Pojdi na vsebino

Mornarjeva pisma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Mornarjeva pisma: Prvi veseli dnevi pri vojni mornarici.
Lojze
Izdano: Slovenski narod, 9. 2. 1905, (38/32)
Viri: dLib 32
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Še ko sem bil srajčnik, sem najraje poslušal, kadar je pela pestunja tisto znano narodno:

Barčica po morju plava,

drevesa se priklanjajo.

Oh le naprej, oh le naprej,

dokler je še vetra kej!

In ko smo se pozneje igrali paglavci z bobni, bezgovimi pištolami in bridkimi lesenimi sabljami, sem bil vedno le »marinar«. Vedel sem, da nosijo mornarji gol vrat in okrog kape dolge trakove, ki jim vihrajo zadaj po zraku. In da se vozijo v ladjah, kakor skedenj velikih in vidijo tujih dežela dosti in vse vrste ljudi; zamorce in indijance, žive Turke, Ijudožrce in tako naprej. In mornar pride po vsem svetu tja v vroče kraje, kjer drevje vedno zeleni in cvete in kjer zori bogsigavedi kako imenitno in sladko sadje — in tudi v take kraje gredo, kjer je sam led in pol leta dan in pol leta noč.

Oh in kolikor večji sem postajal, tembolj me je mikala mornarica. Zglasil sem se leto prej, kakor je bilo treba k »sladki vojački dolžnosti«. V avgustu 1. 1902 sem se poln veselih nad vozil proti Pulju, lepo gosposko oblečen, brčice navihane, na rokah sive rokavice ... Tuja mesta, jutranje dežele — sama taka poezija mi je brnela po ušesih. To je že tako, vsak ki gre k mornarici misli, da ga bodo takoj prvi dan kakor dobrodošlega pasažirja z vsem komfortom odposlali kam v Kino, v Indijo, Avstralijo, — da si ogleda svet.

Seveda se speče marsikateri bridko. Dosti jih je, posebno moje vrste »Waffen«, ki presede cela štiri leta v Pulju in če kdaj pripovedujejo o svojih svetovnih potovanjih morajo imeti siromaki precej trdno fantazijo, ki kaj prenese.

Zgodaj zjutraj sem ves zaspan in utrujen od dolge vožnje stopil v vežo stare mornariške vojaščnice. In to moram reči, veselje me je zapustilo mahoma in misli so se vrnile iz eksotičnih ekskurzij v najdolgočasnejšo sedanjost in prozo.

Vlačili so me iz pisarne do pisarne in še le popoldne me je vodil neki podčastnik v neko zgradbo, ki se je zvala v famoznem stilu uradnega jezika: »Marine-Bekleidunge-Amt«. Tam so mi pomerili obleko, kakor otroku, ki dobi za Veliko noč prve hlače. Novo obleko so mi nabasali v vreče, — mi nimamo kovčegov, kakor infanterija. Kar sem prinesel seboj, je romalo vse domov, obdržati nisem smel ničesar, niti svojih civilnih čevljev ne.

Pri kompaniji so me stari vojaki »oblekli«. Izgledal sem čudno v ti obleki, ki je visela na meni — ali okrog mene, — kakor na kolu. Posebno čevlji so se mi dopadli. Lahko so, za vsak ples in za vsak salon. Hlače pa nosim še po stari kranjski modi z vrsticami. Popoldne ob petih so me poslali v rekrutno šolo in zvečer sem bil jako židane volje. Spoznal sem se z nekaterimi Slovenci in peli smo in se smejali. Bilo je prav živahno.

Ali prva noč — bože pomiluj! — ta je bila šele živahna! V mornarski vojaščnici živi veselo življenje gotovo par bilijonov stenic. Bil sem jim dobrodošel grižljaj. Truden in zmučen sem bil kakor konj, očesa pa nisem zatisnil niti za minuto. Zjutraj sem vstal — ob petih, ne ob osmih, kakor doma — popolnoma zmučen in premagan v tem boju, otečen po vsem telesu, po obratu in po rokah. In danes verujem: majhen sovražnik, strašen sovražnik, če ga je mnogo. Menda ga ni velikana, ki bi ga stenice ne zmagale! O, ti čarobna, nepozabljiva avgustova noč!

Zjutraj smo dobili po dva požirka črne kave, potem krtače v roke in marš pod postelje drgnit in čedit. To je bil začetek najdelavnejše perijode mojega življenja. Bogme tistih štiriindvajset vinarjev, ki sem jih dobil na dan, sem res zaslužil! Moje bele roke so mi hitro otekle in take krvave žulje sem imel, kakor neben težak. V tistih dveh mesecih sem se naučil takih reči, ki se mi o njih prej še sanjalo ni. Če se bom kdaj ženil, si vzamem lahko gospodično brez vse gospodinjskih vednostih. Jo bom že podučil. V dveh mesecih so me izurili v ribanju, pospravljanju, pranju da bi dobil na vsaki razstavi grand prix za to svoje znanje. Moja pisma so bila polna najčrnejših nakan, vseh vrst samomorov, najkrepkejših kletvic na celo življenje, najbolj na vojaško. Po dnevu delal kakor fakin, po noči norel, tako so me preganjali stenice. Saj se sam čudim, da me ni vrag vzel takrat. Usmilila se me je sestra in mi poslala obsežen paket zacherlina. Napudral sem se ž njim, da sem izgledal kakor Japonec. Dosti ni pomagalo ali če druzega ne: pripomogel mi je vendarle za silo k neki, žal, precej megleni autosugestiji, da me ne grizejo več tako besno in krvoločno. Na brata niso delovali moji strastni klici obupanega in razkačenega človeka. Na vse moje žalostne epistole mi je odgovarjal s konsekventno Iahkomišljenostjo in s tako impertinentno dobro voljo, da bi mu bil najraje energično posvetil pod nos, če bi ga bil imel pri roki. Človeku, ki s peskom in krtačo drgne hodnike, stopnice in tudi druge kraje, — človeku, ki mora besen in jezen, da bi najraje eksplodiral, prati umazano vojaško perilo, človeku, ki ga navdaja cele noči ena sama želja: da bi vse vrag vzel, vojašnico, vse stenice in še mene makari! — takemu človeku piše pisma podobne vsebine:

»Preljubi brat! Predragi fant!

Same punce so me, sama dekleta, sama ljubezen! Cigarete pijem, vipavčka srkam in tebi pišem, preljubi brat. Življenje je slajše ko med in jaz sem zadovoljen, srečen, — nebeško, božanstveno! Z Linči ne govorim več; fletno je, kujati se, posebno, ko mi njena prijateljica Fanči vse pove. Ljubezniva Fanči! Poljubil sem jo in nič se ni branila. Linči sem se danes odkril do tal, ko sem jo srečal in naredil sem zelo razžaIjen obraz. Jutri mi bo gotovo pisala in me prosila odpuščanja. Ta teden sem se tudi platonično zaljubil. Nekaj posebno sladkega! Prišli so sem neki Lahi na počitnice. Hči se imenuje Alma. Pokazal sem se ji že v dresu na biciklju in rešil sem jo velike nevarnosti, ko je bežala sirota pred vaško čredo. Ne zna slovenski in zaradi nje sem naročil direktno z Dunaja najnovejše navodilo »Wie man in einer Woche italienisch lernt«. Sladka Alma! Vem — nedosegljiva Alma! Ali tudi platonična ljubezen ima svoje čare. Sicer pa kdo ve! Majhna počitniška epizodka s sentimentalnimi poljubi slovenskega fanta, — saj veš, jaz sem interesanten tip. In ženske so tako romantične!

Apropos! Vidka mi je pisala iz L. Zaročena je, pa še vedno name misli. Ko bi bil jaz doktor in bi imel štiritisoč na leto in penzijo, bi samo mene vzela. Ker sem tako poetičen, zato. — Nič ji nisem pisal. Pajerjevi Mici sem kupil za god ogromen šop rdečih nageljnov. Če bi ji doma pustili, pa bi me imela rada, je rekla. Pa vem, da me ima tudi tako. Pokaj bi naj bil bogat; zaljubljen sem vedno, za ženskami norim in one za menoj. Nisem za ženitev. Sam' za ljubezen, ljubezen, ljubezen! Oh!

Kakšna so tam dekleta? Italijanke črnooke, oh! In Hrvatice, kakšne oči, uf! Eno sem videl zadnjič v Ljubljani. Boginja! — Ali kaj koketiraš? Zavidam te stotisočkrat!

Tvoj zvesti, zaljubljeni mlajši brat«

Taka pisma sem dobival od — brata. Niti enkrat me ni vprašal, kako ti gre, niti ene tolažilne besede na vse moje pritožbe! — Samo čakaj, kadar boš ti delal rekruta, bom tudi jaz brenkal o ljubezni. — Seveda, babjek nisem in jaz bi si moral pisati v notes, če bi bil na toliko strani zaljubljen.

Drugič zopet kaj — in sicer zanimivejšega — iz mornarskega življenja.