Mrcvarstvo (Bogumil Vdovič)
| Mrcvarstvo Bogumil Vdovič |
Objavljeno pod psevdonimom Georges; prestavil 11. februarja – 4. marca 2017 France Malešič. V besedilo je treba vnesti zlasti razprti in krepki tisk, predlogo v Wordu dobiš pri nalagatelju.
| |||||||||||||
Takrat, ko so nam še Nemci očitali, da slovenskega jezika sploh ni, da je pač neki dialekt, ki pa ima vse polno nemških in drugih besedi, in da je slovenski književni jezik umetno sestavljen itd., se je vsak Slovenec potrudil, da ovrže te laži in vse je tekmovalo, da se slovenski jezik očisti vseh tujk, zlasti germanizmov in da se ustvari res slovenski besedni zaklad, ki naj bi nam bil v čast in ponos. Trebile pa se niso samo tuje besede, tem več tudi tuje fraze.
Proces se je vršil silno hitro, a vendar se nam je zdel počasen in vsi smo hrepeneli po osvoboditvi izpod nemškega jarma in po osamosvojitvi, ker smo pričakovali, da se nam v svobodi jezik našega Trubarja, Prešerna, Župančiča in drugih razvije do take popolnosti, da tekmovanja z drugimi jeziki niti čutili ne bomo.
Prišlo je osvobojenje.
Kako so pa nekateri to osvobojenje razumeli? Tako, kakor ga tele razume, kadar ga spustijo na gmajno! Začeli so skakati in kozolce prevračati po lepo izorani in posejani njivi slovenskega jezika. Danes je slovenščina v časopisju taka, da bi se še Marko Pohlin in Koseski za glavo prijemala, ako bi dobila kak današnji časnik v roke.
Z mirno vestjo se lahko reče, da imamo danes, ko znanje nemščine rapidno pada, več germanizmov v jeziku, nego smo jih imeli prej in da slovenski jezikovni čut kar pred očmi gine.
Vzrokov je več. Glavni vzrok je pa po mojem ta, da so ustali pri nas preroki (po večini taki, ki nikdar slovenščine znali niso) in začeli pridigati, da mora naš jezik izginiti, oziroma, da bo izumrl, ter propagirati in pisati takozvano jugoslovenščino (možje namreč tudi srbo-hrvatskega jezika ne znajo) in nastala je neka latovščina, kaj – latovščina, rokovnaščina brez slovnice in brez vsega.
Pri vsej stvari je pa najlepše to, da je ta jugoslovenščina bolj nemška, nego je bila tista slovenščina, ki so nam jo bili Nemci očitali.
Pa bodi dovolj o tem.
Ne nameravam pisati morda kake znanstvene razprave, opozoriti hočem le na napake, ki se dan na dan ponavljajo v našem časopisju, od koder jih narod pobira kakor zlata zrna, s čimer se jezik najbolj kuži.
Čital sem: »Motorna žaga za žaganje drv.« »Žaga za žaganje« se pravi menda zato, da se razloči od žage za oblanje, ceplenje in morda celo kuhanje. Ali ne zadostuje: motorna žaga za drva?
Potem »auto na pogon z ogljem«. Zakaj »na pogon«? Saj oglje pravzaprav ne poganja in bencin tudi ne. Torej »na pogon z ogljem ali bencinom « se pravi samo zato, ker se reče po nemško »auf Kohlen-, auf Benzinbetrieb«; po slovensko pa popolnoma zadostuje, ako se pravi: »auto na oglje, na bencin itd.«, kar se pa v nemščini nikakor ne da reči.
Silno lepo po slovensko je tudi: »mehko, trdo kuhana jajca«; seveda zato, ker se pravi po nemško: »weich-, hartgesottene Eier«. Nihče pa ne pomisli, da mehko kuhanih jajec ni, kajti naj se jajce še tako dolgo ali kratko kuha, ostane zmeraj trdo. Pravilno slovenski se govori in piše: »v mehko, v trdo kuhana jajca« in nič drugače ne.
Kakor je tukaj »v« izpuščen zato, ker ga v nemščini ni, dasi v slovenščini mora biti, tako in prav iz istega vzroka se piše »v kolikor« in »v naprej« samo zato, ker se pravi po nemško »inwiefern, inwieweit« ter »in vorhinein«, namesto samo »kolikor« in »naprej«, kakor se govori in je edino pravilno.
»Zakon predvideva« prav pridno šele po osvobojenju, kajti prej se je po navadi reklo: »zakon ima v misli, pred očmi ali pričakuje«, kar pa ni prav nič škodilo ne zakonu, ne ljudem in ne – slovenščini.
Enak kras slovenščine, kakor »zakon predvideva«, je tudi »izgled« – Aussicht. Na primer: »die Ernteaussichten sind schlecht« se pravi v jugoslovanski slovenščini: »izgledi žetve so slabi«. Bog ne zadeni, da bi kdo rekel: Letina slabo kaže. Tak človek je avstrijakant in separatist in ne vem kaj še vse.
Nadalje se nekaterim ljudem besede: »gotovo, gotovost, negotovo, negotovost« najbrže ne zde slovenske in se jih izogibljejo, kakor hudič križa. Zakaj niso dobre, ne vem, morda zato, ker se začenjajo s črko »g«, kakor nemški »gewiss«. Če je to res, potem so ti možje podobni tistim slovenskim besedarjem , ki so delali slovenske izraze s tistimi končnicami, ki jih imajo tujke. N. pr. klavir = glasovir. Da je glasovir marsikaj, tudi kaj takega, kar se v spodobni družbi ne imenuje, na to seveda gospodje niso mislili. In še dandanes je glasovir pri nas jako priljubljena beseda, in sicer po pravici in resnici, kajti tisti instrument, na katerega se sliši igrati, svirati ali gosti, posebno na primer v naši ulici, je res prej vir vseh ljubih glasov, samo – klavir ne.
Da se torej ognejo besede »gotovo«, ki diši preveč po slovensko in ki jo ima tudi srbohrvaščina ter je zato po njih mnenju najbrže nemškega ali vsaj neslovanskega izvora že zato, ker se začenja z isto črko, kakor nemška beseda »gewiss«, rabijo jugoslovenski jezikotvorbarji besedo: izvestno in izpeljanke iz nje: izvestnost, neizvestnost. Bravo! To se pravi žebelj na glavo zadeti (den Nagel auf den Kopf treffen)! Le tako naprej gospodje »novopuristi«! Kajti »izvestno« ni sigurno prav nič v prevodnem sorodstvu z »gewiss«!
Prav tako tudi »saobračaj« ni prevod iz nemškega »Verkehr«, tem več slovenski »promet«! Pa »saobračaj« naj bo že v božjem imenu, kadar se govori o našem prometnem ministrstvu, kadar pa se slovensko piše, mislimo, da ni treba prav nič našega »prometa« zamenjavati s »saobračajem«.
Tudi beseda »lozinka« = Losung, Losungswort (na zdar, živio, na mnogaja leta!) nima z nemščino nič opraviti, tem več je slovenska beseda »geslo«!
Kadar človek naleti na take besede, ki jih hočejo nekateri ljudje postaviti na mesto lepih slovenskih izrazov, se spomni vedno na tiste slobenarje, ki jim je bila vsaka lepa slovenska beseda »kmečka« in zato so te lepe slovenske besede na vso moč trebili, zlasti po šolah, predvsem ljudskih ali (pravilno) narodnih ter jih zamenjavali s spakedranimi po nemškem izrazu napravljenimi izrazi. Zato se pisanje: temu ni tako (dem ist nicht so); ta vest je preuranjena (verfrüht); kakor se doznava (wie man erfährt) itd. ponavlja še vedno in vsaka beseda zoper to je bob ob steno.
Sam Bog večni vedi, zakaj je lepši, ako se pravi: temu (komu neki?) ni tako, namesto: to ni tako ali to je drugače; ta vest je preuranjena, namesto: prezgodnja; kakor se doznava, namesto: kakor se je izvedelo, kakor se ve ali podobno.
»To ne odgovarja resnici (entspricht nicht der Wahrheit)« bi bilo sicer prav lepo, ako bi resnica kaj vpraševala, toda ona se ne sprašuje prav nič in je tudi neizprosna in če bi se reklo »entsprechen« po slovensko odgovarjati. Pa se ne reče. Temveč se pravi: to ne ustreza resnici, to se ne strinja z resnico, to se ne ujema z resnico itd. ali pa prav na kratko: to ni res, ali po kranjsko: to je laž.
Nekdaj so računali, koliko bi ruski tisk prihranil na času, denarju in obsežnosti, če bi se odpravil trdi znak, ki se ne izgovarja (boljševiki so ga odpravili). Isti računi so najbrže pripravili nekatere slovenske pismarje do tega, da so začeli opuščati oziralni zaimek »se«. Tako se piše: seja je pričela. Kaj je pričela? Sebe seveda. Zato se mora reči: seja se je pričela ali se je začela. »Pričeti« ali »začeti« mora imeti dopolnilo, ki je ali samostalnik ali glagol ali oziralni zaimek »se«. Prav isto velja za »končati«, kajti oba glagola sta prehajalna glagola. Tudi tu se kaže nemški vpliv, ki je izbruhnil z vso močjo po prevratu.
V zadnjem času pa se je začelo celo pisati: razgovarjati (brez »se«) ali po srbsko: razgovarati. Nekje nekdo še celo razlikuje »razgovarjati se« in »razgovarati«. Po njegovem se razgovarjajo samo navadni ljudje, a ministri in druge visoke glave »razgovarajo«! Vivat!
Človek res ne ve, ali bi nad takimi »razgovarniki« razjokal ali bi jim smejal, ali bi mu smilili, ali bi šel obesit!
Št. 180, sob, 5. sept 1925, 2
[uredi]Da nadaljujem to snov, ni kriva moja domišljija, da izpreobrnem v kratkem vse jezikovne grešnike (saj se še drugim avtoritativnim ljudem to ne posreči) – kajti nihče ni bolj trmast in trdoglav nego so ti, ki zato takih stvari tudi ne čitajo – temveč ljubezen do lepote in čistote slovenskega jezika in pa upanje, da se vendarle koga kaj prime.
Zadnjič sem bil grajal, da se po nemškem »wie man erfährt, wie wir erfähren« napačno piše: »kakor se doznava, kakor doznavamo«, namesto pravilno: »kakor se je izvedelo, kakor se ve«. Dostaviti moram, da bi se isto prav dobro, če ne najbolje, tudi reklo: »kakor se sliši ali čuje, kakor slišimo ali čujemo. Za to bi se morda odločili tudi najzagrizenejši »doznavači in doznavalci«.
Že prej sem bil omenil, da nam je bila nemščina vzor pri tvorbi novih besed in pri sintaksi in žalibog najbolj tudi pri zapostavljanju slovenskih izrazov in porekel. Dostikrat ima slovenščina za eno nemško besedo po več izrazov, ki pa ne pomenijo vsi prav istega, temveč so tenke različice nemškega pomena. Tako imamo (zdaj se skoraj že lahko reče: smo imeli) za nemško »fremd« tri slovenske izraze: ljudski, stranski in tuj. »Ljudski« velja le za stvari, »stranski« le za osebe, »tuj« pa za osebe in stvari. Tako se potemtakem lahko pravi: Imam v žepu tuj denar, pa je ljudski. To se pravi, da je denar tuje države in ni moj. Ali pa: Prišel je neki stranski človek, ki je imel polno domačega in tujega denarja; nekaj je bilo njegovega, nekaj pa ljudskega. Stranski človek je lahko znan, tuj pa nikoli ne. Tako razlikovanje bi mislim, za juriste ne bilo napačno. Toda, ker imajo Nemci samo en izraz, ga seveda Slovencem tudi ni treba!
Dalje imamo za nemški »Haar» tri izraze: las, dlaka in kocina. Kakšen je razloček med pomeni teh treh besedi, ve vsakdo. In vendar se piše: Človeško telo je pokrito z lasmi, češ da se je treba v znanstvu odločiti samo za eno izmed imenovanih treh precejšnjih različic, in sicer prav iz tega razloga, ker rabi Nemec samo en izraz, to je »Haar« . Vsak človek pa ve, da je samo človeška glava porasla z lasmi in ne vse telo.
Prav isto velja za »proti« in »zoper«; predloga, ki ustrezata (dasi ne oba prav točno) nemškima predlogoma »gegen« in »wider«. Ker se nemško »wider« opušča, se mora zanemarjati tudi slovenski »zoper«.[popravek s svinčnikom v časniku, tudi kasneje] Tega slovenskega »proti« je že toliko, da se človeku gabi. In kako se rabi! Popolnoma brez smisla. Še celo tam, kjer je treba prav posebno poudarjati sovražni namen, ki ga pa izraža samo predlog »zoper«. Kajti če gre kdo proti meni, ne gre še zoper mene! Pa se čitajo še lepše stvari, kakor na primer: zdravilišče proti tuberkulozi, namesto za tuberkulozne. Če pojde tako naprej, bo kmalu kdo napisal: zdravilišče proti tuberkuloznim.
S »proti« se izraža smer, in sicer v prvi vrsti smer. Smer pa se izraža tudi s predlogom »na« s tožilnikom. Na primer: ta cesta drži na Karlovec, na Zagreb, na Trst, na Reko, na Dunaj itd. In ta »na« je med narodom mnogo bolj v rabi in za pravo slovensko uho tudi lepši nego »proti«.
Vsaj za moje uho. Kadar vidim na voznih redih tisti večni »proti«, imam občutek, kakor bi imel galun v ustih.
Ker sem že pri »proti«, naj omenim še to, kar sicer čisto strogo ne spada sem. V zadnjih časih se večkrat čita proti odebelosti. Seveda! Ker se pravi »debel«, se pravi tudi »odebel«, zatorej tudi »odebelost«, ker se reče »debelost«. Ne vem sicer, kdo je ta novi jezikoslovec, gotovo pa je njegova metoda praktična, kajti zakaj bi človek dolgo govoril in pisal, da je ozdravel, mar se reče krajše, da je ozdrav. Pa šalo na stran. Pravilno je: sredstvo, čaj itd. (samo ne zdravilo; kajti v tem slučaju je prav: zdravilo za) zoper odebelelost!
Namesto slovenske »ljubezni« je zdaj stopila »ljubav«. Že Fr. Levstik je poudarjal, da »ljubav« ne pomeni »ljubezni«, temveč »ljubeznivo uslugo«. Na primer: Stori mi to ljubav! (Mache mir den Gefallen!) Če pa se že »ljubav« rabi, naj se rabi le v vezani besedi. »Toda, kako naj potem povem po slovensko: »Liebesbrief, Liebesroman, Liebesdrama,« mi oporeče kdo, »če ne ljubezensko ali ljubavno pismo, ljubezenski ali ljubavni roman itd.?« Baš to je tisto, kar sem že neštetokrat poudarjal, da se mora Slovenec držati nemščine, kakor klop kože, in zato zaničuje ali se sramuje narodnih izrazov, ker se mu zdijo smešni!! Liebesbrief itd. se pravi edino pravilno: zaljubljeno pismo, zaljubljeni roman, zaljubljena drama itd. ter nič drugače. Prijatelj dragi, to je mnogo bolj poetično rečeno nego ljubavno pismo itd. Poleg tega pa govori tako narod, ki je v tem oziru prva in najmerodajnejša avtoriteta. Ugovor smešnosti ne drži nikjer, zlasti nam je noben Nemec ne sme očitati. Kajti Bierversilberer, Heunadel in stoteri drugi izrazi so dosti bolj smešni nego »zaljubljeno pismo« ali »zaljubljen roman«.
Št. 185, sob, 12. sep 1925, 5
[uredi]Kako hlapčevstvo so uganjali naši pismouki, se vidi pri besedah: dopasti in pristojati. Po nemško se pravi: »das gefält mir« in »das steht ihm gut«. Po slovensko se pa pravi: »to mi je všeč« in »to se mu lepo poda«. Ampak ne! To je kmečko! Zato je treba reči po književno: »to mi dopade« in »to mu dobro pristoja«. Še lepše bi bilo seveda in še bolj po slovensko: »pristojčka«. Mu »dobro stoji« je germanizem, »dobro pristoja« pa ne! Bog obvarij, da bi kdo pisal: »se mu poda«; tisti je anarhist in ignorant.
Tudi tisti, ki pravi, da se komu kaka stvar lepo poda, je grešnik, kakor tudi tisti, ki pravi, da vijolica lepo diši in ne dobro! Če kdo kaj takega pravi ali napiše, se nihče nad tem ne zgraža. Toda prav isti človek, ki slovenski jezik po nemško veže, se bo repenčil, če bi kdo po nemško napisal: »er hat dick geschaut«, namesto: »er hat grosse Augen gemacht«, dočim ne bo imel niti črke graje za tistega, ki bo govoril ali pisal: »on je naredil velike oči«, namesto: »on je debelo gledal ali pogledal«.
Kako po nemško mislimo, [se] vidi posebno iz besede »verižnik«, ki je nastala med vojsko iz nemškega: »Kettenhändler«. »Die Kette« se pravi po slovensko »veriga«. To je pars pro toto. Kajti v narodovi govorici se pravi »Kette« ketna, kar je seveda iz nemškega, samo člen ketne se imenuje veriga. Toda to je vse eno. Zdaj je uvedena beseda veriga za Kette in tako bo ostalo, dasi se meni bolje zdi, da se za to rabi beseda »lanec«. Pa da pridem nazaj! Po nemški ideologiji, je Kettenhändler prav čeden izraz za človeka, ki prekupuje, kajti vrsta dragoletnikov se vleče res kakor veriga. V zmislu slovenskega jezika pa je beseda verižnik prav gotovo napačna. Kajti verižnik je pes na verigi. Kettenhändler se pravi po naše samo »prekupuh«. Končnica »uh« ima zaničljiv pomen, in človeka, ki brez kapitala in brez blaga draži blago, ne moremo drugače označiti nego s to končnico. Ako pa hoče kdo z besedo »Kettenhändler« imenovati človeka, ki draži življenje, je to »draginjar« ali »dragoletnik«. Pa nikakor ne mislite, da so to besede umetno napravljene! Ne! Take besede je narod napravil in tudi v njem živijo.
Ker sem že pri tem, hočem omeniti, da imata na primer Janez Trdina in Oton Župančič (omenjam ta dva, ker sta poleg Levstika, Stritarja in drugih slovenskih pisateljev, ki so poznali in pisali dolenjščino, v besedotvorstvu najbolj plodovita) silno veliko umetno narejenih besedi, a jih nikdo ne zapazi, ker so tako napravljene, da se zde, da jih je narod napravil, kar je pravzaprav tudi res, kajti pisatelje, ki znajo svoj jezik, je šteti za narod, in sicer za narod, ki skozi ena usta kaže svojo voljo, tvornost in moč. Da sem ne smemo šteti vseh ljudi, ki nam kaj »kvasijo«, bo menda vsakomur jasno.
Zašel sem malo v stran. Gori sem bil govoril o zanemarjanju slovenskih besedi v različicah, za katere ima nemščina samo en izraz. Prav tako so skušali oziroma delali po več slovenskih izrazov za nemške različice. Da to ni potrebno, je jasno kakor beli dan. Če pa so se že morale slovenske besede po nemških napraviti, ker smo bili pod nemško komando, pa nikakor ni bilo treba, da se je slovenskemu jeziku in njegovi slovnici sila delala iz lenobnega razloga, da znanstvo ne pozna jezikovnih pravil. Tega sicer nisem prav točno povedal, mislim pa, da me bo vsakdo razumel. Če povem primer, bo to polnoma napak. Sploh pa je še čudno, da […]ziku se dela razloček med »veralten« in »verjähren«. »Veralten« se reče po slovensko »zastareti«. Če bi se reklo »verjähren« tudi »zastareti«, bi ne bilo prav nič hudega. Saj ni potreba, da ima vsaka beseda samo en pomen. Kdor vzame v roke na primer francoski ali angleški slovar, vidi, da ima ena beseda toliko pomenov, da je skoraj človeka strah. Toda pomeni se razlikujejo po strokah in zato ni prav nobenega dvoma o pomenu besede, ki se rabi na primer v muziki, a jo rabim tudi v, recimo, mehaniki. Kajti, kadar govorim ali pišem o muziki, ima beseda ta pomen, ki se samo tam prilega, kadar pa govorim o mehaniki, je pomen drugi. Kadar se kak Slovenec uči drugega jezika, se mu to tudi prav nič čudno ne zdi. Samo v svojem jeziku pa je moral napraviti za »verjähren« poseben izraz »zastarati«, ki je popolnoma proti pravilom in zoper duh slovenskega jezika napravljen glagol. Glagol »zastarati« ne more nikoli pomeniti »verjähren«, kajti »zastarati« je prehodni glagol in za to se nikdar ne more reči »dejanje je zastaralo«, temveč samo »dejanje se je zastaralo«. Sploh pa ne vem, zakaj bi se ne reklo, če se že hoče kdo izogniti besedi, »zastareti«, ki pomeni »veralten«, »obstareti« ali »ostareti« ali pa, če komu to ni všeč, »z leti zastareti«. »Zastarati« pa je popolnoma napak. Sploh pa je še čudno, da ni kdo napravil za »verjähren« besede »zaleteti« ali »obleteti« in prav lepo bi se čulo: »dejanje je zaletelo« ali »obletelo«.
Št. 191, sob, 19. sept 1925, 2
[uredi]Prav tako po nemškem se piše venomer: »vprašanje staviti« = »eine (die) Frage stellen«; »prisego položiti« = »einen (den) Eid ablegen«; »izpit položiti« = »eine (die) Prüfung ablegen«.
Da se tako ne sme pisati, je vsakomur jasno, ki mu je mar slovenskega jezika. Poglejmo samo: »vprašanje staviti«. Tako izražanje je že zato nepravilno, ker je »staviti« nedovršen glagol. »Kakšno vprašanje ti je stavil?« vpraša kdo. I, koliko časa ga je pa s t a v i l? Ne glede na to, da je »staviti« prav isto kakor »graditi«, je »vprašanje staviti« že radi tega napačno rečeno, ker se mora rabiti za »stellen« dovršni glagol, torej kvečjemu »postaviti« ali »nastaviti«, kakor se tudi uganka zastavi. Pravilno se tudi pravi: »vprašanje dati«, kar je tudi logično, ker se vprašuje po slovensko: »Kakšno vprašanje si dobil?«, ne pa: »Kakšno vprašanje ti je bilo 'stavljeno'?«
O »položiti« prisego ali pa izpit se je že dosti pisalo in bi te stvari ne omenjal, ko bi se večinoma ne bila samo grajala, ne da bi se obenem tudi svetovalo, kako se to lahko boljše reče. »Prisego položiti« (einen Eid ablegen) se glasi kratkomalo »priseči«, česar Nemec z »Eid« ne more reči. Če pa že mora biti to po nemškem zgledu izraženo z dvema izrazoma, tedaj je edino na mestu notranji akuzativ, torej »prisego priseči«. In prav zdi se mi, da ima Babnikova pravna terminologija tudi ta izraz.
Besedo »izpit« za nemško »Prüfung« smo prevzeli iz srbohrvaščine. Če je bilo to potrebno, ne vem. V tistih časih, ko se je to zgodilo, je bilo to »nobel«. Po mojem so izrazi: skušnja ali izkušnja, preskušnja ali preizkušnja dosti boljši. Še zdaj vem, kako smo se smejali, ko smo prvič slišali: »izpitana babica«, mi, ki smo bili vajeni pravkar omenjenih izrazov. Mimogrede omenim, da se je prav tako zdelo silno »nobel«, če se je pisalo »povestnica« mesto »zgodovina«, »vzduh« mesto »zrak«. Tudi beseda »težava » je postala nerabna, tem več se pravi sedaj »težkoča«. Tudi ta beseda je nastala v istih časih. Natanko še pomnim, kaki prepiri so bili: ali je prav »težkoča« ali »težkota«. »Težava« je bila pa obsojena na smrt!
Torej »izpit položiti«! Kdor je kdaj kak izpit »položil«, ve, da je stvar vseeno nekoliko težja, nego na primer »klobuk p o l o ž i t i«. Kajti treba ga je »n a p r a v i t i«. Izpit napraviti pa je prav tako težko, kakor klobuk napraviti, ako človek ne zna.
Ako se takih izrazov držijo znanstveniki, bodi jim, ni pa treba, da se rabijo v navadnem govoru ali celo v leposlovju. Treba je pomisliti, kdaj je tako izražanje nastalo in da se vsaka razvada težko izkorenini. Saj še poštenega nemško-slovenskega slovarja ni bilo takrat, kakor ga še danes nimamo. Poleg tega so imeli Slovenci v šolah nemško vzgojo. Koj v osnovni šoli so jim vbijali v glavo blaženo nemščino, ki jim je takoj prešla v kri in meso, da se jim je vsak izraz, ki ni bil dobesedno preveden iz nemščine, zdel nepravilen in netočen. Poleg tega pa je bila slovenščina ne samo zapostavljana ali odrivana, tem več tudi zaničevana in pozabljena.
Nikakor pa ni potreba, da mi to navlako sedaj, ko smo osamosvojeni, držimo. Vrzimo jo proč. Saj ni potreba misliti, da bo slovenščina jutri ali pojutrišnjem izginila in da pride na njeno mesto srbohrvaščina. Tudi ni treba fantazirati o kaki jugoslovanščini in mešati v slovenske stavke izraze naših bratov, ki v navadnem govoru ali v časopisju tudi ne poznajo češkega jezika, kakor ga mi ne. Toda dočim imamo mi vsaj kolikor toliko enoten pravopis, ga oni nimajo, dasi se močno prizadevajo, da ga dobe. Kdaj se jim to posreči, se ne ve, kajti pravopisne tradicije so pri njih prestare.
Nekdo mi je omenil, da je čiščenje slovenščine v teh časih nepotrebno. In mož je literat. Zdi se mi, da je njegovo mnenje med literati precej osamljeno. Gotovo so pa vsi, ki slovenščino ljubijo in znajo, zoper tako mnenje.
Lehko je res, da je tako prizadevanje brez uspeha pri nekaterih ljudeh, v splošnem pa ne. Znano je sicer iz zgodovine razvoja jezikov, da imajo na nje vpliv razni momenti, med temi tudi kulturno više razviti narodi in njih govorica. Vendar pa se o taki zmešnjavi jezikov, kakor je bila takrat, ko so zidali babilonski stolp, govori v zgodovini samo enkrat. Drugič bi se lahko o tem govorilo pri nas, ako kdo vzame v roke ne samo politične časnike, tem več tudi leposlovne stvari. Prvim ni že tako zameriti, drugim pa prav gotovo. Včasih naleti človek na take kolobocije, da se povesti o babilonskem stolpu posmehuje. In vendar pri nas niti stanovanjskih hiš ne zidajo, kaj šele babilonski stolp.
Št. 197, sob, 26. sept 1925, 3
[uredi]Da bi naštel vse germanizme, ki so v slovenskem jeziku, bi bilo gotovo predolgo. Omenjam samo to, da so jih v naš jezik po večini pripeljali Slovenci in ne Nemci.
Saj bi človek ne zameril, kadar je šlo za izražanje, ki ga v slovenskem nimamo. Ampak stvari, ki so se dale ne le po slovensko, temveč tudi lepo po slovansko izraziti, so gospodje rodoljubi in za slovenski narod zaslužni možje presvedrali tako lepo po nemško, da se človeku še danes studi. Toda s tem so se prikupili takozvanim višjim krogom, in to je bilo za njih samoljublje in žepe dovolj. Saj še ni dolgo pred vojsko, ko so nam nekateri gospodje profesorji utiravali slovensko pravopisje, in kdor nam je večji nered napravil, ta je bil bolj odlikovan.
Toda to omenjam samo mimogrede.
Vendar pa je še nekaj morda nehote napravljenih, skrajno pohujšljivih napak, ki se človek ne more ogniti, da bi jih ne omenil. Kajti ponavljajo se od dne do dne. Tisti, ki jih pišejo, se jih gotovo ne zavedajo, kajti, kakor rečeno, znanje nemščine vedno bolj gine, a s tem tudi germanizmi v našem jeziku vedno bolj naraščajo.
Prvo, kar se mi zdi vredno omeniti, je raba predlogov pri krajevnih imenih in krajevna imena sama.
Vsak človek ve, da se pravi: na Vrhniko in na Vrhniki ter na Jesenicah in na Jesenice; na Rakek in na Rakeku in ne: v Vrhniki in v Vrhniko; v Jesenicah in v Jesenice; v Rakek ali v Rakeku. In zakaj se tako ne piše? Zato ker se dobe ljudje, ki pravijo, da se mora uvesti enotna označba namena v kak kraj in za bivanje v njem. Takim ljudem bi morali odreči vse pravice pisanja. Kajti kjer se pravi v, se pravi v, kjer se pravi na, se pravi na. Korekturo so upravičeni delati ljudje, ki kaj znajo, ne pa ignoranti.
Silno imenitno se vidi nekaterim, da pišejo (ne na naslovih!) v Wienu namesto »na Dunaju«, v Grazu namesto »v Gradcu« itd. in mislijo, da so s tem odpravili narodnostno krivičnost s sveta! Naivneži! Po slovensko ostane Dunaj Dunaj, Gradec Gradec itd. Kadar pa se komu kako pismo pošlje v dotične kraje, je seveda stvar druga. Takrat se mora rabiti uradno ime!
Pa da pridem do tistega, kar mislim povedati. Gori sem že omenil, da se izražamo dostikrat po nemškem zmislu, dočim imamo v slovenskem boljši izraz.
Na primer: Po nemško se pravi: »unter vier Augen«. To se reče po slovensko »na štiri oči« ne pa »med štirimi očmi«. To ve vsak človek; vendar pa nihče tako ne govori in ne piše, ker se mu zdi, da je nápak.
Enako se nemški »über« dosledno prevaja s »preko«. Uvozili ozir. izvozili so »preko« Rakeka, Jesenic, Špilja itd., namesto »skozi« Rakek, Jesenice, Špilje itd. »Kdor potuje preko našega ozemlja« namesto »kdor potuje skozi naše ozemlje«.
Silno čudno je, da rabijo germanizme najbolj ljudje, ki nemškega niti ne znajo ne. Toda ti ljudje tudi slovenskega ne znajo ... Slovenska slovnica jim je z ne vem kolikimi pečati zapečatena knjiga. Toda na to bom opozoril pozneje.
Tako se na primer čita: »Kri je plula po žilah« namesto: kri je plala po žilah. Možje ne razlikujejo: pluti, plovem od plati, poljem. Dalje: stremiti namesto stremeti: je stremel in ne: je stremil. Glagola: skubiti, skubem, skubel ne poznajo. Zato pa pišejo: skubiti, skubim, skubil. Kakšen razloček je med bresti, bredem; blesti, bledem in med broditi, brodim in bloditi, blodim, sploh ne vedo.
Ker mi je pravkar prišlo na misel, naj povem še to, dasi bi se podalo drugam: Po nemško se pravi: aufsitzen; jemandem aufsitzen. To so po slovensko prevedli v: nasesti komu; jaz sem komu nasedel; on je nasedel. Po slovensko se to pravi: ujeti se; jaz sem se ujel; on se je ujel. Ne pa: on je nasedel!
Najlepše cvetke prevodnih izrazov nam nudijo (dovolite, da naravnost povem ) trgovci in – ženske.
Oprostite, da tako trdim! Toda samo poglejte reklame v oknih in inseratih, ki jih objavljajo trgovci, in izraze, ki so jih napravile ženske v kuhinji in v šivanju in ročnih delih. Pa so menda iz samega kavalirstva moški trpeli, da jim ženske pačijo jezik.
Vzemimo samo: nadevana prsa. »Nadevati« je ponavljalni glagol in je torej deležnik preteklega časa nemogoč. »Nadevana« prsa so torej prsa, ki se zmeraj »nadevajo«, a nikoli niso »nadeta«. Pa takih stvari je še več. Naj vzame kdo samo kuhinjsko knjigo v roke!
Kako silno je slovenska duša potolažena, kadar čita za nemške »Sardellenringe« slovenske »sardelne kolobarje«. Kajti ne vem, če je kdo kako stvar še tako točno zadel s slovenskim prevodom kakor to. »Kolobar« je namreč v slovenskem popolnoma abstrakten pojem. Prav tako abstraktna je pa tudi stvar, ki jo prinesejo pod imenom »sardelni kolobar«. Stane pa zadosti!
Ali bi se ne dalo reči lepše in boljše; »sardelni svitek«?
Št. 204, pon, 5. oktober 1925, 2
[uredi]Prepričan sem, da bi ljudje, ki delajo izraze, kakor je »sardelni kolobar«, prav z mirno vestjo zapisali, da imajo nekatera plemena zamorcev kolobarje, prstane, uhane ali kake druge podobne stvari v nosu. Slovenskega izraza za »Ring« pravzaprav nimamo. Narod pravi »rink« ali »rinka«, kar pa po mojem ne kaže prevzemati v pismeni jezik. Pomagati si je treba pač kako drugače. Odvisno je to seveda od predmeta samega. »Sardellenringe« n. pr. se pravi sardelni svitki, kakor sem že gori povedal, Fingerring = prstan, Ohrring = uhan itd. Za »Ring« zase pa bi bilo nemara dobro, ako bi se reklo »kolce« ali obroček (obroček drobni, svetla stvar, ki skoval te mi je zlatar … Gregorčič).
Stvari, kakor so »sardelni kolobarji«, pa imamo v slovenščini še več. Omeniti hočem le: »lijak za gramofon« = Gramophontrichter. Mož, ki je to zapisal, je bil prepričan, da se pravi Trichter lijak. Pa se ne pravi. Lijak je v kuhinji in izlivajo vanj pomije; lijak je tudi pod vodovodno pipo. Trichter se pa pravi po slovensko »lij« ali »lijce«, to je priprava, skozi katero se kaj noter lije, ne ven in sicer mala stožčasta priprava iz kositra po navadi. Velika priprava iz lesa, ki se skozi njo toči vino ali voda v sode, pa se imenuje »lakomnik«, ker silno na debelo požira. »Trichter« v mlinu, kamor se žito vsiplje, pa se imenuje »grot«. Noben od teh izrazov za Trichter pa ni pripraven za slovenjenje »Gramophontrichterja«. Za ta »Trichter« je treba dobiti drug izraz. Meni se zdi jako točno rečeno: gramofonska troblja ali troba; nikakor pa se ne sme pisati »lijak za gramofon«.
Morda se ne zdi samo meni, ampak večini Slovencev silno smešno, ako se vsak nemški »Herr« sloveni z »gospodom«, vsaka »Frau« z »gospo« in vsaka »Dame« z »damo«. Na primer na straniščih na kolodvorih, restavracijah in drugod: »Za gospode«, »Za gospe« ali »Za dame«. Kje je pa potem za druge ljudi, za gospodične, za kmete in kmetice in druge? »Gospod«, »gospa« ali »dama« pri nas nimajo tistega pomena, kakor ga imajo v nemščini ali celo v francoščini, kjer je vsaka še tako raztrgana beračica »madame«. Ali ni dosti lepše in točnejše, ako se pravi: »Za moške« in »Za ženske«? Ko bi Nemci mogli to v svojem jeziku tako na kratko izraziti, bi ne pisali »Für Herren« in »Für Damen«; »Für Personen männlichen Geschlechtes« itd. ali »Für Mannsbilder«, kakor bi se prevedlo: »Za moške«, pa je ne samo nerodno, temveč skoraj razžaljivo. Dosedaj sem videl samo na glavnem kolodvoru v Ljubljani pravilni slovenski napis: »Za moške« in »Za ženske«. Pa tudi če bi govoril o kakovosti dotičnih prostorov samih, na naših kolodvorih še nisem naletel na takega, ki bi zaslužil napis: »Za gospode«. Poleg tega pa z izrazoma »moški« in »ženska« ni nihče ne poveličevan in nihče poniževan.
Enako je z napisi: »obleke za gospode«, mesto »moške obleke«, dasi bi se tu res dala delati razlika med gosposkimi moškimi in navadnimi moškimi oblekami.
O tvorbi besedi in o njih prevajanju iz drugih jezikov, kakor tudi o prevajanju in prevodih sploh nameravam pozneje govoriti. Tu hočem le omeniti nekatere napake, ki se dan na dan ponavljajo in sicer samo zato, ker nikomur ni na tem, da bi svoje jezikovno znanje izpopolnjeval ali ga pa vsaj varoval pred zablodami in pokvarami.
V neki izložbi sem čital: »nevestina oprema«. S tem je mislil in hotel dotični trgovec isto povedati, kar se pove z nemškim izrazom: »Brautausstattung«. Mislil in hotel, sem rekel, a se mu ni posrečilo. Kdor čita »nevestina oprema«, bo vsak vprašal: čigave ali katere neveste? Nevestina oprema ne pomeni opreme za nevesto sploh, tem več opremo za neko določno nevesto. Pripona -in pomeni last ali čigavost posamezne določne osebe. V tem slučaju pa ne gre za opremo kake določne neveste, temveč za opremo za nevesto sploh. Najbolje bi se torej tukaj reklo »Brautausstattung« = oprema za nevesto ali za neveste. Če pa že kdo hoče, da se pa »Braut-« izrazi s pridevnikom, ki izraža svojstvo, tedaj je edino pravilno: nevestna, nevestija ali nevestinja oprema. Nikakor pa ne uvidim, zakaj naj bi se pri nas predlogov izogibali in bi delali pridevnike tam, kjer so nerodni. Jezik mora biti gibek, voljan in dopoveden, ne pa neroden, trd in nerazumljiv. Zatorej: oprema za neveste, kdor drugače ne zna.
Še bolj napačna je svojilna končnica -in pri neživih stvareh: najboljši kavini pridodatek, puškino kopito, šivankino uho, vladina izjava itd., namesto najboljši kavni pridodatek, puškno kopito, šivankno uho, vladna izjava itd. Sicer bi se dalo včasih tudi reči vladina izjava, kadar ima kdo v mislih sestavo ali prav osebe kake določne, karakteristične vlade, toda razloček med vladen in vladin je prav malenkosten in ga ni potreba forsirati, a v zadnjem slučaju je bolje, ako se piše izjava (te in te) vlade, torej rodilnik mesto lastninskega ali svojilnega pridevnika.
Silno razpasel se je zadnje čase prislov »ja«. Kdo še ni čul v Ljubljani tistega zoprnega: »menda ja«, ki udari kakor klofuta na uho. A zaradi govorice naj bi že bilo, dasi je treba, pravzaprav se mora stremeti po tem, da bo tudi govor slovenski lep, ne samo pismeni jezik, toda ta »ja« so začeli tudi pisati: »Nalašč tako govori, da bi ja kdo kaj slabega mislil«. Saj čudim se ne, kajti ta »ja« se je nekaterim tako prirasel čuta, ušes in jezika, da sploh ne vedo več, kako bi se pravilno reklo. »Menda ja« se pravi prav: menda vendar; »boš ja dal« = »saj boš dal«, »saj boš vendar dal« ali »boš vendar dal«. »Nalašč tako govori, da bi ja kdo kaj slabega mislil«. Izmed vseh nemških spak je ta prislovni »ja« najbolj ostuden in ogaben v slovenščini.
Št. 209, sob, 10. okt 1926, 3
[uredi]Silno neokusno je pri nas prevajanje fraz, kakršnih je dan na dan vse polno po nemških listih, ki so po večini v rokah Judov, ki že po svojem pokolenju ne morejo nobene stvari po evropsko povedati, temveč pitajo svoje bravce z zavitim izražanjem, ki je deloma nastalo v dobi romantike predvsem pri Romanih (od njih so vso to omlednost prevzeli Nemci, od teh pa mislimo, da jo moramo tudi mi), deloma pa ga množijo iz zaklada svoje orientalske ali neorientalske fantazije. Saj ne rečem, da se da vsaka misel tako napisati kakor kak matematičen stavek. Ne, nikakor ne! Brez figur in primer se sploh ne da govoriti, saj tudi narod ne govori popolnoma suho. Pa kaj govorim, narod – niti trgovec ne more izhajati brez prenešenih pomenov. Toda so stvari, ki so za slovenska ušesa ne le zoprne, temveč tudi smešne.
Na primer: »V Novem Sadu se je odigral te dni v veslaškem klubu misterijozen umor ali samomor.«
Ali se zaveda tisti, ki kaj takega napiše, nezmiselnosli takšnega izražanja? Prav gotovo ne! Umor ali samomor, ki se odigra, ni prav nobena nesreča in če bi se vsaka nesreča, neprilika in še marsikaj drugega samo odigralo, in sicer po volji ljudi odigralo, bi bilo življenje prav prijetno, ker bi zlasti pri nas iz samih takih zabav in iz ploskanja sploh ne prišli. Toda vsa tragika povojnih razmer je baš v tem, da se umori in samomori le preveč dogajajo, odigravajo pa samo v gledališču. Kako pa v gledališču to napravijo, ali dobro ali slabo, to se pravi tako, kakor se take stvari v življenju res dogodijo, ali ne, ne more nihče povedati, ne igralci, ne gledalci. Popolnoma realistično prav gotovo ne, ker bi sicer nihče ne ploskal. Sploh se pa pri umoru v gledališču ne ve, komu občinstvo ploska, ali morilcu ali umorjencu! Pa to mi je prišlo samo tako mimogrede na misel.
Torej: umor se je zgodil, ne pa odigral.
Prav tako iz igralskega žargona je francosko-nemška fraza: »vlogo igrati«. Ta pa se ne piše samo, tem več jo splošno govore, in sicer celo prav preprosti ljudje, ker se jim tako spakovanje posebno imenitno in izobraženo zdi. Pa kadar se govori o ljudeh, naj bi že bilo tu pa tam, sicer pa ne. »To ne igra nobene vloge,« se mi zdi spakovanje. Ali ni bolj lepo: »To je brez pomena«? Dr. A. Breznik ima v svojem slovenskem pravopisu: vloga; igrati vlogo (fr. jouer un rôle), slov. imeti pomen; n. pr.: Ptice igrajo veliko vlogo v stvarstvu, slov.: imajo velik pomen, so velikega pomena. Občutek imam, da pomen imeti francoskemu izrazu vendar povsod točno ne ustreza. N. pr.: Napoleon je igral veliko vlogo v zgodovini: je imel velik pomen v zgodovini, je bil velikega pomena. Zdi se mi, da je za Napoleona le premalo rečeno, da je bil samo velikega pomena, kajti on je bil res velik mož, ki je bil dolgo časa odločilna osebnost v svetovni zgodovini. V tem slučaju bi jaz rekel: Napoleon je bil velika osebnost v zgodovini. Če kdo ve kaj boljšega, mu bom prav hvaležen, če me pouči. Omeniti pa moram, da ima »vlogo igrati« v slovenščini postranski pomen, in sicer postranski pomen z ozirom na francoščino, kajti sam zase je ta slovenski postranski pomen pri nas glavni. V slovenščini se – po mojem čutu – prav lahko reče: Nadvojvoda Friderik je igral v svetovni vojni veliko vlogo, kajti on jo je res samo igral, velikega pomena pa ni bil, velik mož pa še celo ne.
Prav tako, toda iz nasprotnih razlogov se tudi ne more reči: Kralj Peter I. je igral veliko vlogo v zgodovini osvobojenja Južnih Slovanov, kajti on ni igral samo take vloge, oziroma on te vloge ni samo igral, temveč je za našo osamosvojitev tudi res kaj delal in storil; tudi zanj je premalo, ako se pravi le, da je imel velik pomen za naše osvobojenje. Tudi o njem se mora govoriti, da je bil velika osebnost v zgodovini osvoboditve Jugoslovanov. Isto, kakor za kralja Petra I., velja tudi za predsedinka češkoslovaške republike, Masaryka.
Od »vlogo igrati« prehajam na »delovati« in »delati«, kar se bo morda marsikomu čudno zdelo. Toda verjemite mi, da je med »vlogo igrati«, kakor sem zgoraj razložil, in med »delovati« silno ozka zveza. Kajti vsi tisti, ki samo »delujejo« (a ne »delajo«) na primer za narod, tudi samo »vlogo igrajo«. Besedo »delovati« smo si Slovenci skovali za nemško besedo »wirken«, ki se pa pravi po slovensko prav tako »delati«, kakor »arbeiten«. Pa kakor drugod, tako smo morali tudi tu zaradi nemščine imeti dve besedi. Po pravici pa moramo reči, da smo za »delovati« prav lahko od srca hvaležni tistim, ki so ta izraz napravili, dasi ga niso iz resnicoljubnosti. Med »delovati« in »delati« je namreč res silen razloček, že po efektu. Kajti vsem tistim, ki so za narod delovali, se je dobro godilo na zemlji in po smrti so imeli sijajen pogreb. Tisti pa, ki so delali, so imeli vse življenje s trnjem nastlano, godilo se jim je slabo ne samo materijalno, temveč tudi moralno. Toda tem se je prav godilo! Zakaj so tiho »delali« in ne na glas »delovali«? Ali niso vedeli, da je treba vsaki stvari reklamo napraviti? Mar bi bili posnemali kokoš, kakor so jo razni rodoljubi, ki so za narod na glas »delovali«, zase pa po tihem »delali«. Saj so prav tako lahko opazovali kuro, koliko rahta, preden jajce znese, in koliko je šele kokodajskanja, kadar ga znese! Koliko kričeče reklame za malo jajce, koliko delovanja in kako malo dela! Koliko fraz in kako malo moštva!
Takih frazastih besed, kakor »umor se je odigral«, »vlogo igrati«, »delovati« itd., se je razpaslo silno dosti. Sem spadajo tudi »upihniti življenja luč«, »pretrgati nit življenja«, »zdravniku ni preostajalo drugega, kakor da je konstatiral smrt« itd. Za tako prazno govorjenje imajo Gorenjci prav krepko in dobro primero, ki je pa iz dostojnosti ne morem napisati. Kadar čitam take kupe brezpomembnih besed, mi je, kakor bi žvečil pocukrane polže. Vsem takim frazerjem naj bi bil za zgled šolarček, ki je imel v šoli nalogo, naj opiše »Našo hišo«. Jaz te naloge nisem videl, povedal pa mi jo je Oton Župančič, ki jo je čital (ali ima morda še zdaj original). Začne pa se takole:
Naša hiša.
Naša hiša je bajta. Okrog hiše je dvorišče. Na dvorišču ima pes svojo hišo, da laja. Na dvorišču so tudi dreki in rože, ki jih trgam.
To je realist in kratkih besedi! Bojim pa se, da naloga v šoli ni ugajala! Toda: »Prid’, zidar, se les učit!«
Št. 215, sob, 17. okt 1925, 3
[uredi]Sličen razloček kakor med »delati« in »delovati« je tudi med »služiti« in »službovati«. Kdor čita dnevne zlasti osebne vesti, vidi prav dobro, kdo »služi« in kdo »službuje«. Vidi se, da so ljudje z visoko izobrazbo in na visokih mestih skromni in da samo služijo, ljudje z nizko izobrazbo pa službujejo, ker služiti namreč ne znajo.
Glagole na -ovati prišteva ali deva slovenska slovnica med glagole VI. vrste. Te vrste glagoli so ali nedovršni ali ponavljalni ali opetovalni, kakor so pač izpeljani. Nekateri so izvedeni iz imen, nekateri iz glagolov.
Sem spadajo oziroma po tem kroju so napravljeni tudi tuji glagoli, ki imajo v nemškem končnico -ieren. Na primer: konstatieren = konstatovati; deklamieren = deklamovati; fotografieren = fotografovati itd. V zadnjem času pa se rabi mesto -ovati tuja končnica -irati, -iram, po peti vrsti. Res da je ta končnica bolj praktična, nego je -ovati (ali pa celo -irovati kakor ima ruščina), vendar pa v duhu slovenskega jezika ni napravljena, še manj pa prilagodena.
V slovenskem imamo dva glagola na -ieren, ki si ju je narod sam prilagodil po zmislu in čutu svojega jezika. Da to stvar omenjam, je danes gotovo deplasirano, dasi gotovo ni napačno. Ta dva glagola sta: »probieren in »spendieren«. V teh dveh edinih slučajih ni ljudstvo napravilo glagolov ne: »probovati« in »špendovati«, kakor tudi ne »probirati« in »špendirati«, temveč slovenskemu jeziku dokaj prikladnejše: »probati« in »špendati«, to je glagola V. vrste, prvega razreda. Po tej analogiji (analogija pa je pri nas prav posebno postranska stvar) bi se morali tudi drugi glagoli na -ieren prikrojiti oziroma obraziti, kar bi dalo v našem slovenskem jeziku tudi dosti krepkejše izraze. Ali se to ne sliši bolj slovensko »telegrafati« nego »telegrafovati« ali »telegrafirati« itd. Seveda je danes skoraj popolnoma nemogoče, da bi se te oblike upeljale, zlasti pri nekaterih izglagolskih glagolih, omenjam pa vso stvar samo zato, da se vidi, kako malo se je pri nas v mar jemala analogija.
Poudarjam še enkrat, da sem »probati« in »špendati« omenil samo za v preudarek in da nikakor ne morem napraviti revolucije med glagoli, ki so prišli k nam od tuje končnice na -ieren v kakršnikoli obliki. Reči pa moram, da če bi mi kdo napisal »deklamati« na mestu »deklamovati« ali »deklamirati«, bi mu tega ne štel v napako.
V splošnem pa se povrnem k glagolom še, kadar bom govoril o besedotvorju.
Velikansko preglavico dela našim piscem slovenski rodilnik. Da bi na tem mestu obširno govoril o rodilniku v slovenski skladnji, bi sicer glede na njega popolnoma napačno rabo oziroma njega zanemarjanje in preziranje, kakor tudi glede na njega prenepotrebno in prepogosto rabo ne bilo odveč, vendar hočem tukaj omeniti samo napake rodilnikove uporabe, zastran pravil pa naj vsakdo izvoli pogledati v slovnico, ki ima o rodilniku precej obširno poglavje.
Predvsem je strah in groza, kar počno nekateri ljudje z nedoločnim števnikom in nikalnim prislovom: »nič«. Ker je v slovenščini pravilo, da stoji pri nikalnici rodilnik in je »nič« ( = ničto) tudi samostalen nedoločni zaimek na odgovor »kaj?«, ki se sklanja prav tako, kakor se sklanjajo samostalni nedoločni zaimki: kdo, nekdo, nikdo, nihče, malokdo, kaj, nekaj itd., mislijo, da je strašen greh, ako se nedoločni števnik in nedoločni prislov »nič«, ki odgovarja na vprašanje koliko in kako, ne postavlja v rodilnik, kakor samostalni nedoločni zaimek »nič«, ki se sklanja, dočim sta nedoločni števnik in nedoločni prislov »nič« nesklonljiva.
Na primer: Kaj imaš? Odgovor: Ničesar. Koliko imaš? Odgovor: Nič. Tretji nič na vprašanje »kako?« pa je isti kakor »nikakor«. Pa še celo samostalnega nedoločnega zaimka ni treba sklanjati, ker se vedno lahko smatra za nedoločni števnik ali nedoločni prislov.
Enako kakor »ničesar« je zasejan takozvani genitivus partitivus, in sicer tam, kjer ga ni prav nič treba. Na primer: »imel je zmisla«. Beseda »zmisel« ne spada med takozvana skupna imena kakor voda, pesek, smeti itd., zatorej je raba golega rodilnika nepravilna in le mogoča, ako je v zvezi s samostalnikom, ki znači kako množino ali mero (n. pr. sila zmisla) ali vprašalnim zaimkom (kar je imel zmisla) itd.
Popolnoma napak je torej: »in ima zanje obilnega gradiva«, kajti reči se mora »obilo gradiva«.
Ali je v primeru: »ne da bi imel namena« namena genitiv ali akuzativ, ne vem. Pravilno pa ne sme stati tu rodilnik, temveč tožilnik, ki pa je zanj pravilna oblika »namen«, kajti ta beseda ne pomeni živega bitja. Torej: »ne da bi imel namen« je prav in ne: »ne da bi imel namena«.
Št. 227, sob, 31. okt 1925, 3-4
[uredi]Velikansko neznanje ali nerodnost ali pa oboje skupaj se kaže pri formalnih rodilnikih. Kar se tiče zobov, vozov, konjev itd., kakor se zdaj po »osvoboditvi« (menda od slovnice!) skoraj dosledno piše, namesto zob, konj, voz itd., niti ni vredno, da bi govoril. Takim ignorantom bi bilo treba kratkomalo parklje posekati. So pa še drugi, ki ne znajo delati rodilnika iz lastnih imen, n. pr. Lajovic, Krivic itd., in sicer zato ne, ker ne vedo, da je v starem pravopisu nadomeščal sedanji polglasni »e« (zlasti v končnicah) polglasni »l«. Zato pa mislijo, da se mora glasiti rodilnik od gorenjih dveh slovenskih priimkov: Lajovica in Krivica, namesto Lajovca in Krivca; pridevnik: Lajovčev, Krivčev, a ne Lajovicov ali Lajovičev in Krivicov ali Krivičev. Saj je tudi Prešeren sam pisal Prešerin, a takrat ni nikdo pisal Prešerina, tem več Prešerna. Danes bi seveda, o tem sem prepričan, pisali Prešerina.
Skoraj dosledno se čita dandanes Černy-ja, Sovilsky-ja, Gradac-a, Pupovac-a itd. Če bi take rodilnike pisal človek, ki ni Slovan in se je slovenščine učil iz slovnice, še bolj pa iz časopisov, bi mu človek ne zameril, toda za Slovenca po rodu je to sramota, zlasti za Slovenca, ki se šteje za Slovana sploh, za Jugoslovana pa še posebej. Rodilniki iz gorenjih priimkov so: Černega, Sovilskega, Gradca, Pupovca. Gradaca in Pupovaca je sicer tudi rodilnik, toda množine in ne ednine. Tolstoj se glasi v rodilniku Tolstega in ne Tolstoja, dasi bi bil ta poslednji genitiv še opravičljiv, ker v slovenščini nimamo pridevnikov na -oj.
Od rodilnikov (namreč nepravilnih) je prvi korak ali prva pot k nepravilnim dvojinam. Kdor se hoče v teh izvežbati, naj gre v ultraslovensko gostilno, kjer se naroča in plačuje v slovenskem jeziku, toda po nemškem vzorcu.
»Kaj imate, prosim?«
»Imam dve juhi, dva mesa (sic!), dve prikuhi, dva kruha, dva četrt (!) vina in dve kisli vodi.«
Na to (po slovensko nerazumljivo) naštevanje dobi vsakdo račun in ga plača. Toda na ta nepravilni, po nemškem našemljeni način ne naštevajo svojega zapravka v gostilni ali restavraciji morda neuki ljudje, to je kmetje, ne, – temveč gospodje, ki se štejejo, da so kaj, in da so Slovenci. Pa niso. Ni še dolgo tega, kar sem slišal, da se je slovenska (!) gospoda smejala, ko je priprost človek plačeval, oziroma našteval zapravek: »dvakrat po eno juho, dvakrat meso, dvakrat po dve prikuhi, dva kosa kruha, dve četrti vina in dve (to se pravi dve steklenici slatine, kakršne mere sta pač) slatine« in ne kisle vode. Tako naštevanje ni gosposko, temveč kmečko! Žalibog, pa pravilno!
Toda to stremljenje po gospoščini ni samo pri nas doma, temveč tudi drugod. Predvsem pri Nemcih, odkoder smo se te spakovalnosti tudi mi navzeli. Znano je, da so se morali Nemci prav tako truditi za svojo čisto nemščino, kakor smo se pozneje mi za svojo slovenščino. In kakor je bilo pri Nemcih vse grdo, neolikano in ne vem še kaj, kar ni bilo oponašano po francoskem in francoščini, prav tako so se tudi pri nas zgražali ljudje nad govorico in obnašanjem, ki ni bilo po nemškem vzorcu in njim všeč. Še več! Nemci so bili tako nesramni, da so se iz našega originalnega izražanja norca delali in so nam postavljali za zgled svojo na nemško prevedeno francosko našemljenost, naši slovenski ljudje pa so jih posnemali.
Čudno pa to ni. Nihče ni prerok v svojem kraju. To je že rekel Kristus, ko so ga bili njegovi rojaki pregnali iz njegovega rojstnega kraja.
Kdaj so že pri nas nosili kmetje visoke pete, a dokler jih ni moda prinesla iz Pariza, so bile kmečke, torej nedostojne in negosposke. Bržko pa so postale svetovna moda, niso bile take pete več kmečke. Enako je z brkami. Kdaj so pri nas že kmetje pristrigovali brke ali si jih brili! A dokler se ni temu reklo, da je angleška ali amerikanska moda, toliko časa je veljala taka kultura obraza za inferiorno.
Toda to se godi po vsem svetu, pri nas pa še posebej. Kdo ne ve, da na primer Nemci in Italijani, da, celo Madjari ali Mažarji [Madžarji?] ne najdejo pri nas nobene kulture in civilizacije, pač pa jo dobijo vse polno doma in pri takozvanih divjakih, kjer je je sicer tudi nekaj, toda v prekleto pičli meri. Zlasti Italijani se radi bahajo s svojo dvatisočletno kulturo in pri nas se dobe ljudje, ki temu pritrjujejo. Toda ti naši ljudje ne pomislijo, da pri nas razun med starci, pa med prav starimi starci, in med otroki ni ljudi, ki bi ne znali čitati in pisati, dočim jih je v gornji Italiji okoli 30 %, v spodnji pa celo čez 70 %. Poleg tega pa pri nas niti v najzadnji hribovski vasi skoraj ni hiše, kjer bi se ne dobila vsaj ena knjiga, dočim so v Italiji, celo v zgornji Italiji po cele vasi, ki ni najti v njih niti ene knjige. O časnikih pa niti ni vredno, da bi govoril, kadar hoče kdo primerjati Italijane s Slovenci. –
Res je, da marsikaj, kar imajo drugi narodi, mi nimamo. Toda pomisliti je treba, da smo si to, kar imamo mi, pridobili sami, da smo si to pridobili ne samo za priviligirane stanove, nego za ves narod in da je to res last vsega naroda. Mi res nimamo plemstva, pač pa imamo snažne domove, pridnost, ukaželjnost itd., in že to je dovolj, da nam vžiga v duši in srcu ponos in da se ne bi smeli dati smešiti in zaničevati od tujcev, zlasti ne od Nemcev in Italijanov. Kdor je svetovno vojno prebil, kjer je imel priliko spoznati vse vojskujoče se narode, ve, da se nam Slovencem ni treba prav nikogar sramovati. Sploh pa smo mi poldrugmilijonski narod dali percentualno več ljudi znanosti nego drugi večmilijonski narodi, ki so živeli pod popolnoma drugačnimi pogoji.
Torej vse imamo mi, samo nekaj ne, to je: ponosa! Še danes me je sram, ko se spomnim, kako je prišel k nam po prevratu neki francoski major in kako slavo smo mu peli v ljubljanski operi. Pa ne samo to. K nam vsak lahko pride in ne da bi ta prosil, se mu odpro privatna in neprivatna vrata, na razpolago so mu vse mogoče udobnosti, a ne, da bi se to zgodilo samo iz uljudnosti, privatno, ne, to se napravi oficijelno, tako kakor bi prišel na primer sam naš vladar k nam. Taka uljudnost pa je po mojem hlapčevstvo!
In prav tako hlapčevstvo je vzrok, da je naš jezik po tujem, zlasti nemškem vplivu popolnoma pokvarjen.
Zakaj govorimo in pišemo: danes zjutraj, včeraj zvečer, danes zvečer, v tej uri, ob kateri uri, nimam časa itd., namesto: davi, sinoči, drevi, osorej, obkorej, ne utegnem itd., če ne iz same bojazni, da bi nas kdo, ki ni Slovenec, ne razumel, oziroma, da bi se iz nas norca ne delal, skratka: iz samo svoje hlapčevske ponižnosti in hlapčevskega sramovanja, češ da si upamo imeti svoje posebno izražanje tam, kjer ga drugi jeziki nimajo.
Zato pa pri nas nikdo več ne ve, kaj je »zemlja« in »prst«, ki se oboje imenuje po nemško samo Erde!
Zato se pri nas pehajo pismarji kakor za stavo, da bi pri nas vpeljali pasivno glagolsko obliko, kakor na primer: obtožilo se ga je; išče se Uršo Plut; Klemen je eden tistih tipov, ki priznajo zločin šele, kadar se mu ga dokaže itd., kar je popolnoma napačno in se je že sto- in stokrat grajalo. Toda kaj pomaga vse to! Ta pasiv je bil k nam zanešen iz Primorskega po vplivu italijanščine in so se ga ljudje, ki ne znajo niti osnovnih pravil našega jezika, od srca razveselili.
Št. 251, sob, 28. nov 1925
[uredi]Kako se trpna oblika tvori, stoji v vsaki slovnici, in kdor piše, zlasti kdor za javnost piše, je dolžan, da se to nauči! V gorenjih primerih se na primer mesto »obtožilo se ga je« pravilno pravi: »obtožili so ga« ali »obtožen je bil«. »Obtožil se je« radi dvoumja ni pripravno, dasi je pravilno, dočim se pri »išče se Urša Plut« ni bati nobenega dvoumja. Če se pa kdo boji, da bi se mislilo, da se Urša Plut sama išče, temu prvič ni pomagati, drugič se pa lahko drugače izrazi. Na primer (tako sodišče oklicuje, da jo išče): »iščemo Uršo Plut«, sicer pa: »iščejo Uršo Plut«. V tretjem slučaju. »Klemen je eden tistih tipov, ki priznajo zločin šele, kadar se mu ga dokaže«, je »ga« popolnoma nepotreben, ker je popolnoma dovolj, ako se reče: »kadar se mu dokaže«. Komur pa to še ni všeč, ima izbiro med »kadar mu ga dokažejo« in »kadar je dokazan« ali »kadar mu je dokazan«.
Z glagolom v tretji osebi ednine s »se« in tožilnikom ali pri nikalnicah z rodilnikom pa je v slovenščini popolnoma napačna konstrukcija trpne oblike.
Prav posebno lep primer, kako se ne sme delati trpna oblika, je tale stavek: »Nihče nam ne more oporekati, da smo neštetokrat svarili in dokazovali, kam bodo davčna bremena dorasla, če se ne bo v kratkem razmer zboljšalo.« Takemu izražanju bi morali vsi ploskati!
Kakor ta trpna oblika, če ne še bolj, se je razpasla pri nas raba števnika »enkrat« in »eden« ali »en« v pomenu nedoločnega zaimka, a ne samo v časnikih, temveč tudi v leposlovju. (Ta greh ima na sebi celo Janez Trdina, ki sicer piše vzorno slovenščino.)
To pa je napak. »Eden« in »en« ter »enkrat« so v slovenščini samo števniki.
Enako ne razločujejo nekateri (tudi sicer dobri pisatelji) med kdaj in nekdaj, med kdo in nekdo, med kam in nekam, med kaj in nekaj itd.
Menda najbolj v rabi je stavek: »če boš enkrat velik«. Tu sta kar dve napaki: prvič »če« in drugič »enkrat«;. Pravilno je mogoče reči samo: kadar boš velik. Govori se: »Uči se, da enkrat lahko nekaj boš« namesto: »Uči se, da kdaj kaj boš.« Dalje: »eden mora nekaj reči« namesto: »kdo mora kaj reči«; »no, si vendar enkrat prišel« namesto: »no, si vendar prišel« ali »si vendar že prišel«; »edna(!) posebnost likerja je zdravnik želodca«; tukaj je »edna« prav brez potrebe, kajti dovolj je, da se pravi: »posebnost likerja je zdravnik želodca«, ali bolj pripravno je: »zdravnik želodca je posebnost likerja«, ker se »posebnost« lahko poudari na ta način, da se pristavi »neka« ali (še bolje) »prava«; torej: »zdravnik želodca je prava (ali: neka) posebnost likerja«. »Zdravnik želodca« je namreč likerju ime.
Čital sem nadalje: »Prav je, da se bere enkrat nekaj tudi o Whitmannu.« Pravilno se mora to glasiti: »... da se bere kdàj tudi kàj o ...«
Čut za take razločke je po mestih že popolnoma izginil. Silno čudno pa je, da je ta čut v bivših nemških naselbinah po Gorenjskem prav posebno ohranjen. Tako sem čul moža, doma iz Trstenika pod Kriško goro (tam, kjer so Bleiweisi doma), ki je pa že najmanj trideset let v Ljubljani, ko je rekel: »saj je bil vendar kdaj (!) trgovec!« Kdo drug, če bi bil trideset let v Ljubljani, bi rekel v najboljšem slučaju: »Saj je bil vendar nekdaj (ali nekoč) trgovec,« kar bi ne bilo niti tako napak, najbrže pa bi rabil besedo »enkrat«.
Ta napaka težko če se bo zatrla. Mogoče bi to bilo le, ako bi časopisje gledalo na vzorno slovenščino, še bolje pa bi bilo, ako bi šole ne učile samo, kaj je prav in pravilno, temveč bi učencem tudi venomer kazale, kaj je napačno in nepravilno. Na ta način bi se sčasoma tudi časniška slovenščina izboljšala. Kdaj bi se to zgodilo, pa se ne more reči. Brez sodelovanja novinarjev in njih stremljenja, da se ustvari čist jezik, prav gotovo ne.
Kaka škoda in neodpustljiva napaka je nepravilno pisanje in kake nasledke bo imelo, nihče ne pomisli. Nihče ne pomisli, da so Slovenci na Koroškem izročeni Nemcem in nemški vzgoji, ki ima, kakor sem že neštetokrat pokazal in kar venomer poudarjam, velikanski vpliv tudi na slovenščino. Prav tako so tudi Italijani vzeli Slovencem v Italiji vsako možnost, učiti se materinega jezika po šolah. Venomer govorimo o naših zasužnjenih bratih na Koroškem in v Italiji, prirejamo demonstracije zoper nasilnosti, nihče pa ne pomisli, da jih sami zasužnjujemo in zatiramo, ker jim pridimo jezik. Kajti vsem tem, ki jim je odvzeta šolska vzgoja ne le v narodnemu duhu temveč tudi v materinem jeziku, lahko dajejo tako vzgojo, kaj – lahko! – jo morajo dati starši, zlasti pa knjige, predvsem pa časopisje, ki se največ čita. Ako torej kvarimo sebi svoj jezik, ga kvarimo tudi svojim bratom v neosvobojenih krajih in tako pomagamo Nemcem in Italijanom pri tem, zoper kar protestiramo in demonstriramo! Naj pomislijo vsi, da narod s pokvarjenim jezikom, da narod, ki govori še s svojimi besedami, misli pa po tuje, nima odporne sile in se tudi brž asimilira in ga ni več!
Torej že s tega stališča bi se moralo gledati, da ima časopisje skrb, da ostane slovenščina čista in pravilna, kajti časopisje je najbolj razširjeno vzgojno sredstvo, zlasti za odrasle ljudi, od teh pa se učijo mladi. To pa ne samo doma, temveč tudi za mejo. Kaj pravi veliki Mazzini? On pravi:
»Si ricordino tutti, che la morte della lingua è quella della nazione.« Naj pomnijo vsi, da je smrt jezika smrt naroda.
Št. 256, sob, 5. dec 1925, 3
[uredi]Saj ko bi ljudje, ki pišejo, malo več mislili, bi morda tudi bolje pisali. Seveda nima vsak glave za to, da bi z njo mislil, kam bo pa klobuk posadil. Zato pa vsak po svoje kar lepo z nemškega prevaja, pa naj bo prav ali ne. Da bi šel v slovar poiskat besedo, ki jo rabi, – Bog ne zadeni! To da preveč dela.
Tako so prav iz same duševne lenobe nastale besede: predsoba, predvečer, predizobrazba, predplačilo, predprodaja, predpreiskava, predstraža, predtelovadec itd. itd., dočim vsaka slovnica pripoveduje, da sestavljenke s pred niso v duhu slovenskega jezika, zlasti pa sestavljenke iz »pred« in samostalnikom.
Dr. A. Breznik, čigar slovnica je ukazana za naše šole, torej odločilna, pravi v svojem Pravopisu, da nam namesto neslovenske predpone pred rabi: 1. kak pridevnik, n. pr. prednji, poprednji, predhoden, naprejšnji, prvi, n. pr. prednja soba, prednja straža, prednji želodec; –— poprednja preiskava, poprednja priprava, poprednja izobrazba; predhodno vprašanje, predhodno pogajanje; – najprejšnje delo ali tudi samo priprava, najprejšnja odpoved; – prvi telovadec; prvoborilelj; prvomestnik in prvosednik, kakor so rabili prej za sedanji neslovenski predsednik; 2. kak predlog namesto tuje sestavljenke, n. pr. večer pred praznikom in ne na predvečer praznika; pred peklom in ne predpekel; 3. kak prislov, n. pr. spred stoječi kratki »e« in ne predstoječi kratki »e«; 4. Kaka nesestavljena beseda, n. pr. pogoj in ne predpogoj; priprava in ne predpriprava; podoba in ne predpodoba; začetna, prva poizvedba in ne predpoizvedba; predstvo, predstvena pravica in ne predpravica itd. Pri nekaterih že pamet pravi, da je »pred« popolnoma nepotreben, n. pr. pri besedah pogoj in priprava, ki že po zmislu kažeta, da sta spred.
Kako malo ljudje mislijo, kaže množica nezmiselnih in prav za prav trapastih pleonazmov; n. pr. peš-hoja (da se razloči od jež-hoje, hoje po vrvi ali bog ve od kakšne še); snežne sanice, snežni zameti, vinska trgatev, – to pa vse samo zato, ker se pravi po nemško Schneekufe, Schneeverwehungen, Weinlesse in bi si najbrže kdo pri golih besedah sanice, zameti in trgatev mislil kdove kaj, n. pr. peščene zamete (ki so pri nas seveda vsak dan) in bukovo ali gabrovo trgatev; – po predidoči razpravi je sodnik razsodil (samo po razpravi bi bilo seveda premalo točno, kajti po mnenju miselnih lenuhov bi lahko kdo mislil, da je sodnik razpravljal po sodbi); jako previdno je tudi, da se reče vršeča se razprava, da se razloči od nevršeče se razprave; na stavljeno (prav: zastavljeno) vprašanje je odgovoril (na nezastavljeno vprašanje se sploh ne odgovarja); pod danimi pogoji; potrebno orodje (n. pr. delavci so šli takoj popravit most in so v to svrho vzeli sabo potrebno orodje. Vse, kar je od »in« naprej, je prazno čvekanje); morebitne pritožbe naj se prijavijo lastniku; doli visečih žic se ne dotikajte itd.
Sem spada tudi večja polovica in manjša polovica. Aksiom, da sta polovici enaki, so vrgli v staro šaro. Večkrat se tudi čita večja večina, da je ne bi kdo zamenjal za manjšo večino.
Nemški »mehr oder weniger« se sloveni kratko in malo z »več ali manj«. Nihče ne pomisli, da le pravi »mehr« po slovensko »več« in »bolj« in da se mora potemtakem reči včasih »več ali manj«, včasih pa »bolj ali manj«. Pred pridevnikom mora vedno stati »bolj«, pred samostalnikom pa »več«. Na primer: na shodu je bilo bolj ali manj nemirno; na shodu je bilo več ali manj nemira. Ta razloček je jasen kakor beli dan in prav nič težak, da bi si ga ne mogel vsak zapomniti. In vendar se skoraj dosledno piše (ako vzamem gorenji primer): na shodu je bilo več ali manj nemirno. Sploh pa se pravi mehr oder weniger po slovensko bolje: kolikortoliko, kar se pa seveda ne da zmeraj porabiti.
Med velike mislece spadajo brez dvoma tudi pevci. Tam so besede postranska stvar, glavna stvar je, da »krulijo«. Zato pa tudi skvasajo vse mogoče in nemogoče stvari. Skoraj dosledno in trdovratno se poje:
»S’noč pa dav’ je slanca pala«. Da slana zvečer ne pada, pevcem še mar ni, kakor jim tudi ni mar, da se pesem prav za prav glasi: »Je pa davi slanca pala« z inačico: »Od s’noč’ na dav’ je slanca pala«.
Nadalje pojejo: »Zagorski zvonovi prav milo pojo, kaj maram, k’ preljubo k pogrebu neso«. Vsa pesem govori o žalosti, ker preljubo k pogrebu neso, pevci pa brez zadrege pojejo: »Kaj maram«, namesto »nemara«.
Ali pa: »Dekle, zakaj s’tak žalostno, povešaš mi oči.« Nobenemu pevcu ne pride na um, da je »s’« preveč in da je ne samo lepše, temveč tudi edino prav: »Dekle, zakaj tak žalostno povešaš mi oči?« Mimogrede moram povedati, da ta pesem ni slovenska, temveč tirolska, samo da tisti, ki jo je prinesel, ni imel dosti spomina ne za besedilo ne za napev.
V znani koroški pesmi »Hribci ponižajte se« se skoraj prav povsod poje v refrenu: »... da bom vid’la, kje fantič moj gre«, namesto: »kter’ fantič k men' gre«.
Druga koroška pesem se glasi: »Oj ta mlinar, mladi mlinar, mlinar pod klancem. – On ti melje, on ti melje, melje gorjancem. – Dečla čaka, dečla čaka, od zore do mraka, ker hoče še ogrščico * [* Ali gorščico ali kako podobno. To je neke vrste moka.] imet’.« Pri nas pa povsod pojejo, da hoče gorjančiča imeti, kakor da bi bila dečla njega dala v mlin oziroma, kakor bi prihajali »gorjančiči« izpod mlinskih kamnov!
Ne presukavajo pa samo narodnih pesmi, temveč tudi umetne. Nekatere so že tako zmrcvarjene, da se Bog usmili. In pa petje samo! To je sekanja, zatezanja ob nepravem času in zadiranja, da je joj. Gori imenovana koroška narodna pesem »Hribci ponižajte se« se poje na primer tako, da se »kje« zategne, na to pa napravi dolga pavza. Po tej pavzi pa se pevci na ves glas zaderejo: »fantič«, tako da se sliši, kakor bi vsi pevci hkratu z vrčki po mizi udarili. Konec »moj gre« pa se zopet prav milo, ginljivo in ginjeno zapoje, kakor bi so srce v lužo tajalo.
Mnogo neprostovoljnega humorja [je] v prevodih posameznih besedi. Zadnje čase se je prav mnogo govorilo in pisalo o »sladkorni torti«, kakor je nekdo prevel nemško »Zuckertortpartie«. Temu prevajalcu vreden drug je tisti, ki je prevel »Filmstar« s »filmski škorec«. Kdo od teh dveh se je bolj znesel, je težko reči, gotovo sta pa oba jako ponosna na svojega uma produkt, kakor Čičkova kokoš, ki se je bila v močnik podelala.
Št. 6, sob, 9. jan 1926, 3
[uredi]Tako hudih, kakor sta ti dve«, da bi bile resno mišljene, je malo in so občinstvu le za zabavo, vendar se še dobijo. Tako je nekdo prevel »Flegeljahre« v »cepčevska leta«. Ne bi omenjal tega, toda take stvari rade ostanejo, kajti malokomu pride pri tem na misel, da se pravi »Flegeljahre« po slovensko »nerodna leta«. (Kdo rojen prihodnjih bo meni verjel, da v letih nerodnih okrogle sem pel. Vodnik.) Tistim pa, ki jim je nemščina tako v kosteh, da sploh ne pripoznajo nobenega slovenskega izraza, ki ni doslovno preveden iz nemščine, pa to sploh v glavo ne gre. No, pa teh bo, hvala Bogu, čedalje manj. Toda spak, ki so jih napravili, po večini nikdo več ne bo korenito izruval.
Tako so n. pr. te vrste ljudje prepričani, da se pravi »angeln«, t. j. na trnek loviti, po naše ribariti. Zato je nekdo zapisal, da Španci lastavke ribarijo (!) namesto: na trnek lovijo. Tudi se »ribariti« ne pravi po nemško »fischen«, temveč »die Fischerei betreiben« ali »sich mit der Fischerei beschäftigen«. »Fischen« pa se pravi »ribe loviti« ali pa, kakor po mnogih krajih tudi govorijo »ribiti«.
Prav tako se po nemškem vzgledu: »das Gefäss rinnt« piše (po mestih tudi govori): posoda teče (!), dočim je edino prav: posoda pušča, namreč tisto tekočino, ki je v nji, ali pa: posoda curí (s poudarkom na í, od glagola cureti).
Skoraj venomer se čita: »cesta, most vodi, vrata vodijo«. To je po zmislu slovenskega jezika napak in je le prevod iz nemškega »die Strasse, die Brucke, die Thür führt«. Po naše se pravi pravilno: »cesta, most, okno drži in vrata držijo« in prav nič drugače. »Vodi« je prav tako nepravilno, kakor bi bilo v nemščini nepravilno »hält«.
Enako je napak, če se piše in govori: »Belgrad »leži« ob izlivu Save v Donavo, kajti v slovenščini mesta stojijo (Stoji, stoji tam Beligrad), v nemščini pa ležijo.
Takih primerov slepega nezmiselnega in nedoslednega prevajanja je vse polno in precej obilna knjižica bi bila, ako bi kdo vse to zbral. Naj navedem samo nekatere, ki so mi baš na misel prišle.
Pred kratkim sem čital nekje besedo »izvetren« za nemško »verwittert«. Po pravici povedano še nisem dobil slovenske besede, ki bi bila tako nezmiselna, kakor je ta. Nemška beseda »verwittern« je sestavljena in izpeljana iz »ver« in »Wetter«. Ako bi se »das Wetter« reklo po slovensko »veter«, kar pa se ne pravi, potem naj bi beseda »izvetren« že ostala v Božjem imenu, če bi ne imeli boljšega in lepšega slovenskega izraza »preperel«, »prepereti«. Tako se mi pa zdi taka tvoritev besedi naravnost norčevanje iz slovenščine. Res imajo baje (po Cigaletu) to besedo »izvetren« Rusi in Hrvati, pa to naj nas ne briga, saj imajo Rusi tudi »tancmejster«, »buterbrot« in druge, od hrvatskih pa naj omenim samo »ajmokat«, drugih je že skoraj vsakdo sam dovolj slišal in čital.
»Die Augenbrauen heben« se prevaja pri nas »privzdigovati obrvi« namesto »obrvi vihati«. »Harte Strafe« pa ni »trda kazen«, temveč »ostra ali stroga kazen« in »Spottpreis« se ne pravi »sramotna cena«, ampak »slepa cena«. Itd.
Da se pravi »bei der Thür, beim Fenster hinein, hinaus, herein, heraus« po slovensko samo »skozi vrata, skozi okno« in nikakor drugače, se je že skoraj popolnoma pozabilo, kajti dosledno se govori »pri vratih noter ali ven, pri oknu noter ali ven« ter se tako tudi piše ne le po časopisju, temveč je ta napaka zalezla tudi že v leposlovje.
»Notausgang« se prevaja »zasilni izhod«, kakor bi bil to izhod, ki je tako, le za silo narejen. Toda ta izhod ni narejen samo za silo, ampak je prav dobro izdelan, ali odpre in rabi se le takrat, kadar je sila. Potemtakem to ni »zasilni izhod«, temveč »izhod za v sili« ali »izhod v sili«.
Ker sem že pri slepem in nerodnem posnemanju nemščine, naj omenjam še eno izražanje, kakršno se ne le že govori, temveč semtertja tudi že piše. To je n. pr. »bil je vizitirat«, »bil sem kupit«, »bil sem obiskat« in podobno. To izražanje je prišlo k nam iz nemščine, v nemščino pa iz francoščine. V tem jeziku se nam reč rabi pomožni glagol »être« (biti) v preteklih časih za »aller« (iti) in pomeni, da je človek od tam, kamor in po kar je bil šel, že nazaj. Dočim pa se v nemščini, kjer je taka konstrukcija prav tako napačna, kakor v slovenščini, stvar ne da prav posebno pripravno drugače izraziti, je to v našem jeziku prav lahko mogoče. Na primer: »(pri)šel je bil vizitirat«, »šel sem bil kupit« itd. Zatorej takih novotarij prav nič ne potrebujemo.
Preden preidem na besedotvorje, blagoglasje in druge stvari, ki jih mislim še povedati, naj omenim nekoliko prevajanje v slovenščino. Prevodna literatura je pri nas silno narasla, a so, žalibog, prevodi (z malo izjemami) precej slabi. Ne le, da je slovenščina v njih mizerna, temveč so tudi nadvse površni, da se milo izrazim.
Tako je na primer nekdo prevel: »ona byla očenj očenj gordaja djevuška« takole: »ona ni bila posebno lepa«, namesto: »ona je bila jako jako ponosna deklica«. Nekdo drugi je preložil: » j'ai vu rouge« v »jaz sem videl rdeče«, namesto: »jaz sem pobesnel«. Najbolj pa jo je zadel tisti, ki je prevedel: »Nació el grande Miguel Cervantes ...« z »Rodil se je veliki Ignacij Miguel Cervantes«.
Kako se takemu prevajanju in takim prevajalcem pravi, vsak lahko ugane.
Kje je vzrok in krivda, da so pri nas slabi prevodi? Marsikje. Precej velika je pri založništvih, ki ne morejo utrpeti toliko dinarjev, da bi dali rokopise, kar se tiče točnosti prevoda in pravilnosti slovenščine, pregledati.
V Texasu v Ameriki so imeli (oz. imajo menda še) po salonih napise: »Prosi se, da občinstvo na klavirskega igralca ne strelja, kajti on igra pač kakor zna.«
Podoba je, da bo treba taka opozorila mutatis mutandis napraviti marsikje in glede marsičesa tudi pri nas, posebno pa, kar se tiče mrcvarjenja slovenščine.
Št. 12, sob, 16. jan 1926, 3
[uredi]Nekdo mi je očital, da so moji nazori o slovenščini konservativni in da bi se, če bi bilo po mojem, pisal tak jezik, kakor se je v Bleiweisovi dobi. Kakor da bi bil jezik slovenskega naroda takrat drugačen nego je danes! Pa je prav tak kakor sedaj, samo da je bilo takrat prav tako malo ljudi, ki so ga znali pisati, kakor jih je danes in da [je] v tistih časih večina drvela za tistimi ljudmi, ki jezika niso znali pisati, kakor drvi v naših časih tudi. Saj je znano, da je imel Koseski prednost pred Prešernom in da je imel Fran Levstik hude boje, preden je predrl s svojimi nazori, ki so bili na las podobni mojim in še koga drugega. Pravila jezika so stalna in se izpreminjajo silno počasi, a nikoli ne brez nujne potrebe. In tako je tudi prav in naravno. Kajti le ustaljen jezik ima odpornost in asimilacijsko zmožnost. Vzgledov v zgodovini ne manjka. Madjari so bili že skoraj izginili, a poglejmo jih danes. Koliko milijonov drugih narodov so si asimilirali. Pa ni treba misliti, da je bilo temu vzrok samo nasilje. Poglejmo dalje tudi Rumune. Rumunščina, ki so jo še ne pred sto leti pisali s cirilico, je imela skoraj polovico slovanskih besedi tudi v književnem jeziku. In danes? Danes je romunščina res romanski jezik. Seveda je politična samostalnost največjega pomena. Slovenci pa še nismo vsi v svoji državi. Od nas pa, kar nas je v Jugoslaviji, je največ odvisno, ali bodo Slovenci, ki so še izven naših mej, vzdržali potujčevalni naval ali ne.
Res je, da slovenščina še ni na takem vrhuncu, kakor so jeziki velikih narodov, temveč se še razvija. Koliko nam manjka še izrazov za razne pojme! Toda to se bo še vse napravilo. Res je, da smo pri tem še navezani na jezike drugih narodov, predvsem na nemščino. Res je pa tudi, da se delamo od nemščine bolj odvisne, nego je treba, toda tudi to bo minilo in prišli bodo časi, ko bomo delali nove izraze za nove pojme iz moči svojega jezika. Pravzaprav se je to že začelo, a je le prav malo vidno, zakaj silno redki so tisti, ki so za tako delo sposobni. Da se pa tako delo pospeši, bi morali imeti viden forum, ki bi ga neizprosno nadzoroval in kamor bi se vsakdo lahko obrnil za svet. Dokler kaj podobnega ne bomo imeli, bo vsak šušmaril po svoje in koval besede, ki so zoper vsa miselna in jezikovna pravila. Na ta način ne bomo nikdar dobili poštene in dosledne terminologije, temveč le po pasje slab nadomestek, kjer se takoj vidi, da se z vse mogočimi besedami in obrazili izražajo vse mogoči pojmi.
Dosti pa se pri nas dela nepotrebnih novih besedi, ki so večinoma precej slabše nego dosedanje, če niso že popolnoma za nič. Za primero naj omenim besedi »upropastiti« in »zaprepaščen«. Ti dve besedi sta taki, da jih človek z umetno zgornjo čeljustjo ne more brez skrbi izgovoriti, ker je upravičeno lahko v strahu, da mu zletijo zobje iz ust. Nikakor nisem zoper nove besede, toda te morajo biti točne in blagoglasne. Toda to so stvari za pesnike. Prozaični jezik pa naj nikar ne dela novih besednih tvorb, kajti kdo se bo takega jezika učil, ki človek ne ve, če ga bo jutri še razumel. Da se te stvari godé, je krivo to, ker nimamo dobrih slovarjev, največ je pa kriva lenoba, ker še v te slovarje ne gre nihče gledat, temveč se vsak kar na svojo roko izraze izmišljuje. Najbolj žalostno je pa to, da se take reči tembolj primejo, čimbolj so slabe in grde. Nihče pa tudi ne pomisli, da zna priprost človek, ki zna samo svoj jezik in ga torej tuja ideologija ne moti, bolj prikladen in blagodoneč izraz nego marsikak šolan gospod. Treba bi bilo take stvari samo zbrati. Tako imajo na primer Dolenjci in Notranjci za dele málina in žage jako čedne slovenske izraze, ki bi, mislim, tehnikom zelo prav prišli. Toda do zdaj še nisem čul, da bi se bil kdo potrudil ponje.
Potem pa logika in doslednost!
Vzemimo samo Brennholz in Brennspiritus. Prvo se pravi pri nas »drva za kurjavo« (dasi drugačnih drv nego za kurjavo ni, razun če pomeni beseda nerodnega človeka, kakršni so nekateri slovenskih besed fabrikanti, ki pa tudi ne bi bilo škoda, če bi jih pokurili), drugo pa gorilni špirit, kakor bi bil ta špirit samo za to, oz. tak, da gori in ne, da se kuri z njim in kakor bi imel samo on to lastnost, drug špirit pa ne. Če se pravi torej drva za kurjavo, se mora reči logično tudi kurilni špirit. Gorivni špirit pa bi se reklo kvečjemu špiritu, ki ga rabimo za gorivo, torej za luč.
Vzemimo nadalje zidarsko klamfo. (Nič posebno bi ne bilo greh, če bi se ta beseda tudi v slovenščini obdržala, dokler nimamo, oz. če ne bi imeli svoje.) Ko sem nekega inženjerja vprašal, kako se pravi po slovenski klamfa, mi je odgovoril, da spojka. Ta tvorba je sicer pravilna, po pomenu pa popolnoma napačna, kajti klamfa prav ničesar ne spaja, temveč kvečjemu spenja. Potemtakem bi se moralo po funkciji reči sponka. Toda ta izraz je presplošen, zakaj sponka je lahko marsikaj in spenja se na različne načine. Zdaj pa poglejmo, kako zna narod misliti in delati izraze. Kako spenja klamfa? Na ta način, da se v tista dva dela, ki naj jih spne, zabije. Iz tega glagola je priprost človek napravil besedo: zabijača.
»Steigeisen« ali »Steiger« je tista železna priprava, ki se priveže na čevlje in ki z njo hodijo po brzojavnih grdéh. Tudi za to pripravo so napravili umeten izraz, in sicer plezalke. Mislim, da je bil ta izraz skovan na pošti. Od delavca neke firme za napeljavo elektrike pa sem čul izraz »vspenjače«. Na vsak način je ta beseda boljša, ker označa naravnost pripravo, torej neživo stvar, dočim pomeni plezalka v prvi vrsti živo stvar ženskega spola, ki pleza, in šele v drugi vrsti v prenešenem pomenu tudi lahko pripravo, ki se z njo pleza. Takih personifikacij pa se moramo v strokovnem jeziku izogibati, in se jih je v slovenščini tudi lahko izogniti, ker ima slovenščina nebroj obrazil, dočim je nemščina z njimi jako sirotna, in se mora radi kratkosti izraza poslužiti personifikacije. Toda tudi za to železje je bila tvorba umetne besede nepotrebna, kajti narod imenuje to pripravo: kremplje ali krempljače, kar po mojem ni da bi se zametavalo, temveč je treba ta izraz z veseljem sprejeti kakor tudi zabijačo.
Št. 17, sob, 23. jan 1926, 2
[uredi]Enako kakor »plezalke« za »Steigeisen« ali »Steiger« je napravljena beseda »drsalke« za »Schlittschuhe«. Toda dočim se je pri »plezalkah« manj bati, da bi jih človek zamenjal z damami, ki se pečajo s plezanjem, je pri drsalkah to prav lahko mogoče. Če na primer pravim: »Danes sem se drsal z izbornimi drsalkami«, se ne ve, ali so bile to dame, ki so izborne drsalke, ali pa priprava za drsanje, ki je seveda tudi lahko različne kakovosti. Prav gotovo mi ni na tem, da bi izraz »drsalke« za »Schlittschuhe« hotel izpodriniti, ne. Saj bi bilo to dandanes tudi težko mogoče, kajti danes je vsak abecedarček jezikoslovna avtoriteta. Omenjam le, da se dajo iz glagolov »plezati« in »drsati se« napraviti boljši samostalniki za pripravo, s katero se pleza ali drsa. Vzemimo izpeljanke iz glagola plezati, ki naj bi pomenile orodje za plezanje. Te so: plezúlje, plezáče, plezálnice, plézalice, plézice ali plezíce, plézniki, pléznice, plezála itd. Izbira je torej dovolj velika. Zakaj je potemtakem treba izbrati si baš obrazilo, ki pomeni v prvi vrsto živo stvar, ki pleza, ne razumem.
Podobno je z »drsalkami«. Za pripravo, ki se z njo drsajo, bi se bili lahko iz glagola »drsati se« napravili izrazi: drsúlje, drslje, drsáče, drsalice ali drsálnice, drsalniki, drsala, drsíči, drsíce itd. Nekateri od teh izražajo tudi lahko ledene steze, ki se po njih otroci drsajo (po nemško: »glitschen«) ali pa, kakor pravijo Prleki, »pospeljavajo«.
Torej nikakor in nikjer ni potreba, da se v slovenščini stvori personificirajo ali poosebijo, zlasti ne v znanstveni ali strokovni terminologiji. Izjeme so seveda povsod. Toda te veljajo oziroma naj bi bile dovoljene samo takrat in tam, kjer je že izraz udomačen.
Vendar pa se tvoritev terminov za funkcije neživih stvari z obrazili, ki označajo v prvi vrsti živa bitja, dogaja dan na dan. Tako je na primer ta nemški »(eiserne) Träger« v stalni rabi slovenski izraz »nosilci«. Ne glede na to, da se pravi »tragen« v tem primeru »nesti« (koliko kil ti neseš, to se pravi, koliko zmoreš po svoji moči, da jih neseš) ali »držati«, kar je še bolje (most, strop drži toliko in toliko), je beseda »nosilec« po zgoraj povedanem napačna, kajti iz glagola »nositi« je za »traverzo« prav skovana beseda kvečjemu »nosilnik« ali podobno.
Ko so pri Žireh nad Idrijo otvorili elektrarno, so vsi časniki brez izjeme poročali o »lovilcu za pesek«. To so prevedli iz nemškega »Sandfänger. Omenil sem že, da je nemščina nadvse revna z obrazili in da se zato poslužuje radi kratkosti končnice »-er«, ki označa lahko živo ali neživo stvar, toda v našem jeziku tega ni treba. »Lovilec« je torej v tem pomenu napačen. Reči se mora temveč »lovilnik« ali »lovilo« za pesek.
Našim ljudem nikdar ni mogoče izbiti iz glave, da ni potreba, da bi bil slovenski izraz istega spola kakor nemški. Pač pa naj bodo stvari, ki imajo enako obliko ali podobo, enako opravilo, enak smoter itd., tudi enakega spola in napravljene z enakimi obrazilom. Prikladnost obrazil pa se ravna seveda tudi po tem, iz kakšnega debla ali korena je treba izraz napraviti. Kajti glagoli, samostalniki, pridevniki itd. ljubijo vsak svoja obrazila in vsak svoj spol. Odloča dostikrat tudi z vso močjo grupacija konzonantov, zakaj na leposlovje besede je treba prav tako gledati, kakor na točnost njenega pomena, njeno gibčnost in potrebo gibljivosti.
Vse to pa, kar sem zdajle omenil, je še v povojih. Točnih pravil za besedotvorje še nimamo. Pričakujemo pa, da jih bomo dobili. Potrebna so nam danes bolj nego kdaj prej, kajti na vseh koncih in krajih imamo po ustanovitvi lastne države potrebo ne le mašiti luknje, temveč cele zgradbe postavljati.
Jaz nisem jezikoslovec in moje mnenje ni odločilno. To, kar pišem, niti ni amaterstvo, temveč samo diletantstvo. S tem hočem izraziti samo stvari, ki sem jih opazil in jih opažam. Da se vse to uredi in precizira, zato so pač poklicani drugi ljudje in nadvse me bo veselilo, če jim bodo te moje skromne vrstice dale impulz.
Največji greh pri tvorbi novih besedi je pri nas pomanjkanje znanja živega jezika in pomanjkanja misli in lastnega míšljenja (s poudarkom na prvem zlogu, das Denken; mišljénje = die Meinung) ter navezanost na tuj, to je nemški idiom in pa zanikarnost. Samo na ta način je mogoče, da se čitajo stvari, kakor »stekleni zvon« za »Glasglocke« ali »Sturzglas«, namesto »poveznik«; »morska pena« za »Meerschaum« namesto »stiva«; »ravno ali neravno število« za »gerade oder ungerade Zahl« namesto sodo ali liho število itd. Sam Bog vedi, zakaj se pravi »modrocu« »žimnica« (modroc je natlačen lahko tudi z volno!) in zakaj je ta beseda stvorjena z obrazilom »-nica«, dočim se »Strohsacku«, ki ima isto ali podobno službo kakor modroc, pravi »slamnjača« in ne »slamnica«.
Št. 23, sob, 30. jan 1926, 2
[uredi]Nekje sem čital: stroj za proizvajanje stepene smetane in snega. To je očividno dosloven prevod (vsa čast prevajalcu!) nemške besedne procesije: Schlagsahne- und Sehneeerzeugungsmaschine. Pa si oglejmo malo bolj ta stroj za proizvajanje itd. Vprašam: Ali je treba v slovenščini toliko besedi za označbo tega stroja? Ne! Prvič je »proizvajanje« popolnoma odveč, kajti stroj za stepanje itd. bi bilo popolnoma dovolj. A še to je predolgo, kajti tudi stroj se lahko izpusti in se reče na kratko: stépalnik za smetano in sneg. V besedi »stepalnik« so vsi trije pojmi: »stroj«, »proizvajanje« in »stepanje«.
Navajam ta primer, ker je značilen in kaže, kako se pri nas strašno malo misli in kako se krčevito držimo za kikljo nemške matere.
Če smo že pri tako lahkih stvareh, kakor je ta, tako strašno nerodni, si je lahko misliti, kako je šele pri težkih. Tu pa sploh ni, da bi govoril. Besede se kujejo kar »tja v en dan«. Kuje jih pa vsak, kdor jih utegne, predvsem seveda na podlagi nemškega izraza. Ali vé, kaj ta izraz pomeni ali kakšen predmet označa, ali pozna tisti predmet, ali mu je znano, kakšne funkcije, lastnosti itd. ima, kaj je njegov namen, kakšna je njegova uporaba, iz česa je napravljen [… do]bimo take nestvore, da nas je lahko sram. In takih nestvorov je toliko, kolikor je slovotvornih umetnikov, ki hoče imeti vsak svoj prav in se drug drugemu ne udajo. Če pojde tako naprej, bodo naše terminologije lepo sračje gnezdo. Edino nekaj dobrega bo na njih, to je, da bodo lahko za zgled, kako se ne sme delati.
Poudarjal sem že, da dosti izrazov ni potreba delati, ker jih že imamo in večinoma tudi še žive med narodom. Treba pa jih je samo poiskati, zbrati in izbrati ter jih porabiti. Seveda je to zamudno, toda »brez muje se še čevelj ne obuje.«
Takrat, ko se je slovenščina začela uvajati v šole, so bili drugače teški časi, pa so nam zapustili možje od takrat prav čedno jezikovno dediščino. Dosti besed so nam ohranili, ki jih danes nikjer več ni, oziroma jih ne bi bilo. Radoveden sem, kaki izrazi bi bili danes nastali, na primer (iz geometrije) za die Gerade, der Bogen, die Sehne (»liho« in »sodo« iz matematike sem že zadnjič omenil) itd. Prepričan sem, da »prema«, »lok« in »tetiva«; prav gotovo ne, ampak kakšne umetne spake.
Danes tvorjenje novih besedi ni več tako težko, kakor je bilo pred petdesetimi, šestdesetimi in več leti, a še zmeraj dovolj težavno za tistega, ki jezika, zlasti živega jezika ne zna. Takih ljudi pa je pri nas od sile dosti. Ni dovolj, da človek zna slovnico do pičice, da ima toliko in toliko besedi (v slovenščini mislijo nekateri, da jih je dovolj znati kakih petsto, iz teh se potem lepijo po nemškem vzorcu druge) v glavi, temveč je potreba poznati tudi duh jezika. Ta duh se pa v šoli ne dobi. Zakaj hodijo romanisti v Firenco in Pariz? Zato, ker dobivajo ustanovo? Dosti jih je, ki tako mislijo in pravijo: »Saj zna gotovo italijanščino in francoščino, kaj mu je treba letati v Firenco in Pariz denar in dušo zapravljat!« Da, treba mu je! Kajti Firenca so italijanske, Pariz pa francoske Atene. V teh krajih se govori živ jezik, ki velja obenem za književni jezik in za lepo ter olikano govorico. Mi Slovenci pa nimamo nobenih Aten, kamor bi si šel človek svoj šolski jezik popravit, ki ga ne govorijo nikoli nikjer drugje kakor le v šoli. V šoli se sploh ne sme tako govoriti, kakor je človeku kljun zrastel. To čuti že vsak otrok, ki pride v prvi razred. Tu ga odvadijo prvič misliti in potem seveda tudi govoriti. Dokler ni hodil v šolo, je še znal kako stvar gladko povedati in dopovedati. Po par letih pa dobi polno glavo umetnih besedi (tiste, ki jih je prej znal, so vse prenavadne, preordinarne in zanič), ampak stavka ne spravi nobenega iz sebe, vsaj takega ne, da bi imel rep in glavo. Ko odraste, se ga prime še dnevniški žargon, potem se pa sploh ne da z njim več pametno govoriti. Kdor tega ne verjame, naj stopi v Ljubljani v kako gostilno, kamor zahajajo taki ljudje, naj jih posluša, pa bo videl, kako strašno učeno govoré. Razumel pa ne vem, če bo kaj.
A niti ni treba hoditi v gostilno poslušat slabo slovenščino. Še boljše se to sliši na kakšnem shodu, kjer nastopajo tudi gospodje z akademično izobrazbo. Tu se sliši sekanje, ää-kanje, mm-kanje, sami relativni stavki z večnimi »kateri«, »kateri« in zopet »kateri« ter stokanje – prav tako, kakor so bili navajeni v šoli, jako malo, malo jih je, ki bi gladko govorili; a v času taborov jih je bilo več – kaj, več! – vsi so gladko govorili. In ti gospodje so imeli samo nemške šole od prvega ljudskošolskega razreda gori, za slovenščino so se morali sami brigati. Pa so se tudi brigali, in še kako!
Danes se pa ne! Značilen je pri nas strah, da bi nas kdo ne razumel. Ta strah je silno izrazit pojav hlapčevstva, kajti ne bojimo se, da bi nas rojaki ne razumeli, temveč da bi nas Neslovenci ne razumeli. Pred prevratom smo stremeli, da bi bil naš jezik Nemcem všeč in zanje lažji, po prevratu pa smo se z jugoslovanščino začeli bližati Srbohrvatom. In še danes, osmo leto po prevratu, se dobijo ljudje, ki trdijo, da slovenščina v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ni državni jezik in da je nepotrebna.
Št. 28, sob, 6. febr 1926, 2==
Pa še eno grdo lastnost imamo Slovenci: da se pred ljudmi, ki nas nič ne poznajo, ali pa imajo že itak slabo mnenje o nas, črnimo, v nič devamo, prezirljivo govorimo o svojem narodu in jeziku, da ga celo zaničujemo. Pred vojno sem nekaterikrat slišal, zlasti dame, kadar so šle s kakimi uniformiranimi ali neuniformiranimi nemškimi ali drugimi neslovanske narodnosti kavalirji, besede: Ja wissen Sie, die Slovenen ... (ne: wir Slovenen!) itd.; kaj je bilo naprej, si vsak lahko misli. Hvala – ne! In danes ni dosti drugače, nemara še slabeje. Vzgledov in primerov ima vsak dovolj ne le iz lastnega opazovanja, temveč celo iz lastne izkušnje.
Kakor že zgoraj povedano, se človek v šoli živega, tvornega jezika ne nauči, še manj seveda dobi čut za jezik, v njegov duh pa sploh ne prodre. To pa ne velja samo za slovenščino, temveč tudi za vse druge jezike, ki jih učijo po šolah po sedanjih metodah.
Toda dočim velja za standard v italijanščini toskanščina, v srbohrvaščini hercegovski dialekt (za kar se pa seveda šola ne briga), v ruščini moskovščina itd. – v slovenščini ni bilo postavljeno nobeno narečje za književno govorico, temveč se je nekdo (ne vem kdo in ne kdaj) postavil na komodno stališče in izrekel silno modrost, da se slovenščina tako piše kakor se govori, oziroma da se tako govori kakor se piše. In to trdijo nekateri ljudje še danes in se tega po možnosti tudi držijo. Po možnosti pravim, kajti tako govoriti, kakor se piše, je nemogoče, da bi za petindvajset črk slovenske abecede imeli tudi samo petindvajset glasov, ki ostanejo v vseh slučajih zmeraj enaki, dasi so to takrat, ko so delali olikano slovensko govorico (hochslovenisch so rekli Nemci) nekateri (žal odločilni možje) na vsak način hoteli doseči. Za vzgled in vzor pa je bila nemščina. No, in natezati so začeli ubogo slovenščino na nemško mišljenje, nemško slovnico in nemško izgovarjavo. Toda dočim razločuje nemščina n. pr. e, ä in ö; i in ü; ai, ei, eu, äu itd. in se je pri pouku natanko razložilo, kaki so ti razločki v izgovoru in se je ta izgovor tudi strogo zahteval, se pri pouku slovenščine za kakovost glasov nihče ni brigal, kakor menda še danes večinoma ne. Pa kako tudi! Saj je v slovnicah glasoslovje prav po mačehovsko obdelano, in še danes ni na višku. Pa bi že zadostovalo, ako bi se učiteljem slovenščine ta del zdel važen, pa se jim ne. Zato se še danes čita: Zatoraj dobro väm, Slovänäc säm, räkälj, vänäc itd.; bes se izgovarja bès namesto beis (e kakor v besedi svet, die Welt, in se rima z les) plen – plien namesto plein (in se rima z len, fant).
In pa naglas! Kakovost naglasa je prav tako važna kakor kakovost samoglasnikov. Ne vem zakaj se kakovost naglasa tudi v navadnem jeziku ne zaznamenjuje, temveč le mesto? Po mojem bi bilo to potrebno, ne samo v slovarjih, temveč povsod, kjer stoji beseda sama zase, dostikrat pa tudi v zvezah z drugimi besedami, v stavkih itd. zlasti, koder gre za nove pojme, in je treba označiti pravilno izgovarjavo. Saj je znano, da ne samo mesto naglasa, temveč tudi kakovost naglasa izpremeni pomen. Naj navedem običajni stavek: Prijel ga je za vrat in ga peljal do vrat. Oba »a« v besedah vrat sta dolga, torej bi se v navadni pisavi na oba dalo naglasno znamenje ostrivec. In vendar je velik razloček med obema naglasoma, in sicer tako velik, da se v izgovoru prav natanko razloči pomen obeh besed, tudi kadar se izgovorita posebej, sami zase brez vsake druge zveze. V prvem vrat (Hals) je naglas predtegnjen ali padajoč, v drugem (Thür) pa zategnjen ali rastoč. Prav tako bo vsak Slovenec natanko po naglasu vedel, kdaj pomeni kàpa es tröpfelt in kdaj die Kappe; enako próžni = Strecken – in próžni der elastische; trebúšen = bauchig in trebúšen = Bauch –; krúšen od kruh in krúšen od krušiti itd. V večzložnih besedah se natančno sliši, da je samoglasnik s padajočim naglasom muzikalno višji, z rastočim naglasom pa nižji nego nenaglašeni zlogi. V »moram« in »morem« se zadnji zlog skoraj enako izgovarja (v slovenščini, ruščini in angleščini so vsi nenaglašeni vokali nejasni) in vendar se natanko ve, kdaj pomeni ich muss in kdaj ich kann.
Iz vsega tega izhaja, da je kakovost naglasa v slovenščini jako važen faktor in da ga je treba pri pouku posebno povdarjati in ta naglas gojiti, ne pa ga prezirati in celo izpodrivati ali trebiti.
Pa kaj, ko se pozornost učencev ne navrača niti na mesto naglasa.
Naj navedem še nekaj primerov, kako se z izpremembo kakovosti naglasa ali samoglasnika in z spremembo mesta naglasa izpremeni pomen besede, in kako zopet izprememba mesta naglasa izpremeni kakovost samoglasnikov itd. Na primer: velika gora ein grosser Berg, vélika gora = der grosse Berg; zélena (naglas je rastoč) gora = ein grüner Berg, zelèna (e je ozek kakor v besedi svet, heilig; naglas je padajoč) gora = der grüne Berg; posvétiti (e kakor v besedi svet, die Welt) = leuchten in posvetíti (e še polglasen) – widmen, weihen), v tvornem deležniku preteklega časa pa: posvétil (naglas rastoč) = geleuchtet in posvétil (naglas padajoč) – gewidmet; réditi (e kakor v svet, die Welt) = verdünnen in redíti = ernähren, züchten.
Takih fines ali tenkoč pa nima samo slovenščina, temveč jih imajo več ali manj vsi jeziki, in kdor hoče kak jezik znati, se mora učiti tudi teh tenkoč. Ruščina, angleščina, francoščina, italijanščina in drugi jeziki nič ne vprašajo ali so komu take stvari všeč ali ne, ali so zanj lahke ali ne – (taka so pravila in nič drugačna, na komodnost ali udobnost in lagodnost se ne ozira.
Samo slovenščina naj take karakteristične posebnosti, ki jih vsak jezik skrbno goji, na ljubo tujcem in komodnim Slovencem iztrebi in naj postane tako mrtva, kakor je latinščina in grščina, ki učenjaki delajo z njima, kar hočejo.
Št. 34, sob, 13. feb 1926, 2
[uredi]Tista pregrešna modrost, da se slovenščina tako govori, kakor se piše, nam je bila vzela že skoraj vso muzikalnost jezika, kajti ta muzikalnost se je smatrala za kmečko in zato za ordinarno, kakor da bi se muzikalnost jezika ne dala civilizirati in kultivirati, kakor se na primer kultivira petje.
Pa nikar ne misli kdo, da Slovenci samo slovensko govorimo tako, kakor se piše. Tudi srbohrvaško. Hercegovsko narečje, ki je standard srbohrvaškega književnega jezika, je muzika, prava muzika. A kakšna je ta muzika v slovenskih ustih? (Vsak Slovenec misli, da govori srbohrvaško, ako končnico -ec izpremeni v -ac in ako »l« tvornopreteklega deležnika izgovarja za »o« ter ako besedo malo po hrvaško zavija«.) Primero je težko najti. Še najtočnejše se izrazim, ako rečem, da se to ne pravi divaniti, temveč – drvariti.
Pa to omenjam samo mimogrede, dasi seveda spada po pravici tudi v mrcvarstvo.
No, in kam nas je privedla gori navedena modrost? Da so se začeli slovenski glasovi po nemškem (in češkem) vzgledu neutralizirati, da smo se nehali naslanjati na ž i v o narodovo govorico, da smo začeli po nemško misliti, da smo začeli izgubljati slovenski jezikovni čut in zato tudi delali nove tvorbe po nemški glavi in po nemških vzorcih, skratka, da smo začeli nemščino oblačiti v slovensko obleko, ali, če hočete, slovenščino v nemško obleko. Na žalost se mora konstatirati, da je znanje slovenščine tako netemeljito, da nam ga vsak neslovenski jezik omaja.
Vse to pa v prvi vrsti zato, ker nimamo standarda. Šola sicer ne more vsemu kaj, a storila bi lahko dosti več. Ni dovolj, da uči pravila in popravlja napake, treba je tudi te napake temeljito obravnavati, jih vedno in vedno grajati, tako da učenec ne ve samo, kaj je prav, temveč tudi, kaj je napak. Prav gotovo ne mislim nikogar razžaliti, toda do zdaj vem samo za enega gospoda, ki na ta način podučuje slovenščino, in to je g. prof. Koštial. Opozarjala pa bi šola lahko tudi na razna narečja in na kraje, kjer se govori prvovrstna slovenščina. Nekdaj je veljalo dolenjsko-notranjsko narečje ne sicer izrecno za književni jezik, pač pa za vzoren dialekt, ne le glede izgovarjave, naglasa in skladnje, temveč tudi zaradi velikega bogastva z izrazi. Na podlagi tega narečja so se postavila tudi diakritična znamenja v Pleteršnikovem slovarju. Toda kakor kaže, so ta znamenja samo za ta slovar in za tujce jezikoslovce, ki se učijo slovenskega jeziki, za – Slovence pa ne.
Sicer ima vsako narečje svoje posebnosti in tenkoče, ali treba ga je znati poslušati, sicer človek od njega nič ne pridobi. Jako lepo govorijo, kakor znano, Belokranjci. Krasno slovenščino sem slišal govoriti Vipavce (t. j. prebivalce vipavske doline), toda le stare ljudi (najlepše so govorili nepismeni ljudje in kakšne izraze so rabili!), mlajše je že šola pokvarila, dalje je užitek poslušati Tolmince, ki se strogo držijo pravila (kakor je v ruščini), da ima sedanjik dovršnih glagolov pomen prihodnjosti, in nikdar ne napravijo od takih glagolov prihodnjika z »bom«, in se iz ljudi, ki to delajo, celo norca delajo. Prav čeden je za moj okus tudi prleški dialekt. Itd.
Skratka: povsod, kamor gre človek med narod, čigar narečje ni vsled soseščine okuženo po tujščini, si popravi svojo šolsko slovenščino. V Ljubljani, Mariboru, Celju ali celo v Ptuju seveda tega ni treba pričakovati. Tudi prav gotovo ne tam, kjer pravijo: Jaz sem to še pa ne sliša. Ne vem sicer, kje je to, poznam pa nekega Slovenca v Ljubljani, ki tako govori.
Ko sem bil še v gimnaziji, sem hodil vsake velike počitnice k stricu na Dolenjsko (v velikolaški okraj). Po pravici povem, da sem vsako šolsko leto od začetka, ko sem prišel s počitnic, znal dosti bolje slovenščino, nego na koncu leta. Poleg tega se mi je od leta do leta množil besedni zaklad.
Med narodom pa se nauči človek tudi lepoglasja in kar je največja umetnost – nauči se tvoriti nove besede, ki so ne samo pravilne, v duhu slovenščine napravljene in blagoglasne, temveč tudi gibčne in pripravne za vsako pregibanje. V teh člankih sem menda že omenil, da imata Janez Trdina in Oton Župančič nebroj besedi, ki jih nikjer nista slišala, temveč sta jih sama napravila, a se jim prav nič ne pozna, da so umetno narejene. Vsaj meni se tako zdi. Ako tudi drugim, ne vem. Nekdo (bil je, oziroma je še profesor slovenščine) je bil Radu Murniku (ki, dasi je Ljubljančan, piše krasen jezik) očital, da išče besede po Pleteršniku in da jih je treba bravcu po slovarju iskati, da ve, kaj pomenijo. Bog in bogme, do sedaj v Murnikovih spisih nisem naletel niti na eno besedo, ki bi mi jo bilo treba iskati sploh v kakem slovarju, ker bi je ne bil razumel! Pa tudi pri drugih pisateljih na redko kakšno.
Sploh pa, če kdo išče besede po Pleteršniku, to je tam, kjer so, je to hvale vredno, ne pa graje. Žal jih je malo, ki to delajo, temveč raje »iz svojih možgan dodajejo«, toda dostikrat ti produkti prav nič ne kažejo izvora iz možgan.
Kaj sem hotel z vsem tem povedati, je menda jasno: Za temeljito znanje slovenščine ni dovolj šola, temveč je treba izpopolnitve med narodom z živo, tvorno govorico. Koristno in potrebno je tudi poznavanje drugih slovanskih jezikov, predvsem ruščine. Prav nič ne škodi, temveč še koristi, poznavanje tudi neslovanskih jezikov. Šele kadar je človek oborožen z vsem tem, je lahko nemara zmožen, da se loti tvoriti nove izraze, ki naj ne bodo samo za oči (kakor so latinski in grški znanstveni termini), temveč tudi za uho in jezik.
Št. 46, sob, 27. feb 1926, 2
[uredi]Človeku, ki je živel med narodom, je na primer nemogoče, da bi vsak nemški »an« slovenil z »na«.
O boleznih sem že govoril. Vendar pa ne bo škodovalo, če se še enkrat ozrem na to in opozorim čitatelje, da je neki Francoz na ljubljanskem kolodvoru na kapi umrl. Morda bo kdo zaradi točnosti zapisal, da je n. pr. Čaruga umrl za vislicami.
Tisti na se le preveč ponavlja. Tako se čita: potreba na sposobnih uradnikih. Jaz bi le rad vedel, čemu je treba takega izražanja. Ali ni dovolj, da se pravi potreba spodobnih uradnikov?
Tam pa, seveda, kjer »an« v nemščini ni, tam se tudi »na« v slovenščini izpušča, dasi je krvavo potreben. Na primer, täglich« se sloveni »dnevno«, namesto »na dan«. Vzgled: Imamo šolo dvakrat »dnevno«, namesto: Imamo šolo dvakrat na dan. Enako se sloveni v podobnih slučajih »jährlich« z »letno«; namesto »na leto«. – Sam Bog vedi, zakaj naj bi bilo lepše ali še celo bolj prav, da se pravi ročno narejeni čevlji, namesto na roko narejeni čevlji. Dalje se dobijo cvetke: »leta dolgo« za nemški »jahrelang«, namesto »leta in leta«.
Zadnje čase se je vrinila celo v leposlovje za nemško besedo »flüchtig« krasna slovenska cvetka »bežen«. Na primer »bežna skica« namesto »hipna skica« ali »površna skica«. Ni dolgo tega, kar sem čital »to nas čudi«, kar je očividno »das wundert uns«.
Toda vse, kar je prav. Ko bi take stvari samo enkrat stale, naj bi že bilo. A kaj, ko se take napake primejo kakor kuga. V športnem predalu časnikov se čita »smuške« tekme namesto »smučarske« tekme in to samo zato, ker se pravi po nemško Skiwettlauf , zakaj »Skiläuferwettlauf », kakor bi se moralo pravilno reči, bi bilo prenerodno. Toda Slovenec na to ne pomisli, kdo tekmuje, temveč po hlapčevsko prevaja. Saj tekmujejo vendar smučarji in ne smuči. Tudi na naglas je treba paziti: smúčarji so drsalci, ki se drsajo po smučeh, smučárji pa so izdelovalci smuči. Tako je tudi góslar – Violinspieler in goslár = Violinfabrikant.
Ker sem že pri smučarjih, naj omenim še to. V objavi zimskošportne zveze glede smučarskih tekem je stalo, da je zabranjena uporaba »psov«. Kaj so ti »psi«? Ti »psi« so ozek pas iz tulnjeve kože, ki je pribit [pritrjen] po dolgem pod smučmi, da na ledenini pri hoji vreber ne izpodrsnejo. Ta pas se menda po nemško imenuje Seehundsfell. Če se pa ta beseda prevede s »pes«, je pa le malo preveč po domače, se mi zdi. Ako se že hoče tisti pas kože personificirati, naj se imenuje »tulenj«, a ne »pes«, dasi stoji v učnih knjigah, da se imenuje »Seehund«, po slovensko tudi »morski pes« poleg (ruskega) »tulnja«.
Pri tej priliki se mi ponuja na misel raba besede »morski pes« za morsko roparsko zver, ki pride tudi v jadranske vode in je znana pod italijanskim imenom »pescecane«. Ta riba pa se ne imenuje po slovensko »morski pes«, temveč »morski volk«. Na žalost moram konstatirati, da tega napačnega izraza »morski pes« ne rabi samo dnevno časopisje, temveč tudi strokovno glasilo Slovenskega lovskega društva »Lovec«, ki tudi v splošnem prav nič ne ljubi lepe slovenščine, ako sodim po letniku, ki ga imam slučajno v rokah, in če izvzamem prav lepo monografijo dr. Quidama o vidrah. Jaz sicer nisem lovec, mislim pa, da je »izvrševati ali vršiti zalaz« po slovensko prokleto grdo rečeno in tudi ne vem, če je taka spakarija potrebna in čemu je potrebna.
Nekoliko sem krenil na stran, kajti obljubil sem bil, da bom govoril o besedotvorju. Kakor sem že poudaril, je človeku, ki živega tvornega jezika ne pozna, težko delati nove besede tako, da bi se jim nič ne poznalo, da so umetno narejene. Nekje drugje, ne v teh člankih, sem bil omenil besedo »zamašnjak« za nemški »Schwungrad«. Če je kaka beseda tako nesrečna, tak je ta. Prvič se »Schwung« po slovensko ne pravi »zamah«, temveč »omah«; drugič pa bi se reklo »Schwungradu«, ako se izpeljuje iz besede »zamah, zamahovalo, zamahovalnik« ali kako drugače, ne pa zamašnjak. Zamašnjak pomeni namreč (a ne praviloma!) stroj, s katerim se steklenice mašijo, ali pa posoda, kjer so zamaški spravljeni. Če bi bilo pa potreba za »Schwungrad« tvoriti novo slovensko besedo, bi jo tvorili iz glagola »vihteti«, a ne iz zamahovati. Tvorba besede »zamašnjak« pa je absolutno nepotrebna, kajti vsak mlinar na Dolenjskem ali na Notranjskem vam pove, da se pravi tistemu kolesu, ki pospešuje omah – kotač. Po hrvaško je sicer kotač kolo sploh, toda po slovensko je »Schwungrad«.
Št. 58, sob, 13. mar 1926, 3
[uredi]V svojih »Napakah slovenskega pisanja« je bil Fran Levstik silovito obrenkal takrat veljavne reprezentante slovenskega jezika in njih podrepnike. Starejšim ni seveda nič pomagalo, – ker se še zmenili niso za to, saj so bili »na konju« in zaslužni možje, ki so v boju za narod osiveli, Levstik pa je bil »lačenpergar« povrhu pa še Slovenec, torej domač človek (ko bi bil Nemec, bi bilo seveda kaj drugega) – pa je hvala Bogu vsaj mlajšim. Takrat je bil naš jezik revnejši nego je sedaj in ker so nam naši narodni nasprotniki, kadar smo zase in za svoj jezik zahtevali kakih pravic, to revščino zmeraj očitali in v zobe metali, je vse hitelo in tekmovalo v naglici, da obogati slovenščino z novimi besedami in novimi tvorbami, čeprav na škodo blagoglasja in pravilnosti jezika. Naglica pa ni nikjer nič prida; toda takrat je k tej naglici priganjal užaljeni narodni ponos, in to bi navsezadnje še opravičevalo razne zablode, ko bi ne kazale toliko neznanja in toliko odvisnosti od tujega idioma. Toda tudi to bi se dalo, če že ne opravičiti, pa vsaj upoštevati, kajti bili smo politično in duševno podjarmljeniki tujega naroda.
Danes tega jarma ni, jeziku našemu pa se godi razmeroma še slabše in kar je najbolj žalostno – silo mu delamo sami.
Levstik se je bil s svojim spisom sicer silno zameril, ne le, ker je bil udaril po vseh, ki so slovenščino kvarili, ne glede na njihovo stališče in njih ugled v slovenski družbi, temveč zlasti zato, ker si je bil privoščil (tako se reče pravilno in ne: izposodil, kakor se nekateri ne morejo odvaditi pisati!) Koseskega, ki je veljal pri odločilnih možeh in zato pri večini za največjega slovenskega pesnika in za najboljšega poznavalca slovenskega jezika, ki mu blagoglasne besede kar tečejo izpod peresa (ljudje seveda niso vedeli, s kako muko je Koseski svoje verze koval in da v Trstu tista hiša, kjer je on stanoval, vso noč ni spala, ker je on preglasno s petami škandiral), toda nazadnje je le njegova obveljala in velja še danes.
Toda koliko ljudi je, ki poznajo Levstikove »Napake slovenskega pisanja«? Malo, bore malo! Pa še ti so po večini taki, ki jim tistega pouka morda ni treba. Saj pa tudi ni čudno, da se ta spis tako malo pozna, saj je širšim plastem skoraj nepristopen. In vendar bi bilo kdaj že potrebno, da bi bil izšel v posebnem ponatisu, ki bi moral biti ukazan za pomožno knjigo pri pouku slovenskega jezika v šoli. No, kar je zamujenega, se še zmeraj lahko popravi, in, mislim, da še danes ni prepozno, da bi se Levstikove »Napake slovenskega pisanja« izdale v posebni brošuri, kajti navodila za tvorbo besed so baš sedaj nad vse potrebna, ko na vseh koncih in krajih čutimo pomanjkanje izrazov in njih potrebo ter se sestavljajo terminologije za razne stroke.
Ker sem že pri terminologijah, naj mi bo dovoljeno izreči o tem svoje mnenje, ki ga pa nikomur in nikamer ne silim. Mislim namreč, da v nobeni stroki – razen m o r d a v pravoslovni – niso tehnični izrazi že tako točni, uglajeni, pripravni in nemara tudi ne jezikovno pravilni (zlasti ta greh ima pravna terminologija), da bi bili godni za tisk. Nikar naj se torej odločilni gospodje ne prenaglijo, ker so take stvari le predrage. Poleg tega pa mora taka tiskana terminologija zaleči za n e k a j l e t, ne pa samo za prvo silo. Pri prenagljenih stvareh, posebno terminologijah, se pa že po nekaj tednih pozna in čuti pomanjkljivost in potem se začne šušmarenje, ki se ne dá z lepa ustaviti. Ustaviti bi se dalo najlažje in najhitreje z novo, izpopolnjeno izdajo, a baš za take stvari je težko dobiti denar. Za zgled naj bo dr. Komanova Zdravniška terminologija, ki je bila od raznih strani priganjana in zato v naglici, površno in pomanjkljivo sestavljena. Danes si noben zdravnik, ki zna jezik, ne more z njo dosti pomagati. To so mi zatrjevali zdravniki sami. Sedaj je sicer nimam pri rokah, da bi naštel nekoliko cvetk, spominjam se pa, da so notri besede kakor tanzen – plesati, Hose – hlače i. dr., ki po mojem prav gotovo ne spadajo v zdravniško terminologijo – če pa kak zdravnik tega ne ve, potem se mora iti slovenščine kar od začetka učit – zastonj pa bi kdo iskal slovenski izraz za kako bolezen, n. pr. Fettherz. Obrazci, ki so na koncu dodani, pa so pisani v pravi uradni slovenščini, to se pravi v nemščini s slovenskimi besedami, ki so nam jo bili Nemci vsilili in kakršna po mojem mnenju ni treba, da bi bila, ker se dajo take, čeprav uradne stvari, ne le brez škode za jasnost, temveč celo v prid jasnosti in točnosti prav lepo, pravilno in uradno resno po slovensko povedati, in še celo manj besedi je treba za to. Toda ni je bolj konservativne in starokopitne stvari, kakor je uradni jezik. Današnji uradni jezik je prav tak, kakršen je bil pod Avstrijo, samo da je sedaj pomešan s srbohrvatskimi besedami. Drugače pa je ostal to, kar je bil, namreč – jezik, in sicer zgolj jezik. Tako se namreč pravi človeku, ki za to, kar hoče povedati, rabi več besedi, nego jih je treba.
Več o uradnem jeziku hočem govoriti ob drugi priliki.
Št. 63, sob, 20. mar 1926, 3-4
[uredi]Pred seboj imam »Kratek repetitorij anatomije. Vademecum za kolegije in rigoroze. Po Breitensteinovih repetitorijih poslovenil univ. pr. dr. Janez Plečnik.« Knjigo je izdala Splošna knjižnica v Ljubljani v šestih zvezkih na skupno 469 straneh. V javnosti je bilo samo omenjeno, da je izšla, kritike pa ni bilo nobene. Zakaj ne, ni težko uganiti: medicinci niso filologi in filologi niso medicinci. Saj vsebinsko menda ni treba grajati ne hvaliti ničesar, kajti to so pač že Nemci opravili takrat, ko so Breitensteinovi repetitoriji izšli, pač pa bi bil slovenski prevod že zastran izrazov, ki jih g. prevajatelj popolnoma nanovo (vsaj v nekaterih pomenih) vpeljal v slovenščino, vreden kritike. »Prevajatelj« [Janez] Plečnik sam pravi, da je repetitorije p o s l o v e n i l. In res jih je p o s l o v e n i l, poslovenil v pravem pomenu besede. Kajti v tej knjigi je nebroj izrazov, ki niti oddaleč ne spominjajo na nemške, temveč so po večini napravljeni tako, da ustrezajo duhu našega jezika in da niso dobesedno prevedeni iz nemških izrazov, kakor se to, žal, po navadi pri nas dela. (So izjeme, a jih je tako malo, da se izgube.)
Dr. Plečnik je v svoje poslovenjene repetitorije vzel jako dosti besed iz Pleteršnikovega slovarja. (Omenjamo to, ker se smatra pri nas za velik greh, ako kdo besede išče po Pleteršnikovem slovarju, in se je to že marsikomu očitalo. S čim naj se tak očitek utemeljuje, pa res ne vem. Upravičen bi bil le, ako bi kdo iz omenjenega slovarja pobiral take lokalne izraze, kakršnih je n. pr. silno dosti nabral prof. Erjavec in ki so znani samo po tistih vaseh, kjer jih je slišal in ki jim je popolnoma nemogoče uganiti pomen; nikakor pa ne, ako kdo pobere besedo, ki ji je etimologija, ozir. izpeljava takoj vidna in ki ni težko uganiti, kaj naj, ali kaj lahko pomeni.) To so po večini besede, ki ali še živé in jim je dal dr. Plečnik poleg pomena (ali pomenov), ki ga (ali ki jih) že imajo, še drug pomen za medicinski pojem, ali pa take, ki so že skoraj izumrle, ker imamo za pojme, ki jih izražajo, že druge izraze, a so vendar po svoji izpeljavi in priročnosti še zmeraj pripravne, da nam predočujejo kak drug pojem, za katerega bi bil po nemškem narejen izraz neroden in neblagoglasen. Da te, tako poiskane besede izražajo in še celo prav natanko izražajo, kar imajo izraziti, sem se sam prepričal ad oculos in mislim, da sem upravičen to reči in trditi, kajti mene nemški tehnični izraz ni mogel motiti, ker ga nisem poznal.
Kar se tiče drugih izrazov, ki jih je bil dr. Plečnik primoran sam napraviti, se vidi, da se je z njimi jako trudil. So nekateri, ki bi jih jaz drugače napravil. N. pr. bi tu pa tam namesto zavoj ali zavójka (ali poleg teh dveh izrazov) rabil zavinek (kakor ovinek). Namesto »oporek« bi jaz vzel »pečica«, ki je lepši izraz in bolj v navadi. Tudi bi ne rekel nosno hrbtišče (Nasenrücken), temveč nosni greben ali sleme. Tudi bi n. pr. v stavku: »Tako zgrajena noga se brez težave odmotava od tal, kar je za bežnost hoje pomembno« (str. 52) zamenjal besedi »odmotava« in »bežnost« z drugima tako, da bi se čitalo: »Tako zgrajena noga se brez težave pobira od tal, kar je za spešnost hoje pomembno«. Tudi razne »odgovarja« bi bilo treba nadomestiti z »se ujema«, »ustreza« ali podobno, toda to ni stvar terminologije.
Kakor sem že omenil, bi bili ti poslovenjeni repetitoriji prav vredni kritike, in sicer take kritike, ki bi izzvala polemiko, ki bi marsikaj razčistila in tako ugotovila marsikak pojem in ustanovila za trdno marsikak izraz. Kritika pa bi morala biti resna. Ne bi bilo dovolj, da bi omenila pravopisje, ki je res že zastarelo, pomanjkljivo korekturo in razne tiskovne napake.
Zakaj sem se toliko pomudil pri teh repetitorijih? Baš radi Pleteršnika. Tu je toliko zakladov, ki jih je treba še ogrêniti, da jih v vseh glavah, ki se mučijo s kovanjem terminov, ni toliko. Kdor prebira ta slovar, se mu novi izrazi kar sami iz glave usipljejo. Kdor ne verjame, naj poskusi. Seveda ni vsak za to, kajti za to je treba precej temeljitega poznanja.
In tako lahko grem po tem intermerzu, ki sem ga že zdavnaj mislil kam vriniti, k Levstiku in njegovim časom nazaj. (Omenjam, da bi jaz pisal Levstek, Levstka, a ker je oblika Levstik, -a vedno v navadi, jo tudi jaz rabim, dasi mi gre prav težko izpod peresa.)
V tistih časih so delali nove besede tako, da so jih iz dveh ali več besedi po nemškem vzgledu (zlasti n. pr. samostalnik s samostalnikom, kakor kolodvor) napak sestavljali. To početje je Levstik prav drastično osmešil s tvorbo: sirovomaslenoposodoobroč, a tudi uspešno, kajti še takrat, ko sem bil jaz v srednji šoli, nam jo je marsikak profesor po večkrat povedal. Pa tudi zaleglo je, kajti take tvorbe so se bile res nehale.
No, kaka podobna osmešba bi bila tudi danes potrebna. Kajti danes se namesto »sirovomaslenoposodoobročev« šopirijo krasne sestavljenke, takorekoč višek pravilnosti in blagoglasja, in to so: kinopodjetje, kinopredstava, avtovožnja, omnibuslinija, tenispartija, Zlatorog-milo i. t. d. – pa nihče nič ne reče in je vsem prav. Zakaj pa tudi ne! Saj se govori, deloma tudi piše: lerfant in šlofsrajca. Ali pa: kšajtbutelj (v Ljubljani jako razširjena beseda), rak-rana, remek-delo in še nekaj drugih.
Ali so pa take sestavljanke potrebne (kajti dopustne za enkrat, kakor je meni znano, še niso; vsaj na glas ne)?
Mislim, da ne. Res je sicer, da se besedi »kino« in »avto«, spregata, res je pa tudi, da se iz teh dveh besedi ne da napraviti pošten pridevnik. Toda zato še ni treba obupati in delati napačne sestavljenke. »Kino« in »avto« sta prva dela besed »kinematograf« in »avtomobil«. Iz teh dveh besed pa vendar ni prav nič težko narediti pravilnega kinematografskega podjetja in kinematografske predstave ter avtomobilnih voženj. »Omnibus« in »tenis« pa pač ne moreta delati preglavice. »Omnibuška linija« in »teniška partija« ni težko napraviti in tudi ne »partija tenisa«, kakor se tudi pravi: »šahovska partija« in »partija šaha«.
Malo drugače je z »Zlatorog-milom«. To je milo, ki mu je ime, oziroma se piše Zlatorog«; ali pa, recimo, ima znamko »Zlatorog«, to je toliko kakor bi rekli, da ima tak čin ali rang, kakor se pravi po novem. No, če je tako, je jasno, da se mora reči milo »Zlatorog«, kakor se pravi razcesar Viljem in ne Viljem-razcesar.
Št. 85, sob, 17. apr 1926, 2–3
[uredi]Med sestavljenke, kakor so kino-podjetje, avto-vožnja itd., spada tudi solo-petje – beseda, ki je nemara ne bo mogoče iztrebiti, kakor se najbrže tudi druge take tvorbe ne bodo dale odpraviti, dasi so še manj potrebne in upravičene. »Solopetje « je bilo uvedeno šele v novejšem času, prej pa se je govorilo in pisalo, če prav pomnim, petje solo ali pa solovsko petje, kar je bilo vsekakor bolj pravilno. Tudi ni nikdo rekel: ta in ta se uči solo-petja, temveč: ta in ta se uči solo peti, kakor se govori pravzaprav še dandanes.
Podobno izražanje je tudi, dasi ni nepravilno, n. pr. sodnik-poedinec za nemški Einzelrichter, toda po mojem jako nerodno. Res da je za Einzelricter težko dobiti pripravno slovensko besedo, toda bolj nerodne tudi ni lahko najti. (Tega mnenja seveda nikomur ne vsiljujem.) Po mojem mnenju je bilo že bolje: sodeči sodnik, kakor se je prej pisalo. Tudi samoodločni ali samosodni sodnik bi se lahko reklo. Če pa že morata biti dva samostalnika, ki naj izražata »Einzelrichter«, bi bilo gotovo bolje reči: sodnik-soditelj, če ne bi bil že »soditelj« dovolj; saj se je treba na besede samo navaditi. Komur je pa »soditelj« premalo, naj bi rabil »sodnik-razsoditelj«, ali samo »razsoditelj«, kar bi pa seveda kdo vtegnil zamenjati z razsodnikom = Schiedsrichter.
Takih z vezajem vezanih bcsed imamo več. Tako n. pr. kozel-samotar, čevljar-baron, profesor-čudak itd. Ti vezaji pa pravzaprav niso vezaji, temveč so pomišljaji, ki nadomeščajo izpuščene besede odvisnega (največkrat oziralnega) stavka. Kozel-samotar je kozel, ki je samotar, ki samotari, t. j. živi sam zase brez črede. Čevljar-baron je čevljar, ki se izdaja za barona. Itd.
V to vrsto »sestavljenk« spada tudi »mož-beseda«, »figa-mož« in še kaka druga.
Kakor so pa v Levstikovih časih napak in po nepotrebnem sestavljali besede v eno, oziraje se doslovno na nemško sestavljenko, tako se danes po nepotrebnem delajo in postavljajo določilni pridevniki pred glavno besedo (ali pa rodilniki določilnih besed za glavno besedo), in sicer še celo tam, kjer se po analogiji lahko napravi iz glavne besede in obrazila nova beseda, ki ima pomen nemške sestavljene besede. Naj pokažem vzgled, kjer se take stvari najbolj vidijo. »Thürflügel« se sloveni po navadi z »vratno krilo« ali »krilo vrat«; podobno »Fensterflügel« z »okensko krilo« ali »krilo okna«. Tako prevajanje ni sicer baš napačno, pravijo, toda jaz pristavljam, da se tako prevajanje in izražanje neslovencu sicer lahko ne šteje v zlo in za napako, Slovencu pa bi se moralo prav gotovo. Kajti izobraženi Slovenec bi moral imeti že toliko znanja svojega jezika in spretnosti v njem, da bi napravil po analogiji »hlačnica« za »Fensterflügel« besedo »oknica« in za »Thürflügel« besedo »vratnica«. Prav tako tudi za »Scherenklinge« – »škarnica« in ne morda »rezilo ali klina škarij« ali kakoržebodi. Vendar pa pripominjam, da je lepše, ako se namesto »vrata z (na) eno vratnico« ali »vrata z dvema vratnicama (na dve vratnici)« reče: »vrata na en stežaj« in »vrata na dva stežaja«. Tako se vsaj meni zdi, siliti pa ne morem nikogar. »Einfache Thür« se pravi »enojna vrata«, »Doppelthür« pa »dvojna vrata«.
Nove besede tvoriti ni lahko. Zato bi tudi ne bilo zameriti, ako se kakšna komu v naglici ne posreči. Toda nikakor ne gre, da isti pisec ponesrečeno besedo kar naprej rabi, ne samo v prvem spisu, ko jo je bil primoran napraviti, temveč tudi pri vseh prihodnjih prilikah, dasi bi jo bil v tem času lahko popravil, če že ne sam, pa vsaj s pomočjo koga drugega. Tako se pa tista spaka vleče naprej in raznese tako temeljito, da je ni mogoče več odpraviti ali pa vsaj prav težko. Ena takih nesnag je beseda »dobrobit« namesto »blaginja«. »Dobrobit« je prav doslovno prevedena nemška beseda »Wohlsein«; pa ko bi bila prav prevedena, naj bi že bilo, toda je spakedrana skovanka, ki se pa zdi nekaterim prav tako lepa in poetična, kakor je »pajčolan« (koprena, tenčica ali naličje), ki je tudi vredna odlikovanja, kakor toliko in toliko drugih, ki so bile prav brez misli narejene. Izmed takih brez preudarka stvorjenih besed sem bil že nekoč omenil »žimnico« za »modroc«. Dotičnik, ki je »žimnico« zagrešil, namreč ni pomislil, da je modroc tudi lahko z volno natlačen. Enako se je godilo tistemu, ki je napravil »slanika« in »krožnik«, kajti prav čedno se sliši: svež ali živ slanik in podolgast krožnik. Vse te tri besede pa so se že tako udomačile, da njihovega prvotnega pomena nikdo več ne čuti, tako da se prav brez skrbi lahko tudi reče in piše štirioglat krožnik, pa se ne bo nihče spodtikal. (Imeli smo bili tudi »rdeče črnilo«, a to je še o pravem času izginilo.) Zato se tudi ne dajo več odpraviti, in jih tudi nihče ne ometava, kvečjemu se jih skuša človek ogniti. (Mimogrede omenjam, da so nekdaj gnali purizem predaleč in da so mnogo izrazov, ki so takorekoč mednarodni, popolnoma po nepotrebnem slovenili, in še celo prav sramotno slabo slovenili.)
Da je nove besede tvoriti težko, sem že omenil. Tudi ni človek in če je še tako okreten, vedno pri volji za to. Pridejo trenutki, ko ima človek mahoma pripravno besedo na jeziku ali pa v peresu, včasih pa valja kak pojem tedne in tedne, da celo mesece in mesece po možganih in išče primernega izraza, a ga ne najde. Kdor se je s takimi rečmi pečal, ve to iz lastne skušnje in mi lahko potrdi. Govorim seveda o ljudeh, ki se potrudijo, ne pa o takih, ki se kar na slepo kozelčajo po slovenskem besedišču. Tako sem zadnjič čital »cvetober« za »Leseblütte«; in to besedo je napisal nekdo, ki se je zgražal, kakšno slovenščino piše neki fašistovski list!
Ni moj namen, pečati se tukaj s pravili, kako se besede tvorijo, kajti ta so kolikortoliko v vsaki boljši slovnici, dasi niso morda ne tako izčrpno ne tako jasno in obširno razložena, da bi se iz njih vsakdo lahko naučil umetnosti besedotvorja. Opozarjam tudi na zgoraj omenjeni spis Franca Levstika: »Napake slovenskega pisanja«, ki je še danes aktualen in ne samo lahko razumljiv, temveč tudi zelo zanimiv za tistega, ki se da podučiti.
V teh svojih člankih sem hotel zlasti opozoriti na nekatere prav posebno grobe napake, razvade, nepremišljenosti, nepreudarnosti, nedoslednosti itd., ki jih zagrešajo nekateri slovenski pisci in na vzroke vseh teh grobih napak itd. Nekatere teh vzrokov sem bil že omenil. Ponovil jih bom nakratko v prihodnjem članku, kjer se hočem popečati z glavnim vzrokom omenjenih nedostatkov, to so: pomanjkljivi slovarji.
Št. 102, sob, 8. maj 1926, 2–3
[uredi]Da naša slovenska površnost torej nikakor ni opravičljiva, dasi smo učenci Nemcev, sem bil zadnjič rekel.
Če časnikarji, ki se jim mudi, ne gledajo vedno v slovarje in sami gradijo besede, je to opravičljivo zanje, a ne za vsakega človeka, zlasti ne za tistega, ki ima dovolj časa, da se pouči iz slovarja, oziroma dovolj ljudi, ki zanj to storijo, kajti tukaj gre po navadi za stvari, ki so v besednjaku. Na primer se piše: Pferdeknecht – hlapec, h (!) konjem. Prav gotovo ima vsak najmanjši slovar za Pferdeknecht beleženo besedo konjski hlapec. Če se pa ta izraz morda komu razžaljiv zdi, kar je lahko mogoče, potem se pa ne reče »hlapec h konjem,« temveč »hlapec za h konjem«. Predlogov se ljudje pri nas sploh silno bojijo ter se jih ogibjejo, zlasti še dvojnih. Da se »täglich« dosledno sloveni z »dnevno«, in sicer samo z »dnevno« tudi za pomena: »na dan« in »vsak dan«, sem bil že omenil. Enako je tudi z »letno«, »tedensko« itd. A to napako imajo tudi manjši slovarji, ki slovenijo le pridevnik, ne pa tudi prislova. Zato je že popolnoma v navado prišlo, da se govori in piše: »smrtno ponesrečil«, a ne več »na smrt ponesrečil«, »slepo zidati« namesto »na slepo zidati, kajti med »slepo zidati« in »na slepo zidati« je razloček, kakor je razloček med »na leto« in »vsako leto«. Ker najbrže ta razloček ni vsakomur dovolj viden in jasen, naj navedem drug bolj razločen primer: »ein neugebauter Stall« se pravi po slovensko: »novozidan hlev« ali pa »na novo zidan hlev«. V tej primeri slovensko uho prav natanko čuti in sliši, da je »novozidan hlev« nova stavba, ki je najbrže prej še ni bilo, »na novo zidan hlev« pa je nova stavba, ki nadomešča staro.
Primer za strah pred predlogi so tudi »čajno maslo« za »Theebutter« in »prašno olje« za »Stauböl«, »ledena omara« za »Eiskasten« in drugi. Ker mora leksikograf v prvi vrsti registrirati besede, bo seveda pri besedi »Theebutter« zapisal tudi »čajno maslo«, ker je ta izraz v rabi. Ker pa »čajno maslo« za tistega, ki ne ve, kaj je to, pomeni »maslo, ki je iz čaja narejeno« ali kaj podobnega, mora slovar seveda besedo tudi razložiti in zapisati, da je »čajno maslo« maslo za h čaju. Da je »čajno maslo« (beseda namreč) nastajalo v prodajalni, gostilni, kavarni itd., je jasno, kajti lastnikom teh lokalov se pač ne more zameriti, če so prepričani, da »maslo za h čaju« ne ustreza nemškemu »Theebutter«.
Kdor sploh ne ve, kaj je »Stauböl«, ve to še manj, ako čuje slovensko besedo »prašno olje«. »Stauböl« in »prašno olje«, torej nemški in slovenski izraz pa imata po dva pomena. Toda dočim nemški izraz »Stauböl« pomeni olje, ki je iz prahu narejeno, in olje, ki je zoper prah, kar »Stauböl« v tem slučaju zares le pomeni slovensko »prašno olje«, samo olje, ki je iz prahu narejeno, in olje, ki je zaprašeno, nikakor pa ne znači olja, ki je zoper prah. Zatorej se mora reči za nemško »Stauböl« edino pravilno »olje zoper prah« (ne: proti prahu!).
Naj opozorim pri tej priliki na neko tvorbo, po katere analogiji bi se dalo marsikdaj kje kaj napraviti. Tisto obleko, ki jo oblačimo ob nedeljah in praznikih, imenujemo nedeljsko ali praznično (pražnjo) obleko. Najvažnejša stvar ob nedeljah in praznikih pa je na kmetih maša in zanjo se moški in ženske, mladi in stari oblečejo v najlepše in najboljše, kar imajo. Zato imenujejo to obleko tudi ponavadi in sploh: zahmašno obleko. Ako bi se torej po tem načinu reklo: zahčajno maslo in zoperprašno olje, bi gotovo prav nihče ne dvomil, kaj je to. Tvorba izrazov po tej analogiji bi bila prav posebno priporočljiva in na mestu, kjer je treba prav jasnega izraza. Morda se bodo take tvorbe komu grde ali celo smešne zdele, toda niso ne eno, ne drugo, ne glede na to, da so še popolnoma pravilne. (Res je, da zmeraj niso ne mogoče, ne dopustne.) V teh člankih sem pokazal že na precej prav grdih, smešnih in poleg tega še nepravilnih besed, a bom prav kmalu zopet na kakšno.
Da je »ledena omara« »Eiskasten« napak rečeno, se nekaterim popolnoma jasno zdi, kajti »ledena omara« bi bila omara iz ledu ali poledenela omara. Vendar pa bi po mojem imela »ledena omara« prav tako pravico do obstanka, kakor ga ima »prašno olje«, če ne še večjega, kajti »leden« pomeni tudi »mrzel ko led«. Ledene roke niso roke iz ledu, temveč roke, ki so mrzle ko led. Po mojem bi se »ledena omara« smela rabiti. Na vsak način je »ledena omara« bolj praktičen izraz nego »omara za led«. Toda napraviti se da tudi en sam slovenski izraz za »Eisenkasten« iz samostalnika led in iz kakega obrazila. N.pr. lédnik, lédnica; ledník, ledníca; lednjak, ledenjak (a to poslednje manj, ker pomeni v prvi vrsti živo stvar), ledovnjak ali kako podobno. Naši južni bratje bi si s tem ne belili glave (prav za prav si jih že ne belijo) ter bi rekli kratkomalo: ajskasten.
Pri tej priliki mi je prišla na misel beseda »Stoppelzieher« ali »Korkzieher«. Za to je nekdo napravil prelepi slovenski besedi: zamaškovlak (tudi: zamaškovlek) in čepovlak. Ker sta obe besedi doslovno prevedeni iz nemškega, bi bila stvar za nekatere ljudi v redu, ne glede na to, da je treba za izgovor »zamaškovlaka« skoraj dopust vzeti, vendar pa se tako prevajanje v današnjih časih nikakor ne sme dopustiti. »Čepovlak« bi prav za skrajno silo že še bil, nikakor pa ne »zamaškovlak«. Kaj je »Korkzieher«? – »Korkzieher« je priprava, s katero se po nemški misli zamaški iz požiral steklenic vlečejo, po slovenski misli pa priprava, s katero se steklenice odmašujejo ali odmašajo, oziroma steklenica odmaši. Če je torej za »Stoppel« ali »Kork« napravil Slovenec besedo »zamašek«, s katerim se steklenica zamaši, iz glagola »zamašiti«, bi se morala tudi za pripravo, s katero se steklenica odmaši, napraviti samostalnik iz glagola »odmašiti«. Zatorej: odmaševalo, odmaševalnik; odmašalo, odmašalnik, odmašnik ali kako podobno. Tudi iz besede »čep« bi se dala napraviti beseda »izčepnik«. Toda po mojem vseh teh tvorb ne potrebuje, še manj pa zamaškovlak in čepovlak. Slovenec ne daje orodju imena le po funkciji orodja, temveč tudi po obliki. Čepovlak pa je sveder, ki ni sveder, da se z njim luknje vrtajo, temveč je nekako popačen, ponesrečen sveder, takorekoč laži-sveder. Zato se mi vidi nad vse posrečena beseda, ki sem jo v ljubljanski okolici slišal za »Stoppelzieher«, in to je – svedrač.
Št. 107, sob, 15. maj 1926, 3
[uredi]Boljša beseda nego »čepovlak« za »Korkzicher« je »izvijač« za »Schraubenzieher«, čeprav se skoraj doslovni prevod naslanja na nemško misel. Toda z »Schraubenzieherjem« se vijaki ne samo izvijajo, temveč tudi privijajo ali uvijajo, zato bi bilo prav tako prav, ako bi se reklo »privijač«. Toda po mojem ne bi bilo treba ne »izvijača« ne »privijača«, kajti v našem jeziku bi sama beseda »vijač« brez predloga ne samo zadostovala za pojem »Schraubenzicher«, temveč bi bila spričo rabe tega orodja še bolj točna. Sicer pa Bog daj, da bi bili tudi drugi slovenski strokovni termini vsaj taki, kakoršen je »izvijač«. Zato nikakor ni moj namen izpodrivati ga, če je že v splošni rabi, temveč hočem v tem zopet in zopet opozoriti, kako nas nemščina veže v mislih in besedah.
Ker sem baš pri orodju, naj omenim še slovensko besedo, ki jo naši slovarji beležijo za nemški »Schraubenstock«, in sicer na zadnjem mestu, t. j. »primož«. Kdor ne ve, iz česa je ta beseda nastala, je prav gotovo ne bo sprejel za strokovni izraz kakor tudi ne besede »norec« za veliko kovaško kladivo, ki ga voda žene, kajti obe besedi sta šaljivi. (Pri nas pa smo resni in natančni ljudje, dasi ne povsod in ne zmeraj. Po mojem bi se sicer tudi take besede lahko sprejele v tehnični slovar – bog [ve] če jih imamo kaj – saj se jih drugi narodi tudi ne branijo, toda po mnenju nekaterih bi bil to smrten greh, ker se ne ujemajo z nemškimi termini. Da je tak nazor hlapčevski, sem že zdavnaj in večkrat poudaril.) Toda šaljivi in neprimerni sta za mestnega človeka ali za tistega, ki ju ne pozna, ne pa za rokodelca, ki ju vsak dan rabi. No, pa se da tudi tej šaljivosti odpomoči. Beseda »primož« je namreč šaljiva popačenka iz »primež«, to je orodje, ki prime, torej prav lep, kratek in točen izraz za »Schraubstock«, tako da ni potreba drugega delati. Po tem vzgledu bi se dala gotovo napraviti marsikaka beseda, ki se danes še lovimo zanjo. Komur pa »norec« ni všeč, bi mu priporočal izraz mlàt, mláta«.
Zadnje čase dajejo nekaterim gospodom (tudi literatom) velike preglavice sestavljeni predlogi: izza, izpod, iznad itd., med temi prav posebno »izpod«. Vsi ti predlogi odgovarjajo na vprašanje odkod? ne pa na vprašanje: kje? ali celo: kam? – in se vežejo z genitivom kakor predlog »iz«, v tem slučaju pa slovarji niso prav nič krivi, temveč le dotični, ki te sestavljene predloge rabijo popolnoma napačno, kajti v besednjakih stoji prav točno, da se pravi »izza« = von hinten heraus ali hervor; »izpod« = von unten heraus ali hervor; »iznad« = von oben heraus ali hervor. Nekaterim ljudem pa se je očitno jezikovni čut zmešal ali se hočejo pa pačiti. Na primer: »V nekaterih delih Slovenije je dosegla temperatura že –21º R in je tudi na solncu izpod (!) –10º R. Zakaj stoji tukaj »izpod«, najbrže tudi dotični pisec ne ve. Vpraša se: kakšna je temperatura, oziroma: kje je, ali kakšno temperaturo kaže termometer, ne pa: odkod je temperatura, kajti samo na to vprašanje je mogoče odgovoriti: izpod –10º R, kakor se tudi odgovori na vprašanje: odkod je doma, – izpod Grintovca, izpod Krna itd. Gorenji stavek bi bil torej z uporabo predloga »izpod« edino mogoč v obliki: »V nekaterih delih Slovenije je dosegla temperatura že –21º R in se tudi na solncu ni dvignila izpod –10º R«, sicer pa: »… in je tudi na solncu pod –10º R«.
Drugi primer: »Tako se je torej uresničilo, kar so mnogi ljudje trdili, da je naš kredit padel izpod (odkod je padel?) kredita fašistovske Italije in celo pod kredit (kam je padel?) prezadolžene absolutistične Rumunije.« Da se še bolj vidi napačna raba predloga »izpod«, je treba stavek samo okrajšati in ogoliti: »Naš kredit je padel izpod kredita Italije pod kredit Rumunije.« Pravilno pa mora biti samo »pod«, kajti vpraša se: kam je padel naš kredit? in ne: odkod je padel in kam?
Tretji primer (ki ga trenutno ne morem doslovno citirati, ker nimam dotičnega lista pri rokah): »Dr. N. je sedel pod obešalnik ter se s palico prijel za kljuko obešalnika »iznad seboj«. Kako je to napak, čuti menda vsakdo. Te primere pa nisem pobral morda iz dnevnega časopisu, temveč iz nekega leposlovnega lista, zapisal pa jo je avtor, ki se kaj šteje. Morda bo kdo rekel, da je to lapsus calami, toda ni; o tem sem se prepričal in se je tudi lahko prepričati. Mož namreč pripoveduje dalje, da se je dr. N. zato s palico prijel za kljuko obešalnika, da je laže vstal. Ako pa hoče kdo na ta način ali s to pomočjo vstati, ne sme biti kljuka za njim, in tudi ne samo nad njim, temveč tudi pred njim. Dotični avtor je hotel torej povedati, da se je dr. N. prijel s palico za kljuko obešalnika, ki je molela nad njim naprej, to je »iznad njega«, in vse to je krajšal v: »... se je ... prijel za kljuko ... iznad seboj.« Morda je tako krajšanje, oz. (bolje rečeno) nasilje, v kakem jeziku dovoljeno, toda v slovenščini do zdaj prav gotovo še ne. Saj nemara jaz gospoda po krivem opravičujem, toda potem moram reči, da take ignorance od njega nisem pričakoval.
Tega »izpod« se ne bi bil priteknil, če bi ga tolikokrat ne čital v napačni rabi, kajti nemogoče in neverjetno bi se mi sicer zdelo, da bi kak rojen Slovenec ne imel čuta ali vsaj ne bi vedel, kaj ta sestavljeni predlog pomeni, na kakšno vprašanje odgovarja, in s katerim sklonom se veže. Toda zloraba z »iz» sestavljenih predlogov je tako pogosta, da nisem mogel molčati.
Nekako podobno se godi predlogu »vzdolž« = »längs«. Skoraj dosledno se piše (adverbialno) »vzdolž ob reki«. Zakaj prislov in predlog oziroma dva predloga, koder treba ni (saj koder je treba, se to ne dela, kakor sem že pokazal)? Ali ni dovolj n. pr.: »vzdolž reke teče pot«, ali pa: »ob reki drži cesta«?
Kaj drugega je seveda: »Vzdolž ob reki stoje hiše« in »ob reki stoje hiše«. Ali pa: »vzdolž po reki plavajo čolni«, da se razloči od »počez po reki« (n. pr. so razpostavljeni stražni čolni, varnostni koli ali podobno). Dostikrat se seveda »vzdolž« zamenja lahko s »po dolgem«, zlasti kjer se »vzdolž« rabi kot prislov (kakor zgoraj), prislov »počez« pa s predlogom »čez« s tožilnikom.
Nekaj moram h koncu tega članka izpopolniti, kar mi je zadnjič ušlo iz spomina, ko sem omenjal: »letno« in »na leto«, »dnevno« in »na dan«, in to je: »ročno« in »na roko«. Pri tem primeru se šele prav jasno vidi, kakšen razloček je med tema dvema prislovoma. Saj je pri prej omenjenih tudi, a si nisem bil izbral pravih primerov. Na primer: »imam dnevno luč« se pravi: »imam vsak dan luč« in »imam podnevno luč«, to je solnčno luč ali podobno. Tako je tudi pridevnik »ročno« popolnoma pravilen, kot prislov »ročno« pa napačen, ker ima ves drug pomen. »Ročno delo« = »Handarbeit« je prav, »ročno narejeni čevlji« (handgearbeitete Schuhe) pa je napak, kajti tu pomeni »ročno« = urno, pripravno (handfertig). Zato je edino prav: »na roko« narejeni čevlji.
Št. 118, sob, 29. maj 1926, 3–4
[uredi]Dolgo se že vlečejo članki pod tem naslovom, dosti sem že povedal v njih, dosti sem pa tudi izpustil. Kolikor mi je do zdaj znano, je moje skromno pisanje ljudem precej všeč, nekaterim pa tudi ne. Zlasti dva gospoda me vedno izprašujeta, kdaj bom nehal. Saj je lahko takih gospodov več, ampak ta dva dovolj karakterizirata vse tiste, ki jim ne le očitanje napak ni všeč, temveč smatrajo slovenščino kot enodneven jezik, ki se ima slej ali prej pretopiti in preliti v zveličavno jugoslovenščino, ki se bo pisala s cirilico, tako da bo še radi pisave same izginil vsak dvom nad slovansko prisotnostjo izrazov in izražanja. Takrat bodo seveda prišli za mrcvarje zlati časi. Tistima dvema gospodoma sem sicer povedal, naj nikar ne čitata stvari, ki jima niso všeč ne po vsebini ne po obliki, saj tudi jaz ne čitam stvari, ki jih onadva pišeta in sicer že radi tega ne, ker me prvič predmet ne zanima, drugič pa tudi zato ne, ker se mi spakedranje in prisiljena poetičnost gabi. Če povem, da je eden od imenovanih dveh gospodov predlagal, naj se uvede v slovenščino namesto besede »žoga« izraz »lopta«, ki ga rabijo Hrvati in je madjarski izraz, – slovenski se pravi žoga pravzaprav meček – drugi pa mi očita, da sem nekoč nekje zapisal: »on se je podal« (er begab sich«), iz česar da izhaja, da so vse moje opomnje zastran pravilne in napačne slovenščine brez veljave, sem o njiju znanju jezika in avtoritativnosti dovolj povedal.
Sploh je pa pri nas prav težko ljudem, ki so na nemščino navajeni, kaj dopovedati. Angleščina je svetoven jezik; o tem nikdo ne dvomi. In vendar se Anglež izraža v navadnem in učenem govoru na tak način, da bi se našim nemškutarskim rovtarjem zdel otročji. Primerov, mislim, da ni potreba. Prav tako je v romanskih jezikih, ki nimajo zmožnosti, da bi iz vsakega samostalnika napravili pridevnik, temveč si morajo pomagati z rodilniki in raznimi predlogi.
Za nemški »Abfall« imajo vsi naši slovarji besedo »odpadek«. Da je slovenska beseda dosloven prevod nemške, je vidno na prvi pogled, če je pa pripravna in točna, je drugo vprašanje. »Abfälle« so ponavadi stvari, ki jih strani mečemo, ne pa, ki same strani padajo. Zatorej bi bil za nemški »Abfall« večkrat dosti boljši slovenski izraz »odmeček« namesto »odpadek«.
Po vojni so nastali mnogi novi pojmi, oziroma so prej samo znanstveni pojmi prišli med ljudi. Med temi pojmi je tudi »Entwertung«. Te besede seveda v slovarjih ni, kakor sploh ni v njih besedi, ki jih človek rabi in išče. »Entwertung« se sloveni, kolikor sem do zdaj ugotovil, na dva načina, to je z »razvrednostitev« in z »razvrednotenje«. Dasi sta obe ti dve besedi nerodni, vendar je druga boljša od prve, dala bi se napraviti pa še boljša. V slovenščini imamo samo besedo »vreden« za nemško »wert«. Za »Wert« pa rabimo »vrednost« in »veljava«. Vendar pa se za »entwerten« ne more reči »razveljaviti«, kajti to besedo rabimo za nemško »ausser Kraft setzen« ali »ungültig machen«. Iti moramo torej dalje. »Wert sein« pravimo po slovensko »vreden biti«, po srbohrvaško pa »vrediti«. Ta beseda se je pa v slovenščini že izgubila, od nje pa imamo samo še pridevnik »vreden«. Vendar pa se moramo nasloniti na glagol »vrediti«, ako hočemo napraviti besedo za pojem »werten« in »entwerten«, za Wertung« in »Entwertung«. In sicer bi se reklo za nemško »werten« po slovensko »ovrediti« in »ovrejati« za »entwerten« pa »onevrediti« in »onevrejati«, ali pa »razvrediti« in »razvrejati«. (Možno bi bilo tudi »brezvrediti« in »obrezvrediti«, toda to ni niti lepo niti priporočljivo.) Samostalnika za »Wertung« in »Entwertung« pa bi se glasila »ovredba« in »onevredba« ali »ovreja« in »onevreja«. Vem, da so ti izrazi na prvi pogled čudni, toda treba se jih je le privaditi. Gotovo so pa bolj pripravni nego »razvrednostitev« in »razvrednotenje«.
Da se človek nerad zateka k slovarjem in zakaj, sem že povedal. Vendar pa tudi ne zna vsak iz slovarja izbrati pravega izraza. Tako stojijo na primer za besedo »Flotte« slovenski izrazi »ladjevje, brodovje, mornarica«. Točno to seveda ni, kajti »mornarica« je »Seeflotte«, no, pa naj bo. Zdaj pa pride možakar, ki rabi slovenski izraz za »Luftflotte«. In res, kakor bi se hotel iz sebe in iz vsega sveta norca delati, ti pograbi iz omenjenih treh besedi za »Flotte« kakor nalašč najbolj napačno besedo »mornarica«, in ti napravi potem za »Luftflotte« slovenski izraz »zračna mornarica«: To je skoraj tako, kakor bi rekel »pomorska kavalerija«. Ko sem »zračno mornarico« čital prvikrat, sem rekel, naj bo, v naglici človeku marsikaj uide, in morda je hotel gospod napraviti dovtip. No, pa se je »zračna mornarica« kar ugnezdila v možgane iznajdljivega gospoda in jo ta ponavlja venomer in ob vsaki priložnosti ter misli, da je bogve kakšno uslugo napravil slovenščini in miselni zmožnosti Slovencev. Kar se mene tiče, odpustim vsakemu človeku vsak greh in vsako napako, samo te ne, da ne zna misliti. Pa je lahko človek neizobražen, nepismen in ne vem kaj še vse, – zmožnost bistrega mišlenja ga v mojih očeh povzdigne.
V Pleteršnikovem slovarju stoji beseda »ščica«. To besedo je pobral profesor Fr. Erjavec na Tolminskem, in omenjeni slovar jo razlaga, da je izpeljana iz glagola »scati, ščim« in da pomeni tisto kakor »uscanka«. Ta razlaga je popolnoma napačna, kakor je tudi napačen Erjavčev zapis »ščica«. Ta beseda nima z glagolom »scati« prav nobene zveze, kajti »ščica« je nastala iz »čečica«, kar je pa deminutiv od »čeča«, to je »dekle«. »Čečica« pa na Tolminskem ne izgovarjajo »ščica«, temveč »čičica« (prav razločno dva »č« zapovrstjo), kar pa prof. Erjavec ni prav slišal. V tistih krajih izgovarjajo n. pr. tudi končnico -čič tako, da se »i« izpusti in se slišita dva »č« drug za drugim, toda oba prav razločno.
Št. 136, pon, 21. jun 1926, 4
[uredi]Besed, kakor je »ščijca«, to se pravi napačno zapisanih (»ščijca« je namreč »čečica«) je prav gotovo več v Pleteršnikovem slovarju (in še marsikje), čemur se pa ni čuditi, kajti zapisovalci, med katerimi je bil prof. Fr. Erjavec gotovo najpridnejši, so jih, nepoznavajoči narečja, večinoma napačno slišali in potemtakem tudi napak beležili in razlagali. Med njimi je pa prav gotovo nekaj prav tako čudnih, kakor je »čečica«, in bi se dale tudi v knjigi prav koristno rabiti, zlasti ker ne le niso lokalne, temveč so tudi lepo in razumljivo izpeljane ter znane po več okrajih, samo ljudje jih skoraj v vsaki vasi drugače izgovarjajo. Lokalne so torej le po izgovoru, ne pa po izpeljavi. Take besede je seveda prav, da pridejo tudi v slovarje, ker nam resnično bogatijo jezik. Toda večina nabranih izrazov v takih zbirkah (znana je najbolj Erjavčeva »Torbica«) je popolnoma nerabnih in tako lokalnih in s a m o v o l j n i h, da jih nemara v eni vasi še takrat niso poznali, temveč ali starci, ali otroci, ali pastirji, ali fantje med seboj, ali dekleta med seboj itd., danes jih pa prav gotovo nihče več ne, ker gotovo niso bile vredne, da bi se bile ohranile. (Seveda je izginilo tudi marsikaj dobrega, toda to je povečini šola iztrebila, kar sem že večkrat omenil.)
O vprašanju, kaj je lokalizem in kaj ni, se je pri nas že dosti razmotrivalo, razpravljalo in prepiralo. Bili so in so še ljudje (nekateri prav posebno trmasti in svojeglavi), ki jim je bila in jim je vsaka beseda lokalizem, ki je sami še niso nikoli slišali, je ne poznajo in torej tudi ne pripoznajo, dasi je še tako lepa in točna, in sicer le zato in najraje tedaj ne, če se reče, tako in tako pravijo tam in tam. Te vrste ljudje pa se prav z veseljem, če ne naravnost z navdušenjem (»navdušenje« se pravi po novem »oduševljenje«, menda zato, ker je lepše in ker je tudi glagol »oduševiti« lepši in pripravnejši kakor dosedanji »navdušiti«) oprimejo umetne besede, ki se je rodila v eni (seveda njihove vrste) glavi, pa če je še tako nepravilna, neredna in nelepa (takih primerov sem v svojih člankih že dovolj naštel) in dasi imamo za isti pojem lepo besedo, ki jo je narod sam napravil in prav jasno označa to, kar ima označiti.
Že Fran Levstik in za njim še marsikdo je rekel, da prebivamo Slovenci na tako majhnem ozemlju, da se o lokalizmu ne da govoriti, temveč moramo biti hvaležni za vsako besedo, ki jo v kakem kraju najdemo, tega načela so bili nabiralci in so zapisavali vsevprek, kar so kje slišali, ker niso razločili, kaj spada v jezikoslovje in kaj ne. Toda če sami niso tega umeli, bi morali drugi določiti oziroma priporočiti, kaj je porabno in kaj se lahko sprejme v ročni, praktični slovar, in torej tudi v slovensko knjigo in kaj ne. Seveda je tako izbiranje večkrat težko, včasi morda celo nemogoče. Toda mislim, da se pravi, takorekoč s l o v e n s k i l o k a l i z m i dajo dostikrat prav lahko označiti za take, kakor je tudi med temi prav lahko spoznati tiste, ki bi se dali sprejeti v književni jezik.
Naj navedem nekaj primerov.
V vasi Vojsko na Cerkljanskem (sedaj pod Italijo) in najbrže po vsem cerkljanskem okraju imajo besedo »favlast«. Vsi drugi Slovenci, menda brez izjeme, ali vsaj z malimi izjemami, bi rekli, da se pravi »favlast človek« toliko kakor »len človek«. Toda bi napak uganili. Kajti na Cerkljanskem pomeni »favlast fant« toliko kakor »pretepač«. Taka beseda prav gotovo ni priporočljiva za v knjigo, kajti bolj lokalnega kolorita kak izraz skoraj ne more imeti. Saj je očitno, da je pridevnik »favlast« izpeljan iz nemške besede »faul«, kar pomeni »len«, in je bogve po kakem naključju začel dobivati in tudi dobil pomen »pretepaški«, dasi po drugih slovenskih krajih, kjer to besedo »favlast« tudi rabijo, pomeni povsod »len«, katero besedo pa tudi poznajo.
Pa da ostanem še za eno besedo na Cerkljanskem. Tu pa namreč besede »len« ne poznajo (iz šole jim je seveda že znana), temveč pravijo tóžljiv, oziroma, kakor izgovarjajo, »tàžljiv« (s silno kratkim, skoraj polglasnim »a«), kar se izvaja iz glagola »tožiti se« v pomenu: toži se mi = ne ljubi se mi. Če bi torej ne imeli že besede »len«, ali pa kako prav slabo in nerodno skovanko (ali celo favlast), bi bilo bolje sprejeti lokalni izraz »tožljiv« (s takim ali takim poudarkom) in ga uveljaviti, ker je pravilno in čedno, iz slovenskega glagola izpeljan slovenski pridevnik, čigar obrazilo »-ljiv«, pritaknjeno na glagolsko deblo, pomeni notranje svojstvo.
Poleg »toži se mi«, »ne ljubi se mi« pravijo, ne vem, kje že, tudi »utraga se mi«. Odkod je ta besega »utraga«, ne vem, morda je bila prinesena odkod drugod (iz nemškega »träge«?), morda je tudi slovenski, toda smatrati jo je za lokalizem, ki ga tudi takrat ne bi bilo priporočiti za v knjigo, ako bi ne imeli »ne ljubi se mi« in »toži se mi«, kar ni na mah (ali vsaj po malem razmišljevanju) razumljiv, se ne da tolmačiti in je tudi še potem nedoumen, kadar mu človek že ve pomen.
V velikolaškem okraju pravijo, če kdo kake stvari ne zapopade (kapira) – ne ródi (izg. ruódi). Da je beseda pristno slovenska, se vidi in čuti na mah, razložiti pa je ne morem, ker imam za to premalo znanja. Kako dolgo se rabi in kako daleč na okoli jo razumejo, ne morem reči, jaz sem jo slišal, priznam pa, da je temu več pripomogel način izgovora, kakor tudi gestikulacija in situacija, v kateri je bila izrečena, nego beseda sama. V Pleteršniku glagola »róditi« ni in tudi pri »rodíti« (oba glagola sta – tak občutek imam – prav gotovo v sorodu) nima zabeleženega pomena »zapopasti«. (A propos!) »Zapopasti« se zdi nekaterim, da preveč diši po nemški besedi »begreifen« – ki je zopet dosloven prevod latinskega cápere – in da je mnogo bolj po slovansko oziroma po jugoslovensko »shvatiti«, »shvaćati«. (V resnici pa je edino pravilen izraz »d o u m e t i«.) Prav tistim se tudi zdi, da je »naprej metati« = »vorwerfen« hud germanizem, »predbacavati« pa sploh ne. Toda germanizem je oboje in samo bogve za kakšen -izem smatrajo ti ljudje glagol »o č i t a t i«, ker se ga izogibajo. Možakom s takim jezikovnim čutom ni lehko pomagati. Po mojem bi bil glagol »róditi se« za »kapieren« vreden, da bi se bi se vpeljal v knjigo. Danes je najbrže to že prepozno, kajti prav rad verjamem, da gre človeku ta pomen prav težko v glavo, če ga ni na licu mesta slišal, toda prav enako se godi pri drugih besedah.
V istem okraju sem slišal besedo »pástorek«. Ta beseda nima prav nobenega sorodstva z drugo slovensko besedo »pastorek«, pasterek« ali »pastrk«, ki pomeni Stiefkind«, temveč je izpeljana iz prepone »pa« in iz glagola »storiti« ter ima pomen »Missbildung«, »Missgeburt«. Beseda »pástorek« je prav gotovo lokalizem, a ni, da bi ga zaničevali, kajti ne za »Missbildung«, ne za Missgeburt« nimamo dozdaj slovenskega izraza, vsaj pripravnega ne. Da bi se pa beseda »pastorek« v pomenu »Missbildung« ali »Missgeburt« razlikovala od »pastorek« za »Stiefkind«, naj bi se naglaševala po gorenjsko, to je na drugem zlogu – pastórek. Ta poudarjeni »o« bi se v dolenjskem in notranjskem narečju glasil kot za »u«.
Št. 143, čet, 1. jul 1926, 5
[uredi]Prepona pa- pomeni torej tudi toliko, kakor nemška prepona »miss-«. »Paglavec« je prvotno pravzaprav bitje, ki ima preveliko glavo, ki se po razmerju ne poda na ostalo telo, potemtakem »Wesen mit einem missgestalteten, unförmigen Kopf.«
Narobe pa je, ako se misli, da se da nemški »miss-« prevajati z »pa-«. Ne, se ne da; temveč ima slovenski »pa-« včasih le pomen (kakor v gorenjih dveh primerih) nemškega »miss-«. (Tega pomena pa Pleteršnik ne omenja.) Ta »miss-« pa se sloveni zdaj z »ne«, zdaj z »zlo« (»ne-«, »zlo-«). Na primer: missmilligen – ne odobravati, Missbilligung – neodobravanje; »Missetat – zlodejstvo, zlo dejanje ali zlodejanje, toda »Missetäter – »hudodelec« namesto »zlodej« (kar pomeni toliko kakor »hudič«) ali »zlodejce«, ki sta v prvotnem pomenu bolj pesniški obliki. Popolnoma pa je napačna in neslovenska od vseh strani pa je beseda »zlostaviti« za nemško »misshandeln«, kar se pravi po naše edino pravilno: zlo (ali zlo-) hudo ali grdo ravnati s kom. Zakaj nekaterim glagol in tudi samostalnik »zlo ali zlo-, hudo ali grdo ravnanje« nista všeč, je prav lahko uganiti. Zato, ker se oba vežeta z orodnikom, nemški glagol pa s tožilnikom, a samostalnik z rodilnikom, in to slov. pismarje tako moti, da se jim zdi, da slovenski izraz ne ustreza točno nemškemu, da je morda celo premil in zato silijo na vrh in ponujajo glagol: »zlostaviti« in samostalnike: »zlostavljenje«, »zlostavo« in »zloslavitev« – kar pa vse skupaj prav nič ne pomeni – kot nekak biser jezikovne obogatitve. Malo boljši so tisti, ki rabijo francoska izraza »maltretirati« in »maltretiranje«, toda tadva izraza imata v slovenščini že precej stopnjevan pojem slabega ravnanja, namreč: »trpinčiti« in »trpinčenje«, s čimer je seveda marsikdaj prav točno in pripravno slovenjen nemški izraz, kajti »slabo ravnanje« (Misshandlung) ima lahko prav različne stopnje neugodnega ravnanja, tako se n. pr. lahko tudi kruto, sirovo, bridko, krvavo itd. ravna s kom. Rusi imajo za gorenji nemški glagol: »žestoko obhoditsja s kjem«, torej podobno kakor mi Slovenci in tudi z orodnikom, ki jih pa prav nič ne moti, dasi so se kdaj razni književniki naslanjali tudi na francoščino, kakor mi na nemščino, in so seveda tudi pognali besedo »maltraiter«, ki je (kakor nemški) prehajalni glagol. Kakor mi, tako tudi Angleži nimajo za »misshndeln« samo enega izraza, temveč pravijo med drugim tudi: »to treat ill« (slabo, grdo ravnati), »to treat with violence« (nasilno ravnati) in »to abuse« (kar pomeni tudi zlorabiti in oskruniti), in ga tudi ne iščejo. Samo mi hočemo za vsak nemški izraz za en pojem imeti tudi toliko svojih, dasi ni treba, a kjer imamo za enega nemškega svojih več, se poprimemo samo enega, druge pa v škodo točnosti zametamo. Tako se je mnogo grdega in nepotrebnega v jezik nateplo, mnogo lepega in dragocenega pa je izginilo. Slovenci se sicer zastran jezika ne moremo meriti z Angleži, za vzgled pa so nam lahko, posebno kar se tiče samostojnosti jezikovnega izražanja. Poudarjam Angleže zlasti zato, ker oni so tudi Germani, kakor so Nemci, ki so svojo občno superiornost le preveč, le preveč vtepli.
Zato je bilo tudi mogoče, da je samo iz namišljene potrebe po prehodnem glagolu po nemškem vzgledu (s tožilnikom) nastal popolnoma nezmiseln in neraben izraz »zlostaviti«, kar ni drugega nego dokument miselnega in jezikovnega hlapčevstva. Najboljši slovenski izraz za srednji pojem nemškega »misshandeln« je po mojem: »grdo ravnati s kom«, kajti slovenski pridevnik »grd« ne pomeni samo superlativa nelepote, temveč tudi: »zloben, hud« (böse, schlimm) in podobno, kar pa mnogi slovarji ne omenjajo. »Grd« ne označa torej le telesne nelepote ali grdote, temveč tudi srčno, duševno, po značaju, z eno besedo: moralno. Zato tudi »grdoba« ni le »grdota«, temveč tudi živa stvar, katere notranja lastnost je nelepa ali grda, in »grdobija« znači tudi dejanje, ki izvira iz take lastnosti, oziroma iz katerega se da sklepati na tako lastnost in ne samo grdo stvar. Pa še tukaj ima »grdobija« dva pomena. Na primer stavek: »Ta slika je grdobija« ne pravi samo, da je slika kot slikarija grda, temveč je lahko mojstrsko delo po tehniki, a »grdo« je tisto, kar predstavlja.
Tudi teh razločkov ni v slovarjih, dasi jih vsak pozna, a ne misli precej nanje.
Take in podobne nedostatke ima tudi naš največji in najboljši slovar, to je Pleteršnikov, kar mu pa kljub temu ne jemlje neizmerne vrednosti za nas. Kajti pomisliti je treba, da je bil tiskan leta 1894, torej pred več nego 30 leti in takrat je bilo slovarsko gradivo staro in ni obsegalo vseh izrazov in pojmov, ki so se bili do takrat nakopičili v govoru in knjigi. Do danes pa se je slovenščina ogromno razmahnila, razganila in obogatila z besedami. Kajti danes dela slovenščina težave kvečjemu še v raznih strokah in v znanstvu, v navadnem govoru pa ne.
Takrat pa, ko je izhajal Pleteršnikov slovar, tudi navadni govor ni tekel gladko in skozi in skozi po slovensko, temveč so tudi izobraženi ljudje mešali vanj ne le nemške besede, temveč tudi nemške stavke, oziroma cele fraze, trdeč, da se po slovensko sploh ne da, ali vsaj ne tako lepo povedati, kakor po nemško. Seveda to ni bilo tako res, temveč se je tako trdilo le iz nekake gizdavosti in zanikarnosti. Toda ta zanikarnost se nas še danes drži, kar dokazuje najbolj omenjeni slovar, oziroma njegova dvaintridesetletnica. Kajti v vseh teh letih ni bilo niti enega človeka, ki bi bil mislil na njegovo izpopolnitev (če izvzamemo rajnega ravnatelja drja Viktorja Bežka, ki pa je to misel meni le privatno izrekel). Ne rečem, da bi izdali ves izpopolnjeni slovar na novo. Ne, tega ne le ne zmoremo, tem več tudi ni potreba (kajti bolj potreben je nov nemško-slovenski slovar, ki bi pa moral biti v novi izdaji nemško-slovensko-srbohrvaški, kar bi se s primernimi koraki, mislim, dalo doseči, kajti zadostovalo bi samo navadno dopolnilo, kar bi pa s primerno voljo lahko skup spravili. Seveda bi to dopolnilo sedaj, po tolikih letih, ne naraslo na mnogo manj nego je pol Pleteršnikovega slovarja in tudi delo bi bilo ogromno, kajti ne verjamem, da se je v teh letih nabralo kje kaj urejenega gradiva. Pa nič zato. Zganiti se je treba.
Št. 157 sob, 17. jul 1926, 3, Jacques, Mrcvarstvo – odgovor na Georgesovo Mrcvarstvo
[uredi]Z zanimanjem čitam »Mrcvarstvo« Georgesovo, a ne poznam njegovega naslova. K zadnjemu članku bi mu rad stavil nekaj opazk, ki ga bodo gotovo zanimale in katere morda lahko porabi, ali pa jih porabite naravnost za list.
Nisem tako splošnega mnenja o redkih, lokalnih izrazih kakor Georges, posebno ne, kolikor se tiče Erjavca in Cafa in še posebej ne tistih, katere morda pozna le še kak pastir ali kaka stara mati. Največkrat so taki izrazi pristne, prastare besede, ki nam odpirajo pogled v naš jezik v davnino nazaj in nam često lahko služijo za etimologično tolmačenje marsikatere druge besede v navadni rabi. Ni res, da se izgubljajo ravno besede, ki niso vredne, da bi se ohranile – marveč žalostna resnica je, da peša med Slovenci bolj in bolj notranja jezikovna zavest in tvorilna jezikovna sila. Skoraj z malo izjemo te redke besede Cafove in Erjavčeve odmevajo v drugih slovanskih ali staroslovanskih jezikih in nam odpirajo globok vpogled v naš jezik. Ako se jih ogiblje izobraženo občinstvo in se jih ogibljejo tudi profesorji slovenščine, je to znamenje propadanja notranje moči našega jezika. Ravno par od Georgesa navedenih besedi nam to dokazuje.
Ščijca, ali po tolminsko ščica ali čeča, ne pomeni uscanka od seč, seči, ampak prava oblika je čeča, čečica, ker imamo tudi rusko čéča, t. j. Spielzeug, Puppe; čečnitsja, sich affektieren, zierlich tun, čečéna Zieraffe, Mädchen. Posebno zanimivo bo za filologa, da ima lombardski dijalekt, ki sega tudi gor v zahodno Tirolski Val di Ledro, besedi žčet, ščita – ragazzo, ragazza, ker je po mojem očitno iz praslovanske podlage.
Druga zanimiva beseda je róditi – doumevati, katere Georges ne ve razložiti in trdi, da je Pleteršnikov slovar nima, kar ne odgovarja. Pleterišnik ima med drugim roden – maren – rodljiv, achtsam. Ne rodi, ne pomeni torej ne morem umeti, ampak ne maram umeti, roditi beachten, ne roditi, nicht beachten. Te pomene ima tudi Miklošič. Češki je neroditi – ne hoteti, ruski radjet, sich eifrig bemühen, eifrig wünschen, o čem radjet, sich um etwas bemühen. K temu pojmu gre splošnoslovanski rad, radost in prep. radi die Freude, t. j. kar želim. Neroden je torej unachtsam, kar v rumunščini prehaja v pomen neumen, v madjarščini pa ragyiv (le še dijalektično) eifrig, fleissig. Tudi rad, radnja hrv. za Arbeit je prav za prav Bemühung, Fleiss, raditi – truditi se. Velikolaški roditi je torej prav imenitna beseda!
Pastorek odgovarja sicer za Missgeburt, ker je potvora točno Fälschung, potvorek der gefälschte Gegenstand. Za Fälschung se itak trudimo dobiti dobro besedo. Miklošičeva razlaga, da je temeljna beseda femininum pastorka iz padšterica, ruski padčerica, poleg pásxnok, Stieftochter und Stiefsohn, mi namreč ne gre, ter morda dobimo ravno v velikolaškem pastorek, Missgeburt pravo razlago tembolj, ker bolgarščina rabi pastrok za Stiefvater. Pastorek bi bil torej sploh »po strani storjen«. Mislim pa, da je bolje rabiti za Missgebilde, Missgestalt nestvór – nestúren človek (Dolenjsko – Polica) je der widerliche Mensch. Missgeburt pri porodu pa je po Pleteršniku šamer, prav goriški čamer.
Št. 218, sre, 29. sep 1926, 3
[uredi]V bistvu sem sicer že vse povedal, kar sem imel povedati in se mi je potrebno zdelo omeniti, vendar pa sem naletel na vse polno nerodnosti in napak, ki jih hočem še našteti in naj si izvolijo potakniti kot vzgledi po dotičnih, do zdaj objavljenih člankih in odstavkih, kamor spadajo.
Zdaj ob trgatvi se pod rubriko »gospodarstvo« največ čita o »sladkanju« (!) mošta. Poudarjal sem že bil tudi nekje drugje, da »sladkati« ne pomeni »sladko napraviti«, temveč vse kaj drugega, kar bom kmalu povedal. »Sladko napraviti« se pravi samo »sladiti« ali »osladiti«, itd., glagolnik od tega pa je »slajenje«, »oslajenje«, in to je edino pravilno. Sladká pa se pes svojemu gospodarju in »sladkajo se« zaljubljenci med seboj, a tudi nekateri starši »sladkajo svoje otroke«, s čemer pa jih le pridijo in ne poboljšujejo, kar vsakdo dobro ve. To poslednje »sladkanje« se imenuje v navadnem govoru »crkljanje«, kar je očitno iz nemškega glagola »zärteln«. »Crkljanka« bi se torej reklo »sladkanka«.
Silno razpasli so se pri nas rodilniki, in sicer se rabijo tudi tam, kjer mora stati tožilnik. Čital sem n. pr.: »evo zopet enega dokaza, da je denar sveta vladar«. Kateri sklon je »enega dokaza«? Ali je rodilnik ali tožilnik ? Da je oboje napak, da se namreč tukaj rodilnik ne sme rabiti, temveč tožilnik, ter da je pravilni tožilnik enak imenovalniku in ne rodilniku, torej »en dokaz« in ne »enega dokaza«, v mojih šolskih letih niti v normalki ni bilo treba nikomur dopovedovati, sedaj pa je kazno, da bo to treba tudi tistim, ki učijo in pišejo.
Vzemimo najprej, da je »enega dokaza« tožilnik; če je, je nemara pisca zapeljala ljubljanska razvada, ki se je razpasla zadnja leta. Tako se n. pr. govori: »daj mi pojlubčka«, »kako ima lepega noska« itd. Tako govorjenje (namreč tak tožilnik), pravijo, da poveča ljubeznivost. No, hvala lepa za tako »ljubeznivo« besedičenje, ki mi žali jezikovni čut.
Recimo pa, da je »enega dokaza« rodilnik. V tem slučaju pa to ni drugačen rodilnik nego genitivus partitivus. Da pa je tak rodilnik v ednini od takih pojmov, kakor je »dokaz«, nemogoč, je vsakemu Slovencu jasno in če tudi ni nikdar pogledal v slovnico. Mogoč pa je v množini, kadar se govori samo o delu dokazov in ne o celoti.
Taki nepravilni in nepotrebni delilni rodilniki so se po vojni razširili kakor kuga. Primerov je brez števila. Kaj je tej kugi vzrok, ne vem. Da bi bili romanski jeziki, francoščina in italijanščina, kjer je ta rodilnik najbolj izrazit, kaj vplivali, je nemogoče, kajti tudi po pravilih teh dveh jezikov je delilni rodilnik, kakor »enega dokaza«, nemogoč.
Kakor pa je rodilnikov, kjer jih treba ni, brez števila, tako jih ni tam, kjer bi morali biti. Nemec ne pozna delilnega rodilnika, toda ker ga potrebuje, si pomaga z rabo predloga »an«, kjer to gre. Tako pravi n. pr.: an Zeit, an Vermögen, an Gesundheit gewinnen i. dr. In glej! Prav tu, kjer bi bil rodilnik na pravem mestu, caplja slovenski scriba za Nemcem ter govori in piše: na času, na premoženju, na zdravju pridobiti, namesto: časa, premoženja, zdravja pridobiti.
Sploh pa dela ta nemški »an« nekaterim velike preglavice. O tem sem že pisal. Omenjam le: »na raku obolele celice«, kar sem zadnjič čital in je popolnoma napak, kajti po slovensko se pravi »z rakom obolele celice«.
Na istem mestu, kjer sem govoril o nemškem predlogu »an« in njega prevajanju in uvajanju v slovenščino – naj navedem pri tem vzgled: »na kapi je umrl«, namesto: »za kapjó je umrl« – sem omenil tudi rabo nekaterih slovenskih predlogov, zlasti sestavljenih, oziroma dveh zaporedoma. Tako se n. pr. dan na dan čita v oglasih: »s 1. oktobrom išče sobo ...« To je nepravilno, kajti ne vpraša se, kdaj jo išče, temveč za kdaj jo išče. Zato se mora reči: »za s prvim oktobrom išče sobo ...«
O povratnih glagolih z »se« (pravzaprav so prehodni glagoli) sem že precej pisal, menda pa za večino zastonj. Pred oči sem dobil stavek: »Naši klubi na zagrebških tleh skoraj nikoli niso odrezali (koga ali kaj?) tako častno, kakor smo si želeli.« To stopicanje za nemščino je res že škandalozno! Prav se govori: ... se skoraj nikoli niso odrezali ...« Prehodni glagol – dasi je tujega izvora – je v slovenskem »trenirati«, kajti mi natanko razlikujemo: »se trenirati« in »trenirati koga (drugega)«. Enako se napačno piše: »vlak je iztiril«, ker je »iztiriti« prehodni glagol (kakor je »ozdraviti«) ter se mora pravilno glasiti »vlak se je iztiril« (kakor pravimo »ozdraviti se«) ali pa »vlak je iztirel« (kakor se pravi »ozdraveti«).
Zdaj pa preidem k besedam, ki so že v rabi, a so nerodne, neblagoglasne, opisane, ali celo nepravilne, ter bom skušal opozoriti na boljše, lepše, zvočnejše in pravilnejše. Nekatere od teh so stare, a se ne rabijo več ali pa so znane v drugačnem pomenu, nekatere pa so zrastle na moji njivi, ali pa sem jih čul iz vrst naroda, pa v slovarjih ali sploh niso zabeležene, oziroma ne v takem pomenu.
Št. 221, sob, 2. okt 1926, 3-4
[uredi]Teh besed nisem uredil po kakem določenem načinu, temveč jih bom pripovedoval tako, kakor sem zdaj pa zdaj naletel nanje, oziroma sem si jih zapisal ali so mi na misel prišle. Znanje slovenskega jezika je silno popustilo po prevratu in če bi sproti beležil vse jezikovne pregreške in pogreške, kar se jih sproti rodi ali ki se venomer ponavljajo, in jih grajal, bi zmanjkalo papirja, tinte, peres in – mene.
Da se na blagoglasje malo gleda, je znana stvar. Izjemo dela le nekaj pisateljev, med temi je v prvi vrsti Oton Župančič. A kdo se hodi k njemu učit?
Naj omenim predvsem glagola: obljubiti in prepričati (prvotni pomen te besede s pričami dokazati komu, da je to res, kar se mu očita; v tem pomenu se več ne rabi), v nedovršni oziroma ponavljalni obliki: obljubljati ali obljubovati in prepričevati; kakor se dan na dan govori in piše. Saj ne rečem, da ti dve tvorbi nista pravilni, toda blagoglasni ali zvočni prav gotovo nista. Saj je v prvi »blj« dvakrat zapovrstjo; v drugi pa »pr«, kar prav gotovo ni niti lepo, še manj pa se priklada jeziku, oziroma ustnicam. In vendar si je prav lahko pomagati: namesto »obljubljati« naj se piše »obetati« in namesto: »prepričati« – »uveriti« ali »preveriti«. Nedovršeni glagol poslednjih dveh dovršnikov je »veriti« (koga, ponavljalni pa: »uverjati«, »preverjati«. Res je, da iterativni glagoli zastopajo durativne, vendar pa se pri nas v sedanjih časih to vse preveč prakticira, celo tam, kjer imamo prav lepe in krajše nedovršnike, ki lepše in bolje ustrezajo zmislu. Ob zadnjih poplavah se je vedno in povsod pisalo, da voda »narašča« (ponavljalni glagol!) namesto »raste« (nedovršnik), dočim so pravilno pisali, da voda »pada« (nedovršnik) in ne »upada« (ponavljalni glagol), dasi je le »upadanje« nasprotje od »naraščanja«.
Med krasote našega novejšega jezika je prištevati »čevlje na zadrgo« in »polčevlje«, katera izraza nam sedaj, ko je tolikšna konkurenca med prodajalci čevljev, prav posebno pogostokrat prideta pred oči. Te opazke bi sicer ne napravil, ako bi ne smatral, da je baš sedaj pravi čas, da se tidve spaki vržeta za zmerom tja, kamor spadata. Prvim čevljem se pravi nemški »Snürschuhe«, drugim pa »Halbschuhe«. Da sta oba izraza ponesrečena prevoda (prvi pravzaprav še to ni) iz nemščine, se takoj vidi, kajti oba sta v slovenščini nonsens. Kaj je zadrga? Zadrga je zanjka, v katero lovijo tiče, manjše četveronožce in celo ribe. Kaj bi torej bili »čevlji na zadrgo« po analogiji »hlače na durce«?... In vendar je pravi prevod tako blizu. Kako pravimo: pri čevlju se mi je zadrga utrgala, ali: pri čevlju se mi je trak utrgal? Seveda: trak. Torej bi se Schnürschuhe reklo v slovenskem prevodu: čevlji na trak, na trake, na trakove ali na trakí (po stari sklanjatvi moških debel na –i, kakor ljudí, gradí, darí itd.). O »polčevljih« pa niti ni vredno, da bi govoril, kajti po slovenskem smislu polčevlji niti čevlji niso, po analogiji »polbrat« pa so to čevlji, ki niso čevlji, torej je izraz zopet traparija (kvečjemu bi se lahko reklo »nizki čevlji«).
Pri vsej tej stvari pa je najlepše to, da niti za »Schnürschuh« niti za »Halbschuh« ne rabimo prevoda, ker imamo za oboje stara izraza, ki sta se že stoletja rabila in se še danes rabita po vsem Dolenjskem in po vsem Notranjskem in sta oba tudi v (celo manjših) slovarjih, t. j. »čižem« in »šolen«. Da sta morda oba izraza (drugi je gotovo) tujega izvora, naj nas ne moti, kajti oba sta si pridobila pri nas domovinsko in po mojem mnenju tudi književno pravico, zlasti že zato, ker boljših nimamo in sta oba prav pripravna. Saj pišemo tudi žep, kangljica, knofljica, ki jo je narod sam poslovenil v betično, betičnico, kar je gotovo lepše od ostudno otroškega izraza »bucika«. Piše naj se torej moški in ženski čižmi, moški in ženski šolni, ne pa »čevlji na zadrgo« in »polčevlji.«
Ker sem baš pri tujih besedah, ki so se prilagodile govoru in v knjigi, naj omenim še dve, vsak dan rabljeni besedi, ki si jih je pa samo narod prilagodil v govoru, knjiga pa še zdaj ne. To sta »gumi« in »petrolej«. Besedo »gumi« smo dobili po Nemcih, ki jim je vseeno, kakšno končnico ima kaka beseda, ker jim po slovnici to ne dela nikake ovire. Toda za nas je »gumi« (vsaj za moje uho) silno nerodna beseda; že sklanjanje: gumi, gumija itd.; dalje izpeljanke gumijev, gumijevina in dr. – vse to je grdo. Italijani, ki iz »gumi« ne morejo napraviti množine, pravijo »gomma« in po tem tudi primorski Slovenci »guma«. Po mojem je ta beseda slovenščini prikladnejša nego »gumi«, kajti dosti lepše se izgovarja in sliši: gumovo drevo ali gumovec, gumovina in dr. Omenjam, da smo rekli v šoli na kmetih, kjer sem črpal prvo modrost (seveda le učenci med sabo), radirki – gobica, kar menda še dandanes pravijo. »Gobico« pa so imenovali po Dolenjskem in Notranjskem tudi gumov sešelj (cucelj), kar je menda še sedaj v rabi, kolikor ni šola poleg drugih tudi [ta] izraz iztrebila.
»Gomma« pa imenujejo Italijani tudi gummi arabicum. Da bi tudi temu »gumiju« rekli mi »guma« (dasi se ljudje poprimejo vsakega, še tako nesmiselnega izraza, glej »čevlji na zadrgo«), čeprav bi bilo bolje nego »gumi«, mi ne gre v uho, in sicer menda zato ne, ker smo za mojih let dijaki imenovali ta gumi – gum, rod. guma. Sicer pa bi se bila »guma« in »gum« že zdavnaj prijela tudi književnega jezika, če bi ne vladalo takrat tisto prevzetno mnenje, da je tem bolj učeno, čim več se natrpa v jezik besed in izrazov, ki se mu ne prilegajo. Zato je bilo in je še vedno toliko vzdihovanja, da se v slovenščini nobena stvar ne da povedati!
Kar se pa »petroleja« tiče, moram pripomniti, da je narod dosti bolj dosleden, kadar sprejme tujo besedo nego učena gospoda, kajti on pravi po analogiji olje, olja tudi petrolje, petrolja in ne petrolej, petroleja. Kaj je lepše, menda ni treba posebej kazati.
Št. 234, pon, 18. okt 1926, 3
[uredi]Enako neokusna in iz istih razlogov, namreč iz stremljenja slovenščine po nemškem vzgledu pogospóditi, kakor adverbijalna raba pridevnikov: dneven, mesečen, leten (dnevno, mesečno, letno, namesto: na dan ali vsak dan itd., kar sem že grajal), je in se je vrinila v naš jezik raba prislovov: ponovno, opetovano, obratno, skupno itd. v pomenu: vnovič, znova, na novo, spet, zopet, drugič, v drugič, v drugo ter narobe, skupaj itd. Po mojem kovanje takih nepotrebnih izrazov ni drugega nego afektiranost in domišljavost dotičnih kovačev, ki mislijo, da s takim spakovanjem jezik bogatijo, pa ga le pridijo. Beseda »ponovno« naj bi še ostala, toda le v pomenu »zu wiederholten Malen«, t. j. večkrat, ne samo »še enkrat«, nikakor pa ne v pomenu »wiederholt«, t. j. »zopet« ali »spet« itd., kakor gori našteto. »Opetovano« pa mora iz slovenščine prav tako izginiti, kakor »predbacivati«, kajti »opetovati« je glagol, ki je nastal iz hrvaškega prislova »opet«, kar pa ni drugega kakor slovensko »spet« in »zopet«. Poleg tega pa se pravi »opetovati« po slovensko »ponoviti« in »ponavljati«. »Predbacivati« je dobeseden hrvaški prevod nemškega vorwerfen«, kar se pa pravi v ljubljanski slovenščini »naprej metati«. So ljudje, ki ne mislijo samo, da je »naprej metati« germanizem, »predbacivati« pa ne, temveč tudi, da se slovenski »očitati« ne ujema z nemškim »vorwerfen«, in le škoda je, da takih ljudi ni za devetdeset odstotkov manj.
Da »obratno« ni drugega ko neroden in nepotreben prevod nemškega prislova »umgekehrl«, je jasno, kakor je tudi jasno, da se da s prislovom »narobe« prav dobro izhajati.
Dobijo se pisci, ki jim je »skupno« isto kakor »skupaj«. »Trgovski tovariš« piše na pr.: »Za nemščino, nižji tečaj, se je prijavilo skupno (sic!) 28 interesentov.« Pisec, je najbrže hotel povedati, da se je prijavilo vsega skupaj 28 interesentov, povedal pa je, da se je 28 interesentov korporativno prijavilo. Če se ne motim, je baš naloga in stremljenje trgovskega jezika, da se točno in natančno izraža!
Nadaljne nemške, na slovensko gredo presajene cvetke so: »končno« za »schliesslich« ali »endlich«; »koncem koncev (!!)« za »schliesslich und endlich« ter »na mestu« (n. pr. mrtev) za »auf der Stelle«. Jaz le ne vem, zakaj bi bili ti skovani prislovi lepši in točnejši od edino pravilnih slovenskih: »na zadnje« (»na koncu«), »na-vse-zadnje« in »pri priči« (»pri tej priči«, »pri tisti priči«). Nikakor mi ne gre v glavo, zakaj se ljudje, ki ne uvidijo nezmiselnost izrazov »koncem koncev« in »na mestu« v pomenu »takoj«, prištevajo v vrsto »homo sapiens«!
Na velikansko znanje slovenščine kažejo nadalje tvorbe, kakor: »poslankinja(!)«, »telovadkinja«, knjigovodkinja« in celo »pevkinja«. Kako je mogoče človeku zdravega uma tako pisati, mi je neumljivo. Če pravimo parlamentarcu, ki ga je narod izvolil, poslanec, zakaj se ne bi reklo ženski v isti funkciji »poslanka«; zakaj ne zadostuje »telovadka«, če je moški »telovadec«; zakaj ni dovolj »pevka« namesto »pevkinja«; zakaj je v besedo »knjigovodkinja« vrinjen »k«, ko je vendar lepše »knjigovodinja«, kakor pravimo tudi »vojvodinja« in ne »vojvodkinja«?! Čemu se piše dan na dan »poitalijančiti« in ne »poitaljaniti«, ko pravimo vendar »Italijan« in ne »Italianec«, Prepričan sem, da bi te vrste pismouki brez sramu zapisati tudi »pofrancoščiti« ali »poruščiti«.
Neverjetno, ampak resnično je, da nekateri, ki se pečajo iz poklica s pisanjem, ne ločijo: »nasproti« od »naproti«. N. pr.: »Deputacija je šla gostom do X. nasproti ...« Kozel, ki se hoče trkati, gre nasproti, deputacija je šla pa gostom prav gotovo naproti v prijateljskem in gostoljubnem namenu! Prav tako mi gospodje ne razlikujejo »apnénice« (Kalkofen) od ápnice (Kalkgrube).
Kako na slepo se prevaja pri nas iz nemščine in kako je nekaterim vseeno, ali ima prevedeni izraz kak zmisel in ali je v slovenščini sploh mogoč, sem že večkrat pokazal. Tako se je v rudarstvu vpeljal za nemški »Tagbau« izraz »dnevni kop«(!) Kako bedast je ta izraz, se vidi šele, kadar se pove, da se na »dnevnem kopu« lahko tudi ponoči dela. In vendar se dá z besedo »vrhnji« ali (še bolje) »zunanji kop« prav točno povedati, da je to kopanje rude, ki leži na vrhu in ne notri v zemlji.
Na ljubljanskem velesejmu sem iztaknil tale dva jezikovna bisera: »poravnalni stroj« in »ekspresni tekač«. Prvemu se pravi po nemško »Richtmaschine (-mizarski stroj)«, drugemu pa »Schnelläufer (-turbine)«. Kdo je ta strokovnjak v terminologiji, ne vem, pa je tudi vseeno, ko je takih in podobnih strokovnjakov še več. Saj je morda gospod prav dober strojni inžener, toda naj mi ne zameri, če mu rečem, da v slovenščini ne zasluži niti »drite«. Kajti da se imenujejo »Richtmaschine« po slovensko »spehálnik« ali kvečjemu še »spehálni stroj«, bi mu lahko povedal vsak čisto navadni mizarski vajenec. »Poravnalni ali poravnavni stroj« pa še ni izumljen, dasi bi v sodnih razpravnih dvoranah silno prav prišel. Kar se tiče »ekspresnih tekačev«, pa so jih dosihmal, kolikor je meni znano, rabili večinoma za prenašanje pisem, brzojavk itd., a za turbine še ne. »Schnelläufer (-turbine)« bi se po slovensko lahko prav čedno imenovala »brzotečna turbina«.
Ob zadnjih nalivih se je prav pogosto prevajal nemški »Wolkenbruch«, in sicer na običajni originalni način: zlom oblakov, prelom oblakov, tudi izliv oblakov (kar bi za silo še šlo) in podobno. »Oblakolom« ni menda nihče zapisal, kar se mi silno čudno vidi, ker imamo že brodolom, kamenolom in celo zakonolom (sic!), besede, ki so skoraj prav tako lepe, kakor je n. pr. »natolčnica« za »Schlagworf«, ki jo je nekdo že pred vojno skoval in ovekovečil v nekem slovenskem dnevniku. Da bi se le bil kdo spomnil na utrg oblakov (ker pravimo: oblak se je utrgal in ne zlomil ali prelomil), če je že na vsak način moral imeti samostalnik, je seveda današnji bistroumnosti predaleč.
Št. 239, sob, 23. okt 1926, 3
[uredi]Vredna družica »zlomu« in »prelomu« oblakov je umetna beseda »neurje«, ki naj bi pomenila isto, kar nemški izraz »Ungewitter«. Tega pomena pa nikakor ne more imeti, prvič, ker besede »urje« sploh nimamo, če bi jo pa, drugič, imeli, bi ne pomenila »das Gewitter«, temveč kot samostalnik kaj takega kakor nemški »Uhrwerk«, »Uhr-» ali pa »Uhrensystem« in podobno, kot pridevnik pa bi bila ta oblika srednjega spola od »urji, urja« (n. pr. urje bitje, urje kolesje), pridevnika, izpeljanega od samostalnika »ura« (kakor »kurji« od »kura«). »Neurje« bi bil torej izraz, mogoč le kot pridevniška oblika (n. pr. neurje kolo), kot samostalnik pa je v vsakem pomenu nezmiseln. Prav gotovo jo je bolje pogodil tisti, ki je za »Ungewitter« napravil slovensko »nevreme«, kajti »vreme« pomeni, če že ne baš jasno in lepo, pa vsaj vedro vreme, to je tako, ki se drži, namreč brez dežja, dasi je izraz »nevreme« za »Ungewitter«, t. j. »nevihto«, »hudo uro« (ta izraz se je skoraj že pozabil) itd. precej evfemističen.
Da se take spake, kakršna je »neurje«, rodijo, je kriva tista prokleta vera pri nas, da moramo imeti za vsak nemški sinonim tudi primeren slovenski izraz, dasi ga prav nič ne potrebujemo, dočim slovenske sinonime (n. pr. zemlja, prst) zanemarjamo samo zato, ker jih nemščina nima.
Pa naj se povrnem k sestavljenkam z »-bruch«. Ladjelom (brodolom) in kamnolom so že stare tvorbe in jih sedaj, vsaj teh treh ne kaže zamenjati z drugimi, vse kaj drugega pa je z zakonolomom. Ta izraz se nikakor ne sme tako udomačiti, kakor se je ta pregreha, in ga je na vsak način treba iztrebiti, kajti mislim, da je še čas za to. Kakor brez števila drugih, tako je tudi ta tvorba nastala v prvi vrsti iz nevednosti in komodnosti – čednosti, ki se jima je treba energično po robu postaviti. »Ehebruch« se pravi po slovensko prešust (-i. f.) ter »prešustvo« (n.) pa prav nič drugače in ta beseda je prav tako stara, kakor je star slovenski jezik. Da ni bila zmerom v rabi, je razumljivo, toda to prav nikogar ne opravičuje, da bi nemški »Ehebruch« prevajal v »zakonolom«. Če se bo ta način prevajanja in besedotvorja nadaljeval, se nam v kratkem lahko pripeti, da kdo izpodrine besedo »kila« ter nam servira za »Leistenbruch« (hernia) novo tvorbo »dimljelom«, seveda posito, da bo dotičnik vedel, da se imenuje »Leistengegend« po slovensko »dimlje« in ne bo morda mislil, da je to kak kraj, kjer letve rastejo, v katerem slučaju bi nam stresel iz rokava brez dvoma še kurioznejši izraz.
Enako kakor pri »zakonolomu« pa je tudi drugod. Nemška ideologija in izrazoslovje se tako dosledno in slepo uvajata v naš jezik, da človek upravičeno dvomi, ali spada slovenščina še med slovanske jezike in ne morda med germanske ter da je celo kaka podružnica nemščine. Ignoriranje slovenskih izrazov (o sintaksi niti ni, da bi govoril) gre tako daleč, da tistega, kar je bilo še včeraj prav in dobro, danes že nihče več ne priznava, ali pravzaprav – bolje rečeno – več ne ve in ne zna. Po drugi strani pa se dosti tistega, kar je napak in slabo, s čudovito vztrajnostjo vlači naprej. Do zdaj se je pisalo in govorilo: »vsakdanji«, danes to ne velja več, temveč se piše »vsakodnevni«. Včeraj se je »Zahnfleisch-u« po slovensko še reklo »dlesno« in »Fussballen-u« »plesno«, danes tega nihče več ne razume ter se mora pač reči »zobno meso« in »stopalna blazinica«. Rad bi vedel, ali je potem takem mogoče govoriti, da je naš jezik ustaljen?!
Saj so naši očetje in dedi tudi delali napake in pogreške, toda pomisliti moramo, kakšne razmere so bile takrat. Tako sta n. pr. od tistih časov ostala v anatomiji termina »medenica« za »Becken« (pelvis) in nožnica za »scheide« (vagina). Oba izraza sta netočna, kajti »medenica« je nemški »Messingbecken«, a »nožnica« je »Messerscheide«. »Becken« pa se pravi po slovensko: kotel, kotlič, kotliček, kotla, kotlica ali (fem. od kotlič) kotlíca, (s poudarkom na í) in »Scheide« – »tok« (mogoči bi bili za terminus tudi izrazi: tul, tobol, tobolec ali tobólka). Ne eden gorenjih znanstvenih izrazov (medenica in nožnica) ni bogve kako vkoreninjen ter bi se dal še danes zlahka popraviti, vendar sta se oba obdržala, ni pa se obdržal potrebni in pravilni stari izraz »poglaviten« za »Haupt-«, temveč je stopil na njegovo mesto pridevnik »glaven«, s katerim se je prej slovenil nemški »Kopf-«, in sicer je »poglaviten« z »glaven« tako temeljito izpodrinjen, da danes »glavna kost« ne pomeni »Kopfknochen«, temveč »Hauptknochen«, in si zato tisti, ki imajo s tem opraviti, pomagajo s posestnim pridevnikom ter velijo: »glavina kost«, kar pa je napak. (Po mojem bi se dalo tej napaki ogniti s pridevnikom »glavje« ali »glavski«, torej »glavja ali glavska kost«.)
Za »Hundestall« je še kolikortoliko znan (ruski) izraz »psarna« (ki ga pa naš narod, kolikor je meni znano, ne rabi in morda celo ne pozna, dasi bi ga, mislim, takoj razumel), »pásjica« v istem pomenu pa je menda našim lovcem neznana beseda, dasi je ta izraz med narodom precej v rabi, in sicer v istem pomenu kakor »psarna« (»pasja hišica« je seveda vse kaj drugega). Mislim da bi bilo vredno, da »Lovec« spravi »pásjico« med ljudi, ki se pečajo z rejo plemenskih psov. (Napravo za gojenje kokoši imenuje narod »kúrjico«; »kurnik« je samo del kurjice, namreč prostor, kamor hodijo kokoši spat, oziroma tista »tičnica«, v kateri se vozijo ali nosijo kure na trg).
Ker sem že pri lovcih, naj opozorim še ribiče na nekaj. »Lovec« vedno prevaja »Kunstfliege« z »umetno muho«. Ali je to treba? Ali ne pozna noben sportni ribič, ki piše tudi strokovne ali sportne članke, lepega slovenskega izraza za »Kunstfliege«, ki je znan po vsem Gorenjskem, in to je »pérjanica«. Mar ta lepi izraz ni vreden, da bi ga vsak slovenski ribič zagrabil z obema rokama in vpeljal v ribiško terminologijo namesto pritepenke »umetne muhe«?!
Št. 250, sob, 6. nov 1926, 3
[uredi]Takim vratom, skozi kakršna se gre na primer v kavarno »Zvezda« (to so štiri vrátnice v pravem kotu druga od druge trdno nasajene na pokončnem vrtilu) se pravi po francosko »tourniquet«, po nemško pa »Drehtür«. Taka vrata je nekdo po slovensko takole opisal: »Krožna vrata s predeli«. Mislim, da bi brez fotografije težko kdo uganil, kakšna vrata so to. Zadnjič sem nekje čital, da potrebuje navadni človek sedemsto besedi, da se lahko razume s svojimi sotrpini (statistika je nota bene angleška), literat in časnikar da jih morata poznati toliko in toliko tisoč, znanstvenik seveda še več itd. Izrecno sem pripomnil, da je ta statistika angleška, za nas pa to ne velja. Kajti pri nas se že šušmarji z znanjem kakih tristo besedi imajo za učenjake, so člani organizacij, ki bi jim človek prisodil, da štejejo znanje jezika za pogoj sprejema vase, ter krmijo še bolj neuko ljudstvo kakor so sami s svojo latovščino.
Kaj je »torniquet«? Mali Toussaint-Langenscheidtov slovar tolmači to besedo najprej z »Drehkreuz«. Kaj je »Drehkreuz«? To je lesen enakokraki križ, ki je na pokončnem kolcu vodoravno tako pritrjen na železni osi, da se vrti. Takih naprav, ki so nekaka vrata v ograji, je sicer že jako malo, toda v Ljubljani si jo še vsak lahko ogleda na klavniških prostorih na Poljanski cesti. Takemu »Drehkreuzu« se pravi po slovensko »vrtači« (izhaja od take vrtače). No in za taka vrata, kakor so gori omenjena, bi bila za nas prav tako dobro ime »vrtača«, kakor je za Francoze »tourniquet«. Če pa koga to moti, vzemimo v božjem imenu, ker so tudi »duri« in »vrata« pluralia tantum, tudi tukaj množino, to je »vrtače«, ker so prav za prav res štiri vratnice. Če bi komu niti to ne bilo všeč, mu bodi dovoljeno, da taka vrata opiše z »vrata na vrtačo«, kar bo še zmerom lepše in bolj razumljivo nego »krožna vrata s predeli«. Pri »vrtači« se ne bi toliko časa mudil, toda pokazati sem hotel, kako nerodno in s kako plitvo in neobsežno podlago delajo nekateri ljudje.
Zgledov podobnih nerodnosti je prav za prav silno veliko. Omeniti jih hočem le nekaj in pokazati, kako se delajo oziroma prevajajo besede popolnoma brez zmisla. Vzemimo samo »Reissnagel« in »Reitpeitsche« ali »Reitgerte«. Navadno čitamo za ta dva izraza slovenski spaki »risalni žebljiček« (kakor bi se z njim risalo) in »jahalni bič ali jahalna šiba« (kakor bi se z njim ali z njo jahalo, to se pravi brez nje se sploh ne da jahati kakor brez konja ne) namesto edino pravilnih naziranj: »risarska žebica [žebljica?]« in »jahaška palica« ali »jahaška šiba«.
V zadnjem času se neprestano piše za nemški »vorsehen« jugoslovanski »cvetobor« – »predvideti«. Ne vem, če imamo tako veliko odlikovanje v Jugoslaviji, da bi ga lahko brez zamere poklonili iznajditelju »predvidenja«. In vendar je pravi izraz na dlani, dasi se konstrukcija ne ujema z nemško, toda ujema se pomen. Na primer: »Das ist im Gesetze (schon) vorgesehen« se ne pravi po slovensko: »To je v zakonu (že) predvideno«, temveč edino pravilno in tudi vsakomu razumno: »Za to je v zakonu (že) poskrbljeno« ali: »Za to je (že) zakon poskrbel« ali: »To je zakon oskrbel« oziroma: »To ima (že) zakon v skrbi.« Mislim, da ga ni človeka, ki bi ne mogel reči, da se s takšnim izražanjem slovenskemu jeziku sila dela, zlasti ne v prvih dveh primerih. »Predvideti«, posebno pa še »predvidevati« pa je v mojih očeh ostudnost.
Za nemško »Geistesgegenwart« (franc. presence d’esprit; angl. present of mind) se navadno rabi »prisotnost duha« ali (mislim, da po dr. Brezniku) »zavéda«. Ta beseda ni napačna, toda po mojem ne dovolj poudarna. Neki znani slovenski pisatelj (imena brez njegovega dovoljenja ne morem povedati), ki je, če se ne motim, uvedel tudi slovensko besedo »odrezavost« za nemško »Schlagfertigkeit«, mi je priporočil besedo »prisêbnost s širokim »ê«. Sprva se mi je ta beseda upirala, ker sem jo, ne vem čemu, izgovoril z ozkim »é«, danes pa bi jo priporočal, ker prav točno označa tisto dušno stanje, ki ga Anglež označi z »present of mind«.
Za nemški »Vorschub« ali »Vorschuhung« in »vorschieben« ali »vorschuhen« imajo naši slovarji »podšiv« in »podšiti« ali »podšivati«, Wolfov (Cigaletov) slovar ima tudi srbski izraz po Vuku »naglaviti«. Ta srbski izraz je zanimiv, ker govore na Ptujskem polju »oglaviti« za »vorschuhen« in »oglavje« za »Vorschub« ali »Vorschuhung«. Mislim, da lahko z obema rokama sprejmemo v knjigo »oglavje« in »oglaviti« v navedenem smislu. Povem naj še, da definirajo prebivalci Ptujskega polja glagol: »oglaviti«, da se to pravi: »čevljem novo oglavje napraviti.«
Večkrat sem že omenil – in nisem bil jaz edini, dasi morda med prvimi – da znanje slovenščine silno peša in vidno pojema. Čudno je, da kljub temu, da znanje nemščine slabi, slovenščino vedno bolj prevladuje nemški duh (seveda tudi drugi, kajti vsak, ki zna poleg slovenščine še kak drug jezik, nam vriva njegova, slovenščini popolnoma nepriležna pravila). Tako se zadnje čase piše za nemško: »tagelang«, »jahrelang« itd. po slovensko: »dneve dolgo« (!), »leta dolgo« (!) itd. O, kakšna neizmerna pridobitev za slovenščino! In kakšna sramotna obsodba dosedanjih: »dneve in dneve«, »leta in leta« itd.
Št. 256, sob, 13. nov 1926, 3
[uredi]Včasih kdo kako stvar tako čudno na slovensko prevede, da ima sicer človek s pravim smislom za jezik takoj občutek, da izraz ni pravilen, vendar je tako zapeljan, da prav s težavo zadene pravi izraz, ki bi mu pa sicer takoj prišel na misel, če bi krivega ne čital oziroma ne slišal. S trdovratno doslednostjo se prevaja »Knattern« in »das Knattern« s »prasketati« in »prasketanje«. Prasketa pri nas ne le papir, ogenj itd., kar je pravilno, in se pravi temu šumu po nemško »das Knistern«, temveč »prasketajo« pri nas tudi puške, strojnice, motorji itd., kar pa je popolnoma netočno, kajti najvišji superlativ »prasketanja« ne more dopovedati tistega ropota, ki ga delajo strojnice in motorji, med temi posebno motorna kolesa in aeroplani, marveč je za označbo takega ropotanja edino točen izraz »stresketati« in »treskanje«. In dasi ta izraz prav od nikoder ni za ušesa privlečen, sem ga vendar dosedaj samo enkrat čital.
Za »Staffelei« menda nimamo slovenskega izraza, vsaj dobrega ne, kajti »stojalo« ali celo »stafelija«, kakor sem čul iz ust nekega slikarja, se pač ne moreta v to vrsto všteti. Ali bi se dala priporočati za »Staffelei« beseda »stojke« ali (za prvo razumevanje) »slikarske stojke«? Veselilo bi me, ako bi se kdo oglasil o tem, ali pa spravil v javnost kak boljši izraz, kdor ga ima, da ga bomo tudi drugi vedeli, da se nam ne bo upravičeno očitalo, da se je pravilna slovenščina ohranila samo v ustnem izročilu.
Za nemški »schnitzeln« imajo naši slovarji samo en izraz, to je »rezljati«. Toda naš narod pozna za eno samo nemško besedo »schnitzeln« (ki ima pa vendar tudi v nemškem dva pomena) dva izraza za dva pojma, ki sta sicer sorodna, to je »rezljati« in – »reziniti«. Razloček pa je tale: »rezljajo« n. pr. podobarji iz lesa ali slikarji iz papirja podobe, slike ali kar si bodi koristnega, torej delajo smotreno; »rezinijo« pa otroci, kadar se igrajo z nožički ali škarjami (kar delajo tudi nervozni ljudje), toda iz tega igranja ne ostane drugega nego smeti – torej delajo nesmotreno. Drugega izraza sicer ni v slovarju, vendar pa še živi in je še celo precej razširjen.
»Gurtna« za »Gurt« je znana beseda, ki bi jo jaz pisal, kakor je, ako bi ne imeli Slovenci svoje in še prav dobre dobre. Piše se sicer tupatam »pas« in »pasica«, toda prvo je »der Gürtel«, drugo pa »die Binde«, n. pr. na boljših cigarah, na snopih seštetih bankovcev »Kreuzbandsendung« pravijo »pošiljka, pod križnim zavitkom ali v križnem zavitku«, toda po mojem mnenju je lepše »pošiljka v navskrižnih pasicah«), toda najtočnejši izraz je »oprta«; »Gurtbett« je torej »postelja na oprtah ali z oprtami«. »Oprte« ima tudi koš, »oprte« se pravi na precej širokem ozemlju Slovencev tudi naramnicam (Hosenträger).
»Zakopčati« je srbohrvatski glagol, ki je bil prav po nepotrebnem priveden v slovenščino, v kateri se glagol v tem pomenu glasi »zakavčiti«.
Tudi za »Stichmass« so se uganili že različni izrazi, ali malokateri ustreza. Kdor hoče izvedeti pravi slovenski izraz, naj gre poslušat primorske rojake, kadar balinajo ali balincajo, pri čemer je taka mera večkrat potrebna. Tam bo čul izraza: »drobna mera« in »tenka mera«, kar oboje pomeni »Stichmass«. (No za »punt delati« – ki je pri balincanju tehnični izraz in ga rabijo Primorci – so pa kranjski Slovenci napravili boljši izraz, nam reč »bližati«.)
V naslednjem hočem omeniti še nekaj stvari, ki so se že skoraj udomačile, seveda na ta način, da so nekateri, v teh člankih že večkrat omenjeni ljudje iz tudi že opetovano bičanih razlogov prezrli ali pa jih niso vedeli, ali pa jih niso šli iskat tja, kjer so, to je med narod, temveč so jih iz »lastnih možgan dodali« našemu jeziku.
Na železnici so se včasih izdajali vozni listki ali vozovnice za »tja in nazaj«. Tako se je po strokovno reklo za »tour-retour«. Narodni izraz za to, ki je še danes znan, je: »na oba koma«. Da je še danes v rabi, sem se prepričal sam, ko sem na ta način zahteval pri železniški blagajni vozovnico, in so me takoj razumeli. Zanimivo je, da se pravi tudi po rusko na podoben način, in sicer uradno.
Gotovo se je že marsikdo, ko je čul tega ali onega kmeta zahtevati v gostilni »prazno župo«, smejal, ker je mislil v prvem hipu po nemško, namreč na »leere Suppe«. No, stvar ni prav nič smešna, kajti za »klare Suppe« je dosti bolje rečeno »prazna juha« nego »čista juha«, kajti nasprotje od »čista« je »nečista«, to je »nesnažna«, nasprotje od »prazna« pa je »polna«, v tem slučaju »zakuhana«. »Leere Suppe« pa se pravi po slovensko »plehka juha«.
Dosti bolj smešne stvari izkuhajo n. pr. gostilničarji, natakarji itd. po »jedilnih listih«, da celo strokovnjaške kuharice po kuharskih knjigah. N. pr. »žličniki« (Nockerl); neki Dolenjec je prav lepo vprašal: Kakšni so pa potem »skledniki«, če so to »žličniki« (v žličnik se spravljajo žlice, v sklednik pa sklede)? V Ljubljani je skoraj po vseh gostilnah napisano: »zajtrkovalni (zajutrkovalni) golaž«, t. j. »Frühstücksgulasch«. Ali ni bolj pripravno: »jutranji golaž«? Kdo naj bi se ne smejal pri »bržoli v stroju (!)« (namreč kadar to čita), t. j. »Maschinenrostbraten«. Seveda je težko za natakarja napraviti boljšo besedo. Toda priliko bi moral imeti, da bi zvedel za pravi izraz. Navedena bržola je taka, ki se duši v zaprti posodi in se tudi v zaprti posodi prinese na mizo. Torej bi se ji reklo na kratko: »bržola v zaprtem«.
Saj morda delam možu, ki je napisal »bržola v stroju« krivico in da ni bil tako neveden, kakor sem ga obdolžil, temveč le odkritosrčen in je hotel samo na šaljiv način povedati, da je bržola tako trda, da so jo morali deti v »stroj« kakor volovsko kožo.
Št. 257, pon, 15. nov 1926, 2-3
[uredi]No pa takega kuhinjskega humorja je povsod dovolj, ne le pri nas doma. Med vojno z Italijo je na primer stalo na kolodvorskem jedilnem listu v Beljaku namesto osovraženega italijanskega imena »makaroni« novo nemško in patrijotična čutila in še kaj drugega izražajoče in zbujajoče nazvanje: Treubruchnudeln. Pa to sem povedal samo tako mimogrede, da se ne bo kdo obregnil: »Reci mu kilavec, da ne bo on tebi rekel,« ali: »Lova sinici glavana pravi.«
V kuharskem izrazoslovju imamo prav čedne izraze, kakor sploh v vsaki terminologiji, ki so jo ženske delale. Saj najbrže teh terminov niso delale same, temveč njihovi kavalirji. In kakšne kavalirje hoče imeti »učena« ženska, je vsakemu znano. Zato smo dobili menda za nemški »Knödel« (ki tudi ni posebno blagoglasna beseda) prelepo slovensko onomatopoetično besedo »cmok«, da se takoj vidi, da je nastala iz zaljubljenega razmerja, kajti »cmok« se pravi po nemško »der Schmatz«, to je na široko in ploščato zasnovan poljub, ki zadleskne. Vidi se, da smo tudi tukaj pridno hodili za Nemci; pravzaprav smo bili še bolj papeški nego papež, kajti znano je, da so nemške micke pasle in morda tudi pitale svoje janeze s »knedelni«, ki pa sicer v nemškem ne pomenijo ne takih ne takih poljubov.
Breznik pravi v svojem »Slovenskem pravopisu«, da je »Knödel« po slovensko »gnetenec«, »Strudel« pa »povalnik«. Obe besedi sta menda umetno narejeni, kar se vidi že iz tega, ker nista plastični, kajti prej bi bil »povalnik« (oziroma bolje »posvalnik«) »Knödel« nego »gnetenec«, kajti »Knödel« se v rokah svaljka in ne gnete. Za »Strudel« je pa izraz »gibanica« (po mojem bi bilo pravilneje pisati »gubanica«), ki stoji v kuharskih knjigah, dosti boljši.
Pa preidimo k jajcem. V kuharskih bukvah stoji, da se pravi nemškemu »Spiegelei« (če je eno jajce) in »Ochsenaugen« (če sta vsaj dve) po slovensko »zakrknjeno jajce« oziroma »zakrknjena jajca«. Človeku, ki je bil dozdaj vajen slišati besedo »zakrknjen« samo v zvezi »zakrknjen grešnik«, se to seveda silno smešno zdi in nehote mu pade v glavo, zakaj neki se ne nazivajo »gerührte Eier« po slovensko »ginjena jajca«, ki bi bila prav tako upravičena kakor »cmok«.
Da pa ne bo kdo rekel, da samo zabavljam, povem, da se pravi »Spiegelei« po slovensko »posajeno jajce«. Te besede pa se nisem jaz izmislil, kajti izraza, ki bi bil tako plastičen, kakor je ta – da je res plastičen, mi bo vsak pripoznal, kdor ve, kako se ta jed pripravi, da se namreč ubito jajce (nestepeno) »posadi« kar iz lupine v vrelo mast – ne iznajdem niti v tisoč letih, temveč je prišel iz ust preproste gorenjske kmečke ženice; povedal pa mi jo je znan slovenski pisatelj, ki jo je slišal od svoje stare matere. Ta izraz je vreden, da se takoj in povsod sprejme. Prosim, ali se ne sliši čedneje »beefsteak s posajenim jajcem« nego »beefsteak z zakrknjenim jajcem«?
Slovenska kuharska terminologija ima precej čudnih izrazov, zlasti ne razumem, zakaj je bilo treba k Hrvatom na posodo hodit. Za »Beize«, »Marinade« se je uvedla oziroma se po sili uvaja (kajti govori se vendar še »paca« in »marinada«) »kvaša«. Bog vedi, zakaj in čemu! Saj imamo vendar za to dve slovenski besedi, to je: »namáka« in (po mojem bolje) »námoka« v istem, to se pravi pravilnejšem pomenu; kajti slovenski glagol »kvasiti« izraža vse kaj drugega nego »beizen« in »marinieren«.
Prav tako je hrvatskega izvora »hladétina«, to je »Suiz«. Primorci imenujejo to stvar: »žùpca« (s prav kratkim, polglasnim »ù«), Gorenjci in Štajerci: »žolica«, Dolenjci in Notranjci pa »živca«. Brez dvoma so vse te besede tujega izvora. Vendar pa jo imajo Dolenjci in Notranjci za svojo, kajti besedo »živca« razlagajo iz »živ«, pravijo namreč, da se tej jedi zato tako pravi, ker se trese, ker je tako živa. Ne vem, zakaj bi se ta beseda ne prevzela namesto »hladétine«, ki se z njo ne da nič napraviti, zlasti pa ne glagol za nemški »sulzen«.
Iz katerega rojstnega kraja je »solamura« prav gotovo ne vem, kakor tudi ne vem in ne razumem, kako je bilo mogoče tako zakotno in neresno spako sprejeti v knjigo, ki niti ne pomeni tistega, za kar so jo postavili in čemur se pravi po nemško Einsalzung, kajti temu se pravi po slovensko »násola« ali »razsola«. Meso se dene torej v nasolo in ne v solamuro, ki je pravzaprav tista voda, ki nastane iz soli, zračne in mesne vlažnosti, torej zaméček, ki ni več za násolo mesa.
Nekaj podobnega (namreč, kar se izraza tiče) kakor »bržola v stroju« je »mrežna pečenka«, t. j. »Netzbraten«. Če ljudje, ki v gostilne hodijo, ne vedo, kaj jedo (kar je za civiliziranega človeka sramota, žal pa je takih ljudi pri nas skoraj devetindevetdeset odstotkov), naj bi že bilo, toda če gostilna ne ve, kako se tistemu pravi, kar nudi, oziroma se iz svojih gostov norčuje, češ, saj vse pojedo, naj se piše tako ali tako, je nesramnost, ki jo morajo omenjeni ljudje pravzaprav kar lepo tiho požreti. Ta pečenka je prvič prašičeva, drugič zarebrna, tretjič pa je zavita v péčico, ki je sicer res podobna mreži, ampak pri nas ji ne pravimo tako. Ta péčica se imenuje po nemško »das Gekröse«. Razumljivo je torej, da pravijo Nemci tej pečenki »Netzbraten«, kajti »Gekrösebraten« bi ne bilo niti okusno niti lepo, mi pa imenujemo to pečenko »zarebrno pečenko v péčici« ali »zarebrno v péčici« ali »pečenko v péčici«, kar naj bi bil in ostal strokovni kuharski izraz, oziroma samo »péčica«, kakor pravijo ponekod.
Za nemški »füllen« rabi kuhinja »nadevati«. Izraz je že dolgo v rabi in v to svrho umetno narejen. Čudno se mi zdi, da se je vzel v kuharsko knjigo, ker ni ne čeden ne pripraven in ker ima narod že svoj izraz, ki je menda tako star, kolikor je stara poraba moke za boljšo peko, in to je: »potičiti«. Res, da je ta glagol izpeljan iz besede »potica« in da pomeni prvotno samo: »potice nadevati«, pa to nič ne de in se rabi lahko tudi v splošnem pomenu za nemški »füllen«. Nadeva (Fülsel ali Fasch) pa se reče »potičje«. In prav nič napačno se ne bi slišalo: »potičena (ali napotičena) telečja prsa«, »potičena gos« itd. in tudi pravilno bi bilo, kajti »potičje« je zmerom kaj boljšega, in zlasti francoska kuhinja pozna fina potičja iz rozin, pinjol, kostanja itd., s čimer se potiči plemenitejša in zlasti divja perjad.
Št. 262, sob, 20. nov 1926, 3
[uredi]V predzadnjem članku sem pri »Maschinenrostbraten« pozabil na nazvanje »bržola v kozici«, ki naj bi bilo po mojem v slovenščini veljavno za strokovno ime označene jedi. S pridevkom »v kozici« označajo Primorci (po italijanskem vzorcu) sploh jedi, dušene v zakriti posodi; tako tudi »krompir v kozici«, ki ga mi imenujemo »pražen krompir«.
V nekaterih kuharskih bukvah se tudi piše, da »mast«, oziroma nekatere jedi, ki se na masti delajo, »pokajo«. S tem je, sicer dasi precej netočno, povedano, kaj ušesa slišijo pri taki priložnosti, ni pa rečeno (namreč z besedo samo), da se pri takem »pokanju« človek lahko opeče ali opari. Kajti mast (za nemško »das Fett«) je po mojem edino prava slovenska beseda »mašča«, naj bo že taka ali taka, zakaj mast je pravzaprav pri nas hateksohen [?] samo svinjska ali prašičja mast, ker drugačne – poleg masla – nismo bili in nismo vajeni. Podobno je na primer tudi »jagoda« samo jagoda, ki se ji pravi po nemško »Rotbeere«, a je v slovenskem pridevno določilo »rdeča« nepotrebno, kakor je nepotrebno pri »borovnici« pridevno določilo »črna«, to je jagoda, ki se ji pravi po nemško »Schwarzbeere«; enako je »malina« samo rdeča, »robidnica« pa črna itd. Mast ne poka samo, ampak tudi štrka, kar je precej neprijetno, toda ne toliko za uho, nego za kožo. Temu »pokanju« oziroma »pokanju in štrkanju« skupaj pa se pravi po slovensko prav čedno in točno »cvrkanje«, kar ne izraža le »pokanja«, temveč tudi učinek »pokanja«. Mast torej »cvrka«, kakor cvrkajo tudi hobotnice ali sipe, kadar se pripravljajo.
Po nemškem vplivu se govori tudi v kuharskih knjigah o »mesu« limone, pomaranče ali oranže, in celo o »mesu« hrušk, jabolk in drugega domačega sadja. Tega »mesa« v slovenskem prav nič ne potrebujemo, kajti po naše se pravi temu mesu »sredica«, da se razloči od lupine, kakor razlikujemo tudi pri kruhu »skorjo« in »sredico« in nam ni treba hoditi k živalskemu telesu po prispodobo ter celo pri sadju govoriti o »koži« in »mesu«.
Ker govorimo že o kuharstvu, se nam zdi potrebno izpregovoriti tudi o besedi »krepčilo« ali »okrepčilo«, ki je pri nas silno priljubljena, kakor so priljubljeni vsi izrazi, ki so kolikor mogoče napačno narejeni in se zato drže s tako stanovitnostjo in energijo, s kakršno bi lahko povzdignili gospodarsko stanje naše države na nivo Zedinjenih držav Severne Amerike. Kdo je ti dve besedi napravil, ne vem; kdor pa jih je, se gotovo baha, da so plod njegovega tridesetletnega življenskega dela, kajti za »brihtno« glavo« je treba najmanj toliko časa, da porodi in [se] iznebi take pohabe. »Sich stärken« ali »stärken« se pravi po slovensko »krepiti se« ali »krepiti« koga ter »krepčati se« ali »krepčati« koga. (V slovenskem delamo majhen razloček med »krepiti« in »krepčati«. »Krepi« se človek n. pr. s sportom, krepča pa le z jedačo in pijačo.) Nikoli nihče pa do zdaj še ni govoril ne pisal »krepčiti«, kajti tak glagol je popolnoma nemogoč. In edino iz tega nad vse pogrešno napravljenega glagola se da napraviti samostalnik »krepčilo«, oziroma »okrepčilo«, ki je seveda tako napačen, da bi se ga pred vojno že abiturijentje otroškega vrtca sramovali, če bi jih kdo avtorstva samo sumil, kaj šele dolžil. In vendar se vleče ta spaka kar naprej in nikogar ni, da bi udaril po tem, dasi imamo precej takih ljudi ki so ne samo poklicani, temveč tudi izvoljeni za to. Edino mogoča samostalnika iz glagolov »krepiti« in »krepčati« z obrazilom »-lo« sta »krepílo (okrepilo)« ter »krepčálo (okrepčalo)«.
»Rost« (ital. gratella), na katerem se pečejo razne stvari naravnost nad ognjem, imenujejo kuharske knjige »mrežo« ali »mrežico«. »Rost« se imenuje tudi tisto železje, skozi kateri se v peči ali štedilnem ognjišču od žerjavice pepel osipa. Temu »Rostu« se pa prav gotovo ne more reči »mreža« ali »mrežica«, ker tej ni niti podoben niti narejen ali pleten iz žice, kakor je (v prvotni obliki) prvi. Za »Rost« nimamo slovenske besede, ki bi bila skupna za oba pomena, pa tudi za vsakega posebej ne, kajti tudi »mreža« ali »mrežica« za »Rost« za pečenje se mi ne zdi pripravna beseda, dasi je za silo uporabna. Veliko čednejši pa se mi vidi za oba pomena izraz lésca (lésica), to je pomanjševalnica besede »lésa«, kajti prvi »Rost« je veliko bolj podoben miniaturni »lesi« nego »mreži«, drugi pa še celo. Kaj je »lesa«? »Lesa« so lesena vrata v lesenem plotu ali v leseni ograji. Da je bila prvotna »lesa« lesena, je jasno. Vendar pa se je beseda »lesa« tako osamosvojila, da pravijo v krajih, kjer je ta izraz doma, tudi železnim vratom v železni ograji lésa, dasi ni trohice lesa v njih. (Enako je pri »svinčniku«, ki je bil prvotno res svinčen, danes pa o svincu ni pri njem niti duha.) Besedo »lésca« za »Rost« sem izvedel od znane slovenske literarne delavke v Trstu, ki mi je povedala, da jo rabi v svojem gospodinjstvu in da jo je uvedla tudi pri svojih prijateljicah in znankah. Jaz bi jo priporočal, zlasti ker ustreza obema pomenoma za »Rost«.
Prihajam h koncu. Članki so se zavlekli bolj, nego je bil moj namen, kljub temu pa so v marsičem pomanjkljivi. Zlasti sem se prav malo dotaknil slovenske sintakse, ki je postala še bolj neslovenska nego besedotvorje, toda o tem bom morda pisal kdaj drugkrat in pod drugim naslovom. Preden končam, naj omenim še naše pravopisje. Odkrito se lahko reče, da enotnega pravopisja nimamo in da je vsak, ki ima s pisanjem opraviti, v veliki zadregi, kako naj se ta ali ona stvar piše. Nujna potreba je, da dobimo obširen slovenski pravopis s pravili in abecednim seznamom raznih izrazov, ki pa naj bo obvezen pravopis za vse. »Slovenski pravopis« dr. A. Breznika je prav gotovo nezadosten, toda niti tega se ljudje ne držijo. O slovenskem pravopisju tukaj pisati, ni moj namen, kajti, če prav odkrito povem, ga niti ne znam. Omeniti hočem le pisanje nekaterih lastnih imen, francoskih, angleških itd. ter slovanskih – da, slovanskih. Kolikokrat so se že čitala n. pr. na slovenskih lepakih imena slovanskih mož, ki so bila tiskana z nemškim ali francoskim pravopisom; na primer: Rachmaninoff namesto Rahmaninov; Tschaïkowski ali Tchaïkovski namesto Čajkovski itd. Ako se takemu ravnanju reče samo sramota, je skoraj pohvala.
Tuja, neslovna lastna imena naj se pišejo kakor v originalu, pri sklanjanju pa naj se med sklonovo končnico in nominativom postavi vezaj (-). Sklonova končnica pa bodi prvotna, ne podaljšana; rodilnik od Verlaine bodi Verlaine-a (ne Verlaine-ja, kar nekateri delajo, a je popolnoma napak), Hugo-a (dasi se izgovori: »Ügó(j)a«), Dumas-a (dasi se sme izgovoriti: »Dümasa« in Düma(j)a) itd. Isto veljaj za angleška lastna imena. Drugače pa je pri romanskih (španskih, portugalskih, italijanskih in rumunskih imenih na -o ali -u ter na -a. Ta imena naj se pišejo v nominativu, kakor so, sicer pa naj se sklanjajo kakor grška ali latinska imena brez imenovalnikovega obrazila po slovensko. N. pr. Casapiccola, Casapiccola, Casapiccolu itd.; Mussolino, Mussolina itd.; Avarescu, Avaresca itd.; toda Cesare, Cesare-a, Corte, Corte-a itd.
Št. 266, čet, 25. nov 1926, 2, Dr. Janez Plečnik, Dvomi, odg. na Mrcvarstvo 20. nov
[uredi]»Lesa so lesena vrata v lesenem plotu ali v leseni ograji. Da je bila prvotna »lesa« lesena, je jasno.« (Narodni Dnevnik, 20. novembra 1926, str. 3.)
Meni ta stvar ni jasna; veselil bi se, če bi mi razjasnil poznavač jezikov.
Priglašen dvom utemeljujem po vpogledu v Pleteršnika in v Wolfa v sledečem.
»Lesa« je eine aus Ruthen geflochtene Wand – die Hürde; – die gewöhnlich aus Ruthen geflochtene Zaunthür; – Flechtwerk; – Dörrhürde; – aus Wieden geflochtener Käsebehälter; – die Wagenflechte.
Od teh pomenov je po moji misli prvi pomen »lesa« = Hürde (= grajenik) tudi časovno prvi in so ostali pomeni potemki in patvorki prvega; saj je pojem Hürde – grajenik najmočnejši.
Hürde je grajenik (= die Pferche, die Schafhürde; ein eingezäumter Waldanflug), je pa tudi = pletenica, molznik, ograja.
Pletenica in molznik sta – tako mislim – po deblu in po pomenu jasna.
Grajenik in ograja – sta po deblu jasni besedi različnega pomena.
Grajenik je z ograjo ograjen (z mladjem poraščen) prostor za zbiranje in prenočevanje drobnice (pašne živine sploh).
Slovenske besede na – nik pomenijo določene stvari. Merilo je ein Messinstrument in merila so Messvorrichtungen; mernik pa je das Gefäss zum Messen des Getreides; mernik je tisti dan, kadar se na tehtnici meri mleko. Ravnilo je: ein Richtzeug, ravnik pa je der Aequator. Plečnjaki so breitschulterige Männer, plečniki so pa humeros habentes, die Breischulterigen (znani, karakterizirani po tem). Mi imamo mejila in jih ne postavljamo; mi stavimo in prestavljamo mejnike; die Grenzzeichen.
Vzhodno od Ljubljane ob južni železnici so Laze. Iz Laz prideš čez brod v Dolsko in Dol; tam so grajščine bile. Vprašal sem moža vladarja broda, je li brodnik ali brodar? Odgovoril mi je: »Kar nas je na Savi, smo brodarji, tukaj sem pa jaz brodnik.«
Govorimo o sodilih, sodninah, sodnosti – vse to je pestre vsebine; govorimo o presojavcih ozir. presojevavcih in čakamo označbe: katerih in kakšnih? Sodnik je pa: der Richter.
Nisem še bral zapisanega tega zakona našega jezika in to me je sililo povedati onele primere.
Grajnik je torej: der Ort, um den Hürden geschlagen worden sind – torej, ta grajnik = nalašč za živino pripravljeni prostor; postor, določen, da vanj spuščamo živino in takemu prostoru pravi Nemec: das Gelasse, das Gelass.
Nemec rabi: lass = truden, slab, zdelan; der Lasse = podložni kmet; lassen = ne pretresati natanko; lassen = erlauben = überlassen.
Pravi pa Nemec tudi: die Gäste nicht lassen können = sie nicht unterbringen können = unter Obdach bringen; sie kann sich vor Freude nicht lassen = ne ve, kam bi se od veselja djala.
Pravi pa Nemec tudi:
Lassgut = zemlja, laz ali krčevina, ki se komu za kako letno davščino ali davšino prepusti; Lassherr = Grundherr; Lassraum = Lassgut; Lasswiese = snožet za letno plačilo; Lasszins = lazovina, davščina, davšina za laz.
Opozarjam še na izgovarjavo laza v Planini na Notranjskem: nominativ je odločno las (grem v las); in o Lazah pri Ljubljani sem sam slišal: grem na vazje, na vazjem sem bil. Pri Planini in pri ljubljanskih Lazah so grajščine, o soseščini grajščin in laz v splošnem pa nisem poučen.
Zdi se mi torej: lesa = Lassgut (= das Lass) (Lassherr jo je prepustil kmetom za Lasszins). Zemlja tako za kmeta izbrana ni bila najboljša (lasser Boden). To zemljo je kmet ogradil s pletenicami; napravil je ograjo, osèk (schlug Hürden auf); sem je kmet spravljal drobnico, se je tega privadil in je postala ograja ograjnik; ograjnik je obdajal »las = leso« in drobnica je laz (= ograjeno krčevino) »pod ograjo gnojila«.
Lesa in las (laz, laze) je torej tujega izvora in ima isto deblo kot laxare (laisser, lassen).
Hürde je torej ograja in lesa je ograjnik. Pri Hürdenrennen Slovenec ne more govoriti o teku čez lese, ampak o teku čez pletene (ne ograjene) zavirke.
Iz »lese« pa pride žival – kot govore ponekod – skozi »leso« (= vrata v ograji) ali pa skoči čez ograjo ali pa zleze iz »lese« pod ograjo.
Št. 271, čet, 2. dec 1926, 3
[uredi]Pa tudi kar se tiče slovenskih priimkov bi se dalo marsikaj grajati. Mnogo jih je, ki se ne pišejo ne po sedanjem, ne po starem slovenskem pravopisu, temveč po nemškem, italijanskem ali ogrskem. Neki gospod, (ki ima sicer slovensko ime na »-vec«, a se piše po starem pravopisu s končnico »-vic« ter ga tudi sklanjajo – kar dela tudi sam – napačno »-vica«, namesto »-vca«), se je spravil pred leti na slovenske priimke z nemškim pravopisom. Trdil je, da je tako pisanje v Jugoslaviji nedopustno in da bi morali taki ljudje svoj slovenski priimek tudi pravopisno posloveniti. Dotični gospod je govoril samo o nemško pisanih slovenskih priimkih, raztegniti pa je njegovo tezo tudi na slovenske priimke, ki so pisani v drugih pravopisih, kakor na primer v italijanskem in ogrskem. O tem so mnenja različna in bi se dalo mnogo debatirati, kar pa ni moj namen. Omenjam le, da je moje mnenje, da bi se morala potemtakem tudi vsa druga slovenska rodbinska imena, ki niso pisana v sedanjem slovenskem pravopisu, torej tudi tista, ki so pisana n. pr. po poljsko, češko, hrvaško itd., a tudi tista, ki so pisana z bohoričico in sploh po starem, preložiti v sedaj veljavni slovenski pravopis. Nekateri celo zahtevajo, naj se tudi drugi, zlasti Nemci, ki žive med Slovenci, pišejo po slovensko, toda tak šovinizem je enak italijanskemu fašistovskemu fanatizmu, ki ga pa vsi obsojamo.
Toda, kakor rečeno, v polemiko o tem se ne maram spuščati, kajti stvar juristov je, prekljati se o tem, ali je samolastna sprememba (tudi pravopisna) priimka pravno veljavna ali ne. Nekaj drugega pa je, kar se da in se mora grajati. To je, da pravilno slovensko pisane slovenske priimke izgovarjamo z nemškim poudarkom. Skoraj vsi Kovači so Kóvači itd. Res je pri nekaterih priimkih poudarek dvomljiv, kakor na primer pri priimku »Repič«, ki ima lahko poudarek na prvem ali na drugem zlogu, kakor je pač beseda nastala ali iz besede »repa« ali iz »rep«, nikakor pa ne gre, da se pristno slovensko ime Pečèk (gen. Pečkà) izgovarja Péček (gen. Péčeka). So ljudje, ki to pačenje zagovarjajo s tradicijo. Toda če sme biti tradicija poudarka (akcenta), ki ni po krstnem listu opravičena, odločilna, koliko bolj odločilna bi bila pravopisna tradicija, ki je po krstni matici upravičena. Da pa ne bo kdo zagledal v mojih izvajanjih v tem članku kake nedoslednosti, mu povem, da so ljudje, ki zagovarjajo nemško izreko svojega slovenskega priimka, očitajo pa drugim nemško pisavo njihovega imena. Taki ljudje pač ne pomislijo, da smo tudi tuj poudarek prevzeli od tujcev, ki so nas vladali, in ne samo tujo pisavo.
Še en tuj, to je nemški poudarek moram omeniti, ki pa upravičeno zbode in zaboli vsakega pravega Slovenca: to je Tríglav namesto Triglàv. Mislim seveda na najvišjo goro Slovenije, ki je od nekdaj veljala takorekoč za simbol slovenstva, ki jo je opevalo nešteto pesnikov in ki jo občuduje nebroj turistov. Ta Triglàv, ki ni bil od nekdaj le naš ponos, temveč je danes tudi naša nada preko dveh državnih meja. Ta slovenski Triglàv ima danes tuj naglas, ki ga ni moči prav z ničemer opravičiti. Kajti ni ga nepokvarjenega slovenskega narečja, ki bi to besedo drugače naglašalo kakor na zadnjem zlogu. Pa tudi če bi jo, kar pa dvomim, tisti akcent ni sprejemljiv, kajti odločilen je le naglas tistega kraja, kjer je Triglàv doma, to je naglas gorenjskega narečja, po katerem so ga tudi Nemci fonetično pisali: »Terglou«. Na žalost pa moram konstitirati, da se nam že po stanju naše sedanje slovenščine lahko očita, da je simbol današnjega slovenstva res bolj – Tríglav nego Triglàv. – –
Še na nekaj moram opozoriti, preden končam, to je na nekatere slovenske besede, ki jih tudi tisti pisci večkrat napak rabijo, ki znajo po slovensko pisati, oziroma se trudijo, da bi se dobro in pravilno izražali.
To so predvsem: tale, takle in ka-li.
»Le« stoji, kakor znano, lahko pred zaimkom ali prislovom in za zaimkom ali prislovom (le-ta, le-oni, le-tak, le-ondu, ter tale, takle, takale, tamle itd.). Kaj pomeni prvotno eno in drugo, je po večini znano; namreč, da »le« spredaj kaže na besedo ali stvar, ki je bila že izgovorjena, »le« zadaj pa na tisto, kar se bo šele povedalo.
Toda rabi se v zadnjem času »tale« in »takle« tudi v pomenu »so ein«, »so einer«, za kar pa je v pripovedovanju pravilno samo »ta« in pa »tak«, v dialogu in samo v dialogu, kadar se dve osebi, da po domačem povem, iz oči v oči z besedami obdelavata ali govorita o tretji navzočni osebi, se reče »tale«, »takle«. Na pr.: »Spat pojdi, smrkovec!« Odgovor »Takle capin me bo spat podil!« Seveda je pogovor lahko dobrohoten, toda vedno direkten, takorekoč s prstom kazajoč. V navadnem (zlasti pismenem) pripovedovanju, kjer se s »tale« in »takle« govori o predmetu, ki je bil že imenovan, pa je taka raba napačna ter je prav le »ta«, »tak« (kak tak, kakšen tak) itd.
»Ka-li« se sme po pravilu rabiti le v vprašanjih z »ali« in »kaj« (v pomenu »ali«), pa še v teh ne zmerom. Na primer v vprašanju: »Ali si bil v mestu, ka-li,« je »ka-li« prav, ker je poudarjen glagol ter mora v tem slučaju stati, če je treba: »ali ne«. Bolj vidna je pravilnost »ka-li«, ako se vpraša s »kaj« namesto z »ali«. Pogosto pa se »ka-li« rabi tudi v stavkih, ki se začno s »saj«, kar je pa popolnoma napak. Toda ker mestni človek, ki ne pozna narodove govorice, najraje besede, ki jih ne zna rabiti, opusti, ker se jim je prav lahko ogniti.
Št. 29, pon, 7. feb 1927, str. 4, Uboga slovenščina!
[uredi]Slovenski jezik je po ustavi državni jezik, to pravi, da je njegova uporaba po vsej državi dovoljena. Kako pa je v praksi s slovenščino, dokazuje jasno naš današnji članek o »Akutni krizi zdravstva«, v kojem se poroča, da dobe slovenski zdravniki iz ministrstva za narodno zdravje odgovor le, če pišejo v nemškem jeziku.
Ne mislite pa, da se to godi samo v ministrstvu za narodno zdravje. Tudi Narodna banka rešuje raje nemške, ko pa slovenske dopise.
Tako smo prišli zopet do ene naših specialitet. Nemci, ki se tako radi pritožujejo nad zapostavljanjem, imajo to čast, da ministrstva na nemške dopise odgovarjajo, dočim morajo Slovenci pisati v nemškem jeziku, če hočejo dobiti odgovor.
Dejali smo vsled tega: uboga slovenščina! Pa bi bilo pravilneje, če bi rekli: uboga država, kjer so take razmere mogoče!
Št. 29, pon, 7. feb 1927, str. 5
[uredi]V »Napakah slovenskega pisanja« pripoveduje Fr. Levstik o nekom, ki so mu vzdeli priimek »občasnik« zaradi tega, ker se je gospodil in govoril vedno po opisani neslovenski obliki: ob času košnje, žetve, mlatve itd. Če bi hoteli danes komu take ali podobne priimke vzdevati, bi imeli dovolj prilike. Na primer tistim, ki jim ne zadostuje, če se reče »v treh dneh«, »v štirih mesecih« itd., temveč se jim zdi neobhodno potrebno in učenjaško, če govore in pišejo »v teku treh dni,« v teku štirih mesecev itd. ali – kar je še lepše, ker smatrajo nekateri ljudje, ki se jih nekaj peča celo s pisanjem, da je »v teku« podalšek predloga »v« – »v teku treh dneh«, »v teku štirih mesecih« itd.
No, pa to sem omenil samo mimogrede. Kajti še hujši od teh so »verjetniki« in »celokupniki«, ki jih je v slovenščini več nego listja in trave. Mislim namreč na tiste, ki pišejo za nemški »warscheinlich« slovenski »verjetno« in za nemški »all« ali »gesamt« slovenski »celokupen« namesto »ves«.
Pa vzemimo najprej besedo »verjetno« v pomenu nemškega »warscheinlich«. »Verjetno« se pravi po nemško »glaublich« ali »glaubwürdig«. V novejšem času so začeli pisati »verjetno« za nemški izraz »wahrscheinlich« posebno ljudje, ki se štejejo za učenjake, pa niso učenjaki, temveč samo učenjakarji. (Te vrste ljudje seveda tudi ne vedo, kakšen razloček je med »učenjaki« in »učenjakarji«, kakor jim je tudi nerazumljivo, če kdo razlikuje »odlikovance« od »odlikovanjarjev«, to je odlikovanja zaslužnih ljudi od odlikovanja nezaslužnih ali za parado ljudi.) To se pa godi menda le zato, ker imamo za nemški prislov »wahrscheinlich« samo tele slovenske besede: prejkone, bržkone, najbrže, najraje, menda, vendar, baje, bržčas, kaže da, podoba je da, skorajda, verjetno (je) da, nemara itd. Kakor je torej videti, je bila potreba po »verjetno« v pomenu »warscheinlich« silno velika.
Da se pa vidi, kako slovenska beseda »verjetno« za nemški »wahrscheinlich« ne ustreza, naj bo sledeči primer. Recimo, da se nemški stavek »Er ist warscheinlich krank« prevede na slovensko: »On je verjetno bolan«. Kaj je nasprotje: »On je neverjetno bolan« ali »on ni verjetno bolan« itd. Vsako drugo zanikanje je izključeno. Če bi se pa reklo: »On je verjetno da bolan ali: »Verjetno je, da je bolan (kar pa je že precej druga verzija), potem je mogoče oporekati: »On verjetno da ni bolan« ali »najbrže (kar je edino pripravno rečeno) ni bolan«.
Še hujši nego »verjetno« pa je pridevnik »celokupen«, ki ga zdaj malikuje staro in mlado, zlasti pa časopisno pisateljstvo in ki naj »nadomešča« pregnantni slovenski pridevnik »ves«, ki ga nemščina nima in si zato pomaga z »all« (alle Welt, alle Zeit) in posebno z »gesamt«. Ta »gesamt« je bil Fr. Levstik prevedel s »celokupen« in ta »celokupnost« se je razplevelila tako, da je ne bo mogoče iztrebiti. Piše se: celokupna Anglija namesto vsa Anglija; celokupna javnost namesto vsa javnost; celokupna vlada namesto vsa vlada itd. itd. Prav nič se ne bom čudil, če bom v malih oglasih čital inserat: »Ljubi Janez! (Simon, Sveto, Emil itd.) Očitaš mi, da sem ti nezvesta. Kako mi moreš kaj takega očitati, ko vendar veš, da sem celokupna tvoja in da so celokupne moje misli samo pri Tebi, ki si moje celokupno. Lepo Te prosim, ne jemlji celokupnega tako zares, kakor Ti ljudje trobijo in verjemi, da hodim res k francoščini in nikamor drugam. Srčno Te pozdravlja celokupna Tvoja Micka (Štefi, Vera, Urša itd.).
Od vse »celokupnosti« naj bi ostal samo izraz za nemški »Gesamtheit« (celokupnost), za kar se iz slovenskega »ves« ne da napraviti pripraven samostalnik, kajti »vsota« je »Die Summe«, »vsost« pa je tvorba, ki se danes najbrže ne bi dala udomačiti.
S tem so ti moji članki končani. Povedal sem že bil, da to ni znanstvena razprava, temveč samo koserija, ker jaz nisem znanstvenik, filolog, temveč komaj neroden diletant ali recimo, amater. Kaj me je gnalo, da sem te članke pisal, si lahko vsakdo misli, ki je po zgodovinskem prevratu videl, kakšna nemarnost se je polotila ljudi, ki so si bili poklicani ali nepoklicani naložili na rame breme, izobraževati z zapisano besedo naš slovenski narod. Brž ko smo se bili otresli nemškega jarma, so naše hlapčevske nature mislile, da si moramo natakniti za vrat drugega in začeli so gonjo za neko takozvano »jugoslovanščino«, ki ni ne tič ne miš in ki je pravda o takem jeziku (ilirščina) že zdavnaj dognana.
No, hvala Bogu, se je stvar obrnila v zadnjem času precej na bolje, ako izvzamemo časopisje; a še pri tem je opaziti napredovanje. Misel, da naj se slovenščina vrže med staro šaro in naj se prevzame namesto nje srbohrvaščina, je popustila, pač pa se izraža mnenje, naj bi se na srbohrvaških šolah vpeljala slovenščina kot obligaten predmet, prav tako kakor je srbohrvaščina pri nas obvezna. Tudi moja misel je, da bi to našim bratom bolj koristilo nego škodilo, če drugega ne, bi vsaj videli, kaj se pravi gledati na čistoto jezika.
Kar sem v teh člankih napisal, ni vsega vzeti tako, kakor je zapisano. Mnoge stvari so pretirane, toda razumeti se morajo cum grano salis. Teh člankov nisem pisal za tiste, ki znajo slovenščino, temveč za tiste, ki je ne znajo. Zato sem se ogibal slovniškotehničnih izrazov, temveč sem skušal z raznimi vzgledi raztolmačiti, predočiti in prepričati pravilno obliko, tvorbo in skladnjo. Zato se tudi nekatera pravila ponavljajo, toda vedno v drugih vzgledih in primerih.
Tudi niso bili ti članki pisani za tiste, ki ne znajo misliti, temveč za tiste, ki znajo, kajti le od teh je pričakovati vsaj inicijative in torej napredka. Pri vsem tem pa me je vodila le ena misel, to je ljubezen do slovenskega jezika, ki je je pri nas tako strašno malo, ki pa nam je zlasti sedaj, ko smo primorani tudi v znanstvenem jeziku postaviti se na lastne noge, nad vse potrebna. Želel pa bi, da se ta ljubezen ne kaže zgolj v oholem poudarjanju slovenskega pokolenja, temveč v temeljitem proučavanju našega jezika, kajti le tako bo mogoče, da premoremo vse težave in stave, ki se nam stavijo na pot, in šele potem se nam ne bo zdelo, da je slovenščina tako pomanjkljiva in luknjasta, kakor zdaj nekateri trdijo.
Naj končam s pregovorom naroda, ki ga komaj Rusi dosegajo, kar se tiče ljubezni do rodnega jezika, in ki ga zmerjamo z barbari in njih jezik z barbarskim, ki pa je v tako kratkem času kakor noben drug povzdignil svoj jezik na sijajno višino, s pregovorom madjarskega naroda: Szakadjon ruha, maradjon ura – najsi se ti obleka trga, njen gospodar bodi!