Morske zgodbe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Morske zgodbe
Tomaž Iskra
Spisano: Ilustracije Tomaž Iskra, Jelsa, septembra 2007
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Morske zgodbe Tomaža Iskre


Tomaž Iskra je po materi Dalmatinec, po očetu pa Gorenjec. Njegova mati se je rodila na Hvaru, od koder je prišla na Jesenice že pred drugo svetovno vojno. Že od kar ga poznam, je človek velike širine. Skorajda ni področja, ki ga v življenju ne bi zanimalo. Tako se tudi v svojih pesmih razpira na široko kot školjka, iz katere se je rodila Afrodita ali kot gorenjska harmonika. Njegovo občutje je včasih pogumno, veselo, tudi trpko, če je treba, celo predrzno, drugič realistično, globoko žalostno in potem na drugem koncu svetobolno, vizionarsko ali razočarano zaradi neuslišane ljubezni, hrepeneče in celo ihteče v samoti doline Završnice ali pod borovci in pinijami Jelse v visokem avgustu, ko lahkotni valovi pljuskajo srebrno peno, pomešano z vonji sredozemskih rastlin na obalo.

v MORSKIH ZGODBAH se osredotoča na najbolj rano, vendar lepo, nostalgično in skrivnostno mladost, v otroštvo, čas ko je bila tudi njegova mama še mlada, in na skupne počitnice na njenem rojstnem otoku Hvaru. Z otroško optiko, skozi skrivnosti odkrivanja življenja, strahove in čudeže, ki jih ponuja vsakdanjost,se pogosto pojavlja tudi njegova mati, dobra, nežna in topla. Tomaž ji je pred leti napisal obsežno poemo "Mati". Mamo je imel vedno rad in čeprav je ni več, ostaja v njegovem srcu večna.


Marjan Čufer


MORSKE ZGODBE[uredi]

Morskezgodbe.jpg

Uvodna beseda[uredi]

Resničnost, resničnost – in nič drugega. In kaj naj bi bilo še drugega? Domišljija, izmišljanje zaokrožena povest, kakor jo je na primer napisal hrvaški slavonski avtor o fantu, ki so ga imeli za prizadetega, pa se je izkazal z ljubezensko sposobnostjo.

Knjižica Tomaža Iskre Morske zgodbe so poleg zaključne miselne pesmi nepovezane avtobiografske črtice, tako značilne za slovensko literarno ustvarjalnost. Nekatere bi lahko nastale kot odlične šolske nalog – na primer prelepa črtica o mami: Sreča. Nikakor pa ni podobna spodobni šolski nalogi izvirna črtica o prvem deškem doživetju telesne ljubezni: Nič ni rekla.

Resničnost je na primer kraj Jelsa, ki je imenovan, ni pa imenovan otok Hvar in ne Stari Grad, kjer se nahaja Trdnjava. Ti kraji Tomažu ne pomenijo samo občasnega počitniškega življenja, temveč je tam stalno, dedno zakoreninjen. Drugo, manj prisotno Tomaževo bivališče je »velika občina od Kranjske Gore do Rodin«, to je njegova druga dedovina.

Imel sem priložnost spremljati nekaj literarnih ustvaritev, ki so nastale na jeseniškem področju in so podobno kot Tomaževe izraz pranaravnih, praestetskih, bistvenih človeških dogajanj, pri katerih ni v ospredju kakšna narodna ali socialna ali verska ali poklicna ali drugačna vezana tematika. Tomaž Iskra se še in še zahvaljuje staršem, navideznim čudakom, prijateljskim posameznikom in pa naravi za čudovita, bogata življenjska občutja, ki jih je potreboval v svojem razvoju in o katerih tudi globoko razmišlja. To so črtice iz otroških in zgodnjih pubertetniških let in so takšnemu bralstvu tudi namenjene. Najstniki in najstnice bodo ob Tomaževih črticah gotovo uživali in jih razumeli, zanimive in poučne so pa tudi za odrasle. Nenavadno je, kako izbrane so te črtice, kako jih je malo, zato da lahko tem bolj učinkujejo.Tomaž Iskra išče dušo krajev in ljudi in dobrodošli so mu stari časi. V besedilu je precej jezikovnih in tiskarskih napak in nedorečenosti. Ali jih bo avtor ali lektor popravil? Mogoče pa je slog namenoma tak, kot ga oblikuje poprečen učenec ali kot je značilen za elektronsko dopisovanje, pri katerem ne bi bilo privlačno izčiščeno besedilo, temveč je privlačno tako, ki ga je pri branju treba nekoliko razkrivati.

Milan Dolgan


Zaliv.jpg



NIKOLA[uredi]

Kakšnih petnajst let mi je bilo. Zaključeval sem sedmi, oziroma osmi razred. Osemletna osnovna šola je tiste čase imela osem razredov in ne tako kot danes, ko je devetletka in gredo otroci že s šestimi leti v prvi razred. Otroci smo se na moč veselili velikih poletnih počitnic. Starši so nas vsako leto peljali na morje. Vozili smo se vso noč z vlakom in potem še vse dopoldne s parnikom na sredo otoka, sredi modrega morja polnih rib, delfinov, školjk, hobotnic in vseh vrst morskih pošasti, ki jim nismo niti vedeli imena. Le čutili smo od starih ribičev, da so tudi zelo globoko v morju tako zelo nevarne ribe, da te že z enim samim ugrizom ubijejo ali kar požrejo. Tu in tam so spretni ribiči ujeli kakšnega morskega psa večjega od odraslega človeka in ga obesili za kavelj v kakšni veži, da je množica zijala vanj kot vkopana in se od groze potila, že ob pogledu na stotine velikih in majhnih zob ter odprto žrelo, ki je nedvomno dalo slutiti, da bi bilo srečanje kopalca s to morsko ujedo kajpak takojšni pogreb brez krste. Mi otroci smo popoldne tekali za žogo ali pa nabirali maline v izsušenem kanalu reke, ki se je leno izlivala v morje. Proti večeru smo se šli skrivalnice ali posedali ob kamniti ograji, ki je bila še topla od žgočega mediteranskega sonca. Navadno je mimo nas, podrsal Nikola. Vsi smo ga poznali. Bil je vedno v eni in isti ponošeni obleki. Se pravi od kar smo ga poznali je imel na sebi iste rjave hlače z mnogimi velikimi in majhnimi zaplatami, isto mornarsko majico in isto čepico, kot lani, predlani ... V roki ni imel lesene palice s katero si navadno pomagajo starci, pač pa železno, nerjavečo, ki se je že na daleč svetila in tako naznanila njegov prihod na začetku ulice. Obrit ni bil nikoli a v ustih mu je vedno delala družbo cigareta s podaljškom. Nihče ni pravzaprav vedel od kod se je vzel Nikola, kako je pretolkel zimo in vse tiste mrzle mesece, od oktobra do februarja, a vsi so vedeli da nikomur noče nič slabega in da je zelo miroljuben človek.

Nikola.jpg

Zato se ga otroci nismo prav nič bali. Če se nam je približal smo vedeli, da je prišel k nam, vaški posebnež, ki ga imajo vsi radi. To je bilo še tiste čase, ko so se kot v Babilonu različni narodi imeli zelo radi, ko ni bilo zamer, zlih misli, nekih podtalnih maščevanj, ko je staro in mlado šlo na morje, lovit ribe, ko se je riba, velika skuša vrtela na žerjavici, ko se je vedno iz grma pojavila pletenka s črno tekočino in je le-ta gasila vse kar je bilo slano, dobro začinjeno, prepečeno ... In na majhnih čolnih je ljudstvo prepevalo in bilo veselo, zdravo, zadovoljno in srečno Pa pride Nikola takole en večer k meni in brez pozdrava začne: " A veš kaj je najmočnejše na svetu?!" Nekaj časa debelo gledam in opazujem njegov cigaret špic kako se giblje sem in tja. Že sem hotel oditi. " Pa kaj me sprašuje ta butec?!", mi je zvenelo v komaj rastočih sivih celicah. Spomnil sem se učiteljice matematike in fizike. Matematika mi nikoli ni šla dobro. Fiziko sem pa imel rad. Pa ravno spomladi smo obravnavali mikroskop. Všeč mi je bilo vse tisto o svetlobi, kako padajo žarki in se lomijo skozi vse tiste velike in majhne leče. Zajel sem sapo in butnil: "Sonce." Nikola me je gledal, kakor da bi padel z Marsa. Prepričan sem bil, da sem mu dal čisto pravi in najboljši odgovor. Dvignil sem ramena in izdihnil iz polnih pljuč. Bilo mi je kakor bi odkril nevtronsko bombo. »Bo pa ja«, to Nikola dokončal. Mi smo ta glavni in moj sošolec je razlagal kako deluje prava atomska bomba in centrala. Ja tista, ki je razdejala Hirošimo in Nagasaki in tam je bilo vse porušeno in opustošeno še trideset let kasneje in več ...,centrala ima pa reaktor, notri so palice iz urana, te delajo visoko temperaturo, ki proizvaja paro, ta poganja turbino, turbina pa električne generatorje, ti pa delajo elektriko,a zdaj mi bo pa tale Nikola nekaj nalagal. Nikola me je motril s svojimi modrimi očmi kakor, da ni s tega planeta. Za hip sem se stresel: "Pa kaj še čaka. Šel bom." Končno je spregovoril. Mirno. Z gotovostjo, da me je pribilo na škarpo. "Muha." "Kaj?", sem od presenečenja zazijal. "Muha.", je ponovil z vso skromnostjo in s tako prepričljivostjo, da kaj takega nisem slišal še od nobenega našega učitelja, ki jih je bilo za eno veliko četo na naši šoli. "Kako, kako? ...", sem začel jecljati od presenečenja. "Muha." Tretjič je ponovil a se je pri tem skrivnostno smehljal. Vsi smo vedeli, cela vas, da ima starec nenavadne samogovore, da je čudaški, a tokrat me je tako presenetil, da sem obsedel tam na tistem zidu kakor žaba pred svetlobo. "Ah, daj no ...", mi je ušlo. "Muha,", je zdaj silno resno povzel Nikola: "Lahko leti kamor hoče ..." "Hja seveda!", sem pokimal. "Lahko je kjerkoli ..." "Pajade!", sem pritrdil. "Lahko se usede kjerkoli ..." "Vsakemu na nos ...", je Nikola dodal. "Tako je.", nisem mogel reči drugače. "In se po kaka.", lepo pove Nikola. V grlu se mi je naredila kepa. Z mojega grla ni prišlo nič več. Še ? ne. "Vidiš", mirno nadaljuje Nikola "muha dela kar hoče. Preden jo zgrabiš v pest te zgrize, vbode, poserje ... Gre lahko kamorkoli, na katerokoli bučo, na revnega, na bogatega, gre na konja, osla, pa spet prileti na bučo župana, generala, žandarja, pastirja, sekretarja, pusti drekec in se gre zabavat naprej in se debeli ... Dviguje od sebe še večja bremena, leti proti soncu, vetru in se napije krvi kogarkoli in nihče ji nič ne more ..." Sonce je počasi zašlo. Mrak je lezel na oranžno morje. Luči so se počasi začele prižigati in Nikola je vzel svojo železno palico in se napotil neznano kam. Nihče ni vedel koliko je bil pravzaprav star. Nekateri so dejali da je najmanj osem ali devet križev odkljukal. Nihče ni vedel kdo mu daje jesti v mrzlih jutrih, večerih, le vsako poletje smo ga videli v našem mestecu in niti ni bil nesrečen. Prej bi kazalo reči, da je iz sebe žarel neko posebno notranjo zadovoljstvo. In zdaj, to popoldne, ko sem spet po dolgih desetletjih v tej vasici, raju na zemlji me kar naprej obletavajo muhe in spomnil sem se na starca Nikola, ki ga že zdavnaj ni in katero podobo so kazali po diskoteki in sem si tako v brk rekel: "Saj tale Nikola, ej, bejž muha, pa ni bil tako od muh, nor, kot smo mi vsi mislili." Tisto leto se je Nikola še enkrat ustavil pri meni. Tako mimogrede me je še enkrat vprašal: "No, kako je pa nastal "Muhamed?" "Kaj vem!", sem skomignil z rameni. Dolgo časa je molčal in si čisto počasi zavijal cigareto v lesen podaljšek. Potem je le slovesno razkril skrivnost vesolja: "Muha je padla v med." Hkrati sva prasnila v smeh. In sva šla vsaksebi.

SODAR[uredi]

Na velike sode je z velikim kladivom in truščem zabijal železne obroče vsak dan. Naj je pripekalo sonce, da je pokala koža, naj je brila burja, da so vse smeti frčale vsevprek po luki, naj je južni veter butal ladje v pomole, orjaški mož je stal tam kot Herkul in popravljal sode, kakor kot dnevne sobe in se ni menil za mimoidoče, ki so po obali komaj lovili ravnotežje. Vse je imel že vnaprej pripravljeno, ko so vsi drugi še spali. Velike in male sode, kladivo veliko in malo, klešče, nekakšne zatiče, vse je bilo tu na obali, tik ob modrem morju. Ali je bilo morje mirno ali peneče, ni ga motilo, ali je bilo opoldne, sredi dneva ali proti večeru, ni ga motilo, on sodar je bil vedno tam, vedno sam, vedno razigran, vedno nasmejan in vsi so se mu čudili. Vsi v senci, ob »bivandah« in "čakulah", so se mu čudili in se rogali: "Vidi njega, saj ni pri pravi ...ta bačvar! Kako se mu da ..., v tej vročini ... samo osel lahko tako gara ...!«  Mnogi vaščani so šli brez besed mimo njega, kakor da ga ni, le-tu in tam mu je kdo privoščil: "Dober dan Bačo ... ej, Bačo, počasi, počasi ..." Bačo se še ozrl ni. Sveže sode, »bačve« je obdeloval naprej in v tisto, ki je bila gotova je napeljal gumijasto cev, po kateri je teklo iz največje petsto literske bačve čorno hvarsko vino. Vino iz najlepšega otoka na svetu. Najboljše vino kar ga premore ta planet in ta svet, kajti ko so se tujci iz severnih dežel napili tega vina so se še dneve in dneve smejali. Smejali in krohotali so se kot nekdaj stari Grki, Rimljani, ki so se ovijali v svetle toge, ker se jim čez vroče poletje pač ni dalo zavijati v kakšna debela platna. Tuji turisti so s polnimi pletenkami odhajali na majhne čolne in na še manjše otoke. Tam so skuše, sardele, lignje, školjke, kar so nabrali in našli v morju ali v mestni ribarnici. Na tem malem otoku je po tem ves dan dišalo, ljudje s severa so odvrgli ves tekstil in bilo je mnogo Adamov in Ev.

Sodar1.jpg

In za dobro črno kapljico je skrbel dan za dnem Bačo, Bačvar z malega ribiškega mesta, katerega so odkrili vzvišeni Angleži iz svojih mogočnih jaht in Germani iz svojih lepih, hitrih čolnov, ki so neutrudno polzeli tik nad morjem. Raj na zemlji je oskrbel le peščico ljudi, ribiči so prinesli ribe, Bačvar je točil vino v sode za kleti. V kleteh izza velikih zidov so lačne in žejne tujce gledale manjše bačve, na mnogih je bilo na voljo za malico -marendo- pršut in paški sir. V čaše se je že med "marendo" natakalo vina. In se je jedlo in pilo. In pilo in jedlo. In pelo ter prepevalo pozno v noč in do zore. In tako je bilo dan za dnem, noč za nočjo, vse poletje, leto za letom. Ko poletje pridem kot ponavadi v ta prelep ribiški kraj, sredi otoka, oziram se po obali a, Bačota nikjer. Ne vidim ga v torek, na vidim ga v sredo, ne v četrtek ... Bačo je bil vendar vedno tam! Bačvarjevi sodi so samevali. sredi obale? Nikjer žive duše!. En sam mir. Ljuba tišina. Nič kladiva. Nič razbijanja. Nič nalivanja čornega hvarskega vina v sode. Tudi stari turisti, domači in celo tuji, ki so vsako leto prihajali v te kraje, so se nemo, vprašujoče ozirali po starih razpadajočih sodih. Sodi so bili prazni, železni obroči razbiti, marsikateri sod je bil brez dna, z neštetimi luknjami. Desetletja je Bačo tolkel po sodih. Nenadoma tišina. Vsem je v grlu zastalo vprašanje: "Kje je Bačo?". Šele tedaj, ko ga ni bilo več smo enoglasno a nemo doumeli: "Bačo je bil vendar naš! Zdaj ga pa ni! Ni ga več!". To je bil naš človek. Naš sodar. Naš bačvar, ki je vsak dan poskrbel, da smo vsak dan, ob malici, marendi, po večerji popili čašo najboljšega vina. Vino s tega otoka, otoka zdravja, ljubezni, lepote, borovih gozdov, sivke, rožmarina, oljk, vijolic, maestrala, juga, burje, tramontane, cvetja, čistega morja, in vsega najboljšega kar je globoko v njem. Šele zdaj smo opazili ko ga ni bilo več, da je bil Bačo močan, hiter in spreten, človek, predvsem pa je imel rad nas otroke. Bil je dober, dober kot mati, kot zemlja, kot kruh.

SREČA[uredi]

Še v šolo nisem hodil. Še v vrtec ne. Komaj sem napolnil četrto pomlad. Še stekel nisem dobro. A bal sem se vode. Bal sem se vode, kakor se vrag boji križa. Brž, ko sem se moral umiti, brž ko me je mati postavila v banjico z mlačno vodo, sem se kar tresel. In jokal in točil solze in tulil, da se je tresla vsa hiša. Oče je nemudoma šel iz kopalnice ven in vso operacijo z vodo prepustil materi. Naša zlata mati me je z veliko potrpežljivostjo, kar ni premoglo ducat najbolj izkušenih medicinskih sester in kar je še takega osebja, kar se da nežno umila, postrigla mi je nohte, počesala lase in podobne reči ..., a jaz sem se drl kakor koštrun sredi tropa svojih ovac. Še danes ne vem, kako je mogla mati prenašati vse to moje kričanje, mahanje z ročicami, opletanje z nogami, namreč priče so vedeli povedat, da sem bil tak, kakor da bi me živega iz kože dajali. Izkričal sem bil vse strahove, vse bojazni, vse kletvine v sebi, preden sem dovolil, da so mi umili roke, noge, trebušček,luleka ... da bil že pri treh letih ves polulan, pokakan in da so bile z menoj velike težave, je vedelo mnogo sorodstva in je enostavno zbežalo, kadar je prišlo do operacije: umivanja, kopanja in sploh kar je bilo kakorkoli povezano z elementom: voda. A glej, ko sem bil nekega poletja iz pleničk tako rekoč na otoku sredi morja, kjer ves dan pripeka in se vse hitro suši na vetru, me je mati odpeljala na žensko kopališče. Žensko pravim zato, ker se je mati tam naučila plavati in so nekoč nosili kopalke čez kolena in vse do vratu. Moško kopališče je bilo lučaj stran in bog ne daj, da bi si kateri moški, ti so smeli kopalke nositi čez kolena, usodil približati področju, kjer so se kopale žene, dekleta ... Ko je bila naša mama mlada, so te stvari jasno ločili. Take moške nepridiprave so v družbi takoj ožigosali. Najprej so jih učitelji zmlatili z debelimi palicami po riti, da jih je minila vsa radovednost in nebrzdana strast, naslednjič so jo skupili še doma od očeta, končno lekcijo so pa dobili še od gospoda župnika v cerkvi pri nedeljski maši in izgona od verouka. Taki mladeniči so dobili pečat za večne čase in so se po vasi potikali leta in leta kakor sestradani kužki z repom navzdol med nogami. Moral je biti krasen dan, kajti kar na lepem sem šel v morje brez kričanja in tuljenja. Na roke so mi privezali votle buče in kar plaval sem s tistimi bučami med slanimi valovi in glej vse skupaj mi je bilo všeč. Potem je mati naredila čudež. Snela mi je nekega dne rokavčke, ko sva bila že v morju, se je odmaknila za meter, dva in preprosto rekla: "No, zaplavaj do mene!" Čofotalo je. In glej, zaplaval sem do matere. Brez tistih votlih bučk. Mati se je odmaknila še malo dlje. Pa sem kar priplaval do nje. Zgodil se je čudež. Naučil sem se plavati. Sam sem plaval. Mati se je smejala in bila vesela. Tako srečne matere nisem videl nikoli več. Še sam sem bil vesel. Še naslednje dni sem veselo čofotal po morju. Vsak dan meter več. Z vrstniki smo tekmovali kdo bo preplaval več. In nekega dne je Bojan vrgel prazno škatlico vžigalic nekaj metrov stran od obale. Potopila se je globoko kakšna dva metra. Nam malčkom vsem čez glavo. Bila je dobro vidna v bistrem morju. "Zdaj se bom potopil in jo privlekel ven!", je Bojan samozavestno naznanil. Bojan je bil leto dni mlajši od nas. Mi starejši smo odreveneli. Bojan je skočil, se potopil, naredil nekaj zavesljajev z ročicami, zgrabil za škatlico, in že je bil z glavo in dvignjeno roko zunaj. V desnici je bila majhna modra škatlica. Gojko, Predrag, vsi smo onemeli. "Jaz bom tudi!", je bil neustrašen bratranec Predrag. Čez minuto je bil že zunaj. Pograbil sem škatlico iz njegovih rok, jo vrgel v morje prav tako daleč, kot onadva. Komaj je dosegla dno že sem se pognal v morje. Plaval sem z odprtimi očmi in gledal škatlico, kako se mi približuje. Videl sem tudi kamenje, občutil kako je vse drugače in skrivnostno pod morjem ... Brž sem zgrabil škatlico in šel hitro po zrak. Zunaj sem močno zajemal sapo in tesno držal škatlico z desnico visoko proti nebu. Vsi so ploskali, kričali, tulili od radosti ... Mati, oče, trop prijateljev: " Bravo, bravo, hura, hura ..., uaaa, tudi ti, tudi ti.", so tulili.

Kopalca.jpg

To je bil moj najsrečnejši dan. Moj in vseh mojih. Naučil sem se celo potapljati. In to vse v enem poletju. V enem letu. A mnogo, mnogo let kasneje, v dobi zrelih let sem doživel še eno veliko veselje. Mnogo, mnogo let kasneje sem iz blejskega jezera, potegnil iz vode mlado dekle. To je bilo tam na koncu Grajskega kopališča,tam kjer je voda odraslemu človeku že čez glavo, tam kjer je zadnje drevo. Dekle se je že utapljalo. Glava ji je šla trikrat pod vodo. Vpila je: "Ne morem več ..., pom ...ooo, po, a ...!" Brez pomišljanja sem se vrgel takoj v vodo, tam, ko je voda že globoko čez glavo, do tistega nesrečnega dekleta, zavpil sem: "Obrni se!" Obrnila se je. Iz hrbtne strani sem se ji hitro približal, jo z eno roko objel okoli pasu, z drugo roko pa plaval z globokimi vdihi do stopnic. Plavanje do stopnic me je izmučilo, čeprav je bilo le nekaj metrov od brega, a zadihan sem bil, kakor, da bi hribolazil na vrh Triglava. Bilo je mnogo, mnogo kopalcev. Le nekateri so vedeli za kaj gre, ostali so se delali, kot da nič ni, ostali so tam kjer so bili ... Vse se je zgodilo bliskovito, v manj kot minuti, a ko je bilo dekle na suhem in varnem mi je zaigralo vroče okoli srca, nekaj tako lepega, da niti največji poet ne zna zapisati, ne zapeti, ni besed. Rešil sem življenje. Rešil sem eno mlado življenje ... To je bil moj drugi najsrečnejši dan ... O, mati, hvala ti. Hvala ti za vse. Za vse, za vse, za vse ... ...

LAHEK KOT PERO[uredi]

Bilo je sredi poletja. Starši so vedno rekli pred kosilom: "Pojdi se igrat!" In otroci smo stekli na dvorišče. Ali na ulico. Prvi razred sem uspešno končal. Znal sem menda že brati in pisati. To je bilo tiste čase, ko še ni bilo avtomobilov. Tudi koles ne. Avtomobil je imel samo kakšen zdravnik, na otokih pa še tega ne. Prometa ni bilo in ljudje so v glavnem hodili peš. Tudi družine so obiskovale drug drugo peš. Le redke družine so imele čolne. Vse je šlo na vesla. Vse je šlo zelo počasi, brez nezgod. In čas je tekel tudi počasi. Nikomur se ni prav nikamor mudilo. Če je kdo koga povabil na kosilo se je čisto počasi jedlo, pilo in čisto počasi govorilo. Brez nervoze, brez ihte, z zadovoljstvom in veseljem. Znašel sem se tako na ulici, seveda ulice tiste čase niso bile prevlečene, kot danes z asfaltom, ampak je bila to pot prevlečena s tanko rdečo prstjo in nekaj kamenja.

Nevemkaj.jpg

Gordani je bilo nekako osem let, kot meni in bil sem tega dne, mame zelo vesel, ko mi je rekla: "Pejt na dvorišče!" Igrala sva se s kamenčki, gradila hiše, mostove, gradove, ko se mi je nenadoma zazdelo, da več ne čutim tal. Zemlje kakor da ni. Kakor, da bi lebdel nad oblaki. Seveda Gordani tega nisem znal povedati. Nisem mogel, če bi še tako hotel. Gordana se je igrala naprej, povsem brezskrbno, kakor se igrajo punčke v teh letih. Igrala sva se naprej, meni se je zdela cela večnost, povsem sem pozabil na južno in tudi Gordani ni bilo nič do kosila. Iz vse te prijetne omame nad morskim mestecem naju je prebudilo šele klicanje mame na glavni obrok. Po nekaj dneh smo bili povabljeni v večje mesto sredi Jadrana na obisk k Gordaninemu dedku. Spominjam se le, da smo pešačili strmo v breg mimo mnogih hiš. Končno smo prispeli do prave. Tista hiša je bila vsa v zelenju. Mnogo sob, veliko hodnikov je bilo. In po dobrih skušah in blitvi z nasmeškom pride v sobo še dedek Gordane. V roki drži veliko škatlo. »Nooo, kaj imam?« Bil je ves skrivnosten. "Ja kaj pa je to?!" Smo bili vsi radovedni z mamo in očetom vred. "To je pa kamera", de ponosno deda. "Prva kamere je to v našem mestu. Ne samo v mestu, tudi na Balkanu. Tu ima okence. Tu skozi se gleda. Tu se pritisne. In se sproži in se snema ...." Tega od nas nihče ni imel, nihče še videl ni kaj podobnega ... Dedek je ponosno naprej razkazoval prvo kamero v deželi To je bilo moje prvo srečanje s pravcato filmsko snemalno kamero. In ta dan mi je bilo, kakor da bi odkril Indijo koromandijo. Šele mnogo let kasneje, ko sem obiskoval seminar meditacije in so nam učitelji razlagali posebna stanja, ki nas popeljejo v posebna stanja miru, sem šele doumel, da so tudi razna odkritja podobna stanju otrok, ki s svojo čisto dušo kar pade v svet angelov in nenavadno blaženost, ki je še najbližje samemu bogu.

DEDEK IN BABICA[uredi]

Na naši terasi v hiši na vogalu tik ob morju sem se velikokrat igral. Na kamniti pod sem postavil različne ladje iz lesa, take ribiške, potniške, tovorne in jih potiskal pred seboj. Včasih sem privlekel čeber, s kanglico sem natočil vodo in ladjice so plavale sem ter tja. Babica je obešala perilo, zalivala cvetje in trto, dedek je pa udobno sedel na velikem stolu in gledal nekam čez zaliv proti hribu. Oba sta imela osem križev, in zelo počasi sta se premikala po stopnicah in čez teraso. Terasa je imela zelo lepo oblikovano kamnito ograjo. Kakor, da bi bila postavljena na kakšnih dvajset debelih vrčev. Skozi te vrče se je še vedno videlo v srce mesteca, s trgom in cerkvijo v ozadju. Nekega dne pa pridejo na obisk neki gostje, so rekli bogati gospod in gospa, tam daleč čez lužo. Za nas otroke je bila to lahko samo Indija Koromandija, kjer se cedi med in mleko in kjer je vse v cvetju in vedno sije vroče sonce kot tu, na tem otoku, ki je najlepši na svetu. Gostje so veliko jedli in pili ter veliko govorili, kar mi kratkohlačniki nismo nič razumeli. In nas tudi ni prav nič brigalo. Igrali smo se s svojimi igračami in bili zdaj na stopnicah, zdaj na dvorišču ali terasi. Čez nekaj tednov pa pride poštar z veliko kuverto. Pa dedek odpre to kuverto. In glej kaj je bilo v njej! Velika fotografija.

Dedekbabica.jpg

Ampak ta fotografija je bila v barvah. V naši deželi so bile samo črno-bele fotografije tiste čase, ko ni bilo tudi v velikih mestih veliko avtomobilov in tu pa tam kakšen radijski aparat. O kakšnih televizijskih aparatih ni bilo ne duha, ne sluha. In glej iz tiste dežele tam čez lužo ti pošljejo veliko fotografijo in to v barvah. Takrat sem prvič videl barvno fotografijo. Morje je bilo čisto zares modro in malo zeleno, hribi so bili zadaj zeleni, nebo rahlo modro in strehe na hišah čisto zares rdeče. Dedek in babica pa, da zares čisto prava, z rjavo kožo, rumeno majico, modrimi očmi, in kar je bilo še pomembnejše z lepim, mirnim, spokojnim nasmeškom. Gledali smo vsi to veliko fotografijo, jo otipavali, obračali, kakor da imamo v rokah veliko čudo iz Simbadovih zakladov. Čez nekaj let sem še jaz, z očetovim aparatom, skakal po naši terasi in napravil nekaj posnetkov. Kar skozi tiste kamnite vrče. Seveda v naši skromni deželi tiste čase nismo imeli barvnih filmov. Slikali smo le s črno-belimi filmi, saj ni bilo tehnike za razvijanje barvnih filmov. Doma, čisto drugje na severu dežele sem razvil film in napravil nekaj poizkusnih fotografij, v laboratoriju. Namreč ni bilo dolgo, ko sem napravil vse izpite za fotografijo pri našem foto klubu. Pa je prišla na obisk posebna skupina ljudi iz našega glavnega mesta. Nekomu, pravili so mu mojster fotografije, je padla v oko prav tista moja slika, ko sem skozi vrče ujel naše mesto s cerkvijo v ozadju. "Ta je pa dobra! Ta je pa odlična!«, je bil zelo zadovoljen mojster iz metropole. Ta glavni mojster iz glavnega mesta je to povedal s tako prepričljivostjo, da so ostali ljudje le prikimali. Tako je bila ta moja fotografija s terase poslana na razstavo vseh osnovnih šol v občini. Tiste čase je bila naša občina zelo velika. Razprostirala se je od Kranjske gore do Rodin. Sodelovalo je najmanj mnogo šol. Fotografij je bilo za celo avlo naše šole, ki je bila tiste čase med največjimi.

Fotografije so bile povečane in na velikih stojalih. Potem je prišla še komisija največjih mojstrov fotografije iz naše republike, se pravi iz glavnega mesta. Sledila je razglasitev rezultatov. Prvo mesto je dosegel, ime sem že pozabil, drugo mesto je dosegel ..., zaslišal sem svoje ime. Otrpnil sem kot mali kunec. Nisem mogel verjeti. Moja slika! Tista s terase ..., druga med vsemi, stotimi, celo pod fotografije bo podpisano in napisano moje ime: zasedel drugo mesto ... Solze so mi kar same zalile oči, da me je moj oče naučil tako slikati, tako mojstrsko ..., moj oče, moj oče, predsednik foto kluba naše vasi. In tedaj sem se spomnil dedka in babice. Nihče ni vedel, da ta hip mislim prav na našega dedka in babico ... Imela sta me vedno tako rada, tako tako zelo rada.

LUČ[uredi]

V našem obmorskem mestecu smo se otroci ob mraku zbirali pred veliko staro hišo, tik ob pomolu. Tam je ob mraku začelo silovito ropotati iz neke visoke črno prepleskane naprave. Ponavadi sta bila tam dva starejša možakarja, ki sta odpirala velike ventile, nenehno gledala na nekakšne ure v omari ali na napravah.

Obalaa.jpg

V glavnem smo se otroci kar sprehajali med eno veliko železno pošastjo in eno manjšo. Večja pošast je imela zelo veliko kolo, večje od največjih vrat v mestu. Manjša pošast je imela manjše kolo, obe pa je povezoval in gnal širok, debel jermen. Ko je velika pošast hrumela in ropotala, se je zasukalo veliko kolo, najprej zelo počasi, potem pa vse hitreje in hitreje, gnalo je malo kolo, to se je pa vrtelo veliko hitreje in pod seboj pod železnim pokrovom se je nekaj zelo iskrilo in tedaj se je jela prižigati žarnica nad vhodom stavbe. Žarnica se je začela prižigati čisto počasi, najprej z oranžno svetlobo, potem z rumeno in nazadnje z belo, kakor sonce. Vsi smo vedeli, da ta velika pošast dela elektriko. Se pravi, da je v vsaki hiši zagorela pravkar ena žarnica. V hiši več kot ene žarnice takrat ni bilo. Napravo so postavili še pod avstro-ogrskim cesarjem in najstarejši možje so vedeli povedati, da je bila to prva električna centrala v Dalmaciji. Ta glavni te centrale je bil celo daljni stric barba Jakša . Vsak večer je prišel točno ob osmih in pregledal vse naprave od ventilov, manometrov do električnega generatorja. Ob osmih zvečer so naprave zagnali. Točno ob pol enajstih zvečer so stroj ustavili. Takrat ni bilo več elektrike. Mestece se je do svita pogreznilo v temo. Prav tako, kot pred sto, dvesto leti, ko so hiše razsvetljevale le petrolejke. Po morju so svetile le ribiške svečnice, levute .... Ribiči so sredi noči vlekli mreže v svoje čolne, kot pred njimi njihovi dedje. In zjutraj je bilo mesto veselo, kajti v ribarnici se je trlo ljudi in vsak je hotel kupiti najboljšo ribo za svoj dom, skuše, lignji, ciplji so hitro pošli. Kdo ni rad sedel doma za mizo ob pečenih ribah, paradižnikovi solati in bistrem vinu ..., točno ob osmih, ko so se zavrtela kolesa v električni centrali in je v temno izbo posijalo sonce.

RIBIČA[uredi]

Lavrenko je bil fant od fare. Znal je dobro plavati, se potapljati, pa tudi veslati. "Greš z mano na ribe?!", me je neko popoldne povabil. "A ponoči?", bilo me je grozno strah. "Ne, kar zdaj!", sploh se ni dal. "Grem." Pa sva šla. Potegnil je čoln k sebi in sva skočila noter. Gledal sem kje so mreže. Nikjer ni bilo nobenih mrež. Le neke čudne zadeve, kot kletke za ptiče so bile tam na kljunu čolna. Bil sem radoveden: "Kaj pa je to?" "Ja to so »vrše«." "Ah, ja", sem se delal, kot da zadevo poznam

Mornar.jpg

"Riba gre na vabo, splava noter!" Pokazal mi je košaro v kateri je bilo nekaj narezanih starih sardel. "Lej, skozi to odprtino pridejo", mi je prijazno dopovedoval. Res sem videl odprtino v košari. Riba gre noter, ven pa ne more. Ujeta je kakor miš v mišnici. Kako preprosto. Dolgo nisva veslala. Za prvim pomolom, ki se mu je reklo Pompurela, je vrgel vršo. Se pravi čudno košaro z vabo. Vse je počasi spuščal z usnja, na koncu vrvi pa je bila votla bučka. "To je signator - označevalen balon !", je rekel. "Da se ve, kje je vrša." Drugo sva vrgla na Igi, ob drugem pomolu, tam zadaj je bilo že odprto morje. Na Igi sva privezala čoln, se vrgla v valove, čofotala in plavala sem ter tja, kot kakšna delfina. Povsod sami kopalci. Povsod sami drugi jeziki, brhka dekleta, veselo so se metala v morje kot morske sirene. Midva sva plavala za njimi, nekaj sva govorila a naju niso prav nič razumel. Potem je Lavrenko rekel: "Dobro je znati kakšen jezik. Damir, ta jih pa zna, Damir ..." Damir je bil že študent ekonomije. Govoril je sedem jezikov, kot za šalo. Ampak Damir se ni igral z otroci! "Greva po vrše!", se je zdaj spomnil Lovro. Sonce je bilo že nizko nad Jelso. . Poskakala sva v čoln in izvlekla prvo vršo. "Ojj, tri. Samo tri so. Tri ošate.", de Lavrenko malo razočarano. In sva šla do Pompurele. Prav težko sva izvlekla vršo. "Pet!", je zdaj veselo vzkliknil Lavrenko, očitno židane volje. "Evo ti tri!" "A tri?", sem bil presenečen. "Ne, dve mi daj!" Kar nisem mogel verjeti, da sva ujela tak velik plen in to brez mrež. Samo vrgla sva tiste kletke noter, počakala nekaj časa, pa se je ujelo. "Dve mi daj, za mater in očeta!", sem bil skromen. "Pa zate?", Lavrenko se ni dal. Pomolil mi je tri velike ribe. Komaj sem jih spravil v malho.

"Eeeee, to bo večerja! Tooo!", sem radostno vzkliknil. Potem sva urno zaveslala domov.

TRDNJAVA[uredi]

Sprehod iz našega malega mesta, skozi borov gozdiček, mimo številnih zalivov in zalivčkov, je kakor bi se sprehajal po deželi tisočerih čudes. Že bori dajejo pljučem veliko zdravja, poleg penečega morja ob skalnati obali.

Morjeinnebo.jpg

Zaliv sosednjega mesteca je pa dolg, z mnogimi mostovi. Temu mestecu pravijo kar Južne Benetke. Malo greš po stopnicah proti vrhu hriba in glej tukaj se ti pred očmi prikaže visok zid, utrdba s cerkvijo zadaj. Otroci smo se nenehno igrali zadaj na dvoriščKrepko besedilou, starši so pa vedno peljali koga izmed naših gostov na ogled prastarih velikih, bogatih slik. Otroci sploh nismo vedeli kaj to pomeni. Slike kot slike. Ene so večje, druge majhne. Pogledaš pač sliko in greš naprej. Pa kaj je to tako pomembno. Na milijone slik je. Na mizah, stenah v našem mestu. Trgovci s spominki so imeli na stotine slik, kako dve ležita na pol gole na plaži, kako muce čepijo na strehi, nam otrokom se sploh ni bilo vredno pogovarjati o slikah, saj si jih videl v vsaki hiši. Ene so bile svetle, druge temne, na enih si razločil dlake na kužkih, na drugih je bila spet ena sama megla. Nekega dne je mati dejala nam otrokom:

"Tudi vi greste v cerkev. Bomo videli slike." Pa smo šli. Ne vem več kaj je vse župnik razkladal, a slike so bile tako temne, da skoraj nič nisem videl in še manj razumel. Videl sem le, da bradati mož nosi velik križ, da neka lepa mati nosi v naročju dojenčka z lepimi očmi in lasmi, da množica bradatih možakarjev je in pije iz vrčev in da imajo otroci peruti ... Mož v cerkvi je svečano zaključil:

"To so dela renesančnih mojstrov Paula Veronesa in Tizziana z beneške šole."

Nam otrokom ta imena niso pomenila ničesar, če bi vsaj še povedal kdo igra pri Hajduku in kdo pri Dinamu, nam bi bilo lepše in imeli bi nekaj od tega. Mi otroci smo le veselo stekli nazaj na dvorišče zabijat žogo v gol.

JADRAL SEM[uredi]

Kaj vem koliko mi je bilo? Morda dvanajst, trinajst pomladi.

Barba Mladen, tako je bilo ime očetu dveh otrok Bojana in Gojku, mojih let, mi je eno popoldne rekel:

"A greš z mano?!"

"Grem." To je bil zame ukaz, saj smo vsi vedeli, da je bil stric Mladen odličen mož. Profesor in ravnatelj gimnazije v največjem mestu na Jadranu in vedno je bil tako prijazen z nami. Pa sva šla v njegov čoln. Samo midva. Še svojih otrok ni vzel s sabo. Vzel je v roke ročico in pognal motor in tof, tof, tof sva se že peljala iz luke na odprto morje. Najprej je bilo vse mirno. Morje je bilo mirno kot bi pogledal v čašo vode. Bonaca. Nikjer nikogar, tišina. Potem je s severa začelo pihljati. Najprej čisto malo, potem vse bolj.

Tomazvcolnu.jpg

Barba Mladen je ugasnil motor. Čoln je obrnil proti velikem, dolgem zalivu, kjer je bila na vrhu hriba tista trdnjava s slikami. Kakor bi mi bral misli. Nenadoma je s prstom pokazal na nebo: "Poglej goloba!" Gledal sem v nebo in nič videl. Še sem prav natančno in malo dlje gledal na obzorje. Nič. Potem sem obrnil pogled proti stricu Mladenu, ta je že slekel dolge hlače in oblekel kopalke. "A si videl goloba?!" »Neeee ...!«, sem zakričal. Oba sva se do solz nasmejala. In potem sem mu ponagajal: "Sem, sem, sem ...!", sem bil res židane volje. "Zdaj pa, dragi moj, potegni to vrv, primi za krmilo ...!" Barba Mladen je z vajeno roko povlekel za nekaj vrvi in že je bilo jadro napeto. Ta barba, barba Mladen, ni bil le profesor grščine, latinščine ..., ampak tudi spreten mornar.

"Tako, čvrsto drži krmilo proti sredini zaliva. Na potegni še to vrv, s tem uravnavaš hitrost vožnje, zdaj obrni krmilo, tako ja, preseli se na drugo stran, tako ja, nategni vrv, tako, tako, zdaj pojdi proti vetru, še bolj nategni, tako ja ..." Vsa povelja sem točno izpolnjeval in glej jadrnica je plula proti vetru, lepo mirno in barba Mladen je zleknjen ležal na sprednjem delu jadrnice in se lepo sončil.

Saj nisem mogel verjeti. Jadral sem .... Sam! Čisto sam. Vodil sem čoln na jadra in vse je šlo super. Naenkrat se je ob čolnu nekaj zapenilo. Nekaj je brizgnilo v zrak in silovito zasoplo. Soplo je kar naprej. Soplo je in soplo in puhalo, kakor star flapon. Zdrznil sem se ob krmilu. »Kaj je to?!«, ves sem bil trd. Barba Mladen je bil povsem miren in se je smejal. Jaz sem bil pa čisto moker. "Kaj je to?!", sem začel drhteti. Ves sem panično zakričal.

»Kaajj jee tooo!?«  "Delfin.", je barba mirno rekel. Malo bolj sem pogledal čez bok čolna. Seveda, jadro mi je zakrivalo prelep pogled. Dva delfina sta se igrala ob kljunu čolna in sopla kot dva parna stroja. Ojej, jadram in še delfine opazujem, jadrnica je tiho brzela v maestralu in trdnjava se je naglo približevala. Takega prizora nisem doživel nikdar več.

Barba Mladen hvala za vse, naučil si me jadrati, naučil si me uživati v naravi, ej, to pa je pesem, to pa je poezija, ena sama poezija ...

NIČ NI REKLA[uredi]

V kino smo hodili otroci kar za vogal. Še dvanajstletni in trinajstletni kratkohlačniki smo se nekako izmuznili vratarju, češ za menoj pa pride še prijatelj s karto ..., velikokrat nam je tako uspelo videti film zastonj, dostikrat nas je pa vratar napodil na dvorišče. :

"Ajde, domov spat!" Namreč film se je vrtel v letnem gledališču za veliko staro stavbo, v kateri so bile v glavnem pisarne. Najraje smo gledali kavbojske ali kakšne pustolovske filme. Najprej smo si ogledali plakate zunaj, dvorane. Za dober film, kot na primer za Sinji galeb, smo pa že vedeli dva dni prej. In še ena možnost je bila videti film zastonj. Nad dvorano je bila mogočna škarpa, ob njej pa je bil nekakšen jašek, ki ni bil prav globok, tako, da smo otroci lahko gledali skozi žično ogrado na platno. Ne sicer naravnost, tako kot je bilo lepo v dvorani, ampak za silo se je dalo videti gibajoče slike. Nek večer, po osmi uri, ko je bil že mrak in ko se je letni kino že odprl sem šel v tisti jašek, da bi gledal nov film, ki je bil ta večer na sporedu. Nekaj otrok in tudi odraslih je bilo že tam in smo tako z zanimanjem začeli zijati poševno na platno. Film je bil zdolgočasen, prikazoval je neko staro tovarno in nekoga, kako hodi po mostu in raznaša trosi naokoli nekakšne papirje ... Otroci so začeli najprej odhajati iz tistega jarka obdanega z žico, malo pozneje pa tudi odrasli.

Nicrekla.jpg

Tudi sam sem že hotel oditi, pa se ob meni nasloni neko dekle mojih let. Nekaj časa sva gledala na platno, potem se me je pa dekle dotaknilo ... Za rame, tako na lahko. Meni je bilo prijetno in sem se tudi sam dotaknil njenega telesa. Nič se ni umaknila. Nikjer ni bilo več nikogar. Ostala sva sama. In tako sva se dotikala drug drugega. Vedno bolj sva se dotikala in punca mi je šla z nosom proti mojemu obrazu. Meni je bilo toplo. Potem je šla kar z usti in se dotaknila mojega lica in še naprej drsela k mojim ustom. In sem začutil nekaj zelo toplega, in je bil to vroč poljub. In sem jo tudi sam poljubil na usta.

Postalo mi je zelo vroče. Kar objela sva se in poljubljala naprej. Nič ni rekla, samo zelo me je objela, da sem takoj začutil njene trde prsi in boke. Kaj se je dogajalo na filmskem platnu, nisem imel pojma. Me tudi nič ni brigalo. Zdaj me je brigala samo punca, in vse je bilo tako vroče, tako hudo vroče ... Zajel me je grozen val vročine in nek čuden občutek, da sem nekje drugje, nekje v drugem svetu, da sploh nisem več na Zemlji, da sem nad nekimi drugimi planeti, da sem sredi vesolja ... Val blaženosti me je prežemal vse močneje in močneje, kar treslo me je, punca ni rekla nič, nekaj je delala z rokami, šla je dol pod trebuh ..., meni je bilo grozno vroče, kot sredi plaže opoldne, ob najmočnejšem soncu, kar teklo je od mene ..., potem pa je punca nenadoma izginila v noč ...

Ne vem kdaj in kako sem prišel domov. Filma je bilo že zdavnaj konec ..., slišal sem le materin glas, ki mi je rekel: "Ja kakšen pa si? Ja poglej to srajco ... Vsa črna je ... Ja sinko saj smrdiš, po, ooo, ..., fuj, kako smrdiš! ...po ..." Naslednji dan so starši ugotovili, da je tisto črno bilo ..., da kamnita ograja nad kinodvorano je bila prebarvana in prelita s katranom.

Ampak meni je bilo lepo, zelo lepo.

ŠEPETAJ MI MORJE, ŠEPETAJ[uredi]

Ko ležim tako ob tebi, o slišim le šum tvojih valov in vidim le modro obzorje in tam daleč nejasne obrise planin in ko me greje to južno sonce in maestral pihlja izpod borov, si ne želim nič drugega, kakor da se ti trenutki brezčasja raztegujejo v nedogled.

Tišina v vetru me ziblje nekam davno, davno v otroštvo, ko še nisem vedel kaj je čas, kaj je ura, ko se nam ni nikamor mudilo in je popoldan in večer trajal tja do jutra.

Sepetajmorje.jpg

Tam na vrhu pečine nam, o glej, le golob dela družbo, tu in tam se oglasi in odleti drugam, obrnem se glej nikogar ni, sam sem, sam na tem otoku, ni ne ladje, ne čolna, ne jadrnice, valovi samo vi ste še, o morje šepetaj mi šepetaj, to pesem o tihoti sem že slišal, ko me boš prebudil s svojimi valovi, bom nemara sanjal najlepše sanje, a mar ni vse to, vzdih in izdih kratkega utripa vesolje in bo nemara nekoč v nekem drugem koncu neskončnosti spet nov utrip življenja, nekega kratkega časa kot črička, ki mi poje eno isto serenado že ves dan.

Rečem lahko le, zdaj mi je super, krasno mi je in bog ve kdaj bom spet tako spokojen in umirjen sam s sabo in z bogom.

Dovoliti, da pride sozvočje narave do notranjosti samega sebe, to je pa največje razkošje, ki lahko doleti človeka.

Zato mi šepetaj morje, kar naprej mi šepetaj, ne veš kako zelo sem ti hvaležen.

Čez nekaj dni sem na najlepšem otoku sveta, v najlepši hiši moje matere ob sončnem zahodu slišal pesem ptic, najlepšo melodijo srca.

Srce mi je zaigralo z vsemi instrumenti tega sveta in sveta med vsemi neznanimi zvezdami, nepozabno melodijo veselja in radosti.

Povezave[uredi]


  • Članek v Gorenjskem Glasu [1]
  • Rojstno mesto Tomaževe mame [2]
  • Tomaž Iskra - osebna stran [3]