Monarhistični upor v Parizu
| Monarhistični upor v Parizu Ivan Mrak |
| |||||||||||
I.
Café de Flôre!
[uredi]Amerikanci, Angleži, Nordijci, Švedi – – vse želi posnemati atmosfero visokih krogov –
Sem v to kavarno je vabil Živko večer za večerom iz gole radosti nad življenjem (in vsekakor tudi zato, ker je imel denar!) nekoliko ekstravagantnih prijateljev na veliko pohujšanje ostale gospode – –
Vsi ekstravagantni so že zbrani, ko je vstopil ta večer Živko z grofico A ... in grofom Mayerjem – –
Dolgi filozof jim je prišel naproti, poklonil se je nerodno pred grofico in sunil Živka: »Poulična, mar ne?«
»Se ti zdi?« vpraša Živko radovedno.
Mayer je to slišal in vprašal silovito užaljeno:
»Kdo je ta gospod?«
Živko flefmatično: »Prijatelj.«
Grofici: »Dovolite madame la comtesse, moj dobri prijatelj govori sedemnajst jezikov, nihče ne ve, odkod je prišel, niti kam namerava – – Njegovega imena ne vem, imenujemo ga enostavno Filozof – –
– Kako šarmantno! – se je nasmejala grofica in prijela Filozofa za roko ter mu skoro izzivalno pogledala v oči: Krasne oči imate, gospod!
Filozof je bil v taki zadregi, da je ves pordel, obrnil se je k Živku in mu odločno zašepetal: Kurba je, ne?
Grofica z najslajšim nasmehom Živku: Kaj je gospod dejal?
– Reci ji, da je kurba – sune Filozof Živka ter mu zagrozi: Če ji takoj ne rečeš, grem in se danes več ne vrnem! –
Živko se je poklonil grofici: Filozof pravi, da tako šarmantne in krasne dame še ni videl –
– Saj sem to vedela! – se je nasmejala zmagoslavno, pogledala še enkrat izzivalno Filozofa in odšla z grofom Mayerjem k mizi – –
Filozof je skoro pobesnel na Živka: Počemu ji nisi rekel, kar sem naročil?
Živko malomarno: Počemu ji ne poveš sam?
Filozof histerično: Zbogom!
Grofica je naročila šampanjca.
Živko kavalirsko, če ji sme predstaviti svoje prijatelje.
Mayer se je z gnusom ozrl po pestri družbi: Te ljudi?
Grofica je diskretno ogledovala prijatelje z lornjonom: Gospode spoznati me zanima, toda dame se mi ne zde »comme il faut.« Mayer je zagorel v ljubosumju: Taki plebejci! Grofica očarujoče. Gospod grof, v Franciji smo vse demokrati – ozre se provokativno v Živka: Jaz sem demokratka –
– Torej naj jih pozovem? – Živko nervozno.
– Jaz sem demokratka – grofica odločno.
Pri omizju ostali ekstravagantnih sedel je med ostalimi komponist Jež – – »Lepota v razsulu« ga je krstil Filozof, kajti Jež, dasi mu je bilo šele šestindvajset let, je že dobival trebuh in podbradek, lasje so se mu sumljivo rdečili in oči, pravkar še tako žive, da se je zdelo, da sta v njih sen in ambicija po vesoljstvu – so bile že sumljivo zamegljene. Jež je bil tudi virtuoz na harfi; vprvo in vposlednje je nastopil kot »Wunderkind« pred šestnajstimi leti na neki dobrodelni zabavi. V žepih je nosil dnevno nove projekte, vsak teden bi imel drugje koncentrirati, danes v Holandiji, pa v Belgiji pa zopet v Nemčiji. Pred nekaj dnevi se je dogovarjal z Ameriko. Slavnemu je zadostovalo, če je kazal prijateljem v kavarni ponudbe; vsi so ga laskavo občudovali, čeprav so točno vedeli, da bo jutri kot pojutrišnem istotako mirno, nerazločljivo z njim v kavarni, da se ne spremeni nič razen njegovih projektov – – Zato je bil Jež nadvse srečen, če je prišel v družbo ekstravagantnih nov, še ne skažen element – – kajti temu komponisti brez del, temu virtuozi brez koncertov je bilo potrebno le eno: da mu ljudje verjamejo; no, in zato si je gorko želel vedno novih, skepse še nedotaknjenih src – – Jež je planil, brž ko je Živko taktično pripomnil, da se grofica zanima za muziko – –
Gospa Tatjana (naskrivoma povedano: petdesetih let!), grobih črt, a prefinjenih kretenj, žrtev boljševističnega terorja, se je prezirljivo namrdnila: Naj ona pride sem, če želi govoriti z nami!
Nihče vendar ne more zahtevati od gospe Tatjane, da bi šla k neki ženski, katere nihče ne pozna; kajti ona sama je zaupavala vsakomur, kdor ji je prišelblizu, v tihem in vzvišenem momentu ob obljubi popolne molčečnosti (gentlemanske diskretnosti!)tajno svojega neznanega, toda visokega izvora – –
Doktor Fedor Fedorovič, prijatelj gospe Tatjane, je prišel pred nekaj meseci iz francoske državne službe v kolonjah; malarija ga je osušila do kosti, tri leta je zvesto služboval Francozom, toda sedaj nesposoben za delo zaman prosi na ministrstvu za pomoč: Ima grofica na ministrstvu znance?
Živko sam sebi umevno: jasno, ona bi vam lahko pomagala – –
Topo je gledal predse, brez misli in se stalno nečemu nasmihal, mladi, zavaljeni Nordijec, idiotsko lepega profila in zavidljivega gozda las slamnate barve. Običajno je ves večer molčal; vse kar je spregovoril, je stisnil v »da« ali »ne«, spremljana s stalno istim brezbarvnim nasmehom. – –
Po daljši razburjajoči debati gospa Tatjana odločno: Jaz tja ne grem!
Živko z nesramno malomarnostjo bogataša: Dobro, potem si plačajte danes sami.
Po teh besedah so vsi planili. Jež navdušeno: Saj nimamo nič proti temu, to je bajno!
Živko utesnjujoče gospej Tatjani: Oni gospod tam, ki sedi z damo, je grof – –
Gospa Tatjana prebledi od navdušenja in krikne: Grof, pravi, živi francoski grof!
– – vzame puder in rdečilo; vsa iz sebe: Golobček, počemu mi niste tega pravočasno povedali, da bi se človek mogel dostojno pripraviti? Kaj si bo le grof mislil o meni?
Jež ves srečen, da se je zadeva tako dobro razvozlala, se ji pokloni: Da ste dama.
Gospa Tatjana naravnost v ekstazi: Glejte ga, kavalirja!
V kotu je običajno tiho sedela mlada neporočena mati, čudovito trpečega izraza: Francozinja Catherine, ki je bila v družbi ekstravagantnih le tako dolgo, dokler se ni začel zanjo zanimati kdo od gostov. Tisti hip se je ponavadi diskretno poslovila in »stranko« počakala pred kavarno. To so vsi vedeli in molče prenašali »madame«, ki je resnično le redko predavala svojo romantično historijo o izgubljeni ljubezni – –
Nežna Catherine se negotovo približa Živku: Nočem vas obtoževati.
Živko začudeno: Počemu obtoževati?
– No, vsi ste tako ljubeznivi, brez zle besede me prenašate med seboj, čeprav dobro veste, iz česa in kako živim, toda bojim se, da bi vaši novi prijatelji česa ne opazili, da bi s tem ne škodovala – –
– Ti ubogo dete, kaj ti ne šine v glavo, ti si najčistejša od nas! Vrag naj vzame vse druge! – – in Živko sam popelje Catherine h grofičini mizi.
Gospa Tatjana se je ob tej Živkotovi tiradi ekstravagantnim pomembno nasmihala – –
Vsi v kavarni so v najlepšem razpoloženju, razen omenjenih ekstravagantnih, ki so a priori stalno sami vase zamišljeni in to je njih sveto individualno pravno, katerega jemati jim seveda nikomur niti na misel ne pride –
Grofica je vsa navdušena nad slavnim komponistom in virtuozom, ki ji pravkar razkazuje vabilo koncertne agencije v daljni Braziliji.
– Kaj pa vaš koncert v Berlinu? – ga nedolžno vpraša gospa Tatjana.
– Pah, na to sem že pozabil, tam v tisti agenciji so sami prevarantje, so mislili, da bodo oni mene, pa sem jih jaz! Tja sploh ne grem igrat! Principialno ne! V Brazilijo, da, tja grem pa že jutri – –. Prijatelji, danes smo poslednji večer skupaj. Bogve, kaj vse me doteče na tem dolgem potu – – Ah, madame de la comtesse, če bi vi danes ne prišli, mogoče bi se nikdar ne sestala, nikoli spoznala! Glejte, kako čudovito je življenje!
Vsi so ginjeni, čeprav je sleherni večer – ta veliki usodni poslednji večer. A komponist se na koncu razjoče in jih povrsti objema – –
Posebno ginjena je grofica, ki veruje z neomajno vero v današnji poslednji večer, Jež to čuti, zato je v tem prisrčnejši njegov obup, njegovo poslavljanje – –
Grofica si otira nos in oči: Jaz bi priredila v hotelu sestanek ob čaju, prijateljsko slovo. Kaj ne bi zaigrali ob tej priložnosti svojim prijateljem eno lastnih kompozicij?
Kot da bi grom udaril, vsi osupli obmolknejo, celo Živko je neprijetno iznenaden, kajti virtuoz mirno prenese sleherno žalitev, samo prositi ga ne smeš, da bi igral.
Užaljeni Jež vstane in gledat bojevito naokoli.
Živko delikatno, kot zahteva do skrajnosti napeta situacija: Grofica, oprostite no, saj vestem vsi veliki ljudje – – (veliki ljudje – naglasi in pogleda komponista, ki skromno povesi pod tem lovorom glavo.)
Vsi veliki ljudje imajo svoje posebnosti, z našim komponistom se lahko razgovarjate o vsem mogočem, samo ne zahtevajte, da bi igral. Kajti ni ga pod soncem skromnejšega človeka! – dokonča patetično.
Vsi se oddahnejo: komponist, ki je držal že klobuk v rokah ter se pripravljal, da odide brez besede, sede zopet na svoje mesto. Grofica se nežno ozira naokoli, in čeprav ne razume te neobičajne skromnosti, s taktom fine dame uravna pogovor v drugo smer – –
No, in danes je bila gospa Tatjana slečena tko rekoč do golega – –
In glej, današnji večer se ji obeta izpolniti njeno dolgoletno željo!
Vsak trenutek ima v rokah zrcalo, puder in rdečilo!
Grof Mayer je ves nervozen, ljubeznivost, s katero očarava grofiča Ježa, ga spravlja v temni obup. Ta večer mu grozi uničiti ves njegov enomesečni trud. Samo napol posluša srečno čenčanje gospe Tatjane, ki se mu naenkrat približa, da začuti njen topli, še vedno očarujoči dah: Golobček, grof, da sem le ta trenutek doživela ,verujte mi, več si od življenja ne želim. Glejte, takega ravno, kot ste sami, sem si vas predstavljala! Tisočkrat sem vas videla v snu – –
– – še bolj se mu približa. Poslušajte, golobček, toje tajnost, najstrašnejša tajnost mojega življenja, nihče živih ne ve zanjo – – če bi ne srečala vas, pomislite, z mano bi bila pokopana – –
Silno polaskan od teh besed in naivno verujoč v strašno tajnost je Mayer pozabil na grofico in Ježa ter se kar najljubeziveje začel nasmihati gospej Tatjani; brž ko slednja to opazi, ga nežno prime za roko in dahne pol srečna, pol sramežljiva, kot dekle pri prvem poljubu oziroma točneje kot ostarela gledališka heroina v pravkar omenjeni situaciji: Grof, grof, pomislite, jaz nisem navaden človek!
Meyer se je ob tem razkritju raznežil in podvojil svojo ljubeznivost izrazu in gesti – –
– Jaz, jaz nosim v sebi tajnost, ki me tišči in namenila sem se, da jo razodenem samo njemu edinemu izvoljenemu – –
Doktor Fedor Fedorovič, ki je vsemu prisluškoval, se je cinično zasmejal.
V hipu se je gospa Tatjana spremenila iz angelskega bitja v strahotno furijo: Svinja! Kdo vam je dovolil, da se smejete?
Vsi so namah utihnili v pričakovanju velikih dogodkov.
Gospa Tatjana z gesto heroine v petem dejanju »žaloigre«: Glejte svinjo, vsej je bolan in zelen, da se komaj giblje! Kdo ga vzdržuje? Kdo mu daje jesti? Kdo mu plačuje stanovanje?
Kdo skrbi zanj? Jaz! Jaz! Jaz!
– Pol leta mi že leži na ramenih – – – A zdaj, tu, svojo rodno drobtinico, svojo rešiteljico javno sramoti! –
Vstala je patetično: trikrat si, trikrat boš svinja!
Dasi so bili ekstravagantni polno obzirne diskretnosti do medsebojnih javnih izpovedi, so to pot vsi planili v smeh kot tudi vsi ostali v kavarni – –
Vrsta je bila na doktorju Fedorju Fedoroviču; dasi je bil vedno tiho brez besede trpeč, je začutil, da je prišel hip presladkega javnega obračuna s priletno dobrotnico, kot tudi tisti veliki trenutek njegovega prvega odločilnega nastopa: ti mi očitaš stanovanje! Naj vedo vsi tu; odkar sem k tebi prišel, s tabo posteljo delim, naj vsi vedo da ne stanujem zastonj, ne jem zastonj, ne skrbiš zame zaradi krščanske ljubezni! Vse sem ti moral plačati, do poslednjega suja, ti prekleta!
Doktor se je skoro sesedel, podprl glavo z rokama in skoro glasno zajokal. Živko je pristopil k njemu, da bi ga potolažil.
Doktor je dvignil glavo jadikujoč: Saj je dobra, ni slabega srca, vi si ne morete misliti, kaj vse je z mano prestala, ko sem prišel v Pariz bolj mrtev kot živ, neznana tropična bolezen me je izžrla do kosti – – – Ha, ha, tista bolezen, zaradi katere sem šel tja na vabilo francoske vlade, pred tremi leti, v kolonije, da bi jo poučil, našel zoper njo zdravilo – – Jaz, slavni ruski učenjak v emigraciji! Šel sem, našel zdravilo, tisočem pomagal! Ali glejte ironijo, ko je mene napadlo, ni bilo nikogar, ki bi mi pomagal – – Bolezen mi je skoro vzela spomin, nezmožen sem dela! A francoska vlada me pušča crkavati kot psa, edini, ki se me je usmilil, mi pomagal – je ta žena, toda bolj ko se mi povrača moč, tem bolj sili vame, podnevi, ponoči,nikoli mi ne da miru – – – – A jaz sem popolnoma odvisen od nje, njenih živalskih strasti – in doktor je zajokal kot otrok.
– Kar cmeri naj se – je prezirljivo zamahnila z roko gospa Tatjana, čeprav je šlo nji sami na jok, ter izzivalno gledajoč grofa pristavila: Sedaj imam tega dovolj, toda moja dobrota ima svoje meje, ta človek ne prestopi več praga moje gostoljubne hiše. –
Vstopil je Filozof, vsi so se zdrznili, on pa ni pogledal nikogar, ampak pristopil naravnost k Živku ter zahteval nesramno: daj mi za hotel, zunaj ne morem spati, mraz je –
Živko: Sedi in si naroči kaj! –
Filozof pozabi na svoje davne pretnje, mogočno sede, si oholo naroči gin ter spregovori z važnostjo kozmično pomembnega dogajanja: Če pljunem iz Eiffla, veš, moj pljunek ubije spodaj stoječega človeka!
Vsi v smeh, Filozof pordi ter še drzneje vpraša Živka: kakšne svinje napajaš tu? Smeh se podvoji.
– Ne meči biserov svinjam – s tem biblijskim citatom se Filozof glasno potolaži in obmolči.
– Tri tisoč frankov dobiš mesečne rente in danes je petega, a ti si brez vsega – z mecensko ostrino in bogataško samozavestjo Živko Filozofu.
– Tebi nisem dolžan dajati računov –
– Jasno, kot tudi jaz nisem dolžan dajati tebi denarja –
Tišina – – Filozof se je uporno zagledal v grofa Mayerja; čeprav je hodil sam stalno ves strgan, razmršenih las, izbuljenih oči itd. (kljub svoji zavidno visoki renti!), se je zvijal prav servilno pred vsemi imenitno oblečenimi ljudmi, a eleganco, pravo resnično eleganco je naravnost oboževal. Kajti ni bilo zanj večjega užitka, kot če je mogle na oboževanega, ko ga je končno brezsrčno razkrinkal, cinično pljuniti – –
Grof Mayer, ki je pravkar nagovarjal gospo Tatjano, naj čimprej požene iz svojega gostoljubnega doma nehvaležnega doktorja, je zapazil obtožujoči Filozofov pogled, napel prsi, se samozavestno vzravnal, in kot bi rekel Filozof – konkretno pomignil z …
Filozofu se je skoro tresel glas, ko je zaupaval Živku: Kakšen krasen, eleganten fant! Kje si ga ulovil? Seznani me z njim – –
– Ne vem, če boš zadovoljen. Ni ravno pri najpametnejših –
– Bedak! Miloška Venera je tudi gos, toda krasna gos! Počemu fantu pamet, če je pa čeden za pogledat. Sploh pa dam deset pametnih za enega lepotca – –
– Se čutiš tako grdega? –
Gospa Tatjana in grof Mayer sta v svojem pogovoru zopet srečno prijadrala do usodne, največje in naravnost strahotne tajnosti gospe Tatjane, ki si je za uvod že otirala suhe oči ter glasno posmrkovala – –
Mayerja je bila ena sama velika pozornost, inteligentno-diskretna grofovska pozornost, ko mu gospa Tatjana v trenutku največje napetosti pošepeta; da je mučeniškega rodu svetega ruskega carja – –
Grozno tajnost je izrekla samozavestno, a vendar pri tem v naravnost carski skromnosti povesila svojo trpečo glavo, ki je ta hip zablestela v novi očarujoči gloriji – –
Toda groza!
Grofica, ki je že ves večer skrivoma opazovala podjetno Rusinjo in ji je bilo žal za perfektnim aristokratskim kavalirjem – je sega nenadoma, brez vidnih priprav, Mayerju v lase, ga potegnila, kot da je tako ravnanje nekaj samo po sebi umevnega, k sebi – kot učitelj šolarčka, ter ga začela divje poljubovati – –
Mayerja je to nezaslišano užalilo. Brez besede je vstal, se poklonil grofici, šel k izhodu kavarne in se vrnil ob nemem občudovanju vse kavarniške publike nazaj k mizi, se poklonil gospej Tatjani ter prisedel k nji – –
S tem je simbolično opozoril grofico, ki ga je tako kruto užalila, da noče imeti z njo nič skupnega – –
Gospa Tatjana je triumfirala, grofica si je grizla ustne ter se izzivajoče zabavala z Ježem – –
Filozof – Živku: ta tvoj grof je prava kurba; ko je šel po kavarni v naravnost wagnersko veličastnem maršu, je koketiral en del njegove – – – s francosko grofico, drugi del pa z ono rusko pocestnico. –
Catherine je sedela v kotu, vase zamišljena, elegantno igrajoč se s cigareto – spuščajoč v zrak bele omamne oblačke – –
S finim instinktom dame, ki ume svoj posel, je takoj uganil, da si nanovo prišli grof pušča raje plačat, kot da bi plačeval sam – –
Gospa Tatjana pa je preživljala medtem najslajše trenutke svojega življenja – – neustavljivi kavalir, pravi živi grof je ležal tako rekoč na kolenih pred njo. V tem ekstatičnem Mayerjevem navdušenju, v teh njegovih hvalospevih in srčnih izlivih carski potomki pred svete noge, je bila velika nada na gostoljubni dom. Kajti ubogi fant ni niti slutil, da je gostoljubni dom le smrdljiva luknja z vegasto posteljo, nekaj okrušenimi krožniki in s svečno razsvetljavo – – – Toda gospa Tatjana je bila pri vsej svoji k poetičnemu nagnjeni naturi kaj pozitivno misleča moderna dama: Gospod grof, če bi se vam kdaj zahotelo – –
– – Pomežiknila mu je: Ne sramujte se, vsi smo ljudje. Vem, vem, da ste mi idealno vdani – – toda za spremembo imam mlado damo, no, saj razumete, ne? –
Mayer je bil tako prevzet od tajinstvenega odkritja, da ni videl pod carskim plaščem – pocestniške duše, kot se je pozneje izrazil – –
– Catherine, golobica moja, pojdite sem! – jo je poklicala z medenim glasom gospa Tatjana.
Catherine je dobro vedela, kaj pomeni ta zon, toda niti zganila se ni; predobro je vedela, komu jo »gospa teta« ponuja.
Gospa Tatjana, videč to, je pristopila h Catherine ter ji prišepnila: Hočeš pravega, živega grofa?
Catherine se je namrdnila: Nimam denarja, da bi si ga plačala – –
– – pa se je razjezila: Tudi zastonj bi ga ne hotela – – kar sami si ga vzdržujte, gospa tetka – – no, ali pa ta ženska s konjsko glavo – – (ta ljubezniva opazka je bila izgovorjena na račun grofice.)
Gospa Tatjana je zamrmrala nekaj o nedolžnosti, v srcu pa je bila kljub vsemu zadovoljna, da ji Catherine ne leze za grofom – –
Živko – Filozofu: Kdo misliš, da je ta francoska dama, ki je danes med nami?
– Pocestna!
– Ne govori tako – saj si vendar slišal, da je grofica.
Filozof ni črhnil besede več, zato Živko s tajinstvenim poudarkom: Poglej njen nos – –
– Nos? – – od te proklete – – od grofice? –
– Da, njen nos, spomni se le na svojo teorijo o burbonskih nosovih.
Filozof gleda, gleda in, glej, naenkrat plane; Filozof je tragično vznemirjen, vsa družba ve za njegovo tajno hrepenenje, vsi vedno, da ta mladi cinik, ki noče nič slišati o Bogu, veruje prav fanatično v burbonske lilije, vedo, da je pred nedavnim potoval v Švico, kjer je javno pokleknil pred Otona Habsburškega, poljubljajoč sledove njegovih nog. Stalno je fantaziral o tem mladem nesrečnem princu. Če so se mu prijatelji rogali, da Otonove cesarsko – kraljevske dekrete in nastope zamišlja in režira njegova gospa mati, jih je z nasmeškom pomiloval: Kaj vendar morejo oni vedeti o tajni magiji prinčevske krvi, ki je vzvišena nad pametjo in bedastočo, nad dobrim in zlom in je sama na sebi – krasna in dovršena – Vsi so vedeli, da je bil Filozof nedavno tega v Shönbrunnu, kjer je posedoval dolge ure v intimnem prostoru, kamor so cesarska Veličanstva hodila brez besed in premišljeval tam, kot Diogenes v sodu, o podzemeljski minljivosti – – Vsi so vedeli, da je bil Filozof v Švici skoro zaprt, ker je zakričal princu Otonu nekaj nedostojnega, toda policija ga je pozneje izpustila kot neškodljivega idiota; nihče pa ni vedel točno, s čim pravzaprav je Filozof razžalil princa – –
Filozof je gledal grofico stalno intenzivneje, ne grofice, ampak njen nos. Grofica je postala že nervozna, toda Filozof ji je že klečal pred nogama: Vaša Kraljevska Visokost, pravzaprav sem po rodu vaš brat, brat Otona Habsburškega – Cesar Karel je zapeljal mojo mater – – Sem sicer samo pankrt, toda cesarski pankrt! Kaj si pravzaprav mislite o meni? Ko je bilo Aleksandru Velikemu dvajset let, je o njem govoril že ves svet! To je plebejstvo! Visokost, prava ona si zadostuje sama sebi – – – Drhal! Kaj vam je do nje! Jaz, jaz sem se samo vam, svoji sestri po rodu in krvi, razodel!
Vsi so utihnili, Njena Kraljevska Visokost je bila sama v veliki zadregi, a vendar je dvignila u veliko ljubeznijo svojega brata s krasnimi očmi ter se pričela zanimati za človeka, ki je zrastel iz semena habsburškega.
II.
Pariz v noči!
[uredi]Kdor ga še ni videl, ta ne ve, kaj je, »če poezija meso postane in med nami prebiva!«
In Živko, ki je bil kos poeta in ki je nadvse želel realizirati svoje drzne fantazije, je smatral, da ni njegovim nameravam primernejšega mesta, kot je prijazno obličje nočnega Pariza – –
Ta večer je Živko dobesedno izgoreval od navdušenj, ko je stopil v telefonski celico ter poklical glavnega direktorja kavarne La Coupôle – –
La Coupôle je najmogočnejša montparnaška kavarna, arhitektonsko, površno nesmiselna – no, o freskah molčimo! V noči dominira v nji veletok električnega sija in v soncu tako nemogoča ter brezokusna kuliserija zadobi šele sedaj svoj magični gledališčni smisel – –
Glavni direktor kavarne je pravkar v svoji pisarni vodil telefonski pogovor, ki ga do smrti ne pozabi: »Burbonska princesa, pravite?«
Glas v telefonu nadaljuje energično: Da in Njena Carska Visokost Kneginja Tatjana, Njegovo Cesarstvo Veličanstvo Sin Turškega Sultana ter Njegovo Cesarsko-kraljevo Apostolsko Veličanstvo Princ Habsburški – –
Direktorju je tekel z obličja pot v potokih in je v telefonu namesto odgovora ponavljal: Jezus, Marie – –
Glas v telefonu: Najpozneje v desetih minutah so visoki gostje v La Coupôle. Glejte, da bo vse pripravljeno. Stregli boste Veličanstva vi sami. Nihče naj o tem ne zve, sicer vas bo vzel hudič!
(Telefon se zapre.)
V nekaj minutah je vsa tisočglava množica v La Coupôle vedela to senzacionalno novico, kajti gospod glavni direktor je smatral za svojo najsvetejšo dolžnost, da ostane kavarna kljub pozni uri dostojno polna, in je samega sebe potolažil, češ Veličanstva takole proti malemu sprejemčku gotovo ne bodo imela nič – –
Vsa kavarna je bila kot elektrizirana – –
Princesa Burbonska? Kakšna je, kako izgleda – –?
Amerikanci, ti pošteni demokratje, ki doma govore z največjim prezirom o evropskem reakcionarstvu in evropskih tiranih, so se kar tresli od radostnega navdušenja – –
Ruski emigrantje so si pri svojih skromnih »sodavicah« (ki naj bi vzbujale iluzijo slavne »vodke«) skrivnostno prošepetavali, da ta antanta kronanih glav ni kar tako, da se obeta Rusiji svoboda izpod jarma križejnih in brezbožnih boljševiških tiranov – –V tej sladki zavesti so kar trumoma naročali café crème in kolače – –
Pariški redaktor »Wiener Journala« je že sestavljal za svoj list telegram:
Konec boljševiške grozovlade!
Konec republik v Evropi!
Entente cordiale evropskih in azijskih potentatov!
Redaktor »Matina« je ravnokar telefoniral gromovit naslov: Rojalistična zarota sredi Pariza!
Rojalistični list »Excelsior« pa je od svojega nočnega reporterja dobil celostranski uvodni članek: Pariz, v imenu Evrope, pozdravlja zakonite vladarje!
– V njem člankar v najbolj izbranih besedah popisuje navdušenje ljudstva, ko so vladarji stopali v La Coupôle – –
Toda vladarjev še ni bilo, a nervoza v kavarni je bila vsak hiš večja – –
– – nervozna novinarjev
– – nervoza borzijancev
Kraljevski privrženci si zapeli rojalistično himno – –
Policija je vila pred kavarno na konjih in peš – –
Očividci popisujejo razpoloženje – kot v smodnišnici, iskra le in republika bi šla k vragu!
V tem se je ustavilo pred kavarno petero avtomobilov.
Iz prvega je stopila visoka veličastna dama konjskega obličja, kot bi rekla Catherine – –
Četudi je bilo med množico mnogo takih, ki nisopoznalo burbonske princese le s fotografij, ampak so jo imeli srečo že videti – so bili vsi brez izjeme ob pogledu na to veličastno damo prepričani, da je to ona – –
(Sugestija trenutka – si je izjavil znani psihoalanitik!)
– Vive la grande duchesse de Paris! – je zaoril mogočen val, ki je postajal vedno močnejši. Grofice ta množica, ti kriki, to morje navdušenja niso spravili iz ravnotežja. Ona se je le smehljala s svojim najbolj preizkušenim, najbolj čarobnim smehljajem. Očividno ta trenutek tudi ni nič mislila, ker kako naj si sicer razlagamo ta njen prepričljivi, ne, suvereni nastop v vlogi francoske princese. Pač pa očividci trdijo, da so se njeni kraljevski pogledi z veliko naslado ustavljali na mladih monarhistih, ob tem pa je tudi ugotovljeno, da se ves čas svojega kraljevanja ni niti enkrat spozabila, da bi segal komu od mladih navdušencev nehote v goste lase, kar vsekakor priča o močnem, le v cilj usmerjenem karakterju.
Glavni direktor ji je ponižno poljubil ročico, jecljajoč: Vaša Kraljevska Visokost – majhen sprejemček – –
Kraljevska Visokost se je le očarljivo nasmehnila – –
Iz drugega avta je stopila gospa Tatjana, ogrnjena s poslednjim odtenkom svojega bivšega veleposlaniškega sijaja v dragocen perzijski plašč – – – ta plašč jo je poslednja leta spremljal povsod, nosila ga je v najhujšem poletju ravno tako samozatajevalno kot samoobsebiumevno v najtrši zimi. Filozof je okoli obrekoval, da celo spi v njem – –Kot verodostojni kronisti lahko zabeležimo, da je bil omenjeni plašč ves njen ponos in bržda že precej dolgo tudi vsa njena garderoba – –
Množica je ob sličnih momentih posebno jasnovidna in tistega dragocenega pregovora »Vox Populi – Vox Dei« si gotovo ni izmislil Bog – – – kajti brž ko se je pokazala gospa Tatjana oz. njen dragoceni perzijanec, so jo tisoči spoznali na mah:
Vive la grande duchesse de Russie! –
Gospa Tatjana je smatrala za svojo osnovno vladarsko dolžnost vzeti v roko ogledalce, puder in rdečilo za ustne – –
– – čim bolj je rasel vihar navdušenja , tem gorečneje se je ona pudrala – –
Kaj si je pri tem gospa Tatjana mislila? – Bržda nič.
Živko je skočil iz avtomobila v njegovo največjo jezo ga je množica takoj spoznala: Vive la prince d'Habsbourg!
Filozof, ki je bil z njim, prepričan, da ti pozdravi veljajo njemu, skrivnostnemu grehu bivšega cesarja, je cinično kazal ljudem jezik, obenem pa sklenil, da odpotuje še jutri iz Pariza, kajti dejstvo, da ga je ljudstvo spoznalo, se mu je zdelo največji sakrilegij njegove sladke tajne – –
Nordijec, ki je sedaj šele začel razumevati, pred kakšno visoko gospodo sedi večer za večerom, si je brez prestanka brisal solze ter se od časa do časa gromovito useknil – –
Catherine pa je naravnost z otroškim zaupanjem zrla v Živka, premišljevala, da je lačna, vse ostalo pa se ji je zdelo enostavno neumno – –
Glavni direktor je hotel ponižno poljubiti roko habsburškemu princu, a slednji ga je grobo nahrulil: Osel! Kaj vam nisem ukazal o celi zadevi molčati? Kaj ste poblazneli? Mene ne poznate? Iz vsega tega bodo še krasne afere in vse to zavoljo vaše oslovske glave! –
Direktor ga je prestrašeno pogledal in vzkliknil: Ah, vi dragi gospod vodite vso to visoko gospodo, zaradi sprejemčka se jezita? No – – no – – pariška vojvodina je bila čisto zadovoljna in tudi ruska velika kneginja se mi je smehljala – – In glejte, koliko imamo še ob tej pozni uri dela, kavarna je, kot vidite, še dostojno polna. Pa sedaj za vas res nimam časa, pozneje dragi gospod, tam vidim turškega princa – –
– – in direktor je zbežal naproti Ježu, kateremu je Živko šalec se ovil svoj svileni šal kot turban okoli glave, nezmotljivi ljudski glas pa je seveda takoj spoznal eksotičnega princa – –
Medtem pa je Živko besnel v kavarno, kjer sta se sredi morja navdušenja smehljali La Duchesse de Paris in La grande Duchesse de la Russie – –
Jež je veličastno podal svojo prozorno roko virtuoza v ponižni poljub ter na vse stani pozdravljal s tragičnim izrazom izgnanega princa – – Redaktor – Wiener Journala – je notiral: Najbolj ganljiv je bil sprejem Njegove Cesarske Visokosti Turškega Princa – – – česa ta mladi mož že ni vse pretrpel! Česa ni že vse preizkusil! O, narodi! Itd.
Skoro tik ob njem je pri vegasti mizi sedeč pisal neobriti redaktor komunističnega lista plamteč članek zoper reakcijo, zoper vstajajoče tirane pod naslovom,katerega sugestivna sila se je preizkušala vsaj dvakrat tedensko: Proletariat! Tvoja ura je prišla! Socialdemokratje izdajajo delavske interese! Itd.
Jež, ki se je sredi vsesplošnega navdušenja vedno bolj bližal v osredje kavarne, je bil močno prepričan, da iz te sultanske slave ni več izhoda, in je v svojem srcu že mirno resigniral na vse senzacije virtuoza in komponista. Bil je to največji trenutek njegovega življenja – –
Navdušenje je zmerom bolj naraščalo – – Policija je mirno opazovala to rojalistično komedijo – –
A glej, v tem je skupina ruskih emigrantov prepoznala v posvečeni osebi Velike Ruske Kneginje – navadno, prenavadno Tatjano Igorovno – –
Po nekaj burnih besedah, ki jih je gospa Tatjana izmenjala s svojimi razburjenimi rojaki, po nekaj klofutah, ki jih je sprejela, a bojevito zopet razdala – je naenkrat izginila, preden je imela vsepričujoča policija možnost posredovati – –
Pri omenjenem prizoru je najbolj tragično izgledal grof Mayer, ki je še pravkar neomajno verjel v skrivnost gospe Tatjane in k kateremu je ta njena bojazen pred policijo vzela poslednji up na njen gostoljubni dom – –
Catherine, ki je nedaleč sedela pri mizi in se gostila na račun navdušenega Amerikanca, se je na vse grlo smejala in klicala veselo: Policija! Policija!
Najbolj tragičen moment je bil za gospoda Mayerja, ko se je ovedel, da grofica A … ni grofica, ampak policiji kaj dobro znana strasburška pustolovka – –. In če vzamemo v poštev dejstvo, da je bil gospod Mayer na začetku svoje pustolovske kariere – –
Še bolj pa se je zgrozila »grofica«, ko je obstal pred njo od detektivov izprašani navadni, prenavadni gospod Mayer, brez vsakršnega prilastka, vendar mu je v stanovski solidarnosti navdušeno čestitala, da je spravil na led njo, ki je v delu tako rekoč osivela – – ginjena mu je prerokovala veliko bodočnost – – – pri odhodu pa mu je nehote segla v goste lase, tolažeč ga z materinskim nasmehom:
– Ti otok ti – –
Mayerja namreč, ki je bil do takrat še nepopisan list papirja v pariških policijskih analih, so brez nadaljnjega izpustili – –
Jež je odločno in vzvišeno izjavil policiji, da je slaven virtuoz, da mora jutri koncentrirati v Londonu, da je bilo to z njim vsekakor pomota. Policijski komisar je bil od množice kontraktov ves zmeden, boječ se blamaže ni slavnemu delal nikakršnih neprijetnosti – –
Gospo Tatjano je tik pred domom dohitel doktor Fedor, ona pa ga je objela in mu rekla toplo: Kas se še jezite name, golobček?
Danilo se je že, ko sta se v »Zelenem Henriku« med detektivi peljala na policijo Živko in grofica – –
Grofica se je v tihi resignaciji smehljala, Živko, mladi človek, življenja pijan, pa je premišljeval, kako se v moderni dobi plačujejo poetični domisleki – –
Filozof se je zjutraj odpeljal iz mesta, ki mu je z grobo roko iztrgalo najslajšo skrivnost, na katero je on sam upal pomisliti le ob najbolj posvečenih trenutkih – –