Most
| Most: Novoletna zgodba Slavko Savinšek |
| |||||||||||||
Zimskotiha, zvezdnatojasna noč. Počasi, počasi vali reka Leta srebrne valove mimo obrežij tega in drugega sveta. Stari brodnik Karon, ki že stotisočletja prepeljava čez reko duše umrlih na oni svet, vesla z natovorjeno ladjo čez reko. Tiho pesem poje sam pri sebi in strmi v srebrno valovje. Ravno sredi reke je s čolnom, ko naenkrat v njej mogočno zašumi, kot bi se zrušila gora vanjo in preko preplašenih duš se dvigne iz nje krasen most. Ogrodje njegovo je zlato, tlakovano s srebrom, okraski so iz biserov, ograja dijamantna. O, to se blišči vsa ta krasota v svitu trepetajočih zvezd in smehljajoče se lune, tisoči žarkov in plamenov trepečejo od mostu do vodne gladine in se igrajo v srebrni vodi kot neugnani, razposajeni otroci …
Stari Karon ustavi čoln. Duše, vse v strahu, ga vprašujejo, kaj naj pomeni vse to. O, ne veste? Staro leto bo šlo na oni svet, rodilo se bo novo leto in pohitelo med zemljane. Vsako noč, ko dokonča staro leto svoj tek, se dvigne uro prej iz reke ta veličastni most. Preko njega gre staro leto na oni svet, preko njega steče novo leto na zemljo. Ker stari Karon in njegov čoln nista vredna nositi in voziti dvoje tako dragocenih bitij. In tiho, prav tiho pripomni: »Ker bi se staro leto v mojem čolnu ustrašilo mnogih duš in drobno novo leto, nežno, nedolžno in prozorno, bi se omadeževalo v čolnu, ki vozi mnogo črnih, grešnih duš!«
In glej čudo: srebrni valovi reke Lete obstanejo v teku, čoln obstane; duše trepetaje zro na most. Tam od zemeljske strani stopi nanj snežnolas, sključen, betežen starec, v dolgi oguljeni rujavi halji. Na dve palici se opira v počasni, počasni hoji. Trudno leze po mostu dalje, v sredi se ustavi, vzdihne globoko. Truden dvigne glavo in upre oči, kalne od starosti, na drugo stran mostu: ali most trepeče pod težkim bremenom.
O, in na oni strani: svetla, biserna zvezdica se ustavi tik pred obrežjem, se zadovoljna nasmehne in iz svojih zlatih las izmota majhno majceno detece in je postavi na kraj mostu. Žarka svetloba oblije detetovo postavo: majhne udke ima, drobne rokice, drobne nogice, rdečelično glavico oblito s slapom svetlozlatih las. Velike, modre oči se radovedno posmihajo v novi svet in srebrne peroti poženo na plečicih in prično rasti, rasti …
Z drobcenimi koraki steče po mostu dalje in se ustavi pred starcem. Ob palici mu zleze v naročje, drobni rokici mu ovije krog vratu in ga poljublja dolgo in prisrčno. Starcu teko solze po razoranih licih, ustnice šepečejo nežne besede, a tako žalostne, tako žalostne obenem. Detetu so peroti medtem že toliko zrastle, da se z njimi spusti na tla. Pred starcem poklekne; sivi mož počasi dvigne roko, med solzami blagoslovi malega otročiča. Pa stopi mimo njega dalje: počasi, počasi koraka po mostu na drugi breg; ozira se med potjo pri vsakem koraku nazaj: težko, težko je njegovo slovo …
Na kraju mostu obstane. Otrok, ki je klečeč zrl za njim, se v tem trenutku dvigne in obrne, poroti mu poženo v širjavo in že steče na zemeljski breg.
In glej: iz srebrnih rečnih valov se dvigne človek — bog Pozejdon s silnim trizobom, udari med grmečim grohotom ž njim po mostu, da se sesuje v reko in izgine v njej. Rdeč, mogočen blisk šine od vzhoda proti zahodu, vse stvarstvo vztrepeta. Stari mož se sesuje v prah, ki ga veter v orkanskem vršenju razprši in raztrese bliskoma v nič. Zlati otrok pa se požene v tem trenutku kvišku, peroti mu zrastejo v neizmernost, objamejo vso zemljo od iztoka do zapada in jo pokrijejo od severa do juga ter vso oblijejo z žarko svetlobo. Na velikanskih kristalnih krilih vzplove otrok, ki že v dečka raste, med zemeljske prebivalce …
Reka Leta zašumi in požene srebrne valove v tek. Stari Karon pa strmeč za otrokom in ves sključen vase tiho, tiho šepeče: »O, s tabo tisoč sreč, ti mlado novo leto!«