Mravlja
| ← Črnec | Mravlja Mrzle pravljice Tomaž Šalamun |
Novi Sad → |
| |||||||
Dihati. Poslušati otroke. Reči mravlji
mravlja. In tudi »Volite laula«
kot ko sem kot otrok dvignil
debelo leseno igračo, da bi lahko
mravlja mirno nadaljevala pot.
Brvnne nam je pela in igrala na
kitaro, starša sta bila oblečena v
belo. Treba je ubiti mokro cunjico z
rižem, to se zahteva. Divja žival je
prestrašena in hoče več.
Utrujena je od pozornosti.
Kako padajo kocke na svežo
deteljo! Kako se vdira in topi
prikazen! Kontinent vre iz ran in
žil. V Pirničah sem nabiral jagode.
V Vikrčah nisem taboril. V
Vikrčah sem stanoval v hiši med
čebelarji z gostosevci. Voluharji so
prepregli reko in jo namazali s
flajštri. Kaj so zares hoteli doseči,
ne ve nihče. Zbežati v vršičke, ker
imaš rad konjenico, povzroča
požar. Lastna mati dviga oči.
Himne pojejo, ti, ki zgorijo. Zmrzni
napuh, napuh zmrzni! Slon,
jaz te raztovarjam. Zmlete
sekire so bratje s kašo. Vim diši.