč je kot kadeče se nozdrvi
pred gladnimi zvermi bežečih konj,
nocoj sem srečal te na trhli brvi,
že dolgo goltam v snu tvoj rezki vonj.

Daj, pridi, da zabrodiš v lepki krvi,
telo te vrelo kliče, pridi ponj,
kot vedro, ki so ga razjedli črvi,
prenašam breme te strasti - zastonj.

Saj vidim, Smrt, da ti čez bele roke
ni speto platno dekličine kože
in na temenu golem nimaš rože.

Vendar le ti razgaljaš zrele boke,
le ti počitka dala boš semenu,
ki padlo v prst v viharnem bo vremenu.


Žalostni rog[uredi]

POSTOPAČEVA SMRT[uredi]

''Meum est propositum
in taberna mori.''

Pijan sem čez ta prag se opotekel,
samo tu polkna niso še zaprta
in vabi me nad vrati žolta trta,
da vina mi nihče ne bo odrekel.

Nič več v laseh mi burja ne vihari
in spev cestá me več ne bo preplašil,
- ne vem že, kdaj mi je srce oprašil -
iskanja zapustili so me čari.

Za pot sem smrti goden potepuh,
od vse krvi le vina bo škrlat
z razprtih ustnic morala izprati.

Ko med vlačugami mi bo končati,
kraljico čakal bom, izgnani svat,
da me poljubi ko zavržen kruh.


MATERI[uredi]

Žalostinko to naj tebi pojem,
mati moja, vseh noči predica,
ko brni kolovrat budnih časov.

Naj s to haljo tvoj spomin odenem,
vidim te kot v mesečini brezo,
revne ti srebri ljubezen kite.

Vidim te pred križem v kotu stati,
grčave dlani poklanjaš Bogu
kakor meni nekdaj kruha krajec.

Od neurij so oči umite,
jasne: menda te oplazil nébes
z robom je, ko so prešle nevihte.

Upanje v žil štreni tiplje žilo,
žilo, ki — spoznal sem — k meni pelje,
kot nekdaj jo hraniš s svojim brašnom.

Prehudo je, mati, naj ogrnem
tvoj spomin s te žalne pesmi plačem,
oj, ne vabi me, nikar me, mati!


ŽALOSTINKA[uredi]

Kje je tisti čas,
ko sem bil pramenolas poet,
ko sem nosil v rožnih ustih cvet
in je kot cekin zvenel moj glas?

Vse prešerne dni
sem prepel na pašnikih ljubezni,
metal kamne v igri neoprezni
v vsak tolmun sem sánjavih oči.

V pernicah oblakov
ležal tih sem, ljubil me je dež,
sen je bil svilen ko mlada rž
in lahak kot cule siromakov.

Bil doma, doma sem,
gruda, težka kakor zlata ruda,
hlebec, dar očetovega truda -
oh, željé, ki vsako noč jih pasem.

Kje je tisti čas!
Zdaj obup mi kruh življenja reže,
kri tujina v svoje čaše streže,
kmalu kmalu bom kot prazen klas.

In bom onemel!
Ko me v drči dni, ki še ostanejo,
hlodi mrzlih trupel zmanejo,
kdo iveri bo sežgal v pepel?

Saj ne bo sestrice,
da bi v ruti nesla jih na Žale,
ne bo materinih ustnic, da spoznale
bi kot sol domače me solnice.

In ne bo očeta,
ne bo mene, da bi sad rodil,
joj, moj Bog, da sem tako grešil,
da je v meni smrt rodu spočeta!


UMIRAM[uredi]

Umiram ... Dež pomladni v metežu vonjav
ponoči je oplaknil okna, zdaj jih sonce liže.
Pripeli gnezda ptiči na muževnih vej so križe,
prepoln življenja je brstiček se razklal.

Trobentice zbudile v noč zaklete so junake,
- to srca so, te plodne kepe, kjer požene vse,
kar kdaj iz Stvarnikovih se dlani ospe -
zdaj vpletajo kraljičnam v lase sončne trake.

Umiram, jaz umiram ... Dan kipi čez rob,
bogat je svet, ne briga se za skledico srebrno,
zdrobi jo ... Sonce je proseno zrno,
na ustnicah je duša, kot na strehi ždi golob.

Umiram ... O, tam v gozdu se nekje šopiri šoja,
nekje tam potok peti je začel.
Tam na kožuhu trate rad bi obsedel,
nad mano svetil bi dišeči grozd negnoja.

Strmel bi dolgo, dolgo, ko bi ležal vznak.
Okrasil čelo z vencem bi zaspanca,
položil glavo bi na roke kot na hrbet janca,
in tovor grehov, oh, kako bi bil lahak! - - -

Samo sperele žarke rok pred sabo razprostiram,
nič drugega več nimam ... O, in v jaslih dni
za klajo radostnim ovcam travíca zeleni,
travíca zeleni ... In jaz umiram, jaz umiram!

Sin[uredi]

Kakšna je žalost se razbohotila v meni,
na vse so plati razletele se sanje,
kakšna je žalost se razbohotila v meni,
kaj palo v votlino je veseljaške lobanje?

Z naše ure na steni so padle uteži,
le glad me k beraškemu goni obedu,
sam sem, tišina se trese v pajkovi mreži,
nisem vreden, da bil bi očetom na sledu.

Ni jih, pogumnih, da bi z menoj nočevali,
ko golih ledij bom spustil v poslednjo se borbo,
ni jih, da bi moji duši svečo držali,
ko bo pustila telo ko izpraznjeno torbo.

Ostal je le kanec voščenke v bogkovem kotu,
poljubljam ta vosek ko slane žulje težaka,
gnetem ga, kakor prah na vrtoglavem sem potu,
kako rezka pijača se v srcu pretaka!

Žalost srce v plitvine spominov krmari,
nisem izpil do gostega dna še ta kelih,
zadnji moj dan izcurel bo v sinji sopari,
v kelihu berem kakor v očeh zoglenelih.

Bil izstreljen sem z gibkih tetiv hrepenenja,
brizgnil sem skozi od sonca nakodrane dalje,
čeprav sem zaplel se v vse krošnje življenja,
bil sem ubog, bolj ko borovec brez tal je.

O, kakor mah sem ljubil razvezane kite,
ustnice strastnih noči bile niso mi neme,
znal razumeti s poljubi sem prsi razkrite,
kot da v krvi imel bi praprotno seme.

Divje zvenele so šipe vseh kamer zasoplih,
kadar med nageljne pljusknil kepo prsti sem,
šele danica prižgala žalost v objemih je toplih,
žalost, kakršni kriki neodposlanih so pisem.

Zdaj vem, zakaj žalovala trepalnic je rosa,
- tákrat sem stregel jo kakor vrelec z lapuhom,
vso sem izsrkal ji, ko stala je bosa
na jutranjem pragu, gosteč z dlanmi me ko s kruhom -.

Zdaj vem, kakšno brinje daljin je gorelo med nama,
zdaj, ko umiram na produ vode domače,
brez ovratnic otroških rok razpadla bo sama,
tudi jaz sam sem, kdo bo zamesil zadnje kolače?

S šipkovim plodom krvi umazal sem platno,
platno, ki stke ga mati v naj hujši bolesti,
joj, mater najdražjo sem ranil stokratno,
ko smukal klasje ljubezni sem v lakotni pesti.

Toda nekdaj izpljunil vso sem grenkobo,
bil mlad sem in slina mladih ust mnogo zaceli,
preukal, ko da sem šmarnico pil, sem tesnobo,
vendar počasi, počasi so dnevi trohneli.

Zapustil brazde sem dedne v sončnih luskinah,
kaj mar bili so mi voli, z mahom porasla korita,
kjer sem napajal oči v njihovih, v vodnih globinah,
odšel sem, nisem predal se moči kalečega žita.

Domači rotili so v tihi molitvi me, v kletvi:
»Blazni edinec, ne hodi!«, a vendar srebrni
so curki dežili v malho pogoltno ob žetvi,
šel sem, za mano so zlili golido prošnjá: » Vrni se, vrni!«

Kakor skrivljeni gabri v modrino sem grabil,
ki za gorami prodaja globoki svoj žamet,
vse srebrnike pognal sem, vedrino pozabil,
grozi sem vdal se, ko je zaplakala pamet.

Tu sem spoznal, kaj sem iz grudi vsesal rojenice,
- kdaj vetrni plaz razbil je v letu žerjave? —
žejen sem bil, čeprav sem pil iz tuje kapnice,
dišeče, kot da se rodni ognji kadé iz daljave.

Pozno se vračam, beg me vsegá je oplenil,
prepozno, nikogar ni, le duri vame kričijo,
nikogar ni, tih bom pred mrtvo ognjišče počenil,
tukaj bom odgovarjal za domačijo.

O zemlja, lazi ko rjuhe v bregeh vihrajoče,
dušo polni spomin na razpaljene frate,
vso blagodat gmajnskih sadežev hoče,
o zemlja, da mogel kdaj pozabiti sem nate!

Saj mi odpuščaš, da mi oditi bo lažje,
Smrt v gošči za hišo ko srna ranjena boka,
daj, odpusti mi, saj ti si najdražje,
kar je ranila puščica strtega loka.

Sin tvojih bokov, rdeči ogorek očetov,
saj si mi Mati, rod moj iz tebe izhaja,
sprejmi me, vem, nočeš varljivih obetov,
konec je blizu, čuj, pes v tujko laja.