Morje (Rudolf Maister)

Morje Rudolf Maister

Spisano:	1904
Viri:	Poezije (Ljubljana: Kleinmayr in Babmberg) dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Božič 1903. Trst.
 
1.

Solnce je boga prosilo:
«Stvarnik moj, svetov mogočni,
daj zrcalo mi presvetlo,
da pogledam si obličje,
kadar v narode grem tuje!»

Dal mu stvarnik morje sinje,
velikansko — nepresežno …

No, da jaz sem bog stvaritelj,
dokaj daljše, dokaj širše
sinje in pa čisto morje
vstvaril bi ti za zrcalo,
Marica, ti solnce moje.

2.

San Carlo zdaj tiho sameva,
ko da bi ves Trst bil zaspal.
Le burja divjá in buči
ter valček vzdiguje in val.

A mene še v burji ne zebe,
ko reže, ko žvižga srepó,
ko mrzlo poljublja obraz
in sinje pometa nebó.

Veš, ljubica, srček ti zlati,
če pijem ljubezen ti z ust,
mi sije nebeška pomlad,
pa bodi avgust ali pust! —

3.

Tam gori visoko nebó,
tu doli globoko morjé …
Po morju pa čoln se ziblje lehkó,
v njem združeni srečno srci sta dve.

Ti sama ne znaš, jaz sam ne znam,
kako te v dnu duše rad imám,
ti Marica, moje zlató.

Poglej tja črez morsko planjavo,
ki gre v nedogledno daljavo!
A, ljubica, kaj je vse to?

Ljubezni jaz v srcu imám več zaté,
ko morje široko zelene vodé.