Mravljinci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mravljinci
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Zbrani spisi, XIX, 129–133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Troje črnih mravljincev je vleklo po strmi rebri velik hlod, suho stebelce. Težko je bilo delo, da nikoli takega; vsi trije so bili zasopli in potni, omahovali so že, spotikali se in padali, nikomur med njimi pa ni prišlo kraj misli, da bi se vdal. Sonce je pripekalo z neugnano silo, palilo in sušilo je prostrane gozdove, da so debla razpokana in brezkrvna klonila k tlom; s svetlimi sekirami, jeklenimi žarki je sekalo brezna v golo ilovico.

Eden teh mravljincev je bil po svojem poklicu medicinec, drugi je bil jurist, tretji filozof. Vsi trije so bili zelo kratkovidni in so nosili naočnike. Jurist je vlekel spredaj in je klel brez nehanja, posebno grdo in neznano še tedaj, kadar mu je spodrknilo kraj brezna, da je trepetaje in cepetaje obvisel na hlodu.

»Ne delaj krivice, negodnik!« ga je učil filozof. »Kaj ne spoznaš, da te je rešilo to breme, ki ga kolneš?«

Medicinec je porival zadaj, počasi in umerjeno; tako je treba opraviti dolžnost. Ker se je bil močno udaril na sprednje koleno, si je časih z rane otepel prah; obvezati pa se ni utegnil. Sredi med obema se je pod hlodom potil filozof, klonil je težko glavo, sôpel naglas, ravnal si naočnike; ali vdano je nosil, kar si je bil rade volje natovoril.

Dospeli so do ogromne skale, ki je bela in gladka pač sto klafter navisoko strmela proti vročemu nebu. Zdelo se je vsem trem učenjakom, da so že hodili nekoč po tisti poti, ali da take skale še ni bilo tam. Posedli so v njeno senco, da bi si oddehnili ter da bi stvar razbistrili.

Filozof si je z zelenim robcem otrl rosno čelo in je rekel:

»So na svetu prikazni, ki jih nobena modrost ne razmodri. Misliš, da si posegel z duhom svojim v zadnje globočine vseh skrivnosti, pa ti udari naravnost v lice groba telesnost, o kateri se ti nikoli sanjalo ni, tako da ne veš, kaj da bi z njo in kam. Iz tisočletij trepetajočega spoznavanja smo si izcedili pičlo merico pravega spoznanja in smo se prevzeli; naša pismarska ošabnost nam pravi, da smo najpopolnejša bitja na svetu in da nam je vse vesoljno stvarstvo dodeljeno za hlapca; ali ni je ure, da bi se ta hlapec ne spuntal ter nas poučil s trdo pestjó, da smo prah v prahu. Čegava roka je izpulila iz zemlje ali treščila z neba to ogromno skalo, ki nam je zastražila pot?«

Medicinec je bil takih misli:

»Vsako bitje je zabubano v svojo bubo; naj nikar ne škili skozi špranje, naj ne sili ven! Spoznaj do jedra, kar ti je dosegljivo; tisto, kar je v tvoji bubi! Odveč je vsako modrovanje, ki pleza čez plot. Ta skala, na primer, je tukaj. Ne vprašam, odkod da je, temveč vprašam, koliko bi se dalo iz nje izdolbsti blagra za našo bubo!«

Jurist je zaklel:

»Hudiča! Jaz ne vprašam, odkod da je ta skala; in tudi ne vprašam, kakšna da je. Edinole vprašam, kako da se ji ognemo, ali kako da jo preplezamo!«

Zmenili so se tako in so tudi storili: filozof naj váruje hlod, medicinec naj se napoti na levo stran, jurist na desno, zato da raziščeta steze in ceste, če vodi katera po ravnem krog skale.

Filozof se je truden naslonil ob hlod in je zadremal. Vzdramil se je, ko sta se vrnila tovariša; in takrat so vsi trije tako silno obstrmeli, da ni bilo besede iz nobenih ust. Medicinec, ki se je bil napotil na levo stran, se je vrnil od desne, jurist pa od leve; in srečala se nista bila nikjer. Bilo je očitno, da je bila skala nagloboko izpodkopana ter da se je vilo in križalo pod njo in krog nje brez števila rovov, jarkov in zasék.

Iz osuplosti se je prvi prebudil filozof.

»Znano je, da je obzorje na višini razsežnejše, nego v jami. Splezajmo na vrh te novorojene skale ter se razglejmo, kam da smo bili zašli in kje da so pota!«

Vzdignili so hlod, prislonili ga ob skalo. Z veliko težavo so ga spravili kvišku, zibal se je in majal, ker je bila skala kakor brušena. Filozof in medicinec sta plezala oprezno, zlagoma, jurist pa je naslepo hitel naprej, prihitel do kraja, ko sta bila onadva šele na pol poti. Hlod se je hudo zazibal, toliko da se ni prekolebnil.

»Izpusti! Skoči na skalo!«

»Kako bi skočil? Spustita se vidva malo nizdol, da se hlod ustanoví!«

»Kakšen vrag pa te je gnal do vrha?«

Previdno je podrsaval jurist nazaj, pridrsal do roba skale, iztegnil zadnjo nogo ter jo urno odmaknil.

»Prokleto je vroča! Saj gorí!«

Na golini, gladki in beli, so se pojoč odbijali sončni žarki, bila je v živem plamenu. Mukoma sopihaje so se skobacali nanjo vsi trije; poskakovali so in poplesavali, ko so vlekli za seboj težki hlod; privlekli so ga ter trudni posedli nanj. Opečene so jim bile nogé, zlovoljni so bili in potrti.

»Čemu vse to, milost nebeška, čemu naše delo, naša skrb?« je zavzdihnil filozof. »Čemu vlačimo križem po goščavah in goljavah ta nerodni hlod? Zdi se mi, da blodimo v sanjah, kakor od sonca omamljeni; da smo podobni uróčnim siromakom, ki se ravnajo brez volje po neznanih jim ukazih.«

Jurist se je zasmejal.

»Kdo te sili? Kdo ti ukazuje? Kdo ti brani, da zgrabiš ta hlod, ga suneš v globočino ter se napotiš svoboden, kamor te je želja?«

»Suni ti! Suni, modrijan!«

Jurist je vstal, stopil je sem, stopil tja, nato je počenil ter umolknil.

Bridko se je nasmehnil filozof.

»Kaj pomaga besedna ošabnost, če je srce zasužnjeno! Od vsega začetka že smo vlekli ta nepotrebni hlod in vlekli ga bomo do konca dni. In kadar nas ne bo več, ga bodo vlekli naši otroci in vnuki. Morda ni to nehanje čisto nepotrebno, morda ni popolnoma brezsmiselno; ali poglavitno je, da mi sami ne poznamo ne potrebe, ne smisla, da smo v neki nevidni roki prav tisto, kar je v naših rokah ta hlod. Zazdelo se mi je časih, ko sem bdel, da vidim sence teh višjih moči, ki gnetejo našo usodo po dvoji previdnosti. Glasovi so in so prikazni, ki jih še ni v besedišču naše učenosti, v tem besedišču, ki pravi hlodu hlod in ne pové, čemu da ga vlačimo in kam. Še danes ta dan sem videl daleč nad gozdovi orjaške sence, ki so z rokami razmikale oblake, da so tuleč bežali pod obzorje.«

Medicinec ga je pogledal strogo in prezirljivo.

»Klepetulje pripovedujejo zjutraj svoje sanje; plašé se jih otroci. Pokaži mi s prstom tiste višje močí, zato da jih spoznam ter jih molim!«

Tedaj je planil vihar iz višave, udaril črn in grmeč iz višine, vse namàh, da nobeno oko ni razločilo, ne kaj, ne odkod. Nekaj silnega se je prevalilo pod soncem od obzorja do obzorja. Skala je zapela zamolklo kakor napeta struna, švignila je navís ter utonila v plamenih.