Morituri nos salutant
| Morituri nos salutant. Mara Tavčarjeva |
| |||||||||||||
Zadišalo je po gorečih svečah, po mrtvaških rožah, po grobovih in po solzah.
Dolga procesija je romala na grobove. Obrazi romarjev so bili zoženi, iz oči je padala globoka žalost, kakor nekoč in nekdaj, ko so široko razprte strmele v bledi obraz očela, matere, moža, žene, otroka ...
Nad procesijo je plavala ena sama trpka povest, povest prestale boli za umrlimi, vmes pa so brneli zvonovi, kakor opominjajoč klic iz grobov: memento mori.
Maja je stopala počasi. Tudi njena pot je bila na pokopališče, dasi ni imela nikogar, katerega grob bi odičila s cvetjem, s svečami. V črni obleki je bil njen obraz še bolj bled, njene oči bolj žalostne in njene ustnice izpite. Ob divjih, obupnih klicih, ob vednem imenovanju ljubečega bitja, so umrle za vsak glas.
Daleč je bila doba prešerne sreče, daleč je bil tisti čas, ko ji je pisal Matija o neskončni ljubezni.
Jesenski večer. Zunaj razsaja nevihta in deževne kaplje padajo, kakor solze porojene v veliki bridkosti. Za toplimi solčnimi žarki plaka nebo, veter duje in stresa prve vele liste na mokra tla. Moja duša plaka. Vsi spomini onih solnčnih dni se obnavljajo, ko je zelenela gora in dehtela planinskih cvetov, ko je žgolel slavec na zeleni smreki in poljubljala ziata zora jutro in večer. Jesenske rože venejo in zora ne sije.
V teh otožnih večerih se čutim veselega. Zdi se mi, da se narava prilagoduje mojim čustvom, ker sam nikdar nisem imel pomladnih dni. Drugi so mi vzeli mojo pomlad in me zavrgli, kakor zavržejo človeka, ki ni njihovih misli; vesel sem, da je narava složna podoba moje duše. Ko nisem pri tebi, dekle ljubeznivo, rad vidim, da je zunaj mrzlo, da ni solnca, ne petja, ne cvetja, ljubo mi je, da vene in umira. Saj bi ne prenesel bolečine, ko bi dehtela pomlad. Ko nimam tebe v svojem objemu, ti morje moje ljubezni, ko ne zrem v nebesa tvojih oči, naj pada sneg, naj krije dol in breg megla, naj duje veter in otresa zadnji cvet. Brez tebe ni pomladi, ni solnca, ni rož, ni življenja.
V globočino tvoje duše sem zrl, odprla si mi srce in na tem oltarju sem videl tvojo podobo. Tako neskončno te ljubim, da bi prelil za te svojo srčno kri in jo podaril tebi, da bi bil tako ves v tebi in ti v meni.
Opojna misel, da me ljubiš. Sreča neskončna, da si mi odprla svoje čisto srce. Moje ustnice koprne in hrepene kličejo tvoje ime: Maja, moja Maja. Pri tebi živi duša in pije neskončnost nebes, srce miruje, kakor morje po nevihti, ko ga zlati zlato solnce. Brez tebe ni miru. Moj glas je kakor žalna struna mandoline in beseda velikega trpljenja. Nada, oni žarek, ki nam ga pošilja nebo, tolaži in leči smrtno bridkost.
Solza, katero plaka moje oko, je priča vse silne in mogočne ljubezni. Po tebi hrepenim vse hipe svojega življenja. Po tebi se mi toži in le tebe išče moj korak.
Ljubil te bom do zadnjega diha, ti si moje nebo, moja sreča, moje solnce. Ti si vse moje na svetu. Neskončno sem srečen, da moja duša sniva ob tvoji. O, pridi že skoro oni jasni dan, ko te vidim in pritisnem na svoje srce. Neodoljiva sila ljubezni me vleče k tebi.
Nobena sila, noben vihar mi ne iztrga te velike ljubezni. Ne ohladil bi je mraz in led severa in ne izžgalo bi je solnce vročega juga. Tvoja duša je tako plemenita in tvoj duh tako vzvišen, da se te oklepam z orjaško močjo, kakor kristjan Kristusa.
Brez tebe bi bilo moje življenje prazno. Ves svet puščava. Zgodovina moja ti je znana, znane naše rodbinske razmere. Grozno je to, ko je vse proti tebi, grozno je to, ko me bičajo in križajo, a v sebi čutim gladijatorsko moč, da premagam sovražne elemente in vse ovire. Ali so to ljudje, ki ne dajo lačnemu kruha in žejnemu trgajo kupo krepčilne vode iz rok? Srca nimajo in z blatom obmečejo vsa plemenita čustva.
Kako bi odprl ječe vrata, da ne bi čutila straža?
Vse dušne moči, vsa nebesa, vse gorje in peklo je nama združeno. Kakor odmev daljne melodije, nikdar izpete pesmi so glasovi tvojih besedi. Bodi potolaženo, sladko moje dekle, saj ti ponese na lahnih krilih zefira, moj pozdrav jutranja zora slehernega dne, jasno solnce in ko tone za daljne gore te še pozdravlja moja duša.
Jaz plakam solze, ki se porode v duši, ko hrepeni, koprni in umira po ljubljenem bitju.
Pridi že skoro z večnim hrepenenjem zaželjena ura, pridi skoro nebeški trenotek, ko te vidijo moje jokajoče oči, da se umiri koprneča duša in srce. Žalujoča pesem je moje življenje brez tebe, in da bi te imel kdajkoli zapustiti, raje bi ležal ta večer med svečami na mrtvaškem odru.
Vse svoje življenje posvečam tebi, vse moje misli so pri tebi. Prazno mi je to šumno, milijonsko mesto, odkrar si odšla. Po potih, kjer si hodila, hodim jaz, meneč, da te zazro moje oči. Neusmiljena cesta, katera te je vzela, neusmiljeni ljudje, kateri so tebe iztrgali iz mojega objema. Le tebe, edino, ljubi in bo ljubilo moje srce. Niti Petrarkova Laura, niti Dantejeva Beatrika, niti Prešernova Julija ne bi premotila mojega srca. Do groba ostanem tvoj, a umrl bi gorja, ako bi zaznal, da me ne ljubiš.
Več ali manj smo pod vplivom sil, katerih ne poznamo, te nas tirajo v valove, te nam napravljajo bol. Ni vse, kar učini človek prostovoljno, zato tudi nismo za vsa svoja dejanja odgovorni. Ko to govorim, ne misli, da sem količkaj zagrešil, ali oskrunil svojo ljubav. Resnično sem ti zvest, prisezam ti. Včasih se me polasti bridka slutnja, da me doleti kaj groznega. To mi razdvaja dušo, ta slutnja je pravo peklensko gorje. Kako bi prenesel ločitev s teboj? Sklenil sem, da zapustim dom, starše in grem s teboj. Menda bo na širnem svetu kotiček za naju!
Na dom me veže dolžnost, na starše hvala za vse kar imam, a na te me veže neskončna ljubezen. Samo eno besedo reci, da hočeš biti moja. Junaškega se čutim. Starši bi žalovali, a gotovo tudi odpustili. Kakor mi branijo, kakor proklinjajo sedaj, tako bi blagoslavljali, tebe, mene in najin zarod.
Tebi sem posvetil vse sile življenja, moč, dušp, srce, tvoj hočem in moram biti, pa naj divja orkan, naj se združijo vsi elementi, uničili ne bodo moje ljubezni. Ali tvoj, ali nobene, ali življenje s teboj, ali smrt. V morju neskončnega hrepenenja sem ves tvoj.
Maja je stopila na pokopališče, da sama ni vedela kdaj. Kakor ena sama luč, so plapolale sveče na grobovih in kakor ena sama ogromna solza so bile deževne kaplje, ki so rahlo padale. Pred Križanim sredi pokopališča je obstala. Ozrla se je na križ in strmela v obraz Onega, ki je bil Mož trpljenja, Mož bolečin. Žalostno je objemalo njeno oko razpete roke, saj je bila v njeni duši grenka bolečina in veliko trpljenje. Iskala je tolažbe v besedah: Pridite k meni vsi, ki ste trudni ...«
Tiha molitev je zatrepetala na velih ustnicah.
Ozirala se je na grobove. Cvetele in žarele so gomile in solze so rosile težko zemljo.
Grenka je bolest za mrtvimi. Nikdar več se ne vrnejo, a še težja je ona bolest – za živimi. Naši so bili, najbližji našemu srcu, žive, a ne za nas. Ta misel je pojila Majino srce.
Treba ni bilo Petrarkove Laure, treba ni bilo Dantejeve Beatrike, ne Prešernove Julije in vendar se ji je Matija odtujil, oddaljil. Par besedi je označilo vse: »Pozabi, da sem kdajkoli mislil na tebe, sploh, pozabi vse, a tudi to, da živim!«
Grozne so take besede, ki uničijo in strejo srce, ki ubijejo dušo in življenje. Matijo je objokavala, kakor mrliča. Grenka je solza, ki jo plaka oko za živimi mrliči in grozna je pot na grobove z grobom v srcu.
Zakopala in zagrebla je vse spomine nanj, zagrebla je v svoje srce njegovo sliko, kakršna se ji je vtisnila oni jesenski večer, ko ga je prvič srečala. Spomine in podobo njegovo je pokrivalo vse njeno prestalo trpljenje vse gorje, vsa bol, kakor ogromen križ, katerega ji je naložila v življenje brutalna sila usode.
Njena duša ni več čutila, njeno srce ni več tožilo, njeno oko je bilo izplakano in izprano težkih solza. Umrla je vsem čustvom, čutilom, a kadar so brneli zvonovi svoj opominjajoč klic: memento mori, takrat so oživeli vsi spomini, takrat je vstajala pred njo podoba Matije, podoba živega mrliča. Zarosilo je oko, solze so padale v srce na gomilo in cesta jo je zapeljala na grobove.
Pozno se jo vračala, ko je plaval nad pokopališčem en sam plamen in počasi umiral in ugaševal v trudno jesensko noč. Zvonovi so utihnili, mirno in tiho je bilo mesto, da ne moti prihajajočih duhov iz brezkončne večnosti, ki to noč posečajo svoje drage. Spomini so ugaševali, le semintje se je zasvetil najmočnejši, spomin ljubezni, kakor da hoče znova vznikniti in objeti z vso močjo vse dni, ki so bili.
Kakor svečice na grobeh, tako gore to noč na domovih lučice v spomin mrtvih. Tudi Maja je prižgala lučico in plakala za svojo mladostjo, plakala za Matijo. On živi, a ne njej, ona živi, a ne njemu. Drug za drugega sta mrtva, dva mrliča; dva grobova.
Zapirali so se grobovi, sveče so ugasnile, cvetje je zamorilo mrzlo jutro. Zadnji otožni pozdravi so objemali grobove in klic zvonov: memento mori se je izgubljal daleč za sinje gore.
Kdo ve, koliko milijonov ljudi hodi po svetu z grobovi v srcih, kdo ve, koliko živih mrličev zavida one, ki spe smrtno spanje. Gruda, katera pada na krsto, ne more biti tako težka, kakor težka je bridkost življenja.
Strašno je umirati ob spominih, a še strašnejše je živeti ob spominih tisti dan, ko nas mrtvi pozdravljajo, ko zadiši po gorečih svečah, po mrtvaških rožah, po solzah in po grobovih ...