Mrtvi nočejo
| Mrtvi nočejo Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Ivan Gradar.
| |||||||||||
Polagoma so odšli vsi, drug za drugim, in ostavili so me samega sredi neštevilnih spominov, ki so me obkrožali kakor molčeči duhovi, koder sem hodil, — stali ob moji postelji in strmeli vame, kadar sem legel počivat, — vznemirjali me v sanjah in stezali bele roke proti meni.
Naš dom se je rušil počasi; odpadal je kamen za kamnom, omet se je odkrhal, tramovi so se pogrezali in trohneli. In postalo je mrzlo in tiho. Vsi so pobegnili, kakor bi se bali, da pade nanje nizki strop, da se jim udero pod nogami razrita tla. Postajalo je dolgočasno in mrtvaško; zdaj je odhitel jeden, na tihem in oprezno, kot da se sramuje svojega dejanja; za njim se je odpravil drugi; poslovil se jo molče in s povešenimi očmi… Meni pa je postajalo tesno in težko; zdelo se mi je, da je vrgel raz sebe vsak odhajajoči tisoč vezij ter jih omotal krog mojega telesa.
Vse življenje so vzeli zase, a meni niso pustili niti najmedlejšega žarka. A osvoboditi se nisem mogel. Kadar sem stopil korak izpred praga, da bi dihal za trenotek prostejši zrak, nategnile so se nevidne vezi na mojih rokah in nogah, — kakor se prevrača muha v pajčevini in ovija tenke niti z vsako kretnjo tesneje krog svojih udov… Zdelo se mi je, da so me izobčili iz sveta, — da stojim dale dale od vsega življenja. — da čujem samo nejasno njegovo opojno šumenje, kakor da pada nekje v daljavi studenec po skalovju. Hrepenel sem po njem, zakopan pri živem telesu, ali moje roke niso imele dovolj moči, da bi dvignile pokrov.
Nisem si vedel razlagati, iz kakšnih vzrokov se je rodilo to strašno stanje, — kje so pritrjene vezi, ki me režejo v kožo, čegave so roko, ki me pritiskajo na te vlažne stene…
Ob desetih zvečer sem se odpeljal iz Porečja. Noč je bila mrzla in krasna. Kakor ledeni kristali so se svetile zvezde na nebu, a luna je vzhajala, velika in rdeča, kakor bi bila vstala iz krvavega morja.
Ob potu so se dvigali visoki topoli v nejednakih presledkih; deset korakov od ceste se je valila vsporedno temna voda; tu pa tam so je zalesketalo v valovih, kakor da je padla zvezda vanje. Dale na okoli ni bilo čuti nikakega glasu, kakor peketanja konjskih kopit ob kamenju. Za hip jo zakričal nekdo v daljavi, bolestno in zategnjeno, da so je voznik odkril in prekrižal, — potem pa ni bilo ničesar več.
Zavil sem se tesno v svojo suknjo in pomaknil klobuk globoko na čelo do obrvij.
In tako sem ležal ponoči, kakor tat, — in vezi so se trgale in ostajale za mano, mokre od moje srčne krvi…
Postajalo mi je gorko in prijetno; topla, mehka odeja je legala na moje ude; pred očmi se mi je meglilo in trepalnice so se mi zatisnile…
Takrat pa so prihiteli za mano. Prihiteli so za mano in prisedli k meni; gledali me v obraz z očitajočimi, prosečimi očmi; koščene roke so se sklepale in ustna so drhtela. In jaz sem čutil svojo veliko krivdo in brezsrčnost. In kolena so se mi tresla in roke so mi omahnile.
»Križi bodo razpali in strohneli na naših gomilah in suvali jih bodo v stran in pometali za zid.«
»Rože bodo usahnile in ne bo ga več, da bi jim zalival; in plevel bo zarasel naše grobove.«
»Razkopavali bodo naše grobove in dramili iz zadnjega pokoja naše ostanke, — in ti greš odtod…«
Kako globoko so se zarezale vrvi v moje meso! Natezale so jih koščene roke mrličev. In te mrzle, brezkrvne roke so držale krepko in neutrudno, da se niso mogle ganiti ne moje moči, ne moje misli…
Vzbudil sem se iz težkih sanj in v glavi mi je bilo pusto in tesno. Neizmerna žalost mi je legla na srce, oči pa so ostale suhe in tope.
Okrvavljena luna je stala nizko nad vzhodnimi holmi, ko sem se vračal proti razpalemu domu. Molčé so se dvigali visoki topoli v zrak, pritajeno so šumeli temni valovi ob cesti, — in nevidne vezi so me rezale globoko v meso…