Mrtvi srci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mrtvi srci.
Spisal Nivalis.

Matej Brence
Izdano: Slovenski narod 14. julij 1881, (14/157)
Viri: dLib 157
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

... al' mene po sili
Pomnila bodeš do zadnjega dné.
Preširen.

Skovir na gori je zapel,
Slovó nekdo od sveta vzel.
Jenko.

Jutranje solnce pomladansko obsevalo je okna gradú na Skali, da so se daleč lesketala. Radovedno to solnce pa nij moglo pogledati v sobe bogatega gradú, ker okna visoka so bila preprežena z drazimi svilenimi zagrinjali. Le jedno okno, čegar razgled je bil na cesto, nij bilo zagrneno. Pri njem slonela je mlada grajska gospa Agata in zrla zamišljeno doli proti jugu na livade, kjer so rastle prve cvetke pomladi in gospó ljubko pozdravljale, otresaje si srebrne lase. Gospa pa se je malo menila za te pozdrave; podpirala je glavo z roko, včasih jo je stresla, kot bi si hotela otresti neprijetne spomine. Dolgo časa je tako sedela. Iz te zamišljenosti so jo izbudili jasni glasovi delavcev doli po njivah in senožotih, ki so, pevaje „o svojem dekletu”, si krajšali čas.

„Da, da, tudi jaz hočem biti vesela, kakor so ti ljudje. Srečni ljudje! Pozabiti hočem, kar je bilo — saj imam soproga, ki me ljubi, in tudi jaz ga moram ljubiti, ker je moj soprog. A ta ciganka, ta grda ženska! Hu, hu, še sedaj trepečem, če se spomnim, kako je vihtela koščene svoje roke proti nebu, kakor bič spleten iz kač. — Ha, ha, kako sem vendar lehkoverna in neumna, vraže, nič kot vraže.”

Tako je govorila mlada grajska gospa in se zopet zamislila.

Pred kratkim poročil se je Damjanič, posestnik gradú na Skali, z bogato in krasno Agato. Slovesno je bilo ženitovanje. Vsa okolica je privrela vkup, da bi počastila gospoda Damjaniča, saj so ga vsi okoličani ljubili kakor očeta, dober gospod je bil.

Da, krasno je bilo to ženitovanje, da bi ga le ne bil motil mali prigodek. Pot peljala je svate skozi gozd mimo podrte koče. Tu notri stanovala je stara baba, grda baba. Bali so se jo ljudje in skrivali otroke pred njo, kadar je prišla iz svojega brloga v vas, in pripovedovali so, da je čarovnica. Ko je šel svatovski sprevod mimo te koče, šinil je hudoben duh v to starko, da je prilezla iz svojega brloga. Kako se je grdo prismijala, da je kar groza obšla vse svate, in hotela je ta grda starka povedati mladej zaročenki srečo, srečo jej brati z rok. Starka pa nij dobro vedela prihodnjosti: da bi jo bila vedela, umaknila bi se bila biču, katerega jej je zavihtil grajski hlapec Vrbán okolo glave, da se jej je pocedila kri po obrazu. To pa je razjarilo starko, stiskala je koščene svoje roke in klela, tako grdo klela in dejala in se rotila, da novoporočenca ne bosta imela srečnega zakona.

Pa vrnimo se k Agati. Ko je Agata dolgo časa tako slonela pri oknu, prebudili so jo iz zamišljenosti trdi koraki. Bil je Damjanič.

„Tako si sama, draga moja!” dejal jej je ljubeznjivo soprog in jo prijel za roko.

„Ne, nijsem sama, dragi soprog! Ti si vedno pri meni. Če tako slonim sama, mislim ná te in srečna sem!”

„Povedati ti imam nekaj novega,” dejal je Damjanič. „Bral sem, da je v mestu vešč slikar. Pisal sem mu, naj pride k meni, da bode ...”

„Koga bode naslikal?” pala mu je burno Agata v besedo, a kakor bi se sramovala svoje naglosti, vprašala je navidezno zeló mirno:

„Kdaj pride?”

„Še danes. Pisal sem mu, naj pride nujno in upam, da bode natanko se držal mojega povabila. Opoludne bode gotovo uže tu pri obedu in potem bode pričel tebe slikati. Pravijo, da je zeló spreten.”

Mej tem, ko sta se mlada zaročenca tako pogovarjala, obstala je pred grajskimi vrati kočija in iz nje je stopil mladenič. Bledega obraza je bil in na njem so se brali spomini burnega, nerednega življenja. Obleko je imel zanemarjeno.

„Slikar Alfonzo,” naznanil je sluga in mej vrati se je prikazal slikar.

„Dobro došli na mojem gradu. Točno ste se držali mojega povabila,” pozdravlja Damjanič slikarja in mu podaje roko.

„Moja gospa Agata,” predstavi potem Damjanič svojo soprogo.

„Poljubljam roko, milostna,” dejal je v poluglasnem tonu slikar in se lehno poklonil.

Agata pa nij nič odgovorila, ozrla se je v stran in gledala skozi okno. Kdor bi bil opazoval obnašanje mlade gospe, spoznal bi bil, da morata sè slikarjem biti uže znanca. Zakaj se je stresla mlada gospa, ko je čula imenovati ime Alfonzo, zakaj je prebledela kot zid, ko se jej je predstavil slikar? O da, sè Alfonzom sta uže znanca! Kdo more pač zadušiti in pozabiti nekdanjo ljubezen, kdo more izrovati vse koreninice vroče ljubezni, katera je nekdaj cvetela v srci Gromove Agate. Časi pa se zeló spreminjajo! Agata in Alfonzo sta bila nekdaj zaročena, odločeno je bilo, da bosta tudi stopila v zakon. Takrat pa je bil Alfonzo še neslaven, takrat nijso bile še njegove študije popolne. Hotel je dopolniti jih in se podal v Italijo, mej tem pa je pozabila krasna in bogata Agata revnega slikarja in udala se druzemu, bogatemu ženinu. To pa je usekalo globoko rano ljubečemu srcu slikarjevemu. Kaj se je on dalje brigal za umetnost, kaj je bila njemu slava mar in čast, jel je živeti neredno življenje, da bi zadušil obup in jezo.

Ko je Damjanič povedal slikarju, zakaj ga je povabil na svoj grad, odšel je.

„Imam nekaj opravila,” dejal je in pustil gospo samo sè slikarjem. „Zabavaj mej tem gospoda Alfonza.”

„Bodem,” odgovorila je Agata z zamolklim glasom in sela k glasoviru, da bi igrala. Spretna igralka je bila, a sedaj so bili prsti trdi, tako trdi kot les.

Komaj so se vrata zaprla za Damjaničem, zasvetile so se čudno oči Agati.

„Ti si tukaj? Kje si bil?” vpraša Agata strastno slikarja.

„To bi imel jaz tebe vprašati, ha, ha!” zakrohoče se slikar. „Ta prokleta osoda, da me vedno še ne pusti pri miru, da me vedno še pripelje v tvoje obližje. Rane še krvave in —.”

Začuli so se zvunaj koraki vračajočega se Damjaniča. „Danes zvečer ob jednajstih v parku pri paviljonu,” pošepnil je slikar Agati.

Vstopil je Damjanič. Ubogi soprog nij opazil, kako sta bila oba razburjena, saj človek tako raje bolje vidi, kakor slabo.

Prvi dan slikar nij še pričel svojega dela, kajti Agata je dejala, da je bolna in nij je bilo videti celo popoludne.

Prišel je večer, viharen večer. Dež je curkom lil in bliskovi so se jezno zvijali mej {{{1}}} oblaki. Po gradu pogasnile so kmalu vse luči, le tam doli konec gradu ono okno, čegar razgled je na cesto, je bilo še razsvitljeno. A ne dolgo, tudi ta luč je zginila. Da bi ne bila tako viharna noč, slišalo bi se bilo, kako so čez nekaj časa potem, ko je ugasnila zadnja luč v gradu, zaškripala mala vratica konec gradu, ki drže v park. Iz temnega hodnika pa se je prikazala ženska podoba, zavita v dolg plašč, bila je grajska gospa Agata. Hitela je urnimi koraki po parku. Ko pa je dospela konec parka pred paviljon, zašumelo je grmovje in iz njega se je prikazal slikar Alfonzo.

„A, vi ste milostna! Se poklanjam. Strašna noč je, kot da bi se bili vsi elementi zarotili proti človeku. Mislil sem, da te ne bode,” govoril je hladno Alfonzo.

„Da me ne bode? Bedak, kaj zahtevaš, kaj hočeš od mene?” dejala je tresočim glasom Agata in vendar se je videlo, da skuša kolikor mogoče zakrivati svojo razburjenost.

„Kaj od tebe hočem golobičica? Kako me lepo nazivaš: Bedak! Ha, ha, ha! Ali se ne spominaš več onega dné, ko je ugrabil kragulj golobičico, hi, hi, hi, golobičico, ki jo je ljubil nekov Alfonzo sè sveto ljubeznijo, a je bil goljufan, satansko goljufan. Ali naj ti povem, da je življenje moje britko — a kaj to tebe briga, ti si gospa, grajska gospa, hi, hi,” in strupeno zaničljivo se je smijal Alfonzo.

„Kaj hočeš, govori, kaj hočeš od mene?” vprašala je zopet Agata.

„Hi, hi, in ti še vprašaš? Denarja mi daj, obilo denarja, da si bodem mogel oprati možjane svoje v pijačah upijančljivih!”

„Tu ga imaš!” in vrgla mu je polno mošnjo cekinov v naročje.

Alfonzo pa je strastno pograbil denar in zginil v grmovje.

„Spomini,” izvil se je Agati izdih iz prsij. In kakor bi jo bil prešinil ogenj, skočila je skozi grmovje, kjer je odšel Alfonzo. Tišina je bila nekaj časa. Kmalu prišla je Agata nazaj. Divje so se jej svetile oči, v roci se jej je svetilo bodalo, nje plašč bil je raztrgan in videle so se na njem rdeče pike.

Urnimi koraki odšla je zopet v grad nazaj pri malih vratih in se plazila kot tat tiho v svojo sobo. Spehana pala je v naslonjač in zdihnila globoko:

„In vendar nij moglo biti drugače.”

Ko je drugo jutro zopet posijalo prijazno solnce po viharnej noči, vstali so zgodaj grajski hlapci. Nij bila sicer njih navada, da bi postopali brez dela, a denes stali so sredi dvorišča vsi vkup in skrivnostno govorili. Denes zjutraj našli so v grajskem parku slikarja Alfonza mrtvega, zaboden je bil v srce.

Prinesli so ga v grad in povedali gospodarju, kaj se je zgodilo. On pa je hitel naznanit to neprijetno vest svojej soprogi.

„Slikar Alfonzo je bil sinoči umorjen v parku,” dejal je Damjanič.

„Umorjen!” vskliknila je Agata in pala soprogu nezavestna v naročje. Ko pa se je zopet zavedala, gledala je plašno okolo sebe in jela govoriti čudno zmedeno.

Drugi dan pa so prinesli lokalni listi v bližnjem mestu dve žali vesti: „Slaven slikar Alfonzo je bil umorjen; kdo je njegov morilec, se ne ve. Umetnost obžaluje to izgubo! — Mlada gospa graščaka Damjaniča je zblaznela. Ubogi soprog!”