Motiv iz Istre

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Motiv iz Istre
Fran Erjavec
Izdano: Svoboda 1/6 (1919), 105–108
Viri: dLib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(1917)


»Uf, kako mrzla noč, in ta burja,« je godrnjal starec in dvigal mrežo iz morja. »Veslaj počasi, Ive, da se ne raztrga.«

»Kaj sva kaj vjela?«

»Kedaj se je pa ob burji še kaj vjelo? Pa, Ive, drži čoln, mreža se mi je nekam zataknila, uf, da bi bilo vsaj svetlo. Je že zopet dobro, veslaj počasi na kraj in zadržuj čoln, da ga ne vržejo valovi v skale,« se je jezil starec in dalje dvigal mrežo, deček pa se je z vso močjo opiral v vesla, da bi zadrži čoln v pravilni legi ter ga ubranil penečih se valov.

»Tako sedaj pa le zavozi na kraj, pa previdno. Vraga, ne bo jih niti za večerjo,« je godrnjal sebi med mrežo.

»Kaj vrževa še enkrat?« vpraša deček in privezuje čoln k bregu.

»Ne, kaj pa hočeva, burja je vedno močnejša. Večje valove žene; tudi deževati bo začelo. Vzemi košarico, jaz bom nesel mrežo in vesla.«

Deček pobere, ves tresoč se od mraza, košarico in počasi sta stopala po ozki, kameniti stezi, ki je vodila do samotne, pol razpale koče kraj gozda.

»Zebe me, oče in lačen sem,« pravi s tihim in plašnim glasom deček.

Starec je molče stopal dalje.

»Ah, kako lepo je bilo, ko je bil doma še atek in ko še ni bilo vojske. Kadarkoli je priplula njegova ladja, sva ga šla čakat z mamo in on nam je prinesel pomaranč, veste, tistih dolgih, rumenih makaronov, ki sva jih z Anico tako rada jedla. In vsaki dan smo imeli kruha, kolikor smo ga hoteli. In nekoč mi je pripovedoval, da bomo kupili svoj brod, kadar bom zrasel jaz in vozili se bomo v Trst in v Reko in v Italijo in še dalje.«

Starec je globoko vzdihnil in zopet sta stopala molče dalje.

»Tiho pridiva, da ne zbudiva mame, če spi,« je dejal starec in nalahno odprl vrata koče. Stopila sta v motno razsvetljen prostor, ki ga je pokrivala razdrapana streha. Na desni je umiral na ognjišču ogenj, zadaj v kotu je pa ležala v umazane cunje zavita bleda in suha ženska. Pri njej je sedela pol dorasla deklica in dremala.

Starec pristopi po prstih in ji položi roko na glavo: »Anica, ali spi mama, ali je kaj boljša?«

Deklica se preplašeno strese: »Ah, vi ste, meni se je pa sanjalo, da prihaja atek. Na obzorju se je pokazal angelj božji z zlato trobento. Mirno je plaval po nebu in trobil, iz grobov so pa vstajali vojaki, vsi ki so padli in tudi naš atek je bil med njimi, v lepi, svetli vojaški obleki. Zbirali so, se v trume in prepevaje korakali proti domu, po belih, s cvetjem posutih cestah.«

»Kaj je mama kaj boljša?« vpraša še enkrat s temnim glasom starec.

»Mislim da. Ko se je stemnilo, me je prosila za mleko in popila je vse, kar ga je še bilo, nato je pa zaspala. Kaj sta kaj vjela?«

»Ah, skoraj nič, burja je. Tu so vse, razpihaj ogenj ter jih speci. Najboljša bo za mamo in to pomaži tudi nekoliko z oljem,« je dejal starec ter razpenjal mrežo po steni. Nato vzame vesla in jih odnese iz koče.

»Anica, speci hitro, tako lačen sem,« je tiho šepetal deček in se stiskal k ognju, da bi posušil svojo mokro obleko.

»Ive, kaj si ti? Pridi k meni, sedi semkaj,« se je oglasilo iz kota. »Pokrij mi noge. Tako, dobro je. Sedi semkaj k zglavju, da se mi ne bo bleščalo.«

»Mama, kje vas pa boli?«

»Nič več me ne boli, Ive, kmalu bom popolnoma zdrava. Mislila sem že, da bom morala umreti in tako žalostna sem bila, zaradi vaju z Anico, Ive. Kaj bi potem sama, saj oče so že tako stari? Ali si kaj lačen, Ive, si že kaj jedel?«

»Ne, mama, še nič, pa z očetom sva vjela pest rib in kmalu bodo pečene.«

Starec je stopil s težkimi koraki v kočo in sedel na hlod, kraj bolnice.

»Idi k ognju, Ive, in posuši si obleko,« je dejal z mrkim glasom; oči so se mu upirale v posušeni in izpiti obraz bolnice.

»Si kaj boljša?«

»Da, zdi se mi, da je bolje in tudi vročica se je nekoliko polegla.«

»Počakaj še malo, kmalu bodo pečene ribe in poskusi jesti, da se ti vrne tudi moč.«

Umolknili so vsi, na ognjišču je mirno plapolal plamenček, zunaj je pa tulil vihar in divjalo morje.

Starec je oprl komolce na kolena in osivela glava mu je zlezla med koščene pesti …

»Da bi vsaj ona ozdravela,« je tiho premišljeval sam zase, »vse bi bilo še dobro in bi se že kako pomagali. Moj Bog, kaj res še ni dovolj tega trpljenja. Zdravnik je ukazal dobro hrano, a o Božiču je minilo leto, kar smo zadnjič pekli kruh in v staji sta le še dve ovci. Sin je poginil tam daleč nekje na bojnih poljanah, ona pa umira tu in jaz sem star in betežen. Kaj pravzaprav iščem še tu na svetu? Pojedam le še poslednje grižljaje sestradanima sirotama. Kako čudni so vendar sestradani otroci. Na dolgem posušenem telescu čepi velikanska glava in človeku se zdi, da bi morala njena teža vsak čas prelomiti to koščeno telesce. In vedno večja je ta glava, kakor gora postaja. Pa te roke, prav do kolen segajo in opletajo, kakor bi bile pijane in bi ne spadale k telesu. Ah, in te glavi postajate vedno večji in te roke vedno daljše. Moj Bog, kedaj bo konec ...?«

»Oče, ribe so gotove, ono za mamo pa denem na stran.«

Starec je prisedel k ognjišču. V trenutku je bil krožnik prazen in nemo so se spogledale gladne oči.

»Škoda, da je bila burja …« je temno izpregovoril starec.

»Župnik mi je dal včeraj kos kruha, pa sem ga podrobila mami v mleko,« je šepnila deklica.

»Ko dorasem in bo konec vojne, bom šel na brod in iz Trsta in Reke vam bom nosil polento in makarone, tiste lepe rumene in vsak dan bomo jedli bel kruh,« je pripovedoval deček.

»Poglej, Ive, če mama spi, pa tiho, da je ne zbudiš,« je ukazal starec.

Deček stopi po prstih k bolnici, a se hitro zopet vrne s prestrašenim obrazom:

»Ne gane se, oči ima odprte in tako čudno gleda, poglejte sami.«

Vsi trije planejo k ležišču.

»Ana, ti je slabo?« vpraša s tresočim glasom starec.

Nobenega odgovora.

»Mama, mi smo, oče in Ive in jaz, poglejte nas, kaj nas ne poznate?« je stokala deklica.

Bolnica je pa le zamolklo hropela, njene ustnice so trepetale in brezizrazen pogled se je lovil na otrocih.

»Moj Bog, pomagaj! Molita otroka!« je kriknil starec in vsi trije so padli na kolena.

»Vode,« se je izvilo bolnici iz nemirno se dvigajočih prsi in koščene, pepelnate roke so grabile po umazanih cunjah in trhli slami.

Starec skoči po skodelo vode, otroka se pa zvijata v obupnem joku in poljubljata njene ovele roke.

»Tu je voda, Ana, ali naj ti jo dam po žlici? Anica, daj žlico sem, hitro.«

Bolnica je pa hropela vedno silnejše v kratkih sunkih in brezizrazne oči so bulile v starca, ki je klečal poleg nje. Naenkrat se strese, dvigne na komolec in že omahne nazaj. — In tiha lepota se je razlila po njenem obrazu ...

»Mrtva,« je počasi izpregovoril starec.

Otroka sta se zgrudila k materi, zunaj je pa dalje divjal vihar in tulilo morje.

Starec se je počasi dvignil in sedel na hlod.

»Končano vse,« je votlo zamomljal in težka glava mu je padla na prsi. — Naenkrat se zopet vzravna:

»Ive, ko se zdani, pojdi povedat župniku, da je umrla mama in prosi ga, naj odredi vse potrebno.«

Vse tiho.

»In, Anica, zakoljita jutri ovco, ko pojesta to, pa še drugo«, je nadaljeval in trda teža je ležala na njegovih besedah.

»In kaj potem? To je vse, kar še imamo,« je stokala trepetajoča deklica.

»Ah, potem? Da, potem pa zaprita kočo in idita proti Reki in še dalje. Našla bodeta ljudi, ki so dobri in blagi in vzeli vaju bodo pod streho.«

»In vi, oče?«

»Za mene, draga otroka, ne skrbita, jaz si bom že kako pomagal. In ne čakajta na me in ne povprašujta po meni, če bi me nekaj dni ne bilo domov,« je z ledeno mirnostjo nadaljeval.

»Tako, česa naj še čakam?« je zamomljal sam zase in se dvignil s hloda. Pogled mu je še enkrat objel in poljubil kočo in ihteča otroka in truplo na slami, nato je pa trdo stopil k steni, vzel vrv in izginil v temno noč ...