Mrtvi prijateljici

Mrtvi prijateljici
Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albrechtova, Mrtvi prijateljici, Ženski svet, 1930, let. 8, št. 2, str. 45.
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Odprta tvoja okna noč in dan
strmé samotna v množico ljudi.
Vse svojo naglo pot naprej drvi:
— glušeči zvok radija, tramvaja,
nič se ni vstavilo, nič onemelo,
ko tebe, Dana, več za njimi ni ...
Za temi okni, kakor prejšne dni,
obiščem tebe jaz vsikdar,
ko me popelje mimo moja pot.
Zdaj je vse tiho, tiho. O, Gospod,
še bolečine več ni, ne trpljenja —
le dvoje praznih oken v svet strmi.
In vendar moja misel, ta ne jenja,
da bi ne poiskala te. Na zofi,
k bolniški postelji zdaj bega plašna
nalahno prav, da te ne vzdrami
še srca mojega utrip drhteč ...
— — O groza, ko prešine me v omami,
v bežeči množici zavest prestrašna:
Zaman jo iščeš, bedna, ni je več! —

Opombe urednice

Posvečeno odlični pianistki Dani Kobler Golia (1891–1929).
Vera Albrehtova je napisala še eno pesem, posvečeno prijateljici Dani (Vera Albrechtova, Dani, Ženski svet, 1929, let. 7, št. 12, str. 385.