Monalize
| Monalise Špela Kuclar |
| |||||||||||
Simfonija v »M« duru
moj morebitni mali mož
mogoče moder mladec
morda mornar meglenih mest
mogoče mag
moj morebitni mali mož
Prehod v »T« DUR
tvoja tiha tesnoba
ton tam-tama tli
tam topi tresk
tvoja tiha toplota
sem
Masturbacija gospe sonca
Ko je sonce utonilo prvič,
je dišalo po burnem šumenju dreves.
Veje so bile podobne
proseče stegujočim se rokam,
pripravljeni na boj.
Ko je sonce utonilo drugič,
je začelo šumenje postajati šibkejše
in roke so bile utrujene
in se vile k sebi, popolnoma nemočne.
Ko je sonce utonilo tretjič,
je šumenje izginilo.
Četrtega utona ni bilo nikdar.
- V spomin na Bojana
Vonj po klepetu
in strahoten boj med dvema kontrastnima
akvareloma
neskončno gibanje zaves
ob odprtem oknu v svet.
V svet?
Saj ne moreš kar tako oditi.
Slika nadrealizma
TA DAN
Posrkala se je vase, v svoje skrokane globine
na zadnjem sedežu avtomobila
in po oknih je špricala zdriz,
podobna grahovi in paradižnikovi mezgi.
Iz želodca, ki zdaj ni bil več želodec,
ampak neestetska konstrukcija,
podobna libidinalnemu zarodku brez okončin,
je vzletela ptica mlekarica,
katere vimena so se zadevala
ob vulgarne smreke, mimo slamnate koče,
v katere bivajo, kot so rekli kožuhasti
pastirji, starikavi napevi,
ki se zgubani valjajo po rosi
za zajtrk in malico.
Čista sveža noč zanikrno pomiva
okna in strahotno se muči
z Mozartovim organom v svojih mislih.
Čarovnik si je prižgal v tem dnevu
drugo cigareto in posmehljivo
gledal na sceno z monotonimi očmi.
len zvok trobente in neslišno, komaj čutno,
vibriranje trebušne prepone prepotentnega troben-
tača, ki spominja na čas trubadurjev, potem leno
dvigneš kozarec šampanjca z mislijo, da je poslednjič
in s tisto pokavsano kompanijo, ki se jo bojiš
sovražiti, ker ti točijo v kozarec in zakličeš hvalnico
v prazen večer, z lenim zvokom trobente
Pojdimo gledat cirkusante,
ki v maskah rajajo nam na uslugo,
vsi rdeči, pisani, a edini,
ki razumejo tišino.
Pojdimo gledat cirkusante,
ki v maskah rajajo nam na uslugo
in se nespretno parijo
v filmske idiote s pridihom infantilnosti.
Pojdimo jih gledat z rutinski priprtimi očmi
in živalskih posluhom.
in vitae vita
bodi bojevnik tudi, ko kmet omaga
po minskem polju z roko v roki sva hodila
nato je kmet umrl
a prišel je njegov sin
in vedno prihajajo novi
dediči trt
Panem et circenses
vojvoda, za vas jo šparamo
aristokratsko devico s kurbirskim vedenjem,
oh vojvoda, saj vemo, da niste srečni,
samo vodite nas v tiste hladne vode,
kjer bomo nalovili rib in natrgali
prezervativov za naše potrebne družine.
v gluhem somraku
me je strah
samote
intudikopridešsemsama
v burni noči
me je strah
samote
intudikogrešsemsama
bilo je takrat, ko je bilo že vse rečeno in napisano
takrat so bile ceste brez navdiha po potovanju in
tovarišu soncu niti na kraj pameti ni padlo, da bi
svetilo
bilo je takrat, ko je bilo že vse rečeno in napisano
podivjane ladje so se zaletavale v svetilnike
in galebi so tulili »KRUHA IN IGER«
bilo je takrat, ko je bilo že vse rečeno in napisano
kvazi svetnice pa so naprej iskale vroče moške
za eno noro noč in mačkast dopoldan
bilo je takrat, ko je bilo že vse rečeno in napisano
Veter mi dviga lase,
ki so strjeni od blata
in se mi lepijo na potno čelo.
Bla, na bla, bla
bla, bla, na bla
Čelo ni potno od dela
bela je moja obleka.
Bla, inkvizicija bla, bla
bla, bla, inkvizicija bla
Veter mi dviga lase,
ki so strjeni od blata
in se mi lepijo na potno čelo.
Bla, ti bla, bla
bla, bla, ti bla
Paradoks usode – tako
Prišla si s podeželja.
Prinesla si ljubezen.
Bila si tako preprosta,
tako lepo divja,
tako lepo naravna.
Ko si prihajala,
so se ti lasje igrali v vetru.
Kmalu za tem pa si postala
tako pravilna.
Lepa si bila, ko si prihajala
s podeželja.
Rada imam tri ljubezni
in tebe v treh svetovih in treh časih,
kjer te vsakič znova ljubim.
Preko treh mostov pa hodim sama
radovedno, s tihimi koraki
in vedno čakam, da me nekaj preseneti.
Ne vem. Mogoče to,
da prideš mi naproti.
Bil je
deček Ponos.
Brez nosu.
Zrasel je v terorista.
Ostali so samo še gologlavi norci
in on brez bratov in sester
brez batov in sekir.
Norcev se je polotil golobol po hudem terorju.
Ponos pa je le odkimal, češ
da ni nikdar bolan.
Sine, srečno hodi
in ne bodi frik.
Bodi pozitivec,
tako kot takrat,
ko so te lovile ribe.
Zapiski umrlega
lepo je ljubiti tvoje telo
tvoje nežne prsi
tvoja ljubka stopala
sedaj si vsa moja
in te ljubim enkrat
kakor dete, drugič
kakor starec,
kajti moje telo je
hladno in nepomembno
Popolnoma nora
se sprehaja ob reki
predana noremu vonju, šumenju in bravam.
Ljubi barve in njega.
Melodija lepote barv; zeleno, rdele, brezbarvno.
Desetnica sem, na pot moram.
Kdaj? Danes. Jutri. Nikoli.
Ne bo ga pozabila; nikoli.
S harmonično gesto je nakazala barvam, da je z
njimi opravila in odšle so.
V desetih tonih šepetanje vonja.
Ne bo ga pozabila; nikoli.
Zlila se je s šumom v sluzasto brezbarvno zigoto.
Čez čas je reka usahnila in svet je postal neizrazit,
brez barve, vonja in tih.
Oglejte si tisto drevo, pod katerim stoji okamenela
grešnica zemlja. V razbohoteno oprsje režemo rane
z besedama;
ljubimteljubimteljubimetakosmoseučili vedno.
Ko je Pavel hodil po stopnicah brez stopnic,
je pal.
Ko je Pavel plezal na drevo brez vej,
je pal.
Ko je šel nekega lepega dne v cerkev politične afne
guncat,
so ga podrli.
Se dobro sliši, ko gre konjenica v noč.
Z njo,
s toploto odšla je moja misel.
Se dobro vidi, ko gre konjenica v noč.
Z njo,
s peskom up je moj prilegel k tlom.
Ko se naveličam preobilnih žensk
s širokim nasmehom, brez pravega šarma,
te začnem noro iskati.
In te iščem teden, mogoče dva.
Spet se naveličam.
Kozarec se mi galantno potresava v roki.
Dobro slišim trke C2H5OH od stene možganskih
celic.
In spet se naveličam.
Vzamem porcelanasto lutko, ji obdelam obraz.
Po moje. Na novo.
Saj rada modeliram, a kaj, ko se naveličam.
Potem spet spregovorim s preobilnimi ženskami
in skušam nasmehu pričarati šarm.
Naveličam se.
Vsega se naveličam.
Enkrat v neskončnosti
te najdem.
Se naveličam.
Labirint.
Ulovi, najdi, išči
čisto potiho.
V labirint, s čevlji v rokah. da ne zbudiš sosedov,
vstopaš popolnoma gol.
Ko najdeš, zakriči,
da bodo vedeli,
da si našel.
Na morju jadrnica pleše tihi ples.
Blizu, na celini,
vulkan,
mora na prostost njegova ognjena sperma.
Ožgane bilke se plazijo proti vodi,
da si ohladijo krvno paro
v strašni paranoji pred novim izbruhom.
Ležim predana.
Mrak leze po meni,
po vsakem delcu telesa, kot bi izgubljala nedolžnost.
Čutim polzenje tihega vonja
in šumi mi v ušesih.
Zliva se z daljno melodijo
daleč stran od sveta.
Videli smo se v Egiptu,
ko si z dekletom jahal
rogato kamelo.
Jaz sem bila
na vrhu priamide
in sem od daleč pulila možnosti iz peska.
V pesku pa same kamelje stopinje
in nešteto skromnih želja.
Stopetdeset variant vetrov
in glasov skozi tvojo glavo.
Mogoče morava pljuvati besede,
mogoče loviti ribe in jih peči za večerjo.
Medtem ko hladen dež polzi med prsti
v brezčasje.
Mati s sklenjenimi rokami,
noge se mi mehansko premikajo.
Zaslišim smeh.
Sem projekt, ki ga je gospod ustvaril.
Pred menoj stoji stavba –
bela, nič elegance ni na njej.
Mati s sklenjenimi rokami.
Stoji in sin vpraša: »Kaj če mi tista zvezda,
pod katero stojim, pade na glavo?«
Mati me spominja na vrbo.
(nedovršene misli)
v beli stavbi laskajo in lažejo,
ubijajo in koljejo,
iz misleca bedaka delajo,
iz bedaka pa profesionalen primerek
projekta gospodovega.
Deklica, zakaj se z ognjem igraš?
Enkrat se boš tako opekla.
Nikdar tako, da bi se nehala igrati
s to ognjeno, mojo žogo.
Pa saj veš, mati.
- Nedi
hočem
ne morem
ni me
sem
sem
ni me
bom, zakaj pa ne
boš tudi ti, ko bom jaz odvrgla breme tiste
staromodne etike
tako ali drugače
tako in bo drugače
Postorgazemski monolog v Auschwitzu (1)
Ozrem se po preprogah, iz las narejenih,
in čutim goloto teled.
Brezgibni
brezčutni.
Strop se niža in sili vame
pregriznjen in oklan vonj.
Moje dete umira.
Za njim bodo ostali le čeveljci,
tako kot za mano.
Ne morem se več boriti.
Preko zamreženih oken slišim glas;
moraš, če hočeš, in hočeš, zato moraš.
Ničesar več nimam.
Ostanem popolnoma brez.
Postorgazemski monolog v Auschwitzu (2)
Gostobesednost neizrečenega
kot velik obok iz iztisnjenega zraka
zadaj zid
spredaj dimne luknje
gostobesednost neizrekljivega
vse lahko vzameš
pa nimaš več kaj vzeti
govno si
ne sit ne lačen prenažrt
majhen, stlačen
gostobesednost neizrekljivo neizrečenega
Stopnjevanje
Beseda Igra.
Igra besede.
Igra besedo
besedišče
govor "
gledališče
življenje
Šivala je deklica suknjico
za svojega borca,
ki dela se norca,
in našla je luknjico
za novi vbod.
Iz luknjice – luknja
iz vboda – samomor pod prisilo
iz borca – norec brez deklice
iz norca – borec v suknjici.
Rodil se je sin
Krištof – popotnik,
obsojen na potovanje,
na večno potovanje.
Kmalu se je zavedal,
da mu je cesta dom,
da mu je cesta smrtna postelja.
In tako je potoval
Krištof – popotnik
s postaje na novo,
drugačno, a tako podobno,
iz časa v nov čas,
drugačen, a vselej kot
Krištof – popotnik,
obsojen na večno potovanje.
človek je odprl velika vrata
in se sprehodil po pokrajini
prepojeni s čarom skrivnosti
dalj ko je hodil vedel je več
o presihajočem jezeru
in ko je vedel zadosti
je odprl nova velika vrata
Dadaist ?
ne bodi begunec, tako kot vsi
ne bodi begunec tako kot vsi
bodi drugače
pobegniva skupaj
ne boj se, tako kot vsi
ne boj se, tako kot vsi
boj se drugače
kot otroka se bova bala
kot otroka bova čisto čutila
V kaj veruješ, deklica
ne prosi več
ne ljubi več v ta umazani svet,
ker to je le destrukcija
ne boj se
tu je dosti barv.
Je dejal starec in se skrivnostno nasmehnil.
Skulptura (iz enot)
- Saši
-Ti si utelešena budala, ki si se uscal na ideje.
Ti si melanholična vaza.
Rože so norci sadili v beton.
-Včasih se nekdo vpraša,
ta je tako dale, da je tu.
Vprašanje njegovo je tako težko,
da je odgovor preprost.
Je tako daleč od mene, da sem to jaz.
-Grem v trgovino,
kupim pol hlebca kruha,
četrtino ga pojem že v trgovini,
na blagajni pa plačam samo eno četrtino.
-Crkn, se je zadrl
in ni več pogledal nazaj.
Crkn, se je zadrl in obraz
in obraz mu je prelila rdečica.
-Stala je na dežju
in čakala.
Stala je v letu gospodovem in čakala.
Dež ji je spiral misli.
Postala je spomenik.
Askeza
Bogati smo.
Imamo svoje obraze.
Smejoča se ženska v pikantnem ogrinjalu
z obrazom,
ko je devica hodila po obrazih,
je izgubila nedolžnost.
V obrazih nedolžnih žensk je pohotnost,
lahkotno oprsje skrbi za obraz prevladovanja.
Zelo smo bogati.
Dekle z apokalipso na ustnicah
rdeče barve
ogrinjalo z oknom na drugi strani veste.
Poljubi svet in…
daleč stran so se
čipke spremenile v metulje
z dolgim nogami in lakiranimi nohti.
Tam stoji mož
potem sem se rodila
jaz, jaz, jaz
mene tako majhna – ATOM
ATOMSKA PORCELANASTA VAZA
tam je ptič
in vem, kdo sem
ATOM – jaz ATOM ATOM
ATOM
tako majhna – ATOM
ZAKAJ SI RAZBIL VAZO
to je bila moja vaza
ATOM
ATOMSKA PORCELANASTA VAZA
vedno narobe razbijaš vaze
Château Saint - Daiérn
Ko smo bili tisti dan
izgubili občutek za bivanje
in to natanko tisti dan,
ko so otroci, rojeni na senu,
prvič in zadnjič zakričali
odo Venerinemu licu, so se skale s pretirano
materinskim čutom
zgrudile nad dolino.
Dolino, ki je ugašala
kot ogenj na prepihu,
ki da dela umazana sapa kontrasta.
Bojazljiv, morda reven popotnik si bil,
ko si šel mimo.
Nisi bil v prisilnem jopiču,
kot je dejala tvoja misel.
Nisi bil uklenjen v impresijo,
kot je dejal pogled nate.
Bil si le reven, morda bojazljiv popotnik.
1990, Francija